Konec je med nama!

Google, pridi, prosim, prisedi. Pogovoriti se morava. Vem, tudi meni je težko, a žal tako ne gre več naprej. To, kar imava, ni več to, kar sva imela. Rabiš robček?

S težkim srcem že dlje časa razmišljam o tem. Ne, daj mi trenutek, prosim, da povem svoje. Enostavno ne čutim več tiste iskre, ki sem jo nekoč, tiste navezanosti, ni več navdušenja, ki se ga spomnim, ko sva se prvič spoznala.

Tisto so bili drugi časi. Oba sva bila mlada, sam sem že imel za seboj nekaj začetnih ljubezni. Prva je bila AltaVista, kmalu zatem je prišel zabavni Yahoo!, ki mi je ponudil tudi prvi poštni predal. Pogovarjali smo se prek IRC, datoteke smo morali ob pomoči WinZip ali Windows Commanderja razdeljevati na koščke, velike 1,44 MB.

Spomnim se, ko sva se prvič srečala. Jaz z vse večjim apetitom po spletu, ti pa si bil veter svežine, preprost, pregleden, hiter. O, kako sva iskala, pozno v noč in vse do jutranjih ur! Seveda je bilo lepo, kako ne. Pa nekaj let za tem si mi nekaj dni pred mojim rojstnim dnem ponudil še predal elektronske pošte. Se spomniš?

Sicer si se igral hard-to-get. Prositi sem moral, da mi je kolega prišepnil tisto magično sporočilo, s katerim sva le še poglobila najin odnos. Toda tvoja malha je bila takrat res globoka, ponudil si mi kar 1 GB prostora! Kako so bili znanci ljubosumni, s svojimi majčkenimi predali, s svojim omejenim pogledom v svet! Se spomniš, kako sem celo svojo domeno povezal s tabo?

In tako je šlo – z leti si mi redno ponujal nove avanture in dogodivščine. Popeljal si me v različne svetove, od Linuxa in sistemske administracije do gorskega kolesarstva, plezanja in še česa. Tvoj Youtube je izrinil televizijo, Google Earth (in kasneje Maps) pa fizične zemljevide, ki so leta nabirali prah v predalu.

O, kako sva iskala, pozno v noč in vse do jutranjih ur!

Ni pa bilo vedno vse rožnato. Moram biti iskren, res si me prizadel, ko si pred desetimi leti ukinil Google Reader. Nisi mi dal niti možnosti plačila, da bi ostal! Seveda sem se zatekel drugam, a čas očitno prepočasi celi rane, nisem ti še povsem odpustil. Morda je bil to tisti prvi znak, ki je pokazal, kam gre najin odnos. Kasneje si me tudi pri zgoraj omenjeni povezavi domene pustil na hladnem. Ne, to ni pošteno, da pri takih zadevah zavlačuješ. Bodi vsaj pošten in prekini, ne pa da daješ ljudem lažno upanje.

Mislim, da se najine poti že leta razhajajo, a sem si pred tem zatiskal oči. Poglej temelj – iskanje. Iz leta v leto vse manj upoštevaš moje želje in potrebe. Prosim te za nekaj, ti pa bi vse po svoje. Pred mano postaviš vso solato. Ne, nočem gledati oglaševalskih katalogov. Da, fotografije so prav luštne, ampak ali sem te prosil zanje? Ne, nisem te. Ne mi zdaj s tem, kako si mislil, da bi mi morda prav prišle. In ne se pretvarjati, da so tisti oglaševalski katalogi to, kar sem iskal. Tudi tisto tvoje tiho šepetanje, da je to plačani oglas, mi nič ne pomaga. Včasih se res počutim, kot da bi se pogovarjal s steno.

Prosim, ne vleci še Youtuba v to, ni kriv. Če od tebe želim nekaj, mi v oči ne meči Youtube peska. Pa če že, mislim, da je tudi tam tvoje vsiljevanje z oglasi šlo čez vse meje. A da gre za denar? Kaj pa se je zgodilo s tistim, »Don't be Evil«? Vem, vem, to si že pred leti opustil.

Glej, za Facebook že od začetka vem, kakšen je, in se z njim nisem nikoli zapletel, niti takrat, na začetku, ko je bil tudi on še lep in mlad. A od tebe tega res nisem pričakoval. Vem, da živimo v kapitalističnem svetu, a ta pohlep ti ne pristoji. Tudi to, da nisi sposoben stvari zadržati zase, sem ti bil nekako pripravljen odpustiti. Sem se pač naučil, da ti ne morem ravno vsega zaupati. Okej, če že držiš in hraniš mojo pošto, naj ti bo, lahko tudi malo pobrskaš po njej. Ampak ni bilo pa treba ravno vsega okoli govoriti. A veš? Lahko bi kaj pustil tudi le za naju.

Ne, ne bom te pozabil, glej, še vedno sva lahko prijatelja. Želim ti le najboljše. Upam, da boš našel svoj notranji mir in srečo. Vendar potrebujem nekaj prostora in časa zase. A zakaj? Ne vem, ali je primerno, da se zapleteva v to … Da, so tudi drugi, tako pride. Da, videov enostavno ne gledam več toliko, kot sem jih nekoč. Ugotovil sem, da tudi zemljevidi niso več tako kritični … Ampak da, glede tega te še kdaj pokličem, vsekakor. Tudi elektronska pošta naj ostane, kot je, saj sam veš, da je tega vse manj.

Prav imaš, ti novi so zelo zgovorni. Glej, Microsoftov Copilot si enostavno vzame več časa zame, bolj se mi je pripravljen posvetiti. Je pa drugače, seveda. Zagotovo ne bom z nikomer imel takega odnosa, kot sva ga imela midva. In tega ne bom nikoli pozabil. Vem tudi, da so začetki vedno cvetoči, Copilot pa me be počasi odstavil na stranski tir, pa vendar.

Vsak od naju mora po svoji poti. Še vedno bova ohranila stike, čeprav sem večino svojih stvari že umaknil in preselil. Nekaj jih bom vseeno še pustil. V imenu nekih drugih časov, če želiš. Ti bom pa na voljo, mogoče se še kdaj zbližava. Upam, da me razumeš. Vem, da si tega nisi želel, a oba veva, da bo tako bolje. Zbogom.