Krivi smo sami

Wikileaks je spet poskrbel za redni odmerek zgražanja. Razkril je 8761 dokumentov, ki sestavljajo prvi del svežnja Vault 7. V njih je natančno opisano in dokumentirano, kako CIA izkorišča praktično vse pametne elektronske naprave za vohunjenje. Varni nismo niti pred lastnim televizorjem. Sliši se grozljivo, a v resnici nismo izvedeli nič novega. In čez mesec dni bo spet vse po starem.

Z 8761 dokumenti gre za največje razkritje doslej, saj po obsegu presega celo Snowdnove dokumente. To je le začetek, saj bodo Vaultu 7 sledili še drugi svežnji. Tudi vsebina teh dokumentov iz let 2013–2016 je impozantna. Razkrivajo, da ni varnih naprav. CIA ima orodja in pozna ranljivosti, s katerimi lahko prisluškuje prek Samsungovih pametnih televizorjev, nadzoruje avtomobile in tovornjake, vdira v telefone z Androidom in iOS, z »malwarom« okuži računalnike z Windows, Linuxom ali Mac OS X, si podreja omrežne usmerjevalnike, ustvarja internetne napade, ki so videti kakor iz drugih držav, in obide aplikacije za šifrirano komunikacijo, kot so Signal, WhatsApp ali Telegram. Res so moderni šifrirni algoritmi matematično varni in jih je nemogoče zlomiti, zato se CIA s tem niti ne trudi. Namesto tega napade napravo, na kateri tečejo, in podatke zajame še pred šifriranjem. Četudi se pogovarjate po zaščiteni telefonski liniji, vam vse skupaj nič ne pomaga, če to počnete pri odprtem oknu.

A v resnici nismo izvedeli nič novega. Že od Snowdnovih razkritij smo vedeli, da obveščevalne službe poizkušajo prestreči vse in prisluškovati vsakomur. Dokumenti so dokazovali, da jim praktična izvedba ne povzroča težav in v resnici je prav vseeno, ali to počne NSA, CIA ali kakšna druga tričrkovna organizacija. Zato je bil tudi odziv na Vault 7 medel. Wikileaks se je problema prenasičenja z informacijami zavedal, zato je napetost stopnjeval s šestimi tviti, v katerih so pred razkritjem postavljali klasična novinarska vprašanja o Vaultu 7 – kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj, kako. V tujini je bil odmev precejšen.

Pri nas pa ni najbolj delovalo. Prvi dan je vest našla pot v dnevne novice, že naslednji dan pa so jo prekrile novice o hitri cesti, lažnivih življenjepisih in jadikovanje delodajalcev o obdavčitvi plač. Klasika pač. Za mnenje sem vprašal številne znance, pa nisem dobil nobenega konkretnega odgovora. Ker razen tistih, ki se poklicno ukvarjajo z računalništvom, nihče še vedel ni za Vault 7.

A če se o problemu ne govori, to ne pomeni, da ga ni. Tako vdiranje je problematično že na načelni ravni, ker imamo ljudje pravico do zasebnosti. Ta je tako pomembna in ključna za delovanje družbe, da je zapisana v ustavo. Ni nujno, da kaj skrivamo, pa kljub temu ne želimo živeti v steklenih hišah.

Nas pa bolj zanima drug razlog. Najsi zveni še tako neverjetno, privzemimo, da ima država plemenite namene in nam ne bo prisluškovala brez sodne odredbe. To seveda ni res, pa vendarle. CIA ne zaposluje vseh najpametnejših ljudi na svetu. Če je ranljivosti našla – ali, še slabše, kupila – CIA, jih zagotovo poznajo tudi drugi napadalci. Strokovnjake za varnost obvezuje kodeks etike odgovornega razkritja, po katerem morajo odkrite ranljivosti javiti izdelovalcu, ko jih ta zakrpa, pa jih razkriti še svetu. CIA ne počne nič od tega in s tem posredno ogroža vse uporabnike informacijske tehnologije, ne le svojih tarč. Iste razpoke namreč s pridom izkoriščajo tudi hekerji.

In kdo je za vse skupaj kriv? Sami smo si krivi. Pustimo vnemar dilemo, kdo je odgovoren za vznik terorizma. Verjetno res večina ljudi ne podpira vojn, ki jih trenutno bijejo tudi zahodne sile in katalizirajo terorizem. Toda ker je strah gospod, se je marsikdo za več varnosti pripravljen odpovedati malo zasebnosti. Seveda nihče pri zdravi pameti ne bo dovolil, da mu CIA prisluškuje v dnevni sobi, a počasna erozija zasebnosti je nevarna. Danes se strinjamo z zbiranjem prometnih podatkov, jutri dovolimo vgradnjo stranskih vrat v šifrirni protokol, pojutrišnjem dovolimo prisluškovanjem sumljivim osebam.

Sčasoma postane splošno sprejeto dejstvo, da nadzor in odpovedovanje zasebnosti povečujeta varnost. Ko se spet zgodi kak terorističen napad, dobimo znan odgovor iz ekonomije – varčevanje deluje, le premalo smo varčevali. Nadzor deluje, samo premalo smo nadzirali. Posebni poročevalec Združenih narodov za zasebnost, Joseph Cannataci, je v najnovejšem poročilu jasno zapisal, da ni nobenih dokazov, da čedalje večji nadzor kakorkoli preprečuje terorizem.

V resnici država to ve, a tako odličnega izgovora za represijo ne bo izpustila iz rok. Zato je legitimno in nujno, da se vedno in povsod zavzemamo za pravico do zasebnosti. Pritiskati moramo na odločevalce ter brezpogojno terjati odgovornost od kršiteljev. Po tehnični plati smo precej bolj omejeni, saj skorajda ni pametne naprave, ki je ne bi bilo mogoče zlorabiti. Se bomo za ideal zasebnosti odpovedali modernim igračkam, ki v resnici niso le igračke, ki lajšalo življenje, temveč za številne tudi nujna delovna sredstva?

Ali z besedami Benjamina Franklina: Družba, ki žrtvuje svobodo za nekaj varnosti, si ne zasluži nič od tega in kmalu izgubi oboje.

Ko se spet zgodi kak terorističen napad, dobimo znan odgovor iz ekonomije – varčevanje deluje, le premalo smo varčevali. Nadzor deluje,

samo premalo smo nadzirali.