Ko pametno ni dovolj

Pametni telefoni imajo v embalaži dodane nekaj dodatne opreme, ki se po količini kosov in kakovosti razlikuje od izdelovalca do izdelovalca, seveda pa je mogoče poleg obveznih slušalk in nujnega napajalnika na telefon na več načinov priklopiti nešteto naprav.

Brezžično

Telefoni že dolgo časa podpirajo priključevanje različnih dodatnih naprav in ta trend so poznali že neumni telefoni, na katere smo lahko priklopili vsaj priložene slušalke. Nov svet brezžičnih dodatkov je nato odprl protokol Bluetooth, ki je dobil ime po združevalnem danskem kralju iz desetega stoletja, in simbol dveh nordijskih run v modri elipsi danes poznamo vsi. Prav Bluetoothu se občasno godi krivica, saj ga ne omenjamo več pogosto, a gre vendarle za živahno tehnologijo, ki nenehno napreduje. Velik skok je pomenila različica 4.0, ki je odpravila eno večjih pomanjkljivosti prejšnjih generacij – porabo energije. Obljuba četrte različice modrega zoba je tako nemoteno priklapljanje naprav na telefon ob minimalni porabi baterije.

Seveda pa Bluetooth ni edini način brezžične povezave med telefonom in dodatno napravo. V Applu so razvili svoj Airplay, ki omogoča pošiljanje slike ali zvoka izdelkom, ki ta sistem podpirajo. Podobno rešitev je v svoje telefone vgradil Samsung in jo neizvirno poimenoval Allshare, a gre tako kot pri Applu za zaprto tehnologijo, ki jo licencirajo. Na drugi strani sta Bluetooth in WiFi odprta standarda in tako bolj univerzalna. Nekje zadaj caplja še NFC, ki omogoča prenos podatkov ob približevanju dveh naprav s čipovjem NFC, a se ta tehnologija ni nikoli zares prijela in jo je vedno teže jemati resno.

Bluetooth 4.0 je narejen tako, da porabi kar se da malo baterije.

Ožičeno

Potem je tu še bolj tradicionalen priklop prek vmesnika USB in, v primeru Appla, priključka Lightning. Tu je v veliki prednosti Apple, ki odobrene dodatke zalaga z gonilniki, na Google in resno podporo napravam USB na Androidu pa še vedno čakamo. Seveda se najdejo podjetja, ki gonilnike pišejo kar »na roko«, a bi bila uradna podpora z Googlove strani bolj dobrodošla, saj je škoda, da so vhodi USB tako malo izkoriščeni. Na androidne pametne telefone je mogoče sicer prek adapterja OTG (on the go) priklopiti zunanje diske, a ni nujno, da ga bo vaš telefon zaznal. Vse je namreč odvisno od tega, koliko pozornosti so namenili tej funkcionalnosti. Tako je povsem realno, da bo določen HTCjev model prepoznal vaš ključ USB, kolegov Samsung pa ne bo trznil, ko bomo nanj priklopili isti ključ USB.

Ne glede na metodo priklopa je trg dodatkov za telefone in tablice poln raznovrstnih izdelkov. Kategorij je veliko, nekateri pripomočki pa delujejo kot slaba šala in si je težko predstavljati, kaj se je snovalcem pletlo po glavi. Večina teh izdelkov je vendarle dejansko uporabnih, saj pametnemu telefonu lahko dodajo nekaj dodatne pameti in tako dostavijo bolj celovito izkušnjo.

■ Slušalke.

Ušesne slušalke za prostoročno govorjenje niso nikoli zares izumrle, a uporabljajmo jih le v avtu!

Malo kupcev pametnega telefona bo zadovoljnih s slušalkami, ki jih dobimo poleg naprave. Kakovost »brezplačnih« slušalk je premo sorazmerna s ceno telefona in, če kupujemo telefone najvišjega ranga, dobimo poleg že spodobne slušalke z mikrofonom. Res pa je, da so omenjene slušalke primerne le za prostoročno telefoniranje in poslušanje govorjene besede. Takoj, ko je v igri glasba, na resnično dobre brezplačne slušalke še nismo naleteli. Tako se je s takimi težko zadovoljiti in na srečo je izbira alternativ velika. Tu so klasične ožičene slušalke, ki jih priklopimo prek 3,5-palčnega zvočnega izhoda. Pri teh je pomembno vedeti, da cenejši telefoni v ta izhod nimajo speljanega mikrofona, tako da boste glasbo lahko poslušali, prostoročno telefoniranje pa bo nemogoče. Za zahtevnejše uporabnike morda pridejo v poštev slušalke Bluetooth, ki so večinoma  opremljene tudi z mikrofonom, tako da omogočajo pravo prostoročno telefoniranje. Prav tako imajo ponavadi fizične gumbe za prehajanje med skladbami in gumbi za uravnavanje glasnosti. Telefon ob uporabi takih slušalk lahko ostane v žepu, saj je mogoče vse postoriti na samih slušalkah. Prostoročno telefoniranje je obenem domena nikoli zares izumrlih ušesnih slušalk Bluetooth. Te so slogovno najbolj sporen telefonski dodatek, a po nizki ceni omogočajo varnejšo vožnjo in znajo privarčevati marsikatero kazen med vožnjo avtomobila. Le uporabo zunaj avtomobila gre odsvetovati, saj smo, milo rečeno, videti trapasto.  

■ Zapestje.

Nike Fuleband je zadnja iteracija programa Nike+.

Zadnje čase so zelo priljubljene pametne ure, ki se brezžično povežejo s telefonom, olje na ogenj pa nenehno priliva Apple z namigi o njihovem napadu na zapestje. Doslej je bilo takih poizkusov že kar nekaj, a ni še nihče našel pravega načina, kako osvojiti roke. Najbolj znana taka naprava je ura Pebble, ki je svoje življenje začela na spletni strani Kickstarter in tam od navdušenih obiskovalcev nabrala več milijonov donacij. Ko so podporniki svoje ure tudi dobili domov, pa so bile recenzije polne razočaranj. Dosti bolje se niso obnesli niti primerki, ki smo jih preizkušali v Monitorju. Očitno gre za področje, ki čaka na revolucijo, ki jo zna zanetiti prav Apple. Dotlej se je tem dodatkom kljub vsemu bolje izogibati in se osredotočati le na pripomočke za pridobivanje kondicije. Tu že leta orje ledino Nike s svojim programom Nike+/Fuel in glede na količino uporabnikov gre za uspešen projekt. Nike in konkurenčna podjetja, kot je Fitbit, že dlje časa na zapestjih uporabnikov merijo pretečene kilometre in druge pomembne meritve pri športnem udejstvovanju. Te zapestnice so seveda povezane s telefonom in kombinacija senzorjev v zapestnici s procesorsko močjo pametnega telefona je močna naveza pri vzdrževanju zdravega življenja. Omenimo še, da to niso naprave, ki bi koristile le zagrizenim športnikom, saj jih je mogoče uporabljati tudi za uravnavanje spanca in merjenje korakov, ki jih naredimo na povprečen dan.

■ Zvočniki.

Najbrž najbolj znan brezžični zvočnik je Jawbone Jambox, ki podpira Bluetooth in Airplay.

Pametni telefoni imajo nekje na zadnji strani večinoma zvočnik, vendar tudi tisti močnejši niso dovolj, če bi radi več prijateljem dali nekaj v posluh. Sicer je treba priznati, da so najnovejši vgrajeni zvočniki svetlobna leta pred tistimi, ki so nam igrali v prvih pametnih telefonih, a gre še vedno za tihe neizrazite vire zvoka. Na tej točki je nakup ožičenega ali, še bolje, brezžičnega zvočnika pametna poteza. Na tem področju vlada huda konkurenca, saj so v areno kmalu vstopila neznana kitajska podjetja, ki ponujajo nadvse poceni zvočnike. Ti so ponavadi sicer boljši od vgrajenih, a Kitajci varčujejo predvsem pri vgrajenih baterijah, ki jim kmalu opeša moč. Tako je bolje poseči po preverjenih znamkah, kjer absolutno vodita Logitech in Jawbone z zdaj že ponarodelim zvočnikom Jambox. Ti zvočniki podpirajo tako Bluetooth povezovanje kot Applov zaprti Airplay in v majhnem paketu dostavijo bogatejši zvok in dolgotrajno delovanje. Zvok tako pridobi na razponu in na vgrajeni zvočnik telefona se hitro pozabi. Ob teh napravah je ožičene zvočnike skorajda nesmiselno kupiti, saj imajo le eno prednost, in sicer to, da ne potrebujemo baterije. Predvsem so ožičeni zvočniki brez napajanja pravzaprav malo bolj zmogljive slušalke in jih včasih preseže že vgrajeni zvočnik telefona.

■ Mikrofoni.

Mikrofoni, kot je Blue Mikey, spremenijo iPhone v močan diktafon.

Kot smo že omenili, Apple dobro skrbi za odobrene dodatke njihovih naprav. To je najbolj očitno na področju mikrofonov. Medtem ko je za izdelke iz Cupertina na voljo cela plejada takih in drugačnih mikrofonov, je na androidni strani suša. To sicer nekateri skušajo omiliti s pisanjem gonilnikov za vsak mikrofon posebej, a je to zamudno delo in še bolj zapleteno zato, ker operacijski sistem Android ni enak na vseh telefonih. Če imamo iPhone ali iPad, je stvarnost veliko bolj rožnata, saj lahko izbiramo med več modeli. Malce slabe volje na ta segment vrže dejstvo, da je Apple pri zadnjem telefonu zamenjal prejšnji 30-nožični konektor z manjšim Lightningom in je zato treba uporabljati pretvornike, vendar se izdelovalci, kot sta Apogee in Blue, že trudijo dostaviti mikrofone z novejšim konektorjem in se bo tako stanje kmalu umirilo. Dodatni mikrofon za snemanje glasu je zelo dobrodošel dodatek, saj lahko tako svoj telefon spremenite v nadvse zmogljiv diktafon, oziroma ga uporabljate pri snemanju video posnetkov. Prav v tem primeru se dodaten mikrofon še kako pozna, saj je zmožen zajeti veliko več zvočnega valovanja in video posnetku s tem doda veliko življenjskosti. Dodatni mikrofoni pridejo prav tudi pri pogovorih po Skypu, saj je potem mogoče mobilno napravo odložiti na kakšno površino in sogovornik nas bo razločno slišal, četudi telefona nimamo v roki.

■ Tipkovnice.

Namenske tipkovnice so na voljo v vseh mogočih oblikah.

Glavna odlika Bluetootha je univerzalnost, ki zagotavlja medsebojno delovanje naprav, ki ga podpirajo. Tako je mogoče na pametni telefon prek tega standarda priklapljati tudi dodatke, ki mu niso bili namenjeni. Takšne so tudi tipkovnice, ki so seveda namenjene predvsem rabi z računalniki, a bodo brez težav delovale tudi na telefonu. Bluetooth miši načeloma ne moremo priklapljati na pametne naprave, razen v redkih primerih, ko to naprava predvideva. Takšne naprave so na primer Asusove hibridne tablice Transformer, ki brez težav zaznajo tudi Bluetooth miši. Potem pa so tu še namenske mini tipkovnice za vse tiste, ki bi radi svoj telefon z zaslonom na dotik spremenili v takšnega s fizično tipkovnico. Takšne tipkovnice so lahko narejene kot posteljica za telefon in so nanj pritrjene nenehno ali pa gre za samostoječe naprave. Prve so ponavadi dokaj nerodne rešitve, saj težko zamenjajo telefon z namensko fizično tipkovnico in nanj nikoli niso zanesljivo pritrjene, pri namenskih pa je vse odvisno od izdelave in baterije. Kljub vsemu je mogoče med množico izdelkov najti tudi takega, ki bo znal olajšati tipkanje.

■ TV sprejemniki.

TV Man odlično deluje v navezi z androidnimi pametnimi telefoni.

Dve številki nazaj smo preizkušali sprejemnike digitalnega TV signala, ki jih priklopimo na telefon, in bili nad enim izmed njih navdušeni. Gre za naprave, ki lovijo brezplačne signale digitalne televizije in sliko kažejo na zaslonu pametne naprave. Slika se seveda kaže v ustrezni mobilni aplikaciji, ki jo prenesemo k sebi s spletne tržnice operacijskega sistema. Tudi tu poznamo več vrst teh sprejemnikov, ki se ločijo predvsem po tem, ali imajo svoje napajanje ali pa se jih priklopi neposredno na telefon. Prednost tistih s svojo baterijo je seveda ta, da ne jemljejo zalog telefonu in nekateri lahko telefon celo napajajo. Predvsem pa je pomembno, da ti izdelki delujejo in nas je TV Man kar pošteno navdušil. Slika je bila čista, zaznal pa je tudi vse brezplačne programe, ki letijo pri nas po zraku. Ker gre za digitalni signal, so posredovani tudi podatki o tem,  kaj se predvaja, in nekatere aplikacije lahko prikažejo tudi elektronski programski vodnik. Večina sprejemnikov omogoča tudi priklop večjih anten, tako da nismo omejeni na tiste iz embalaže. To pride prav v bolj zaprtih prostorih ali pa kje na počitnicah, kjer ni močnega televizijskega signala.

■ Projektorji.

Picoprojektorji so majhni, a miniaturne naprave so praviloma drage.

Izdelovalci zabavne elektronike projektorje vgrajujejo v vse mogoče naprave in upajo, da bomo uporabniki te hibride posvojili. Zaenkrat se to še ni zgodilo. Zadnji tak primerek, ki je prišel v naše roke, je Samsungov telefon Beam, ki je imel vgrajen projektor in zato tudi malo večjo baterijo. Ostaja dejstvo, da je projektor naprava, ki jo uporabljamo občasno in ni tako nobene potrebe, da bi bil vgrajen v telefon. Tu stopijo na prizorišče tako imenovani picoprojektorji, ki so dovolj majhni, da jih lahko nosimo s sabo in sliko kažejo s svojim napajanjem. Iz teh malčkov ni mogoče iztisniti enakih svetilnosti kot iz njihovih večjih bratov, a gre kljub temu za soliden prikaz slike. Težava je predvsem cena, ki zlahka preseže 250 evrov, kolikor stanejo boljši modeli. Pri prenosnih projektorjih se tako postavljata le vprašanji cene in ali tako napravo resnično potrebujemo. Če si boste na drugo vprašanje odgovorili pritrdilno, bo laže preboleti tudi udarec po denarnici.

■ Dodatne baterije.

Satechijev Energy Station ima zmogljivost 10000 mAh, zmogljivost baterije v Galaxy S4 pa je 2600 mAh.

Težko bomo našli lastnika pametnega telefona, ki se še ni znašel pred opozorilom o prazni bateriji, pred njim pa še pol dneva. Tu priskočijo na pomoč dodatne baterije, ki so treh različic. Prva so nadomestne baterije, ki jih je priporočljivo kupovati zgolj od izdelovalca telefona. Poceni kitajske kopije so zaradi nizke cene zelo vabljive, a velja isto kot pri baterijah za prenosnike – kitajske ne zdržijo dolgo. Dodatno mešajo štrene izdelovalci telefonov, ki po zgledu Appla ne pustijo menjavati baterije, in je ta uporabniku nedostopna. V tem primeru se obrnemo na preostali različici dodatnih baterij. Prve so oblikovane tako, da telefon vpnemo vanje in mu tako dodamo nekaj kilaže in prostornine, a pridobimo tudi dvakrat daljši čas delovanja. V svetu iPhonov je najbolj znan tak dodatek Mophie Juicepack, ki je pri uporabnikih Applovega telefona že ponarodela blagovna znamka. Na androidni strani tako prepoznavnega dodatka ni, saj so telefoni  različnih oblik in ni pričakovati, da bi se eno podjetje spravilo izdelovati tako raznoliko serijo dodatnih ohišij. Predvsem je to posledica tega, da so najbolj prodajani androidni telefoni Samsungove Galaxije, ki omogočajo uporabniško zamenjavo baterije. Zadnja različica dodatne baterije so opeke, ki jih napolnimo doma, nato pa telefon z njimi večkrat oživimo. Resda gre za manj elegantno rešitev, a se izdelovalci, kot sta Eton ali Satechi, trudijo opeke narediti očesu prijazne. Na dopustu in dolgih potovanjih je taka baterija odličen sopotnik, ki zagotovi, da ne bomo iskali električnih vtičnic.

■ Kartice SD in zunanji diski.

Dodajanje shrambe pametnim napravam se spoprijema z enako težavo kot menjava baterij, izdelovalci namreč vedno več telefonov pošljejo na police brez te možnosti. Seveda so še vedno izdelki, ki imajo režo za kartico MicroSD, in ponavadi gre za cenejše modele, pri katerih izdelovalec varčuje pri vgrajeni količini shrambe. Pomembno se je zavedati, da niso vse kartice MicroSD enake in izdelovalci jih označujejo z razredi (angl.: class). Čim višji je razred, tem z večjo hitrostjo lahko na kartico pišemo in z nje beremo podatke. Hitrejše kartice so za pametne telefone priporočljive, saj bodo na njih živeli programi in vsak kanček hitrosti bo pozitivno prispeval k hitri in tekoči uporabniški izkušnji. Tudi pri karticah ni priporočljivo kupovati neznanih izdelovalcev, ki za majhne denarje obljubljajo kartice razreda 10, po pošti pa dobimo dosti počasnejšo shrambo.

Z zunanjimi diski je stanje podobno tistemu pri mikrofonih. Zopet je od izdelovalca odvisno, ali bo naš telefon določen zunanji disk podprl ali ne. Zopet je to loterija pri androidnih telefonih, kjer izdelovalci operacijski sistem prilagajajo po svoje in na njih je, da podprejo tudi dodatne shrambe.

■ Avtoradio.

Nekateri avtoradii omogočajo upravljanje radia kar na pametnem telefonu.

Področje avtoradiev je trn v peti marsikaterega lastnika pametnega telefona, saj smo še vedno v obdobju, ko je pripeljati zvočni signal v avtomobilske zvočnike velikokrat misija nemogoče. Resda je pri novejših avtomobilih vhod AUX skorajda del standardne opreme, a se nas večina okoli vozi v vsaj nekaj let starejših štirikolesnikih. Ti imajo večinoma avtoradie s CD predvajalnikom, ki je trenutno vreden manj kot starejša vozila s kasetnim predvajalnikom. Slednji je bolj uporaben zato, ker je na voljo vmesnik v obliki kasete, ki ga s kablom povežemo s telefonom in nato vstavimo v kasetar. Tako zvok neelegantno, a zanesljivo pripeljemo v avtomobilske zvočnike. Vsi tisti, ki imamo v avtu le predvajalnik CD, pa smo primorani menjati avtoradio. Na srečo so se tu izdelovalci odzvali in ponujajo vrsto avtoradiev, ki imajo vhod AUX, možnost povezave prek Bluetootha in vhode USB, ki so zmožni telefon tudi napajati. Nekateri primerki ob priklopu prek Bluetootha omogočajo upravljanje radia kar na pametnem telefonu, kar je dobrodošlo glede na vedno večje zaslone pametnih naprav. Če se nočemo spuščati v menjavo radia, pa so tu oddajniki FM, ki se vklopijo v »cigaretni vtič«. Ti se s telefonom povežejo (brez)žično in nato oddajajo zvok na želeni frekvenci, ki jo nastavimo tudi na avtoradiu in z malce šuma lahko poslušamo predvajani zvok iz telefona.

■ Stojala.

Avtomobilska stojala so poceni in zato dokaj nezanesljiva.

Pod rubriko stojala spadajo takšna, ki telefon fiksirajo na treh nogah in je nato z njim lažje snemati ali slikati. Potem so tu neštete različice avtomobilskih stojal, ki ponavadi nimajo dolgega življenjskega roka. Glede na golo količino različnih stojal ponavadi kupimo tisto, ki nam deluje najbolj zaupanja vredno, in potem upamo na najboljše. Sicer se je mogoče ravnati po ceni, ki je dober pokazatelj tega, da kupujemo popolnoma nezanesljivo robo, trdnih pravil pa v tem svetu ni. Nekje med ohišjem in stojalom se znajdejo pasovi, ki omogočajo uporabo telefona med tekom, čeprav je takšno početje smotrno šele z zadnjimi modeli dražjih telefonov, ki so malce lažji. Stojala imajo malce več smisla pri tablicah, kjer je potreba po tem, da v zaslon gledamo pod kotom, ne da bi napravo držali v rokah, večja. Tudi tu je izbire zelo veliko, a se lažje prepozna slabše izdelke, saj so tablice težje in mora biti konstrukcija, ki jo bo napravo držala, bolj trdna. Tako takoj odpadejo razne cenene plastike in komplicirani mehanizmi držanja, ki delujejo le v domišljiji izdelovalcev.

■ Ohišja.

Vodotesna ohišja onemogočajo rabo zaslona na dotik, saj ta za delovanje potrebuje stik z človeško kožo.

Pri ohišjih so zanimive predvsem vodotesne stvaritve, ki omogočajo podvodno snemanje. Na naših testih so se taka ohišja odrezala solidno, a je treba poudariti, da tako izgubimo delovanje zaslonov na dotik. Potem so tu še ohišja samih izdelovalcev, ki so ponavadi najbolje narejena, a so redkokdaj vredna svojega denarja. Dobiček na posamezen kos je ponavadi astronomski in izdelovalci na teh izdelkih radi služijo. Tako so dovolj poceni kitajski približki, ki se od izvirnikov velikokrat razlikujejo le po tem, da nimajo logotipa, in po občutno nižji ceni. Posebno omembo si zaslužijo še folije za prekrivanje zaslona, ki so postale resnično odvečne. Z nenehnim razvojem goriljega stekla, ki prekriva zaslone na dotik, so folije nepotreben dodatek. To seveda ne pomeni, da zaslon ne bo opraskan, če bomo telefon nosili v žepu skupaj s ključi, a časi prask ob najmanjšem dotiku ostrih predmetov z zasloni so minili in na folijo lahko mirno pozabimo.