Ko računalnik dobi pospešek

Uporabniki računalnikov v zadnjih letih veselo uživamo v vseh čarih, ki jih prinaša sodobna digitalna tehnologija. S podrobnostmi bogate fotografije, visoko ločljivimi videoposnetki, vseobsežnimi programskimi paketi in igrami s fenomenalno grafiko pa imajo tudi kakšno negativno plat. Zdi se, da so vse omenjene vsebine nenasitne glede porabe prostora na diskih računalnikov. A na pomoč nam zopet lahko priskrbi - kdo drug kot - tehnologija.

Hramba podatkov je v zadnjih letih postala izziv prenekateremu uporabnika. No, če smo bolj natančni, ne gre le za hrambo, temveč tudi za hkratno ohranitev zmogljivosti in odzivnosti sistema. Diski z visokimi zmogljivostmi, namenjeni hrambi podatkov, so navadno nekoliko počasnejši, zaradi tega pa trpijo tudi zmogljivosti računalnika, v katerega so nameščeni. Saj menda poznate resnico, da je veriga močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Napredni uporabniki so zato v zadnjih letih začeli posegati po pogonih SSD, ki se odlikujejo po precej višjih hitrostih, a so na voljo z znatno manjšimi, njihove cene na gigabajt podatkov pa praviloma presegajo razmerje 1EUR/GB.

Kaj torej preostane uporabnikom, ki bi si želeli hitrosti pogonov SSD in kapacitete klasičnih diskov z magnetnimi ploščami? Vgradnja obojih v računalnik je seveda ena izmed rešitev, a je nato razlika v hitrosti pri dostopanju do podatkov na počasnem disku šokantno visoka. Intel je zato lani skupaj s svojim sistemskim naborom Z68 Express predstavil novo rešitev, imenovano Smart Response Technology (SRT), s katero naj bi odpravili prav omenjeno težavo in uporabnikom na ustnice vrnili prešeren nasmešek.

Tehnologija Intel SRT je, kot rečeno, na voljo s sistemskim naborom Z68 in novejšimi, gre pa za skupek gonilnikov in programske opreme, ki v grobem skrbi, da se podatki na disku, do katerih pogosto dostopamo, preslikajo v del pogona SSD, ki rabi kot hitri predpomnilnik. Tako postanejo vsebine, ki so sicer shranjene na klasičnem disku, dostopne s hitrostmi, ki jih ponuja pogon SSD.

Potrebujemo le eno novejših osnovnih plošč z ustreznim sistemskim naborom ter disk in pogon SSD. Na našem preizkusnem računalniku je to vlogo opravljala plošča Gigabyte Z68AP-D3, ki je bila prikladno opremljena še z vmesnikom mSATA za pogon SSD. Tako je bil OCZjev mini pogon Nocti, testni je premogel kar 120 GB zmogljivosti,????

Intel ploščam z vezjem Z86 Express namenja prijazen program, ki poskrbi za nastavitve SRT.

Velika razlika v hitrosti

Za vse, ki niste na tekočem z zmogljivostmi sodobnih pogonov SSD, lahko zapišemo, da izdelki zadnje generacije, ki že izrabljajo vodilo SATA3, dosegajo hitrosti branja in pisanja podatkov okoli 500 do 550 MB/s. To je znatno več, kot zmorejo klasični diski z magnetnimi ploščami, ki v idealnih razmerah komaj zmorejo doseči trimestno vrednost, v praksi pa je ta znatno nižja. Druga velika prednost je dostopni čas, saj pogon SSD, ki ga sestavljajo pomnilniške celice, do podatkov pride v manj ko milisekundi; klasični disk za to opravilo potrebuje več, neredko celo več deset milisekund.

Hibridna rešitev, sestavljena iz diska in pogona SSD, ki izrablja prednosti obeh, se sliši naravnost idealno. Pa praksa? Intel Smart Response Technology deluje na način, da na pogonu SSD rezervira do 64 GB prostora, ta pa nato rabi kot sistemski predpomnilnik. Če imamo pogon SSD z večjo zmogljivostjo, jo lahko porabimo kot dodaten logični pogon v sistemu. Višanje predpomnilniškega "bazena" nad 64 GB namreč prinese le malo dodatnih pohitritev, zahteva pa precej prostora.

Vklop funkcij Intel RST je otročje enostaven, prirastek hitrosti pa je opazen že ob prvem novem zagonu.

Intelova programska pogruntavščina deluje na dva načina. Na menuju programske opreme namreč lahko nastavimo dva načina pospešenega delovanja. T. i. Enhanced mode bo deloval kot podporni predpomnilnik, pri čemer se bo vsako zapisovanje opravilo hkrati na pogon SSD in na disku, šele nato se bodo zadane naloge diskovnemu sistemu nadaljevale. V načinu Maximized mode pa bodo gonilniki podatke najprej zapisali le v predpomnilniški bazen na pogonu SSD in kasneje, ob neobremenitvi, še na klasični disk.

Že iz opisa je tako jasno, da je način Enhanced mode precej varnejši, a obenem postreže z manjšo pohitritvijo delovanja, saj bodo vsaj pisalni časi omejeni s tistimi, ki jih zmore vgrajeni disk (branje bo pa znatno pohitreno). V tem načinu uporabniku ni treba skrbeti za morebitno okvaro pogona SSD ali prekinitev delovanja predpomnilnika, saj so vsi podatki shranjeni tudi na glavnem disku. Kljub temu je takšna zasnova še vedno hitrejša od konfiguracije zgolj s klasičnim diskom, saj prenos bralnih zahtev po podatkih na pogon SSD hkrati pomeni, da se lahko klasični disk posveti samo zapisovanju podatkov in je posledično hitrejši kot v običajnem delovnem načinu, ki spominja na igro beri-piši ...

Način Maximized mode pa stremi k največjim prirastkom hitrosti delovanja, a s seboj prinaša tudi nekaj tveganja. Ob izgubi električne energije bomo tako izgubili vse podatke, ki se še niso uspeli prepisati na klasični disk. Skratka, karkoli neugodnega se zgodi podatkom v predpomnilniškem bazenu, pomeni, da se lahko poslovimo od njih. Slednje zna biti resnično neprijetno, če so bili v njem podatki z zagonskega pogona, saj se nam lahko v skrajnem primeru pripeti tudi to, da se sistem ne bo mogel več zagnati. Dodatna naložba v osnovni sistem za brezprekinitveno napajanje tako postane zelo smotrna, ko ustvarjamo v okolju z manj zanesljivo dobavo električne energije. K sreči pogoni SSD uporabljajo pomnilnik vrste NAND, ki zna ohraniti podatke med vnovičnim zagonom sistema, zato predpomnilniški bazen ob novem zagonu ne bo ogrožen.

Manjšo pomanjkljivost lahko pripišemo le namestitvi v obstoječe sisteme, saj tehnologija RST deluje le, ko diske in pogone SSD v BIOSu računalnika postavimo v diskovno polje RAID, kar bo pri večini pomenilo potrebo po novi namestitvi operacijskega sistema in aplikacij, saj načina delovanja diskov AHCI in IDE preprosto nista podprta. A kot kažejo naši rezultati, se tudi takšna žrtev preprosto izplača.

Občutni prihranki časa

Tehnologija Smart Response Technology deluje tako kot dejanski predpomnilnik. Intelovi inženirji pa se niso osredotočili na (pred)pomnjenje posameznih datotek, temveč logičnih blokov na disku (LBA). Tako gonilniki v predpomnilniški bazen prenesejo/preslikajo vse datoteke, ki so v najpogosteje branih in/ali pisanih blokih diska. In tako, vse dokler zmogljivost pomnilniškega bazena ne bo polna. Nato pa bo rešitev poskrbela za odstranjevanje najmanj uporabljanih zadev iz predpomnilniškega bazena in nadomeščanje s pogosteje dostopanimi. Posledično se zmogljivost sistema prilagaja načinu uporabe.

Najpočasnejši del novega sistema bodo tako predstavljale le in zgolj prve namestitve - tako operacijskega sistema kot aplikacij. Za delovanje RST moramo najprej v kombiniranem RAID načinu operacijski sistem namestiti na disk (in vsaj začasno ignorirati pogon SSD). Zatem namestimo Intelove gonilnike za sistemski nabor in programsko opremo RST. Po vnovičnem zagonu sistema pa sem nam v sistemskem kotičku že odkrije ikona RST, ki prikliče uporabniški vmesnik aplikacije in gonilnikov. Tu nastavimo, kolikšen predpomnilniški bazen želimo izkoriščati na našem pogonu SSD in kaj želimo storiti z morebitnim preostalim prostorom. Zatem le izberemo enega izmed načinov delovanja pomnilniškega sistema in ga aktiviramo. Domačim uporabnikom z manj kritičnimi podatki priporočamo uporabo Maximized mode za kar največjo pohitritev delovanja, paranoiki pa bodo dobro postreženi z Enhanced mode.

Kombinacija strojne opreme v testnem računalniku je bila precej posrečena. Razmeroma spodobno hiter klasični disk WD Caviar Black vrti plošče s 7200 obrati na minuto, zato vsekakor ni med najpočasnejšimi, a ko je v igri hitrost, ne seže niti do kolen OCZjevemu malčku Nocti, ki zmore brati s hitrostjo do 280 MB/s in pisati do 260 MB/s, kar je nekako tudi povprečje na trgu trenutne generacije pogonov SSD.

Namestitev aplikacij na disk bo še vedno zahtevala precej časa (odvisno od velikosti aplikacije), prave pridobitve hitrosti pa bomo deležni po nekajkratnem zagonu, ko bodo gonilniki prepoznali naše uporabniške navade. V praksi je razlika očitna že nekako od tretjega zagona posamezne aplikacije naprej.

Vklop tehnologije RST se občutno pozna že ob samem zagonu operacijskega sistema. Zagonski čas smo z vgradnjo pogona SSD, ki rabi kot predpomnilniški bazen za pogosto rabljene datoteke, skorajda prepolovi (upoštevati moramo, da je samo plošča za svoj zagon in postavitev BIOSa ter RAID polja potrebovala dobrih 15 sekund!).

Po namestitvi operacijskega sistema smo na računalnik namestili še programski paket Adobe Photoshop CS 5.5 in izmerili čase njegovega zagona. Klasični disk je uporabniški vmesnik omenjenega programa naložil v dobrih sedmih sekundah, ob podpori pogona SSD pa je v načinu Enhanced mode potreboval dve sekundi manj, način Maximized mode pa je zagonski čas dobesedno razpolovil.

Enako usodo so delile tudi računalniške igre. Prav slednje so se v zadnjih letih razširile čez vse meje dobrega okusa in igričarji smo se morali sprijazniti z nekaj desetsekundnimi časi nalaganja. Z Intel RST se ti časi v praksi prepolovijo, včasih pa so pohitritve še večje, saj si posamezni nivoji v igri delijo skupne datoteke, zato so tudi nalaganja znotraj igre precej hitrejša.

Za konec smo operacijski sistem in aplikacije namestili še na preizkušani pogon SSD. Hitrost nalaganja je bila skorajda popolnoma enaka hitrosti, izmerjeni v načinu Maximized mode. Tehnologija očitno deluje, naložbo v manjši SSD pa vsakemu zahtevnejšemu uporabniku računalnika toplo priporočamo.

Zelo zgovorni so tudi rezultati programa Passmark Performance Test 7.0. Rezultat diskovnega sistema je ob uporabi Intel RST še enkrat večji.

Testni računalnik s sestavo Gigabyte Z68AP-D3, Intel Core i5-2500, 2x 4 GB Crucial DDR3-1333, Radeon HD 6450, Western Digital Caviar Black 1 TB in OCZ Nocti 120 GB, je za preizkus posodilo podjetje Eventus sistemi, www.eventus.si.