Ko klasične igrače niso več dovolj
Peter se noče več igrati s svojimi plastičnimi vojački, temveč raje ždi na telefonu in igra World of Battleships. Staršem se to ne zdi tako zelo narobe, saj se jim ne mota več pod nogami, ko hoče del njegovega kontingenta miniaturnih vojakov iz hodnika napasti kuhinjo ali se kasneje umakniti v dnevno sobo. Tako pa Peter le strmi v zaslon in vsake toliko premakne prst. Dobrodošli v novem svetu.
Včasih smo se z monopolijevim denarjem napotili v lokalno slaščičarno po sladoled. Naj mulci zdaj to poskusijo z modernimi plačilnimi sredstvi?
Vloga iger v razvoju otroka še ni povsem razdelana, a vsi se strinjajo, da so še kako pomembne. Bolj so razgibane in bolj kot zahtevajo posebna znanja, bolje za otroka, njegove možganske in fizične sposobnosti. A vendarle ves svet tone v objem računalnikov, zato tudi ni nerazumljivo, da so otroci vedno manj navdušeni nad klasičnimi igračami. Izjeme so, seveda, tudi v tem segmentu, toda če pogledate domače skladovnice igrač, boste našli dokaze premika k elektronskim igračam (če zanemarimo igrice na telefonih). Še do nedavnega so bile robotske igrače zaradi visokih cen komaj dosegljive, zato so proizvajalci raje uporabljali sofisticirane elektromehanske avtomate, cenitev elektronike pa je pomenila živahen preskok tudi na tem področju. Poleg tega so največji proizvajalci igrač – Lego, Hasbro in Mattel – prejeli strogo opozorilo v predbožični sezoni pred dvema letoma, ko je prodaja njihovih igrač hitro in nenapovedano upadla. Tudi zato se trg (elektronskih) igrač postopoma konsolidira. Novi proizvajalci, četudi revolucionarni, ne dobivajo več neizmernih količin denarja, temveč morajo kar se da hitro kazati dobiček ali vsaj sposobnost, da lahko živijo od lastnih sredstev in idej. Prav tak je primer podjetja Anki, o katerem smo večkrat pisali tudi v Monitorju, predvsem ob novoletnem seznamu idej za darila. Čeprav so bile njihove igrače res raznovrstne, pa jim je aprila letos zmanjkalo denarja in so bankrotirali – očitno so bile sicer všečne igrače malenkost predrage, da bi jih širša publika učinkovito posvojila.
Poudarek v tem pregledu bo na klasičnih igračah, v katere prodira tehnologija, in manj na robotih, ki so še vedno robotsko okorni. Tako bi lahko za prvo podjetje, ki se je načrtno lotilo robotizacije klasičnih igrač, proglasili Fischertechnik. Starejši bralci se verjetno še spomnite robotskih kompletov iz 70. let, ki so omogočali izdelavo bolj ali manj podrobnih simulacij proizvodnih linij. A Fischertechnik nikoli ni bil polnokrven proizvajalec igrač, saj je njegov lastnik – podjetje Fischerwerke, ki je proizvajalo plastične vložke za privijanje vijakov v stene – kocke Fischertechnik izumil mimogrede. Zamislili so si jih kot božična darila za svoje stranke, k rednemu izdelovanju igrač pa jih je spodbudil šele izjemen odziv. Ker so mnogo let orali ledino, so si lahko privoščili precej višje cene in pri konstrukcijskih igračah še vedno zasedajo nekatere pomembne tržne niše.
Časi klasičnih robotov so mimo.
Nerodni koraki v pametni svet
Konsolidacija tržišča in propadi (nekaterih) prišlekov še ne pomenijo, da so stari proizvajalci varni. Ravno obratno, to le pomeni, da financerji zategujejo svoje uzde in zahtevajo napredek tako v denarju kot v obsegu trgovanja. To včasih pomeni, da so proizvajalci pod hudim vplivom, kar se je zgodilo proizvajalcu Hasbro, ki je izdal posebno izdajo slavne igre monopoli – Electronic banking, kjer se namesto z monopoli denarjem transakcije vršijo v preprosti elektronski obliki, hkrati pa za potek igre prav tako skrbi elektronika. Če je bil namen igre Monopoly naučiti mlade ravnanja z denarjem in posvečanja pozornosti poteku igre, se je s prelaganjem odgovornosti na elektronske igračke izgubila poanta same igre in v prihodnosti lahko pričakujemo potrošnike s še manj potrošniške osveščenosti.
Podobne nerodne korake v svet »pameti« so naredili tudi pri Mattelovih Hot Wheels, ki so še vedno ena najbolj prodajanih igrač. Srž popularnosti je cenenost, saj so ti modelčki avtomobilov po večini na voljo za bagatelno ceno, hkrati pa mrgoli zbirateljev, ki iščejo redke in zatorej precej zaželene in drage izdelke v več kot petdesetletni zgodovini igrače. Kakorkoli že, Mattel se je odločil, da bo izdal serijo Hot Wheels avtomobilov z možnostjo NFC, ki bo omogočala komunikacijo s pametnim telefonom. Pri tem bo aplikacija razkazovala številne podatke o vozilu, podobno kot prospekti, in mulca na dvorišču bosta lahko hitro primerjala, čigav avto je boljši – Fordov mustang ali Dodgeev challenger. Seveda bodo takšni modeli nekolikanj dražji. NFC-komunikacija pa bo omogočala, da bo otrok beležil dosežke (število prevoženih krogov, hitrost ipd.) na posebnem pametnem tekmovališču ter svoje dosežke občudoval na telefonu oziroma – če starši še ne dovolijo polnokrvnega telefona – Hot Wheelsovi tablici. Težko bi rekli, da dodatek NFC-čipov tako močno oplemeniti izdelek, da sam po sebi zasluži nakup, še posebej, ker je za ceno pametnega tekmovališča in namenske tablice mogoče dobiti kar 40 solidnih klasičnih How Wheels modelov. Mattel je nekoliko previdnejši pri paradnem izdelku – lutki Barbie, ki ji le postopoma dodaja nekatere elektronske dodatke ter povezave z družabnimi omrežji. Več pametnih lutk se je namreč v preteklih letih izkazalo kot zelo strašljivih, da o snemanju in prestrezanju komunikacije med njimi in otroki niti ne govorimo.
Ali bo napredna elektronika pustila zmagati sosedovemu mulcu, ki morda ni prav hiter, je pa vseeno del družbe?
Lesena pamet
Brio je danski proizvajalec igrač, čigar tradicija sega v drugo polovico 19. stoletja. Še najbolj prepoznavni so po poenostavljenih lesenih vlakcih, ki jih otroci potiskajo po lesenih tirnicah, pri čemer z nekaj osnovnimi oblikami lahko, no, predvsem otroci, tvorimo kompleksne razvejene vzorce, ki se jih ne bi sramovale niti železniško razvitejše države, kot je Slovenija. Očitno so se tudi pri Briu odločili, da bodo počasi nadgradili igro. Pred leti so tako uvedli enostavno elektroniko za pogon lokomotiv, sledili so še nekateri drugi baterijsko napajani dodatki, nedavno pa so predstavili programirano krmiljenje vlakov. Izvedba je zelo zanimiva, saj namesto klasičnega programiranja uporabljamo dobesedno objektno. Mini predori različnih barv določajo odziv vlaka: ob rdečem se ustavi, zeleni pomeni menjavo smeri vožnje, črni pa zahteva uporabo hupe. Poleg predorov vlake krmili klasična krmilna oprema, na primer semaforji. Skupek je zanimiv predvsem zaradi fizičnega načina programiranja vožnje. Resda je nabor ukazov omejen (ni zank in pogojnih stavkov), a daje dober namig, kako lahko programiranje upravlja reči okoli nas. Hkrati pa robotizacija ne posega v obstoječe igrače, saj vlakci še naprej sopihajo po obstoječih tirih.
Eden od preteklih igračarskih velikanov, ki se nikakor ne pobere, je Meccano, ki je pred desetletji veljal za uveljavitelja konstrukcijskih igrač, hkrati pa se je že od vsega začetka zavedal, da dobra igrača spodbuja učenje. Po besedah Jamesa Maya, angleškega poznavalca vozil in navdušenca nad igračami, so bile v Meccanovih navodilih venomer, in to načrtno, prisotne napake, da so morali navdušeni sestavljavci izbrati drugo pot, pogled ali pa so se morali zateči k čisto pravemu inženirskemu razmišljanju. No, če pogledamo stanje britanske industrije v drugi polovici 20. stoletja, lahko odkrito cinično ugotovimo, da očitno načrt ni ravno uspel – ta britansko iznajdljivi inženirski pogled je dodobra izginil in z njim večina britanske industrije. Čeprav je Meccano v francoski lasti in je v preteklosti že poskušal z robotizacijo svoje proizvodnje, pa kakšnega širšega uspeha nismo zasledili, tako da v bistvu caplja na mestu.
Hey, hoy, LE(t's)GO
Morda eden zadnjih in večjih izdelovalcev konstrukcijskih igrač, ki se je pred leti precej zadržano spustil v elektrifikacijo svojih izdelkov, še nekaj let kasneje pa v robotizacijo, je dansko podjetje Lego. Tudi to podjetje in njegove izdelke smo že večkrat omenjali, a pri tem je treba upoštevati, da Lego svoje robotske izdelke drži nekoliko stran od rednih igrač. Lego svoje izdelke pred izdajo analizira tudi didaktično, še več, imajo precej velik izobraževalni oddelek, kjer prodajajo namenske sete za izobraževanje – od vrtcev pa vse do zrele dobe. Morda ravno zato Lego svoje sete razlikuje tudi po namenu in najmlajšim moteče robotske elemente odmerja res po kapljicah. Do nedavnega so se kompleti razlikovali tudi po tipih električnih priključkov. Vse to verjetno z namenom, da se elektronske in pametne igrače ne zajedajo v osnovni produkt – sete kock. Vmes so tako pustili prostor tudi zunanjim izvajalcem, SBricku in slovenskemu BuWizzu, da so njihove izdelke krmilili s sodobnejšo tehniko (z bluetooth povezavo s pametnimi telefoni). A v zadnjih letih se je Lego, morda tudi zaradi uspeha teh proizvajalcev, precej resneje lotil združevanja sistemov in vdora pameti v osnovni posel. Tako počasi vsi seti prehajajo na enak tip bluetooth povezav in motorjev ter seveda povezavo s pametnimi telefoni.
Pravi vlak prihaja na peron.
Toda težko bi rekli, da je to velika zgodba o uspehu. Po našem mnenju je eden bolj zanimivih robotskih kompletov pred dvema letoma izdani set Boost, ki ponuja precej klasičnih barvitih kock s kar tremi motorji in z brezžično povezljivostjo za solidno ceno 160 evrov. Morda zaradi barvitosti ali pa ugodne cene, na razprodajah ga je bilo mogoče dobiti že za dobrega stotaka, ni doživel pravega uspeha. Mogoče tudi zato jo je Lego mahnil v drugo smer – smer visokih cen in ekskluzivnih izdelkov. Tako Lego močno zvišuje cene zahtevnejšim setom, kjer je očitno v denarnicah kupcev še kar nekaj prostora. Tako za nedavno izdani štirikolesnik (model 42099 4×4 X-treme Off-Roader) s krmiljenjem prek bluetootha in telefona pričakuje zajetnih 250 evrov, medtem ko je pred sedmimi leti podoben set (9398 4×4 Crawler) veljal le 170 evrov. Če ob tem poudarimo, da to še zdaleč ni Legov letošnji največji ali najdražji set, potem se zdi, da gre v tem primeru bolj za to, da kupce prepričajo, da bodo s pametnimi igračami in predvsem pametno zasoljenimi cenami postali pametnejši tudi otroci.
Vsi Legovi roboti.
Pametne igrače torej odpirajo veliko več vprašanj, kot je to, koliko pameti nameniti, da ne bomo preplašili otrok. A vse kaže, da se pametni tehnologiji ne bomo več izognili, vprašanje je le, po kakšni ceni in v kakšnem obsegu. Lego s svojim naborom robotskih igrač: WeDo2, Boost in Spike (ki ga bomo, upamo, predstavili v kratkem) morda že kanibalizira svoje napore, zlasti če vemo, da bo v kakšnem letu izšla njegova paradna robotika – četrta generacija Lego Mindstorms, ki naj bi bila neke vrste češnjica na torti, saj je od kvalitete tega seta odvisno tudi veliko spremljevalnih dejavnosti, na primer tekmovanje, kot je First Lego League.
Stari, kaj naj rečem? Všeč si mi tudi brez prebite pare.
Poslovni analitiki pričakujejo, da bo trg pametnih igrač rasel s 5 odstotki letno, pri čemer se evropski in ameriški trg že bližata zasičenosti. Tudi zato proizvajalci upajo, da bodo starši ob oznaki »pametna igrača« dodatno odprli denarnice in nadomestili izgubo zaslužka, ki so jim ga odžrli telefoni, hkrati pa se morajo oboji zavedati, da vse preveč igrač po mesecu ali dveh konča na dnu omare, dokler je ne izpraznimo in romajo v smeti.