Konvergenca

Nedavno je minilo leto dni od predstavitve prvega mobilnega telefona z Googlovim operacijskim sistemom Android. Seveda je naprava, ki poganja Android, veliko več kot mobilni telefon. Pravzaprav je funkcija telefoniranja le privesek, ki naredi takšno napravo še malo bolj nepogrešljivo.

V bistvu z njo počnemo vse več drugega, zato je prej osebni računalnik kot mobilni telefon. Pa še tu se stvari postavljajo na glavo, saj sodobne "pametne" napravice vse manj računajo same in vse bolj izmenjujejo podatke z oblakom, kjer poteka glavnina preračunavanja in predvsem preiskovanja. Osebni računalnik prihodnosti torej postaja nekakšen univerzalni komunikator, ki je opremljen s številnimi tipali in se zna pogovarjati z drugimi napravami v različnih omrežjih. Njegova temeljna funkcija je, da čim bolj zvesto prenese naše ukaze do ustreznega cilja, ki lahko ponudi optimalno storitev, ter da izid te storitve kakovostno predstavi uporabniku, pri čemer ne izkorišča le grafike, temveč vse bolj tudi zvok oziroma kar govor.

Ko je Apple z iPhonom pokazal, kakšen bo mobilni telefon ali osebni računalnik prihodnosti, je sprožil trume posnemovalcev in popolnoma pretresel celotno mobilno industrijo, kjer so predvsem operaterji omrežij zlorabljali svoj položaj in izsiljevali sebi ljube rešitve pri mobilnih napravah, ki so bile tako vse bolj dolgočasne in nezmožne resnične inovacije. Tehnologija je bila sicer zrela in njen ključni element so bila brezžična podatkovna omrežja. Ne glede na izjemno privlačnost govora kot sredstva komunikacije, ki je omogočil mobilno revolucijo, je s podatki vse skupaj še veliko bolj privlačno, kot nam je na namizju doma in v pisarni že nazorno pokazal internet. Spajanje mobilne priročnosti in neomejene povezljivosti pa skoraj izpolnjuje sanje. Še posebej, če lahko uporabljamo odprto podlago, kjer je prostor za nove rešitve skoraj neomejen. Pred Applom tako velja sneti klobuk, vendar s svojo malokomu razumljivo politiko omejevanja aplikacij, ki so na voljo na iPhonu, po nepotrebnem jezi uporabnike. Ob tem so si naredili dokaj slabo uslugo z izbiro parterja na ključnem trgu, v ZDA, kjer je omrežje AT&T precej nepripravljeno na aktualne potrebe, ki kar vpijejo po zanesljivem in hitrem prenosu podatkov. Na drugi strani je Googlov Android v minulem letu uspešno rasel, čeprav ga je sprva sprejel le en izdelovalec naprav, korejski HTC, ki je, mimogrede, pri mobilnih napravah tudi najpomembnejši partner Microsoftu in njihovi vse bolj zastareli podlagi Windows Mobile. Nedavno pa se je ponudba mobilnih naprav z Androidom izjemno povečala. Svoje nove modele so predstavili skoraj vsi partnerji konzorcija Open Handset Alliance, med katerimi so nekateri prav v novem sistemu našli rešilno bilko, ki bo ključ njihovega morebitnega preživetja med bolj zahtevno konkurenco.

Takšna je tudi Motorola, ki je nekoč kraljevala na trgu ZDA, zdaj pa je zgolj bleda senca podjetja, ki je marsikje sinonim za prenosno komunikacijsko napravo. Motorola pa v projektu svojega vnovičnega vstajenja ni sama. Ob strani ima dva mogočna partnerja, ki sta odigrala tudi ključno vlogo pri nedavni predstavitvi ene najzmogljivejših mobilnih naprav danes. Motorolin novi izdelek, Droid, je po mnenju mnogih prva mobilna naprava, ki se lahko enakopravno meri z Applovim izdelkom. Biti zgolj podobno zmogljiv kot tvoj najresnejši konkurent, za doseganje vidnejšega oziroma trajnega uspeha verjetno ne bi bilo dovolj, zato ima Droid še nekaj adutov. Motorolin partner v ZDA je mobilni operater Verizon, ki ponuja bistveno boljšo pokritost s hitro podatkovno komunikacijo, kot jo Applu omogoča njegov izključni partner na istem trgu. Morda še pomembneje pa je, da je programje za Droid poleg Motorolinih inženirjev pospešeno razvijala tudi Googlova ekipa. Droid je tako prispel na trg kot prva naprava, ki jo poganja Android drugega rodu, le nekaj dni po tem, ko so objavili razvojni komplet zanj, odprto kodo samega sistema pa smo programerji dočakali šele pred nekaj dnevi, ko je bil Droid že dolgo naprodaj. Motorola je torej očitno uživala privilegiran status, ki ji je omogočil izdelati napravo korak pred skoraj vso konkurenco.

A Motorolin Droid in njegov temeljni sistem Android 2.0 sta zanimiva predvsem zaradi nazorne demonstracije velikanskega preskoka, ki ga prinaša prava mobilna konvergenca. Naprava, ki je sicer po imenu še vedno mobilni "telefon", namreč vsebuje tudi revolucionaren kos programske opreme, ki je na dan razkritja skoraj potopil delnice več deset milijard dolarjev vredne industrijske veje. Gre za novi rod znanega programa Google Maps, ki je na napravi Droid prvič na voljo tudi s popolno rešitvijo za navigacijo. A ta rešitev ni zgolj še en navigacijski program, gre za aktivno izkoriščanje storitve v oblaku. Na predstavitvi programa se je Googlov vodilni mož nazorno izrazil: "mobilne naprave - Android in druge - so danes že tako močne, da lahko izdelamo odjemalce, ki s pomočjo oblaka na njih počnejo čarobne stvari." Googlovi zemljevidi z navigacijo so za sedanje stanje industrije navigacije točno to - čarovnija. To čarovnijo pa omogoča predvsem podatkovna povezljivost. Googlova navigacija na napravi Droid namreč deluje le, če smo povezani z oblakom. Drugače bo želeno pot, skupaj z vsemi pomembnimi detajli, hranil tudi sam telefon, za primer, če se med potovanjem povezava izgubi, vendar pa so poglavitne prednosti nove navigacije odvisne predvsem od tega, ali smo v danem trenutku "na zvezi" ali ne. Tako npr. navigacija omogoča preiskovanje v naravnem jeziku, celo z govorom. Terminal, v tem primeru mobilni telefon, bo naš glas le zabeležil in stisnil, potem pa ga bo v prepoznavanje poslal oblaku. To omogoča neslutene rešitve, ki se bodo izpolnjevale, ne da bi bilo treba na samem odjemalcu karkoli spremeniti. Še tako velik vgrajen pomnilnik mobilne naprave, ki sicer zmore hraniti zemljevide, ne bo zmogel hraniti fotografije ključnih lokacij na naši poti. Oblak jih seveda že ima in Googlova navigacija na Droidu nam bo celo postregla z uličnim pogledom na ključnih križiščih naše poti ...

To pa nas žal pripelje tudi do nesrečne slike še vedno marsikje razdeljene, pa čeprav združene Evrope. Dokler ne bomo vsaj po državah Evropske zveze lahko udobno in poceni izmenjevali podatkov ob pomoči mobilnih naprav, bodo želje po najbolj konkurenčnem svetovnem gospodarstvu ostale le želje. Ne gre le za modno hibo in tehnološki larpurlatizem, gre za ključno storitev prihodnosti, temelj konvergence ljudi, naprav in storitev.

Naprava, ki je sicer po imenu še vedno mobilni "telefon", vsebuje tudi revolucionaren kos programske opreme, ki je na dan razkritja skoraj potopil delnice več deset milijard dolarjev vredne industrijske veje.