Kompaktne tri razsežnosti

Prvi znanilec stereofotografske pomladi je končno pred vrati. Na lanskoletni Fotokini smo se lahko navduševali nad delujočim prototipom, letošnjega decembra pa je ponekod že na voljo na prodajnih policah. Govorimo seveda o prvem kompaktnem digitalnem stereo fotoaparatu Fujifilm Finepix Real3D W1.

Pristop Fujijev snovalcev k celoviti 3D rešitvi za domačega uporabnika je tudi za današnje čase skorajda revolucionaren. Njihov cilj je bil izdelati naprave, s katerimi si bomo lahko ogledovali 3D posnetke brez uporabe očal, kar je danes pač najbolj razširjen način. Ljudem natikanje očal samo zato, da si bodo lahko ogledali posnetek, ni najbolj pri srcu. Popolnoma drugače je seveda brez njihove uporabe, a to je tehnološko še vedno nekje pri prvih rešitvah (o tem smo pred časom že pisali). Rezultati so, vendar za današnjega zahtevnega uporabnika z visokimi pričakovanji glede ločljivosti in kakovosti morda še preslabi. V tem negotovem času, ko se 3D po dolgih letih zopet postavlja na uspešno komercialno tirnico, imajo prvi izdelki še nekaj možnosti za dobro prodajo, saj so nove tehnologije vedno dovolj vabljive, kasneje pa bodo uporabniki želeli še več. Kljub vsemu bo Fujijev celoviti pristop s fotoaparatom, pregledovalnikom in tiskalnikom čudovita preizkušnja za druge izdelovalce in lahko zatrdimo, da bo prihodnje leto glede tega precej razburljivo. Trenutno sta na voljo le fotoaparat in pregledovalnik, na tiskalnik pa bomo morali očitno še malce počakati.

Prva posebnost fotoaparata sta gotova dva zumirna objektiva z goriščnicama od 35 do 105 mm, ki se skrivata pod premičnim pokrovom, s katerim fotoaparat tudi vklopimo. Razdalja med njima (baza) je 77 mm, kar nekako ustreza medočesni razdalji. Omogoča nam zajem pravilnih 3D posnetkov od razdalje slabih dveh metrov naprej, kar je bliže, pa je lahko za gledalca že preveč utrujajoče. Med njima je še vgrajena bliskavica, ki pa zaradi nerodne postavitve ustvarja sence, ki so na 3D posnetku lahko moteče. Gotovo bi bila boljša namestitev ob strani in ne na sredini. Na zadnji strani kraljuje LCD pregledovalnik z diagonalo 7,1 cm in premore 230.000 pik ločljivosti, njegova posebnost pa je prav gotovo 3D prikaz brez uporabe očal. Vendar pa je za uspešno gledanje treba postaviti fotoaparat predse na primerno razdaljo, poiskati zadovoljiv kot gledanja in tako tudi ostati. Tehnologija prikaza namreč temelji na uporabi elektronske mreže, ki zaradi paralakse uspešno usmerja pogled levega in desnega očesa na ustrezni stolpec pik zaslončka. Z našim premikanjem se spreminja tudi kot gledanja na določen stolpec, to pa je seveda moteče in ne vodi k uspešnemu 3D gledanju. Razumljivo, da je slabši prikaz tudi od strani, zato si bosta dva naenkrat že teže ogledovala posnetke. Mrežo lahko tudi izklopimo in pretvorimo LCD pregledovalnik v običajnega z dvema razsežnostma.

Nastavljanje stereoskopskega okna lahko prepustimo fotoaparatu, lahko pa ga po potrebi brez težav nastavimo tudi sami. Na voljo nam je tudi funkcija levega in desnega posnetka s časovnim zamikom, ki nam omogoča fotografiranje še pri večjih bazah. Pri tem nam na LCD pregledovalniku prikazuje prvega zajetega, ki ga potem prekrijemo z drugim posnetkom. Fotoaparat omogoča tudi popravljanje vertikalnih napak objektivov ter stopnjo 3D zajema, lahko pa si vklopimo tudi časovno opozorilo o predolgi rabi fotoaparata, saj lahko uporabnikom, nevajenim stereoskopije, daljša raba povzroči glavobol. Zajetemu posnetku lahko pri pregledovanju popravimo le stereoskopsko okno, več popravkov pa na žalost ni na voljo.

V fotoaparatu sta vgrajeni dve tipali CCD z ločljivostjo 10 milijona pik, ki skrbita za zajem dveh ločenih posnetkov. Obdeluje ju dovolj zmogljiva 3D RP (Real Photo) procesorska enota. Ta zadovoljivo poskrbi za pravilno nastavitev 3D posnetka, na žalost pa nima vgrajenih še dodatnih, naprednejših algoritmov za popravljanje stereoskopskih napak. Posnetke zapisuje v poseben MPO in običajen JPG format na SD kartico, ne omogoča pa zapisa v RAW formatu. Na žalost je tudi najdaljši čas ekspozicije treh sekund pod kritiko, čas B pa sploh ni na voljo. Nastavljanje ISO je v razponu od 100 do 1600, vendar je že šum pri ISO 100 močno opazen. Na voljo so tudi številne prednastavitve, v 2D načinu pa tudi avtomatično prepoznavanje obraza. Snemamo lahko tudi filme v ločljivosti 640 × 480 pik pri 30 slikah na sekundo, ki jih v 3D zapiše v dvokanalnem AVI formatu.

Posnete fotografije lahko prek IR vmesnika pretočimo na Fujijev foto okvir, kjer si jih lahko brez očal ogledamo v treh dimenzijah. Prav gotovo je zaradi velikosti prijetno oblikovan foto okvir simpatična nadgradnja fotoaparata, ki deluje z enako tehnologijo kot njegov LCD pregledovalnik. Z diagonalo 20,3 centimetra mu uspe prikazati 800 × 600 pik veliko sliko, v 3D pa 400 × 600, saj je vsak drugi stolpec namenjen istemu očesu. Foto okvir omogoča prikaz slik in filmov, v 2D in 3D. Ob strani so na voljo menuji na dotik, upravljamo ga lahko tudi s priloženim daljincem, vgrajeno pa ima tudi režo za SD kartice. Moteča je le svetleča površina foto okvira, ki se za povrh še rada umaže.

Posnetke na računalniku lahko pregledujemo s priloženim programom FinePix Viewer, ki pa na žalost ne omogoča naprednejših stereoskopskih popravkov. Z njim se načeloma lahko ukvarjamo le z organizacijo posnetkov, omogoča nekaj drobnih popravkov, kot so rotacija in velikost, pretvorbo MPO formata v levo in desno sliko in pretvorbo dvokanalnega AVI filma v levi in desni posnetek. Za kaj več pa, kot ponavadi, priporočamo uporabo brezplačnega programa Stereo Photo Maker.

Na splošno s posnetkom nismo bili ravno najbolj zadovoljni. Težko smo se znebili občutka, da so Fujijevi snovalci v fotoaparat vgradili zastarelo tehnologijo zaradi nižje cene. Zavedati se je treba, da stereo fotoaparat pravzaprav sestavljata dva fotoaparata, z dvemi tipali in dvemi objektivi. Cena, ki je trenutno aktualna po nemških spletnih trgovinah, se vrti okrog 500 evrov za fotoaparat in okoli 350 evrov za foto okvir. Za 500 evrov si lahko vešč stereoskopik izdela tehnološko boljšo 3D sprego, vendar na račun kompaktnosti.

MPO datoteke lahko v levo in desno sliko pretvorimo s priloženim programom Fuji FinePix Viewer.

Dejstvo je, da se z nakupom Fujija potovanje v svet stereoskopije šele začne. Fotoaparat lahko marsikaj postori sam, vendar pa ni vsemogočen. Za dober 3D posnetek je treba postoriti še marsikaj, ne nazadnje pa ostaja večni problem, kako posneto tudi prikazati. Za tistega, ki bi se rad spoznal s tremi dimenzijami, je Fujijev aparat odlična iztočnica, saj je majhen in kompakten. Zahtevnejšim pa ne ostane drugega, kot spet malo počakati ali pa si sestaviti kaj svojega iz dveh fotoaparatov.

Fujifilm Finepix Real3D W1

Kaj: Digitalni kompaktni stereo fotoaparat.

Efektivna ločljivost tipala: 10,0 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 35-105 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,7-4,2; ostrenje 8 cm (makro 2D), 60 cm (3D)-neskončno; domet bliskavice 3,7 m; ISO: samodejno ali ročno (100-1600).

Prodaja:.

Cena: Še ni znana, okvirno 500 EUR.

Za: Stereo fotoaparat v kompaktni obliki, enostavno nastavljanje stereoskopskega okna, 3D zaslon.

Proti: Šum, tehnične zmogljivosti, pomanjkljiva programska oprema.

Fujifilm Finepix Real3D V1

Kaj: Stereo foto okvir.

Ločljivost zaslona: 800 × 600 pik (2D), 400 × 600 pik (3D).

Tehnične lastnosti: Diagonala 20,3 cm; 512 MB RAM; priključki: USB, SD in xD kartica; IR povezava.

Prodaja:.

Cena: Še ni znana, okvirno 350 EUR.

Za: Enostavno delo, prikaz 3D brez očal, IR vmesnik.

Proti: Svetleč zaslon.