Ko postaneš svetovno znan

Kitajski Huawei je nedavno postal svetovno znan, tudi tistim, ki ne kupujejo pametnih telefonov. Znan celo tistim starejšim občanom, ki shajajo z nepametnimi Nokiami za nič evrov, ki jih ponujajo operaterji. Celo moj oče je zadnjič omenil: »Aha, Huawei, to so tisti Kitajci, ki tožijo Ameriko, ne?«

Da, Huawei se je odločil, da bo (na ameriškem sodišču!) tožil ameriško vlado. Smešno.

Logika sicer ni napačna – Kitajci pravijo, da ameriška vlada ovira svobodno podjetniško konkurenco, s tem, ko neposredno prepričuje in celo grozi zavezniškim državam, naj za dobavo omrežne opreme mobilne generacije 5G ne izberejo Huaweija. Kar je popolnoma res. ZDA so svojim operaterjem tako in tako že prepovedale uporabiti opremo Huawei (in celo prodajati njihove telefone!) , uspešno so v enak ukrep prepričale tudi Novo Zelandijo, Japonsko in Avstralijo. Kanada v tej smeri še razmišlja, vendar jo pri tem ovira prej sklenjeni sporazum o spodbujanju in zaščiti investicij s Kitajsko. Velika Britanija odločitve še ni sprejela, vendar njeni mobilni operaterji že protestirajo, da za tako odločitev ni nobenega razloga, saj vso kitajsko opremo pred namestitvijo temeljito preverijo strokovnjaki britanske tajne službe GCHQ. Ameriški minister potuje po svetu in zaveznikom dopoveduje, da si v primeru nakupa Huaweijeve opreme ne bodo več mogli obetati deljenja informacij o terorističnih formacijah. Skorajda enak stavek v tej smeri je izrekel Madžarom in Nemcem. In to prav Nemcem! Edward Snowden je namreč pred časom razkril, da je ameriška NSA neposredno prisluškovala telefonu nemške kanclerke Angele Merkel, čemur je sledil precejšen diplomatski škandal (»Ne bomo nikoli več,« so obljubili …).

Ah, da – zakaj že vse to ZDA počnejo? Ker menijo, da bi namestitev Huaweijeve mobilne opreme pomenila varnostno tveganje, saj bi Huawei po naročilu kitajske vlade lahko prisluškoval bolj ali manj vsemu svetu. No, oni že vedo … Omenjeni Edward Snowden je, denimo, javnosti predstavil tudi podatke o tem, da je ameriška agencija NSA v omrežne usmerjevalnike Cisco, ki so bili namenjeni v ključne države (denimo Kitajsko) nameščali prav to – zadnja vrata, prek katerih je bilo mogoče prisluškovati omrežnemu prometu … Ni čudno, da je pred kratkim Wikileaks prek Twitterja sporočil, da je vsa ta gonja proti Huaweiju sprožena le zato, ker bo v primeru huaweijevske omrežne prevlade Amerika malce težje prisluškovala …

 V resnici se moramo običajni državljani le odločiti, ali nas bolj moti, da nam prisluškujejo »naši« ali »njihovi«.

Pa vendar – tožba Huaweija proti ZDA je smešna. Res, teoretično živimo v svetu, ki je pravno reguliran, vendar res le teoretično. Ali res kdo misli, da bo ameriško sodišče dosodilo, da ameriška vlada nelegalno ovira neko podjetje iz »sovražne« (prav, iz »neprijateljske«) države? Resda Donalda Trumpa v ZDA marsikdo ne mara, tudi (ali pa še posebej) na sodiščih, toda to je vendar stvar nacionalne varnosti, tukaj zakoni ne veljajo! To je nekako tako, kot če bi se Sadam Husein odločil tožiti ZDA, ker so kršile ozemeljsko celovitost Iraka, ko so ga napadle na podlagi izmišljenih podatkov o kopičenju orožja za množično uničevanje. Ne, v tako zelo pravnem svetu pač ne živimo.

V resnici je tožba dejanje iz obupa ali pa pač zadnji poskus dopovedati svetu, da se podjetje nima prav ničesar bati, ker nič ne skriva. Zadnje dejanje, preden bodo obupali in se s prodajo svojih izdelkov in svojega znanja ustavili v državah, kjer jih bodo pač še marali. In zadnji poskus dopovedati, da tudi hčerka ustanovitelja podjetja, ki je trenutno v Kanadi in čaka na izročitev ZDA, ni ničesar kriva. No, mimogrede se ustavimo še pri besedni zvezi »svojega znanja«. Koliko ta zveza drži, je še vprašanje. Pred kratkim je, denimo, prišlo na dan, da so pri Huaweiju interno nagrajevali zaposlene, ki so uspešno pridobili tehnične skrivnosti konkurentov, konkretno Appla. Toda, da, Huawei, kot podjetje, ki ne kotira na borzi, si verjetno lahko privošči, da se ustavi, neha rasti in zadosti potrebam trenutno zaposlenih. Enako si lahko privoščijo vodje podjetja, ki tudi v načelno komunistični Kitajski niso ravno revni.

Strokovnjaki se sicer vsi po vrsti strinjajo, da je Huaweijeva oprema kakovostna in napredna, v primerjavi s konkurenco (Ericsson, Nokia) celo poceni, vendar – prihaja pač iz napačne države. Kitajska je naš (naš kot »Zahod«) nasprotnik, če ne celo sovražnik, torej za nami vohuni. Vohunimo sicer tudi mi (no, mi kot Slovenija verjetno ne, ker ne zmoremo, toda to je že druga zgodba), ampak to je pač O. K., mar ne? Ali Huawei ali/in Kitajska res prisluškujeta nam in vsemu svetu, čisto zares ne bomo vedeli do nekega kitajskega Snowdna. Saj tudi za prisluškovanje Američanov dolgo nismo vedeli.

V resnici se moramo običajni državljani le odločiti, ali nas bolj moti, da nam prisluškujejo »naši« ali »njihovi«. Za Američane vemo, kaj počnejo, in vemo, da to počnejo že dolgo. Kaj točno počnejo Kitajci (če sploh), v resnici ne vemo. Pa je za nas kaj slabše, zdaj ko vemo, kam vse potujejo naši podatki in kdo vse ima do njih dostop? Niti ne, v resnici smo se tega že navadili. Pa bi se navadili tudi tega, da imamo za vratom Kitajce? Jaz bi vsekakor raje stavil na Američane …