Kratka zgodovina izdelkov, ki jih ni bilo

V uredništvu Monitorja se ob napovedih revolucionarnih izdelkov velikokrat počutimo kot šlogarice, saj moramo na podlagi izjave za javnost, preteklih izkušenj in zdrave kmečke pameti, še preden izdelek prejmemo v roke, ugotoviti, ali je napoved izdelovalcev naravno zmerno optimistična ali pa so imeli v marketinškem oddelku le nekoliko preveč vznesen dan. Da zamisel o šlogaricah ni ravno iz trte izvita, je dokaz naša rubrika »Kukalo v prihodnost,« kjer napovedujemo izdelke, četudi se marsikdo v uredništvu namesto na kavno usedlino bolj zanaša na obrane kurje kosti.

Zaradi globalizacije in tehnološkega razvoja je novih izdelkov in napovedi novosti kot listja in trave, zato se med njimi prej ali slej znajde tudi kakšna še posebej optimistična. Razlogi za to se skrivajo v razumljivi tržni tekmovalnosti, torej ne preseneča, da so angleški izraz za razvpitost »hype« prvič uporabili leta 1931 – v času hude brezposelnosti med svetovno gospodarsko krizo. A zdi se, da je za zares kolosalne prazne obljube potreben tudi talent, ki mu marsikdo pravi tudi narcisoidnost. A pregled vseh vrst praznih obljub bi terjal preveč časa, zato se bomo tu omejili na čisto konkretne obljube tehnoloških proizvodov, izpustili pa bomo druge obljube in vsaj očitne goljufe. Čeprav se zdi, da je napihovanje obljub bolj novodoben izum, se velja spomniti na številne alkimiste, ki so vladarjem v zameno za financiranje obljubljali kamen modrosti, ki bi svinec in druge manjvredne materiale spreminjal v čisto zlato. Na žalost je podobno napravo omogočila šele atomska doba, in to dobesedno. V fisijskem jedrskem reaktorju se jedra urana cepijo v lažja, med drugim tudi v jedra zlata. Na žalost pa je postopek veliko predrag in predvsem preveč umazan za kakršenkoli resnejši namen.

Shema delovanja plošče HVD je redek ostanek napovedi le-teh.

Veliko praznih obljub nastane ob izumu prebojne tehnologije, ko pravega izdelka še ni na voljo, a se zdi pot do njega enostavno premočrtna. Takšne so bile obljube konec petdesetih let o jedrski električni energiji, ki naj bi je bilo v tolikšnem izobilju in naj bi bila zategadelj poceni, da se enostavno ne bi splačalo imeti števca. Žal je prihodnost ubrala nekoliko svojo pot. Podobno prazne obljube rade padejo tudi ob nadgraditvi tehnologij, ko snovalci ne predvidijo sprememb navad uporabnikov ali razvoja novih prevratnih tehnologij. Takšna je bila leta 2004 napoved plošč HVD (Holographic Versatile Disc), ki naj bi nadaljevale zgodbo plošč CD, DVD in blu-ray. Predvidene začetne cene plošč HVD so bile visoke in zaradi cenenosti in uporabnosti ključkov USB, prenosnih diskov in shranjevanja v oblaku nikakor niso našle mesta pod soncem. Nesojeni izdelovalci so nekaj časa še objavljali napovedi, nato so potihnile tudi te.

Uničena prihodnost

Za prazne obljube je včasih dovolj imeti le peklensko nesrečo, ko neki sicer nov izdelek popolnoma zasenči uveljavljenega. Precej značilen je zgled g. Vincenta Iannuccia in njegove naprave za hitro klicanje za telefone z vrtečo se številčnico. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je g. Iannucci porabil dve leti razvoja za izdelavo naprave, ki je uporabljala palice z zarezami in motor, da je na pritisk gumba lahko zavrtela do deset cifer. S to napravo je podjetje Textile Machine Works hotelo najti nov izdelek in predvsem nove trge za svoje izdelke. Na žalost je tik pred prihodom teh naprav na trg podjetje Bell spremenilo način izbiranja – s pulznega na tonskega – in s tem omogočilo izdelavo telefonov na tipke. Izdelan je bil le en izvod naprave za hitro klicanje, pa še to je izumitelj spravil v eno od svojih omar. Šele desetletja kasneje je na prigovarjanje nečaka zaprašeno napravo ponudil muzeju Smithsonian iz Washingtona v ZDA in tam so jo na njegovo presenečenje z veseljem razstavili. O tem, da je šlo v tem primeru za nesrečen časovni splet, priča tudi to, da je g. Iannucci poleg te naprave izumil še nekatere druge (med drugim tudi avtomat za pripravo kave) in ima skupaj 23 patentov.

Še zgovornejša je zgodba podjetja Silicon Film, ki je na prelomu tisočletja, torej nekje na začetku dobe digitalnih fotografskih aparatov, obljubljalo digitalni film, ki bi ga namesto klasičnega vstavili v analogni aparat in tako imeli možnost digitalnega fotografiranja. V tem času so klasični fotografski velikani pošiljali na trg precej omejene kamere po astronomskih cenah, zato je napoved izdelka, ki bi za ceno manj kot tisoč dolarjev osvežil filmske kamere, povzročila precejšnje zanimanje širše javnosti. Sam izdelek se ni zdel nemogoč, saj so tudi takrat nekatere, praviloma profesionalne in srednjeslikovne kamere, imele digitalne hrbte s tipali, ki so nadomestili klasičen film. Leta 2001 je bil razvoj izdelka že tako daleč, da je podjetje začelo z reklamnimi predstavitvami, obenem pa so delujoč prototip in slike z njega že kazali javnosti. Sistem Electronic Film System oziroma EFS-1 je bil sestavljen iz treh delov – tipala (imenovan tudi eFilm), naprave za prenos podatkov (eport) in shranjevalnika fotografij (ebox). Za zgodovino naj navedemo le par podatkov – ločljivost tipala je bila 1,3 milijona pik, slike pa je zajemalo z 2,6-kratnim izrezom, pomnilnika je bilo 64 MB, to naj bi zadoščalo za 24 fotografij (preden sodobni fotografi zaradi smeha pocepate s stolov, se spomnite, da smo na klasični film lahko spravili le 24 ali 36 posnetkov). Da bi bilo vse še lepše, je izdelek dobil tudi nagrado za industrijsko oblikovanje – 2001 IDEA Silver Award.

eFilm. Ločljivost tipala je bila 1,3 milijona pik, slike pa je zajemalo z 2,6-kratnim izrezom. Pomnilnika je bilo 64 MB. Da, megabajtov.

Nekaj mesecev pred izidom pa je podjetje Silicon Film objavilo stečaj. Kasnejši pregledi so pokazali, da je bil razvoj prezahteven in je izčrpal finančna sredstva podjetja, še preden so razrešili številna vprašanja o izvedljivosti in donosnosti široke izdelave ter patentne zaščite. Poleg tega je ostal temeljni problem, da je zaradi specifičnih povezav vsaka vrsta fotoaparata potrebovala svoj namenski digitalni film, obenem pa je bil sistem namenjen le dražjim profesionalnim aparatom na film, pa še to le japonskih izdelovalcev. In kot da težave ne bi bile dovolj velike, je podjetje natiho že naznanjalo naslednji izdelek, EFS10-SF, ki bi imel ločljivost kar 10 milijonov pik in shranjevanje fotografij neposredno na kartico CF, s čimer je še zmanjšalo zanimanje za aktualni izdelek (ta pojav se imenuje Osbornov učinek). Čeprav je bil efilm zanimiv izum, ga je potopil zapleten in nedodelan postopek razvoja ter prvi digitalni zrcalnorefleksni aparati, ki so omogočili lažje delo s kamero in tako zmanjšali zanimanje za efilm. A zamisel o elektronskemu nadomestku za filme v hipsterskih časih ni povsem utonila v pozabo. Lani poleti jo je z zbiranjem kapitala za podoben projekt, DigiPod, obudil James Jackson. A že zbiranje kapitala je bilo polomija, od želenih slabih 200 britanskih tisočakov je zbral le dobrih 15.

Silovit razvoj informacijskih tehnologij v zadnjih desetletjih je pustil kup neuresničenih obljub o izdelkih. (Pre)drznost poraja vprašanja o njihovi resnosti, denimo primer računalnika Amiga Walker, ki je dobil ime po podobnosti s stvaritvami iz Vojne zvez. Po Commodorjevem bankrotu je Amigino znamko in tehnologijo kupilo manj znano nemško podjetje Escom. Sredi devetdesetih let je nato oznanilo, da bo začelo prodajati nov računalnik Walker na podlagi tehnologije Amiga 1200, hkrati pa naj bi prodajali tudi razširitveno kartico za standardne PCje, ki bi omogočala prelevitev računalnika v Amigo. Odzivi precej zahtevne, a novih izdelkov željne javnosti so bili mešani, a Escom je naredil le nekaj delujočih prototipov in nekaj let kasneje tudi sam končal v stečaju.

Že razmeroma grda oblika Amigi Walker ni napovedovala lepe prihodnosti.

Prelepo, da bi bilo res

Včasih so obljube novih izdelkov tako bleščeče, da se marsikomu v glavi prižge rdeča luč. Zanimiva sta zgleda dveh igralnih konzol – Action GameMaster in Infinium Phantom. Prvo je družba Active Enterprises, ki je bila poprej znana kot izdelovalka kartuš z bagatelnimi igrami za Nintendo in Sego, naznanila leta 1994. Prenosni sistem naj bi omogočal igranje iger vseh Nintendovih in Seginih konzol tako na kartušah kot na CD-ROMih. Podjetje nikoli ni pokazalo delujočega izdelka, na zelo stiliziranih slikah pa je bilo videti velik »prenosni« model vesoljskih oblik z malim 8 cm zaslonom. Nezanimanje javnosti je pomenilo usihanje denarja za razvoj in podjetje je kmalu izginilo. Infinium Phantom je bil napovedan slabo desetletje kasneje. Tudi ta konzola je obljubljala igranje iger uveljavljenih sistemov – Xbox, PlayStation 2 in Game Cube, obenem pa naj bi omogočala tudi zagon operacijskega sistema Windows XP. Poglavitna privlačnost naj bi bil sistem naročnine, po katerem bi naročnik lahko igral katerokoli igro, ki bi se preprosto prenesla iz spleta. Saga s prestavljanjem začetka prodaje se je nadaljevala dve leti, dokler ni bilo vodstvo obtoženo, da je od zbranih 60 milijonov dolarjev za razvoj same konzole porabilo le tri in pol. A podobne težave so imeli tudi bolj priznani izdelovalci. Na začetku devetdesetih let je Sega poskušala izdelati napravo za navidezno resničnost, domiselno imenovano Sega VR, ki bi jo uporabnik nosil na glavi in tako ždel sredi igre. Sega je izdelala le nekaj modelov, ki pa redkim srečnežem, ki jim je zadevo uspelo preizkusiti, niso bili všeč, zato je bil projekt kmalu opuščen. Da se Sega ne bi počutila preveč osamljeno, je podoben izdelek – Virtual Boy – leta kasneje predstavil njen tekmec Nintendo. Napravo jim je sicer uspelo spraviti v prodajo, a pravega zanimanja zanjo ni bilo in Nintendo jo je hitro umaknil s polic.

Nomen est omen ali phantomsko ime za fantomsko konzolo.

Podobno izmuzljiva je tudi programska oprema, od operacijskih sistemov do iger. Poglavitni razlog za to je čisto praktičen, saj je mogoče lažje reciklirati dele programske kot strojne opreme. Microsoft je bil v preteklosti znan po skakanju med operacijskimi sistemi. Konec sedemdesetih let je tako delal na unixnem sistemu Xenix, a ga je opustil v korist DOS in OS/2 (tudi slednjega je kasneje opustil). Kasneje je v predal pospravil projekt Midori, podobno se je dogajalo tudi z deli operacijskega sistema, na primer WinFS.

Naslednji iPhone? Na srečo le prototip Applovega W.A.L.T.-a.

Tudi prvo tipanje televizijskega trga z Apple Interactive Television Box se ni ravno obneslo.

In če verjamemo, da se za dobrim konjem praši, je treba omeniti še enega velikana, Apple. Tudi ta ima številne nedokončane projekte, a iWatch tu ne šteje, saj gre za govorice in ne napovedan projekt. Prvi je Apple Interactive Television Box, ki so ga začeli razvijati leta 1993 in bi gledalcu poleg gledanja televizije omogočal tudi brskanje po internetu in snemanje oddaj. Izdelek so celo preizkušali, a kmalu ugotovili, da ljudje preprosto ne marajo interaktivne televizije. Več sreče so imeli šele z (daljnim) naslednikom – Apple TV. Podobna zgodba je s Applovim prvim telefonom, ki so ga med letoma 1991 in 1993 razvijali pod imenom WALT - Wizzy Active Lifestyle Telephone. Telefon naj bi imel nekatere značilnosti dlančnikov in naj bi omogočal sprejemanje in pošiljanje telefaksov. Nekaj let zatem je Apple predstavil VideoPad, ki je prejšnji kombinaciji dodal še možnost video klicev. Morda so ravno ti neuspehi Applu pomagali, da se je na naslednji vstop na trg telefonov leta 2007 pripravil nekoliko bolje.