Ko jim ne dovolimo vsega
Možnost starševskega nadzora danes najdemo v vseh vrstah tehnoloških naprav, kot so računalniki, igralne konzole, televizorji, seveda pa tudi v tistih, ki porajajo največ dilem, ko gre za vprašanje rabe med mladimi – telefonih in tablicah. Tudi − ali celo predvsem − v Applovih.
Mobilne naprave v svoji informacijski vsepovezanosti niso nedolžne, saj je mladim (pa ne zgolj njim) pogosto izrazito težko nadzorovati čas in način njihove rabe, kar lahko ima neželene posledice v razvoju, socializaciji in vedenju. Nenazadnje je človekov ustroj takšen, da je prav vsak uporabnik barvitih zaslonov izpostavljen majhnim dopaminskim užitkom, ki jih tovrstne naprave pri človeku vzbujajo. Dolgoročno pa lahko imajo kup neželenih učinkov, kot so napetost, nespečnost in tudi odvisnost. Ker pa se zdi, da brez modernih naprav vseeno ne gre, saj bi se sicer morali odpovedati precej pomembnemu dejavniku vsakdanje komunikacije, je naloga skrbnikov otrok, da vsaj delno nadzorujejo in omejijo dostopnost ter rabo naprav in vsebin, ki so jim na voljo. Temu je namenjena storitev starševskega nadzora, ki v zadnjih letih vse bolj pridobiva veljavo in pomen. Omogoča namreč, da starši in otroci najdejo kompromis, ki omogoča rabo, ne pa tudi zlorabe naprav, ki so danes tako rekoč sestavni del naših življenj.
V Applovih napravah oziroma operacijskem sistemu iOS se sistem starševskega nadzora imenuje Screen Time, prvič pa se je pojavil v 12. različici iOS. Letos bo torej dopolnil šest let. Od tedaj je doživel vrsto izboljšav, predvsem pa je Apple prav v zadnjih nadgradnjah svojega operacijskega sistema pokrpal številne luknje, ki so omogočale, da so otroci (ali kar same aplikacije) izigrali omejitve, ki naj bi jih Screen Time zagotavljal. Da bi bila mera polna, so to bile predvsem najbolj priljubljene aplikacije med mladimi, kot so Snapchat, Roblox, Instagram in Tiktok. Te so pogosto tudi po poteku omejeno določenega časa še delovale ali pa jim je bilo mogoče čas delovanja podaljšati z uporabo preprostih trikov. Apple se je na številne pritožbe sicer odzival precej neprizadeto in mačehovsko ter vztrajal pri stališču, da težav ni ali pa niso njihove, očitno pa je pritisk uporabnikov vendarle obrodil sadove, saj zadnje različice sistema končno delujejo tako, kot bi morale že ves čas, večina lukenj pa je uspešno zakrpanih.
Screen Time najdemo v nastavitvah naprave, lahko ga pa seveda uporabljamo tudi za nadzor samega sebe, saj statistično spremlja rabo telefona, spleta in aplikacij, kar lahko pride prav pri premisleku, ali tudi sami nismo preveč »na telefonu«.
Bistvo starševskega nadzora ni samo omejevanje, ampak predvsem uvid v rabo naprave.
Otroke (oz. nadzorovance) v Screen Time dodajamo iz nabora članov družine, ki ga moramo pred tem vzpostaviti prek funkcije za skupno rabo (Family Sharing). Najdemo jo v nastavitvah svojega profila in omogoča tudi nameščanje kupljenih aplikacij, družinskih naročnin in oblaka iCloud. Za dodajanje družinskih članov mora seveda imeti vsak član svoj profil Apple ID.
Prva in bistvena funkcija starševskega nadzora je nastavitev omejitev pri rabi telefona. Tako imenovani Downtime omogoča splošno nastavitev časa rabe telefona oziroma vseh aplikacij, pri čemer je mogoče urnike prilagoditi za vsak dan v tednu posebej. V času, ko je dostop omejen, lahko postane naprava popolnoma neuporabna, lahko pa izberemo, katere aplikacije in funkcije bodo delovale tudi v tem primeru (torej ves čas), denimo običajno telefoniranje, ki med mladostniki ni ravno priljubljeno, vseeno pa omogoča, da komunikacijski napravi ne odvzamemo osnovne funkcije. Te aplikacije določimo v seznamu vedno dovoljenih (Always Allowed), ki omogoča tudi izbiro, katere stike je mogoče v času omejitev uporabljati. Natančnejši nadzor nad stiki je na voljo v omejitvah komunikacije (Communication Limits), kjer se da določiti tudi, ali stike na napravi upravlja sam uporabnik ali tudi skrbnik.
Možnosti starševskega nadzora so urejene in obsežne.
Za aplikacije, ki jim želimo posebej določiti čas (bodisi splošno ali po dnevih v tednu), se uporablja funkcija App Limits. Tu lahko nastavimo časovne omejitve bodisi za eno aplikacijo, lahko pa ustvarimo tudi sezname ali omejimo čas delovanja celotne zvrsti programov (npr. Entertainment). Tudi v tem primeru bodo aplikacije s seznama vedno dovoljenih še vedno delovale, saj ima ta nastavitev prednost, zato je treba biti pozoren, da na seznamu vedno dovoljenih ni katere od aplikacij, ki bi jih radi omejili. Po poteku določenega časa je mogoče rabo aplikacije onemogočiti (blokirati), lahko pa tudi samo izda opozorilo, da je uporabnik presegel časovno omejitev. Vsak uporabnik ima sicer možnost, da po preteku enkrat podaljša čas delovanja programa za eno minuto, da shrani ali dokonča opravilo (npr. se poslovi). Po preteku te minute se program zaklene skladno z nastavitvami.
Za vsak program je prikazan čas uporabe.
Applov starševski nadzor ne zmore samo omejevanja rabe časa in aplikacij, temveč omogoča tudi omejevanje vsebin in drugih funkcionalnosti, do katerih lahko nadzorovanec dostopa. Temu je namenjen meni Content & Privacy Restrictions, z njim pa je mogoče omejevati nakupe, nadzorovati deljenje položaja naprave, omejiti spreminjanje nastavitev računa in gesel ter rabo glasovne prepoznave Siri. Predvsem pa je mogoče omejiti posamezne vsebine (nasilne, za odrasle) ali dostop do večigralskih iger, ki se v praksi kažejo kot najbolj zasvajajoče. Do določene mere se Applov starševski nadzor že nekaj let usmerja tudi na prepoznavanje problematičnih vsebin za mlajše od 13 let , kot so slike ali videi golote, so pa tovrstne rešitve vedno vprašljive, tako s stališča zanesljivosti in občutka lažne varnosti kot že kar prevelikega posega v zasebnost, saj se na seznamu problematičnih hitro znajdejo stvari, ki to niso, spregledajo pa se take, ki to so.
Nezaželene vsebine in dejanja je mogoče omejiti.
Screen Time ima v zadnjih različicah (iOS 17) dodano tudi možnost opozarjanja na držanje dovolj velike razdalje do telefona. Raziskave namreč kažejo, da lahko premajhna razdalja povzroča razvoj motenj vida, kot sta kratkovidnost in škiljenje.
V osnovi ima Screen Time torej kar dober nabor orodji, ki vsaj do neke mere omogočajo vpliv na način in čas rabe naprave. To pa ne pomeni, da je za učinkovit nadzor dovolj zgolj nastaviti nadzor, temveč je priporočljivo tudi analizirati, ali ta dejansko dosega svoj namen. Statistika, ki je na voljo, je zelo dodelana in dejansko omogoča dober vpogled v način rabe ter navade uporabnika. Pregledovati je mogoče čas rabe naprave kot tudi čas rabe posameznih aplikacij in vsebin, poleg tega pa sistem beleži tudi, kolikokrat in kdaj uporabnik poseže po telefonu (pick up time), iz česar se da lepo videti, ali je raba osredotočena na neko dejavnost (ko se uporablja eno uro v kosu) ali razpršena in kratkotrajna prek celotnega dneva (kar že kaže na nenadzorovano potrebno po uporabi). Noben sistem in nobeno omejevanje pač ne moreta nadomestiti zdravega premisleka o tem, ali se neka naprava uporablja na ustrezen način, in Applov zelo pregleden grafični prikaz različnih podatkov je lahko v veliko pomoč pri ocenjevanju, ali nadzor sploh dosega svoj namen.
Vzorci dostopanja podajo dober uvid v način rabe.
Sama idejna zasnova starševskega nadzora iOS je zelo domiselna ter obsežna in Screen Time je orodje, ki omogoča, da skrbniki z manj slabe vesti omogočajo rabo sodobnih naprav tudi tistim, za katere so nenazadnje odgovorni. Res pa je, da starševski nadzor na ravni celotnega sistema le težko omeji tisto, kar bi lahko bilo resno problematično v specifični rabi določenih programov, predvsem tistih, ki so namenjeni komunikaciji. Za učinkovito prepoznavanje in omejevanje sovražnega govora, nadlegovanja, neprimernih vsebin in podobnega je zato v praksi modro uporabiti tudi možnosti, ki jih ponujajo sami programi, kot je Snapchat ali Tiktok.
A hkrati je dobro biti pozoren, saj imata lahko preveliko omejevanje in nadzorovanje ravno nasproten učinek, ker v prvi vrsti izhajata iz nezaupanja, ki je lahko v odnosu prej škodljivo kot pa koristno. Najboljši nadzor je zato še vedno razvoj zavedanja, da virtualnost ni nujno tudi najboljša realnost in da je polna pasti, ki jih moramo znati prepoznati in nadzorovati, včasih pa tudi omejiti. Tako kot tudi sicer v življenju.