Krokodilje solze slovenskih spletnih trgovcev

Spletna prodaja je temeljito spremenila nakupovalne navade slehernega kupca. Čeprav so privrženci fizičnih trgovin še vedno v večini, se v spletu obrača zelo veliko denarja. Kupcu so na voljo neverjetna izbira, nižje cene, stalna dostopnost in prijazna storitev. Vsepovsod, razen v Sloveniji.

Izjeme so, zato naj tega zapisa ne vzamejo preveč resno spletni trgovci, ki svoje delo opravljajo vestno in v dobro kupca. Poimensko jih ne bom imenoval, a priznam, da sem jih pri svojem zapravljanju srečal kar nekaj. Žal je več tistih, ki nimajo pojma, kaj spletna trgovina sploh je. Spletne trgovine so v večini reklama za fizično dejavnost, opremljene z jasno vidno lokacijo, delovnim časom in stiki. Njihov cilj je obveščanje kupcev, ne prodaja. Posameznik naj si najprej ogleda, kaj je na voljo, nato pa se oglasi v najbližji poslovalnici, kjer bo izdelek najlažje kupil. Pri čezmejnih spletnih branjevcih bomo nahajališče robe bolj težko našli, delovnega časa jasno ni, saj smo v spletu, stiki pa so dobro skriti, da jih najdejo zgolj tisti z nerešljivimi težavami. Razumljivo, njihov cilj je prodajanje izdelkov, ne promocija podjetja.

Najbolj pereč problem je pri manjših trgovcih, tistih, ki bi majhnost naše države morali najbolje izkoristiti. Izdelek, namenjen množicam, dobim kjerkoli, najsi bo v fizični ali spletni trgovini. Povsem druga pesem pa je z nišnimi izdelki, na primer posebno športno opremo ali hrano brez glutena. Iskalcem iz odročnejših krajev bi spodobna spletna ponudba prihranila marsikatero skrb. Konkretno bom navedel zgled spletne trgovine z opremo za igranje tenisa. Uporabniška pomoč je nična. Naročim teniške copate in struno, a štirinajst dni ne dobim ničesar. Po petem klicu na lepo izpostavljeno telefonsko številko izvem, da copat nimajo, zato niso pošiljali niti strune. Da bi komu padlo na pamet o tem obvestiti naročnika, seveda ni govora. Zaradi slabih izkušenj s to trgovino se obrnem v tujino. Začuden nad nižjimi cenami in bogatejšo ponudbo, najprej izberem le nekaj najbolj iskanih stvari. Ko po dveh dneh prispejo z brezplačno pošto na precej odročen naslov v Sloveniji, takoj oddam novo, večje naročilo. Tujci imajo moje evre takorekoč zagotovljene za vedno. Žal. Kljub svoji odločitvi dam rojakom še eno možnost.

Povod za ponujeni popravni izpit je moje sodelovanje na rekreativnem teniškem turnirju, katerega osrednji pokrovitelj je tista neimenovana spletna trgovina. Z dobrim igranjem si prislužim nagradni bon. Ko ga želim unovčiti, me malce razdraženo informirajo, da je ta popust mogoč zgolj, če bon osebno prinesem v njihovo skladišče. Ker bi me izlet stal več od vrednosti bona in ker vztrajam, da so navsezadnje spletna trgovina, popustijo. Od običajnega naročila mi bodo na roke odšteli popust. Spustim se med ponudbo in le stežka najdem nekaj zase. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, si rečem, in naročim simpatične kratke hlače.

Zgodba se ponovi. Po štirinajstih dneh brezupnega čakanja, ko ima poštar Janez čez glavo dovolj mojega tečnarjenja, pokličem in vprašam, kje je moj paket. Odgovor je pričakovan, hlač ni na zalogi. Zakaj so potemtakem še vedno na spletni strani, ve le njihov računalnikar, ki zbirko izdelkov najbrž popravlja kar ročno. Nič zato, si rečem, saj mi niti niso bile tako všeč. Bom izbral kaj drugega. Nak, ne bo šlo, mi dopoveduje glas na drugi strani, bonu je potekla veljavnost. Pogledam na vrednostni papir in, glej ga, zlomka, res je na njem naveden datum, do katerega lahko lastnik uveljavlja popust. Splet okoliščin me pripravi do povišanja pritiska in s tem glasu, nakar se me v spletni trgovini usmilijo in mi omogočijo še en poskus. Tokrat naročim majico in jo dobim čez dva dni. Ko Janezu plačam višji znesek od pričakovanega, mi ni najbolj jasno, zakaj je odkupnina tako visoka. Ker sem že malce naveličan vsega skupaj, paket kljub temu prevzamem. Račun mi razkrije, da so bonu najprej odbili davek, nato vrednost odšteli od cene brez DDV, zaračunali pakiranje ter poštnino in prišteli dacarske dajatve. Verjetno računovodsko pravilen postopek je doprinesel k enaki ceni izdelka, kot je bila navedena v spletnem katalogu. Da je ta višja od postavke istega izdelka na tujem spletišču, mi bržkone ni treba posebej omenjati?

Spletna prodaja si v Sloveniji večinoma ne zasluži tega imena. Trgovine najraje pošiljajo po povzetju, kartice sprejemajo z muko, za PayPal še slišale niso. Skladišča so majhna ali jih po možnosti sploh ni. To, da ni skladišča, samo po sebi ne bi bilo težava, če bi naročnik robo prejel v doglednem času. Namesto tega se prevečkrat zgodi, da je naročilo iz tujine veliko hitreje v naših rokah kot izdelki, naročeni doma. Logično, saj domači spletni branjevec bržčas nabavlja na istem naslovu v tujini kot mi.