Ko se kopičijo terabajti
Ljubljana, za Bežigradom, v uredništvu Monitorja. V ponedeljek dopoldne takoj po prvomajskih počitnicah dobim klic, da eden izmed pomembnejših strežnikov v podjetju ne deluje. Na daljavo se ne oglaša, stopim zadaj do strežnika, tam zagledam sporočilo: »boot device not found«. S sodelavcem se spogledava in nobeden si ne upa na glas vprašati, koliko je stara zadnja rezervna kopija …
V zgornji zgodbi sta v polju RAID v strežniku hkrati odletela dva diska. Enega bi še lahko pogrešili, dveh pa nikakor ne. Da, kot smo že tudi sami neskončnokrat zapisali, varnostne kopije so pomembne. Kako zelo, ugotoviš največkrat takrat, ko je nimaš. V našem primeru smo imeli sicer srečo, da smo podatke rešili z nedelujočih diskov in smo izgubili razmeroma malo, a smo brž kupili (še en) strežnik NAS.
NASi – te majhne škatle, so za večino manjših podjetij, vse bolj pa tudi za naprednejše domače uporabnike, najboljša iztočnica za vsaj nekoliko večjo stopnjo varnosti podatkov. Gre za naprave, v katere lahko spravimo več diskov (največkrat po dva ali štiri), omogočajo pa nam zaščito pred odpovedjo enega izmed njih. Seveda še ne gre za pravo varnostno kopijo, a smo iz računa kljub temu vzeli enega izmed kritičnih dejavnikov – disk.
NASi so torej idealen kraj za varnostno kopijo pomembnejših podatkov, ki jih sicer hranimo v računalniku. Zaradi omrežnega vmesnika jih lahko fizično odmaknemo od računalnika (pospravimo v klet, recimo), s čimer smo nekoliko dvignili tudi varnost podatkov pred krajo. Seveda je priporočeno imeti tudi oddaljeno kopijo pomembnih podatkov, lahko tudi kje v spletnih oblakih.
Seveda lahko redundanco dosežemo tudi na druge načine (tudi v računalnik lahko vgradimo dva diska, povezana v polje RAID 1), čar naprav NAS pa je v tem, da nam v enostavni obliki ponudijo silno veliko prostora, dosegljivega z vseh omrežnih naprav. To postaja pri bolj podučenih domačih uporabnikih vse pomembnejše. Nekoč smo že poslušali napovedi o domačih strežnikih, ki bi lahko bili digitalno vozlišče za vse domače naprave. To vlogo so sicer nekoliko prevzele različne oblačne storitve, a se naprave NAS v taki vlogi znajdejo odlično.
Na vseh lahko nastavimo različne uporabnike, vsakemu dodelimo lastno mapo, zraven pa ustvarimo še skupne mape za deljene vsebine. Zelo koristne pa so strežniške funkcije. Imajo vmesnike USB (vse več po standardu USB 3.0), zmogljivejše imajo tudi po štiri vmesnike. Nanje lahko priključimo dodatne zunanje diske in tiskalnike, tudi ti postanejo dosegljivi prek omrežja.
Za večpredstavne vsebine je zelo koristen strežnik iTunes, ki omogoča, da imamo vso glasbo shranjeno v strežniku, do nje pa lahko prek omrežja dostopamo iz vseh podprtih naprav (računalnikov, telefonov, tablic). Nekatere naprave imajo tudi strežnik podjetja Logitech, ta uporablja svoj standard za deljenje glasbenih datotek predvsem z Logitechovimi pametnimi radii.
Še koristnejši je standard DLNA (Digital Living Network Alliance), ki je zelo široko podprt med različnimi izdelovalci naprav. Na eni strani imamo strežnik (NAS), na drugi pa odjemalce, ti so lahko računalniki, telefoni, tablice, pametni televizorji itd. Predvajamo lahko večpredstavne vsebine, torej video, glasbo in fotografije. Formati, ki jih lahko predvajamo, so odvisni od odjemalca (denimo televizorja), sami smo preverili delovanje s Philipsovim pametnim televizorjem vstopne serije. Predvajanje prek omrežja je hitro in tekoče, brez težav delujejo tudi vsebine visokih ločljivosti FullHD (v našem primeru je brez težav delovalo celo prek brezžičnega omrežja). Glede na naprave veljajo tudi določene omejitve (te so, kot rečeno, vezane na odjemalca), na splošno pa gre za zelo uporabno rešitev.