Kod hodi digitalni radio?

Televizijski signal se v Sloveniji že peto leto oddaja v digitalni obliki, kar je po začetni hudi krvi uporabnikov strešnih in sobnih anten prineslo boljšo pokritost ozemlja, višjo kakovost slike in zvoka, manjšo porabo energije ter manjšo gnečo v spektru elektromagnetnega valovanja. Digitalni radio prinaša podobne prednosti, a bomo nanj pri nas čakali še lep čas.

Neuspešno oživljanja sprejemnika – na vrhu Nanosa so slovenski oddajniki tako močni, da cenena elektronika »ponori«.

Radijske postaje pri nas še vedno oddajajo analogno. Dodeljene so jim frekvence v drugem pasu ultrakratkih valov (band II VHF), ki obsega območje od 87,5 MHz do 108,0 MHz. Glavni problem trenutne ureditve je zasedenost frekvenčnega prostora, saj ga ne moremo drobiti na poljubno majhne koščke. Razlogov je več, vse pa določa fizika.

Postopek nalaganja vsebine na nosilne valove imenujemo modulacija. Pri kratkovalovnem radiu se uporablja frekvenčna modulacija (FM), kar pomeni, da se frekvenca malenkostno spreminja zaradi naložene vsebine. Širina posameznega kanala v Sloveniji je 12,5 kHz. Če je torej neki radijski postaji dodeljena frekvenca 100 MHz, v resnici nominalno oddaja na območju 99,99375–100,00625 MHz. Upoštevati je treba še, da svet ni idealen in da imajo vsi elektronski elementi določene tolerance, kar še nekoliko razširi področje, ki mora biti na voljo nekemu kanalu. Medsebojna uskladitev je potrebna tudi zato, da se oddajanje na isti frekvenci ne prekriva geografsko, pri čemer je treba paziti tako na slovensko kakor evropsko ureditev. Dodeljene frekvence so zato pri nas vsaj 100 kHz narazen, dodatno pa je treba paziti, da iste frekvence ne dodelimo na sosednja območja.

Tako pridemo do rezultata, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), ki pri nas podeljuje frekvenčni prostor, že razdelila vse frekvence. Če želite ustanoviti novo radijsko postajo, morate v sodni register vpisati radijsko dejavnost, svoj program vpisati v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu in pridobiti dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti pri AKOS. To ni zelo težko, a vam omogoča oddajo le prek interneta. Če želite oddajati radijski program tudi prizemno, potrebujete svojo frekvenco, ki vam je AKOS trenutno ne more podeliti, ker so že vse zasedene. Seveda pa lahko odprete malho in kupite že obstoječo radijsko postajo.

Na južnem pobočju je bil italijanski digitalni radijski signal dovolj močan za nemoteno poslušanje.

Prednosti digitalizacije

Oddajanje v digitalni obliki ima vrsto prednosti, ključna je večja pasovna širina, ni pa edina. V praksi to pomeni, da je izkoriščenost določenega področja spektra višja, torej lahko v njem oddaja več radijskih postaj z višjo kakovostjo zvoka. Postopek imenujemo multipleksiranje in spreminja paradigmo radijskega oddajanja. Doslej je radijska postaja dobila v uporabo frekvenco na določenem geografskem območju, potem pa je morala za radiodifuzijo poskrbeti sama s postavljanjem oddajnikov ali najemanjem oddajnih kapacitet.

Digitalni radio ločuje izdajatelje programov od operaterjev omrežij. Slednji bodo pravice do oddajanja multipleksov (paket več digitalnih programov) dobili na razpisih, izdajatelji programov pa bodo pri njih najemali zmogljivosti. Tudi izdajatelj programa bo lahko kandidiral na razpisu za frekvence, a bo moral multipleks pod enakimi pogoji ponuditi tudi drugim zainteresiranim strankam (podobno RTV oddaja multipleks več televizijskih kanalov, ne le svojih). Skratka, uvaja se podobna ločitev infrastrukture in storitev kot pri digitalni televiziji, dostopu do interneta in prenosu električne energije.

Nova bo tudi uporaba frekvenc, saj bodo vsi oddajniki sinhronizirani in bodo tako oddajali na istih frekvencah. S tem bo odpadlo iskanje nove frekvence, ko se prepeljemo v drug kraj.

Preostale prednosti so višja kakovost zvoka, boljša pokritost, manj interferenc, manjša oddajna moč ter možnost oddajanja dodatnih digitalnih informacij. Poleg zvočnega kanala (v načinu stereo pravzaprav dveh) bo prek istih frekvenc posamezna postaja lahko oddajala podatke o imenu postaje in trenutnem programu, vremenske in prometne informacije, novice, točen čas in časovni pas itd. Ustrezni sprejemniki, na primer v avtomobilih, bodo te informacije prikazovali.

Digitalni radio ni en

Pod pojmom digitalni radio največkrat razumemo digitalizacijo zvoka, stiskanje v ustrezen format in radiodifuzijo moduliranega signala. Tehnoloških izvedb je cel kup, mi pa se bomo omejili na Eureko 147 (znano tudi kot DAB) in nadgradnjo DAB+. V Evropi sta razširjena oba, medsebojna združljivost pa je pogojna.

Razvoj digitalnega radia v okviru projekta Eureka 147 se je začel že leta 1987, standard je bil dokončan leta 1993, prvi digitalni program pa je leta 1995 zaživel na Norveškem. Za kodiranje zvoka uporablja MPEG-1 Audio Layer II (MP2). DAB se je uveljavil zlasti v Veliki Britaniji in na Danskem, kjer so ga posvojili med prvimi.

Kot že tolikokrat doslej se je izkazalo, da je pri tehničnih novostih včasih bolje nekoliko počakati. DAB ima nekaj omejitev, med katerimi je največja prav slab kodek za stiskanje zvoka, zaradi česar so se poslušalci pritoževali nad kakovostjo zvoka. Največkrat se je namreč kodiral v velikosti 160 kb/s, kar je nekako osemkrat slabša kakovost od tiste na zgoščenki. Sprejemljivo, a kljub temu premalo za daljše poslušanje glasbe z radia.

Leta 2007 smo dobili DAB+, kjer je bistvena razlika nov kodek MPEG-4 HE-AAC v2 in boljši algoritem za odpravljanje napak (Reed-Solomonov ECC). DAB+ je že pri pasovni širini 80 kb/s zadovoljive kakovosti. Ko bo DAB+ zaživel tudi v Sloveniji, bo širina multipleksa vsaj 1,1 Mb/s, torej bo lahko en multipleks nosil kakšnih 12 kanalov, odvisno od kakovosti seveda.

V Evropi je za digitalni radio predviden pas III (frekvence 174–230 MHz) in področje L (1452–1490 MHz). Teoretično bi bilo mogoče oddajati tudi v pasu II, ki ga zdaj zaseda klasični radio FM, a se to ne bo zgodilo še vsaj desetletje. Vsaj toliko časa bo namreč še potekala radiodifuzija analognih radijskih programov. Za razliko od prizemne televizije analognega radijskega signala namreč niso ugasnili še v nobeni državi.

Na AKOSu so potrdili, da trenutno v Sloveniji nikomur ni dodeljena frekvenca za DAB+. Povedali so, da pripravljajo osnutke dokumentacij za dva potrebna razpisa: za podelitev pravic razširjanja radijskih programov v digitalni tehniki in za dodelitev frekvenc. Dokumentacijo morajo pred tem še posredovati Svetu za radiodifuzijo in če bodo pridobili soglasje, obljubljajo objavo obeh razpisov še pred počitnicami.

Slovenija caplja zadaj

Trenutno v Sloveniji digitalnega radia ni. Prve preizkuse je RTV izvajala že leta 1997, potem pa so leta 2006 začeli redno oddajati signal DAB+ na omejenem področju severne ljubljanske kotline. Zadnja licenca za preizkusno oddajanje digitalnega radijskega signala s krvavškega oddajnika se je RTV iztekla 12. 11. 2013, AKOS pa jim je ni podaljšal, ker je treba tematiko urediti celovito. Celo leto je potem preteklo, ne da bi se kaj premaknilo, razen da je AKOS izvedel posvetovanje prek spletne strani in sodeloval na srečanju izdajateljev radijskih programov na Gospodarski zbornici. Decembra lani je vlada dala soglasje k najmanjši višini zneska za učinkovito rabo omejene dobrine, radiofrekvenčnega pasu 174–230 MHz, s čimer so izpolnjeni pravno-formalni pogoji, da lahko AKOS začne postopke za dodelitev frekvenc (glej okvir).

Od sosedov imajo digitalni radijski signal že v Italiji in na Madžarskem, čeprav še ne pokriva celotne države. Avstrijci so DAB preizkušali v letih 2000–2008, aprila letos pa so na širšem področju Dunaja začeli oddajanje DAB+. Na Hrvaškem so do leta 2011 preizkušali DAB+, trenutno pa digitalnega radijskega signala ni.

Stiskanje s kodeki izkorišča to, da je meja slišnosti močno odvisna od frekvence (črna črta). Ob glasnih zvokih se meja slišnosti dvigne (rdeče), zato ne slišimo bližnjih zvokov, ki so sicer nad nominalno mejo slišnosti. Kodeki za stiskanje glasbe vse te neslišne zvoke (modro) odstranijo.

Lov na signal

In tako pridemo do testa strojne opreme, po čemer smo v Monitorju znani. Od Conrada smo si namreč sposodili nemški prenosni radio DGC Dual DAB 5.1, ki sprejema analogni (FM) in digitalni (DAB+) signal in – ga prižgali. Uradni podatki pravijo, da signala DAB+ v Sloveniji ni, a če so taki sprejemniki naprodaj v Sloveniji, mora biti nekaj na tem, ali ne? A dobili smo en velik nič. V digitalnem svetu ni statike, šumenja ali, kot se pravi pri televiziji,  »sneženja«. Tišina. Ker iz takih in drugačnih razlogov novotarije na Štajersko prispejo z zamudo, smo test ponovili še v ljubljanski pisarni. Rezultat je bil enak.

V spletu je prebrati, da naši sosedje na Sljemenu brez težav lovijo italijanske postaje, torej bi pričakoval signal tudi kje v Sloveniji. Zgoraj podpisani sem se spomnil, da grem za konec tedna v Kamniško-Savinjske Alpe, tam bo zagotovo kaj uloviti. No, najprej je bilo treba uloviti bencinsko črpalko, ker izdelovalec ne prilaga baterij. In potem trenutek resnice na 2000 metrih nadmorske višine. Tišina. Hm.

Pred zadnjo možnostjo, odpeljati se v Italijo in preizkusiti napravo, s katero si v Sloveniji ne more nihče pomagati, sem se podal še na Nanos. V dolini sprejema ni bilo, morda bo bolje na vrhu. Res, sodeč po čudnih zvokih iz radia, je tam neki signal, a se je napravi povsem zmešalo. Prikazovalnik LCD je namesto besedila prikazoval čudne znake, postaj se ni dalo menjati, funkcijske tipke sploh niso delovale. Lepa reč, potaknili so nam pokvarjen kos elektronike.

Nekje na četrtini spusta pa je digitalni radio oživel in tako berete prvi test, ki smo ga izvajali na nadmorski višini 1100 metrov. Saj res – slovenski analogni oddajniki na Nanosu oddajajo s skupno močjo več kot 200 kW, kar je očitno dovolj, da elektroniko v neposredni bližini povsem zmede.

Deluje!

Na višjih delih Nanosa z odprtim pogledom proti Italiji, a ne preblizu slovenskih oddajnikov, je mogoče uloviti multipleks 12C (227,36 MHz), na katerem oddaja Club DAB Italia. V multipleksu najdemo 14 italijanskih radijskih postaj. Nekatere so dosegljive v višji kakovosti 72 kb/s, druge v nižji 48 kb/s. (V osrednji Italiji so tudi postaje s 96 kb/s.) Na burji na Nanosu razlike v kakovosti zvoka ni bilo slišati.

Preizkušeni radio svojo funkcijo opravlja dobro. Ob vklopu in nastavitvi DAB+ avtomatično preišče relevanten del spektra, kar traja slabih dvajset sekund. S tipkama gor in dol se je mogoče enostavno premikati med njimi, z Enter pa izberemo postajo. Občutek je podoben kot pri internetnem radiu, saj je treba po izbiri postaje počakati sekundo ali dve, da se sprejemnik poveže nanjo. Zvok bodisi je bodisi ga ni, hreščanja, popačitev in drugih analognih pojavov pa seveda ni. Sprejemnik lahko izpiše tudi druge informacije, ki se oddajajo v multipleksu, in sicer točen čas, datum, frekvenco, kodek, bitno širino in kakovost signala. Ko slednja upade, zvoka zmanjka.

Sklep

Preizkušeni sprejemnik omogoča tudi lovljenje analognega radia, a to leta 2015 res ni funkcija, vredna posebne obravnave. Dejansko mu ne moremo očitati večjih pomanjkljivosti, razen da izdelovalec ne prilaga baterij in da je prikazovalnik LED zelo omejen s številom znakov, kar bo problem v prihodnosti, ko bo digitalni radio oddajal dodatne koristne tekstovne informacije. Ali bo konkretno preizkušeni kos elektronike še deloval v času, ko bo digitalni radio prispel v Slovenijo, pa je drugo vprašanje.

DGC Dual DAB 5.1

Radijski sprejemnik za DAB+.

Kje: www.conrad.si

Cena: 54 EUR.

✓    Deluje.

✗    Ne deluje v Sloveniji.