Komu gre zaupati naše fotografije in komu ne?

V začetku poletja so mediji in družabna omrežja z vso vnemo zagrabili zgodbo o zabavni aplikaciji FaceApp. A če ste bili le za nekaj dni odklopljeni od digitalnega sveta, ste celotno zgodbo morebiti celo zgrešili, saj se je tako hitro, kot se je vnela, tudi polegla. Pozornejši opazovalci pa so v njej lahko zaznali kopico naukov, ki lepo opisujejo splošno stanje sodobnega spleta, mobilnih ekosistemov in sveta nasploh.

FaceApp je aplikacija, ki z umetno inteligenco spreminja obraze, ko jih uporabniki naložimo. Največ se nas je poigralo z možnostjo, da smo se postarali, in tako brez čarobne krogle dobili tako želeni vpogled v prihodnost. Čeprav takšne aplikacije obstajajo že dolgo, je FaceApp doživel svojih nekaj dni slave in neizmerno pozornost verjetno zato, ker so rezultati res prepričljivi (ali pa se nam tako le zdi) in je takšno početje vedno zabavno.

Ni znano, kje se je val začel. Slavni igralci, športniki in druge priljubljene spletne osebnosti, ki so objavljali fotografije svojih postaranih obrazov, so ustvarili evforijo, kot smo ji priče le nekajkrat na leto. Zabava je bila kratka, saj je en sam čivk, v katerem je avtorica opozorila na sporen člen pravil uporabe, sprožil množično zgražanje in opozorila vseh vrst, da je uporaba FaceApp nevarna. V pravilih uporabe namreč piše, da lahko podjetje, ki je aplikacijo naredilo, uporablja naše fotografije, z imenom vred, tudi v komercialne namene. Denimo za oglasne plakate.

Avtorji so se hitro odzvali in hiteli pojasnjevati, da to ni res, da podatkov ne prodajajo in da večino fotografij pobrišejo v 48 urah, da lahko uporabniki zahtevajo izbris podatkov in da bodo vsakomur ustregli. Pojasnili so tudi, da z dostopom do fotografij, ki ga damo aplikaciji, ne omogočimo prenosa vseh fotografij s telefona na strežnike ponudnika. Povsem enak dostop ima mnogo aplikacij upravičeno.

Tako se je v prvih poletnih dneh vsaj za trenutek najobčutljivejša skupina spletnih uporabnikov, to so tisti, ki brez pomisleka objavljajo svoje fotografije in razkrivajo svoje osebne podatke, izpostavila razmisleku, ali je lahko s takšnim početjem kaj narobe. Končno, smo pomislili vsi ostali. Pa smo uporabniki vendarle udarili po mizi in se z denarnicami in nekliki uprli tiraniji sodobnih podjetij, ki ponujajo brezplačne storitve, a hkrati kopičijo ogromne količine podatkov o svojih uporabnikih, s katerimi kujejo dobičke.

Zgodba se je v očeh splošne javnosti tu nekje (srečno) končala. Če bi avtor ali lastnik aplikacije FaceApp bil kdo izmed tistih, ki so najbolj krivi tovrstnih početij, s prstom kažem na Facebook in Google, bi to bilo naravnost krasno. Upor množic bi se morebiti nadaljeval, zahtevali bi več zasebnosti na Gmailu pa WhatsAppu in Instagramu, več transparentnosti pri uporabi naloženih vsebin, fotografij in sporočil na Facebooku. Protestno bi prenehali uporabljati kakšno storitev ali dve. Mogoče bi uporabniki množično zamenjali brskalnik ali celo operacijski sistem računalnika. Še bolje, zaželeli bi si in bili pripravljeni plačati, da bi obstajala alternativa iOS in Androidu. To bi bilo prav čudovito! A vendarle so to le sanje nekoga, ki mu ni vseeno, v kaj se razvija in zapira svetovni splet.

Uprli smo se le majhnemu podjetju iz Rusije, ki ne počne popolnoma nič drugega, kot že dolgo počneta Snapchat in Facebook s svojimi izpostavami, kot je Instagram, in kar počne Google z Google Photos in Maps. Enako lahko rečemo za dobesedno stotine drugih storitev in mobilnih aplikacij.

Ne morem mimo dejstva, da so tako rekoč vsi ameriški mediji složno poskočili, ko se je izkazalo, da ruska aplikacija, ki povrhu vsega hrani in obdeluje podatke na amazonitnih strežnikih zunaj Rusije, z našimi podatki morebiti počne nekaj čudnega. In takoj za njimi je skočil ves svet. A zakaj tokrat in ne že stokrat prej? Ali je, ker je FaceApp izza črte zahodnega sveta, res povezan s KGB, če ne s samim Putinom, ki sredi noči prešteva prisvojene fotografije zahodnjaških obrazov? Je s tem rez ogrožena varnost zahodnega sveta? Razumem, da tako razmišljajo Američani, ampak ali lahko poreklo aplikacije zmoti tudi uporabnike iz Evrope in Slovenije? Res lahko zaupamo le štartnikom iz Silicijeve doline, tistim zgaranim programerjem in lastnikom, ki so pripravljeni narediti karkoli za naslednji krog financiranja, drugim pa ne?

Odgovor je seveda jasen: ne, ti niso prav nič boljši! Enako burno reakcijo, kot jo je sprožil FaceApp, zasluži vsaka aplikacija in vsaka storitev, ki nespametno uporablja podatke uporabnikov, ki ne razkriva, kaj bodo s podatki počeli, in se dogovora, sklenjenega z uporabniki, ne drži. Ne glede na to, kjer je registrirano podjetje in kje so njihovi strežniki in kako bogat je lastnik.

Zato, prosim, pomislite s svojo glavo, preden uporabite vsako aplikacijo, ki vaše osebne podatke in fotografije obdeluje, ne samo rusko. In ustavite se preden lajkate, retvitate, šerate opozorila, ki govorijo o eni storitvi, čeprav bi morala opozarjati na veliko širšo težavo. Samo na ta način se lahko zoperstavimo dirigiranemu enoumju spleta in zlorabi podatkov, ki je postala samoumevna in jo uporabniki sprejemamo kot normalno – zamahnemo z roko in si rečemo: »Pa kaj si sploh lahko pomagajo z mojo fotografijo?!«