Ko postane računalnik prepočasen

Vsi poznamo klasične odgovore na vprašanje: »Kaj narediti, ko postane računalnik prepočasen?« Namesti pogon SSD, kupi več pomnilnika, hitrejši procesor. V tem vrstnem redu. Kaj pa če bi začeli drugje – pri operacijskem sistemu?

Razlog za nastanek tega prispevka je popolnoma oseben – doma se mi je valjal prenosni računalnik, ki je kljub nadgradnji pomnilnika (3 GB) in diska (na pogon SSD) počasi postal prepočasen, da bi ga še z veseljem uporabljal. Tudi po tem, ko sem Windows 7 na njem nadomestil z načeloma hitrejšim sistemom Windows 10. Enostavno se je »vlekel«, karkoli sem mu že naredil. Pa je padla ideja – poskusimo z operacijskim sistemom, ki se ga že od nekdaj drži urbana legenda o nezahtevnosti po strojnih zahtevah – Linuxom. Takoj je seveda sledila streznitev – »resne« distribucije Linuxa imajo danes v sebi prav toliko »nesnage« kot Windows, zato v praksi niso nič kaj »lahke« in hitrejše. Toda na voljo so tudi distribucije, ki se prav posebej trudijo biti to – rešitev za stare računalnike, ki bi jih sicer povozil čas.

Čas je za Lubuntu!

V prenosnik s procesorjem Core 2 Duo T7100 (1,8 GHz, letnik 2007), 3 GB RAM, pogon SSD) sem torej namesto Windows 10 namestil Lubuntu. S spletne strani lubuntu.net sem si prenesel sliko ISO za 64-bitne procesorje, ki je bolje podprta s strani neodvisnih razvijalcev, pognal Universal USB Installer (www.monitor.si/universalusb), z njegovega menuja izbral Lubuntu in sliko ISO »zapekel« na ključek USB, ki se mi je valjal po predalu. Da bi se šel namestitev prek peke DVDja, se mi je zdelo enostavno prezapleteno.

Za namestitev s ključka USB poskrbi Universal USB Installer. V popolnosti.

Računalnik sem znova zagnal in že se je prebudil v nastavitvenem programu za Lubuntu. Za začetek sem ga le zagnal in se v njem razgledal, ne da bi na disk karkoli namestil, in se odločil, da mi ustreza. Lahko bi se odločil za dvojni zagon, torej bi v računalniku lahko pustil tudi Windows 10, a sem se odločil za čisti rez – disk računalnika sem popolnoma zbrisal in nanj namestil Lubuntu.

Vse skupaj je trajalo morda 15 minut, po namestitvi pa je na računalniku delovalo popolnoma vse – od vmesnika Wifi, posebnih tipk za glasnost in svetlost zaslona in celo tipke za osvetlitev tipkovnice, ki je sicer programsko gnana. Poznavalci pravijo, da sem imel malce sreče, a vendar. Celo vmesnik Wifi, ki je pod Windows 10 po nekajkrat na dan odpovedal poslušnost, se je v Lubuntuju »popravil« in deluje brez težav. Deluje tudi varčevanje z energijo, tudi »spanje«. Hej, celo moj tiskalnik v omrežju je samodejno našel!

Prvi komentar žene, ki je bila najprej zgrožena, da bom v računalnik namestil Linux, je bil – »To je pa kar lepo videti, sem mislila, da bom morala v ukazno vrstico tipkati …«. Da, videti je zelo podobno, kot je danes videti vsak operacijski sistem z grafičnim vmesnikom. S to razliko, da za svoje delo potrebuje le 365 MB pomnilnika! Se še spomnite časov, ko so imeli računalniki manj kot en (1!) gigabajt pomnilnika? Posledica je seveda, da zadeva s tremi gigabajti naravnost leti! (Naj spomnim, 3 GB je danes običajna količina pomnilnika za malce boljše telefone.)

Ko imajo programi za svoje delo več kot 2,5 GB prostega pomnilnika, lahko rečemo, da je računalnik hiter. Zelo!

Kaj z njim?

Seveda pa je dejstvo, da je računalnik z Lubuntujem drugačen od tistega z Windows (10). Za začetek, sistem zagona programov (»gumb start«) nima avtomatskega iskalnika, zato programe z menujev izbiramo ročno, kot smo počeli v prastarem Windows XP. Ker sistem pač varčuje s strojnimi sredstvi, saj zato smo ga tudi izbrali. Dalje, programi, ki jih smo/bomo/bi uporabljali, so drugi in drugačni. Nekateri imajo tudi čudaška imena, kot je npr. (že nameščeni) Alsamixergui ali Xfburn. Toda, priznajmo si, danes računalnike pač največkrat uporabljamo za dostop do spleta, pisanje besedil in urejanje (mini) preglednic. Za vse to pa so tudi na Lubuntuju na voljo odlične rešitve.

Za začetek – Google je svoj brskalnik Chrome priredil tudi za Linux, tudi za Lubuntu. Če vam že vgrajeni Firefox ne zadošča. Enostavno se odpeljete na www.google.com/chrome in ponudi vam namestitev različice za Linux. Po namestitvi sem se znašel v Chromu, kot ga poznam, vanj sem se prijavil s svojim računom Google in z ženinim, med njima pa preklapljam z enim klikom, kot sem bil vajen že v Windows. Ob prijavi so se mi seveda prenesle vse bližnjice, nastavitve, dodatki in – gesla. V resnici je vse popolnoma enako kot prej na Windows 10, le nekajkrat hitreje deluje vse skupaj. Seveda brez težav (in hitreje!) delujejo tudi druge Googlove storitve, kot so Gmail, Google Doc, Google Keep, Hangouts … In še enkrat – če vam Chrome ni všeč, lahko brez težav ostanete na že naloženem Firefoxu, ki prav tako omogoča prijavo in avtomatski prenos zaznamkov in gesel.

Nadalje – če potrebujete »Word« in »Excel«, je zelo dobra alternativa LibreOffice. Resda ima občasno težave s pretvorbo, če bi se odločili delati s kompleksnimi Microsoftovimi različicami datotek, za veliko večino potreb pa zadeva zadostuje. In, naj še enkrat ponovim – deluje »s svetlobno hitrostjo«.

Potrebujete izmenjavo datotek z drugimi sistemi, Windows? Na voljo je odjemalec Dropbox, ki deluje popolnoma enako kot tisti v Windows. Na določen imenik prenesemo datoteko, ki se samodejno prenese na druge sisteme. Za Google Drive odjemalca sicer ni, lahko pa vedno uporabite spletno storitev (drive.google.com). Enako velja tudi za prenos fotografij prek photos.google.com.

»To je pa kar lepo videti, sem mislila, da bom morala v ukazno vrstico tipkati …«

In to je to – v pol urice sem si postavil računalnik, ki enostavno deluje. Pogovor s kolegi je razkril, da drugi to počnejo iz bolj altruističnih razlogov – stare in odslužene računalnike z nameščenim Lubuntujem odstopijo staršem in starim staršem, da ostanejo v stiku s sinovi, hčerami, vnuki in vnukinjami. Ti največkrat sploh ne vedo, da pod rokami nimajo »vindovsov«, oziroma jih to niti ne zanima. Pomembno je, da imajo okolje Google/Firefox, ki so ga vajeni že od prej.

Ne dotikaj se!

Vse pohvale, ki sem jih zapisal doslej in zaradi katerih tako postavljen sistem priporočam tudi najmanj računalniško izobraženim, žal držijo le, če se sistema ne dotikamo več. Tako s(m)o (nam) ga postavili, tako deluje, uporabljajmo ga. Kajti ko začnemo malce brskati, je to pač še vedno Linux. V jedru stabilen, drugače pa nekonsistenten, včasih zmeden, velikokrat nezdružljiv sam s sabo, »hekerski«.

Ko misliš, da se bo nadgradnja avtomatično izvedla, pa te preseneti tak »terminalski zapis«.

Za začetek – Lubuntu ima »trgovino«, s katero res enostavno nameščamo dodatne programe. Trgovino, ki v nasprotju z Microsoftovo deluje. Težava je v tem, ker so programi za dostop do različnih »trgovin« v resnici kar štirje. Katerega uporabiti, je nekaj, s čimer neukih verjetno raje ne bi obremenjevali.

Nadalje – v ozadju sistem še vedno »deluje« v besedilnem načinu. Množica kriptičnih sporočil, ki sporočajo, kaj vse se v sistemu dogaja (npr. ob nadgradnjah) je … kriptična. Ne menite za zanje. Tudi sporočila o napakah so včasih še bolj čudna od tistih v Windows (npr. »Failed to execute child process 'gnome-help'«, kar je le »lepši« zapis za »Pozabili smo, da mora klik na tipko Help tudi dejansko kaj narediti.«)

Logika premikanja ikon programov z zagonskega menuja na namizje nekako … ne deluje. Tako prenesena »ikona« pač »ne bo delovala«.

Odjemalec za Dropbox je videti enako kot v Windows, tudi deluje enako dobro. Le po nadgradnji sistema se nekako ni hotel več prikazati …

Avtomatske nadgradnje vsega, od sistema do programov, so super. Dokler delujejo. Kmalu po namestitvi mi je sistem ponudil nadgradnjo na različico 16.04 in lepo se je izvedla, le nekajkrat se je vmes ustavila s terminalskim oknom, v katerem sem moral brati kriptične zapise in se odločati med izbiro »Yes« in »No«. S tipkovnico, saj v terminalu miška seveda ne deluje. Po nadgradnji pa sta začasno nehala delovati nadzorni program Teamviewer (pomagala je nova namestitev) in Dropbox. No, pri slednjem se je izkazalo, da v resnici še vedno deluje, le nadzorni program lahko po novem odprem le iz ukazne vrstice. Ker … kaj pa vem, napaka razvijalcev, enih ali drugih, pravijo na množici forumov, kjer so napako tudi zaznali.

Nameščanje programov v (štirih) programskih trgovinah je super. Kadar deluje.

Priporočamo? Še vedno!

Kljub vsem težavam (prav, težavicam) je tak sistem za pohitritev ostarelega računalnika še vedno mogoče le priporočiti. Ko ga enkrat namestimo, uredimo in polikamo, je videti zelo podobno kot tisto, kar smo bili vajeni uporabljati zadnjih nekaj (deset) let. Pod prsti imamo pač odličen spletni brskalnik in njegovo delovno okolje, vse skupaj pa upravljamo s tipkovnico in miško. Sploh pa je – zastonj. Kaj bi še hoteli več?

Lubuntu

»Lahek« operacijski sistem.

Kje: www.lubuntu.net

Koliko: Zastonj.

Za: Izredno enostavna namestitev in raba, »združljivost« z ekosistemom Google/Chrome in Firefox.

Proti: Ostanki »hekerskih« začetkov Linuxa, ki znajo zmesti tehnično manj podkovane uporabnike.