Kremni robotek, sedmič

Konec avgusta je Google izdal novo različico svojega operacijskega sistema za pametne telefone Android 7, ki jo je poimenoval Nougat. Čeprav smo prvo predogledno inačico za razvijalce dobili že marca, je novosti v končni različici dovolj, da si zaslužijo pregled in posebno omembo.

ri opisovanju Androida se v misli najprej prikradejo pridevniki razširjen, prilagodljiv, zrel in odprt(okoden). Vse to drži, a dandanes ga čedalje bolj povezujemo tudi z oznako fragmentiran. Inačic je kot listja in trave, poenotenje pa preprečujejo izdelovalci naprav, ki – z redkimi izjemami – že po letu ali najpozneje dveh opustijo podporo za povsem dobro delujoč telefon, zaradi česar lastnik obtiči s staro različico Androida. Tako danes na telefonih ugledamo Android 6, 5.1, 5.0, 4.4, 4.2 in 4.0, če omenimo le tiste z več kot desetinskim deležem.

V deljenem pogledu lahko uporabljamo glavno (levo ali zgoraj) in podrejeno aplikacijo.

Nad tem bentimo, ker ni treba, da bi bilo tako. To dokazuje Apple. Najsi imamo o velikanu iz Cupertina tako ali drugačno mnenje, njegove naprave so, razen prazgodovinskih dinozavrov, vedno in takoj posodobljene. V Mountain Viewu pa so škarje in platno prepustili izdelovalcem naprav, ki morajo novo različico sistema prilagoditi napravam, to pa storijo z zamudo, če sploh. Kdor se je želel temu izogniti, je doslej kupoval Googlove referenčne pametne telefone Nexus (odslej Pixel). Googlov telefon brez dodatne navlake bo najdlje in predvsem najhitreje dobival programske posodobitve, a ne v nedogled. Nexus 5 iz leta 2013 Androida 7 ne bo videl, ker se je Google tako odločil, čeprav ni tehničnih razlogov za to.

Android 7 smo zato preizkusili na Nexusu 6P, ki je izšel pred natanko letom dni. Čeprav je Google povsod napisal, da podpira Android 7, je telefon z nameščeno Šestico vztrajno ponavljal, da ni posodobitev. Tudi tovarniške slike (factory image) za ročno namestitev na spletnih straneh ni bilo. Šele prijava v Android Beta Program je omogočila prenos dobrega gigabajta težke končne različice posodobitve po imenu Android 7.

Androida 7 (bo)ste (nekoč lahko) deležni, če imate eno izmed naslednjih Googlovih naprav: Nexus 6, 6P, 5X, 9, Pixel C, Nexus Player ali Android One (ne pa Nexus 5); Sonyjevo Xperio Z3+, Z4 Tablet, Z5, Z5 Compact, Z5 Premium, X, XA, XA Ultra in X Performance (ne pa Xperio Z3); Samsungov Galaxy Note 7, S7, S7 Edge, 5, S6, S6 Edge in S6 Edge+; LGjev G4, G5 in V10 (novi LG V20 bo prvi s tovarniško nameščenim Androidom 7); Motorolo G4 Plus; HTCjev 10, One A9 in One M9 ter še kakšnega. Kdaj konkretno bo posamezen izdelovalec ponudil nadgradnjo na Android 7, je nemogoče napovedati, a če sklepamo po urnosti nadgradnje na Android 6, prve pričakujemo novembra (verjetno Motorolo in LG, morda tudi HTC), večino pa v prvih mesecih prihodnjega leta.

Android 7.0 tehta več kot gigabajt.

Največja novost v uporabniškem vmesniku je deljen zaslon, saj lahko končno hkrati uporabljamo dve aplikaciji. Vključimo ga tako, da med uporabo aplikacije držimo gumb za prikaz nedavno zagnanih aplikacij (mimogrede, ta pregled je končno dobil možnost Počisti vse). Aktivna aplikacija se bo pospravila v zgornji (ali levi v ležeči orientaciji) predal in bo glavna. Vse dokler smo v deljenem pogledu, je ne bomo mogli zamenjati, sekundarno aplikacijo pa lahko po želji zapiramo in spreminjamo. V pokončnem načinu lahko spreminjamo velikost 70 : 30, 50 : 50 ali 30 : 70. Funkcija je uporabna, je pa nekoliko okorna, ker je zaslon pač majhen. A končno lahko gledamo YouTube in hkrati počnemo še kaj drugega. Iz deljenega pogleda pridemo tako, da eno aplikacijo raztegnemo čez ves zaslon. Zelo pozdravljamo mobilni ekvivalent Alt + Tab. Dvojni klik istega gumba zamenja aplikacijo (edino ali sekundarno) za nazadnje uporabljeno aplikacijo, torej lahko z dvoklikanjem v deljenem zaslonu učinkovito uporabljamo tri aplikacije.

Hitre nastavitve, do katerih pridemo s potegom od zgornjega roba navzdol, so postale nastavljive in imajo nekaj novih bližnjic (Do Not Disturb, Data Saver …). Pri kratkem potegu vidimo zgolj pet majhnih bližnjičnih ikon, poln poteg pa odpre običajen menu, ki ga je po novem mogoče urejati. Za zdaj lahko dodamo le štiri ikone in pa obstoječe premešamo. Uporabno? Da. Revolucionarno? Ne. In da, pisci aplikacij bodo lahko dodajali svoje gumbe v menu hitrih nastavitev.

Za obvestila vsake vrste lahko nastavljamo, ali naj se prikazujejo in kako.

Data Saver je zlata vredna funkcija, ki omogoča selektivni izklop prenosa podatkov po aplikacijah. Za vsako aplikacijo lahko nastavimo, ali sme prenašati podatke ali ne, in to nam v tujini lahko prihrani veliko denarja. Obvestila so prenovljena tako, da zasedejo manj prostora, pokažejo isto količino podatkov in omogočajo odziv (odgovor, izbris, deljenje itd.) neposredno s traku za obvestila. Obvestila lahko tudi prioritiziramo. Če obvestilo rahlo potegnemo desno, s klikom nove ikone nastavitev za vsako vrsto obvestil nastavimo, ali naj se prikazujejo običajno, tiho ali sploh ne.

Varčevanje z baterijo je dodelano, saj Doze po novem deluje tudi, če se telefon premika. V prejšnjih različicah je bil varčevalni način aktiven le za mirujoč telefon z izklopljenim zaslonom, sedaj pa bo tudi, če se vozimo, hodimo ali kako drugače gibljemo in telefona ne uporabljamo. Logično. Kolikšni bodo prihranki, pa bomo še videli. Ker se Zahodnjaki večino dneva ne gibljemo, drastični zagotovo ne.

Novi Android ima še nekaj izboljšav uporabniškega vmesnika – nove čustvenčke (emoji), kjer so majhni možici sedaj na voljo v več barvnih tonih, ker so tudi uporabniki Androida različnih ras in barv. Ali je šla politična korektnost s tem predaleč, presodite sami. Potem je tu še možnost nastavitve sekundarnega jezika in nekaj drugega lošča.

Google je končno vpeljal tudi koncept nemotečih nadgradenj (seamless updates), ki bodo pometle z obupno prakso dolgotrajnega nadgrajevanja Androida, med katerim naprava ni uporabna. Odslej se bodo nadgradnje v ozadju prenesle, namestile na svežo particijo, ob naslednjem zagonu pa bo telefon zamenjal particiji in že bomo imeli nadgrajen telefon. V praksi tega nismo mogli preizkusiti iz dveh razlogov: ker bodo imeli to funkcijo šele novi telefoni (na starih modelih kljub novemu Androidu 7 ne bo delovala) in ker seveda še ni nobene nadgradnje po Androidu 7.

Pokukajmo še pod pokrov. Tam bodo zlasti razvijalci hvaležni za Vulkan API (še vedno ostaja tudi OpenGL), Java 8 in OpenJDK. Filozofija JIT (just in time) sedaj pomeni, da sistem ne bo več prevajal vseh aplikacij, temveč le nekatere, kar se bo pokazalo kot krajši čas zagona, manjša poraba sistemskih sredstev in hitrejše posodabljanje.

Po krivem spregledana novost utegne biti Direct Boot, ki bo reševal zagato, v katero nas lahko spravi nepričakovan in neopažen vnovični zagon telefona (tudi Linuxu se to včasih zgodi), zaradi česar bi zamudili klice, alarme, obvestila itd. Direct Boot telefon vključi do popolne funkcionalnosti glede sprejemanja in alarmov pred vnosom PINa, kar koristi, če telefona nimamo ves čas na očeh in za vnovični zagon ne vemo, osebni podatki pa ostanejo šifrirani do dejanskega vnosa PINa. Da bo zadeva popolnoma uporabna, jo morajo podpreti aplikacije. Vse to je mogoče, ker je šifriranje izvedeno drugače. Ločeno so šifrirani sistemski podatki, do katerih lahko naprava dostopa brez PINa, in osebni podatki na ravni datotek. To bo delovalo na novih napravah, na starih pa bomo do sem prišli z vklopom te funkcije v eksperimentalnih možnostih (Developer options), kar bo predhodno pobrisalo vsebino telefona. Do eksperimentalnih možnosti pridete tako, da v nastavitvah odprete About Phone in potem sedemkrat pritisnete Build Number.

Pod črto je sklep le jasen. Ko oziroma če vam bo izdelovalec omogočil nadgradnjo na Android 7, ga le namestite. Ni pa Android 7 revolucija, ki bi upravičevala nakup novega telefona, temveč zgolj evolucija. Če ga vaša naprava ne podpira, a vam služi zadovoljivo, ne zamujate ničesar. Počakajte na Osmico prihodnje leto.