KUHNA?

Ko kdaj premlevamo razne izbore in tekmovanja in podobne stvari, ponavadi hitro ugotovimo, da pri izborih za miss Slovenije nikoli ne bomo vsi zadovoljni, ker imajo vsake oči svojega malarja. In prav tako ne bomo vsi zadovoljni z izborom evrovizijske popevke, ker imajo vsaka ušesa svojega Mahlerja. So pa tekmovanja, kjer so kriteriji malce bolj oprijemljivi - eno takih sta gotovo nedavna izbora naj e-podjetja in naj e-rešitve.

Z njima GZS oziroma njegovo Združenje za informatiko in telekomunikacije, pa Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije že nekaj let nagrajujejo podjetja, ki so na področju informatizacije delovnih procesov naredila največji korak naprej. Pogoj, da javnost sprejme take izbore kot poštene, so kompetentni ocenjevalci, transparenten način ocenjevanja in čim širše zajemanje zbirke potencialnih tekmovalcev. Pa poglejmo. Glede sestave komisije bomo, recimo, tiho, dejansko na neki način so v njej približni strokovnjaki s tega področja. Po en predstavnik podjetij, izobraževalnih ustanov in državne uprave. Malo manj nesporno je naslednje: rok za prijavo na razpis je bil 24. oktober. Nanj se je prijavilo petnajst podjetij in že štiri dni kasneje so z GZS pošiljali vabila na sklepno prireditev, ki je bila 4. novembra. Je torej moč v tako kratkem času - ki vsebuje tudi podaljšani praznični vikend - pregledati in oceniti 15 tako kompleksnih svari, kot jih ocenjujejo na tem tekmovanju? Začelo nas je resno zanimati, kako je komisija ocenjevala, zato smo na GZS, katere Združenje za informatiko in telekomunikacije je podpisano pod PR sporočila, poslali prijazno elektronsko pošto. Ker so v času razpisa organizatorji objavili pravila točkovanja in uteži za posamezna merila, smo jih prosili, če nam lahko posredujejo rezultate njihovega ocenjevanja za posamezno podjetje. Torej, koliko točk je katero od njih dobilo pri posameznem merilu in nato še skupni seštevek točk. Podatki o tem bi, priznajte, morali biti dostopni vsak trenutek, če že ne na spletni strani, pa vsaj na zahtevo zainteresirane javnosti. Zlasti, v tehničnem smislu, ker je organizator izbora tudi Združenje za informatiko in telekomunikacije, v smislu transparentnosti pa zato, ker ima prste zraven globoko pomočene tudi država. Pa to očitno ni tako samoumevno. Direktor združenja, Dušan Zupančič, nas je povabil k sebi, kjer naj bi nam "vse razložili". Po našem vztrajanju, da imamo v uredništvu dovolj strokovnjakov, ki jim razlaga ni potrebna, in da želimo zgolj videti in oceniti zapisnik žirije, smo čakali deset dni, a nam niso več niti odgovarjali.

Nadalje nas je zanimalo tudi, ali komisija podjetja obišče in si delovanje e-poslovanja in e-rešitev ogleda na kraju samem ter pri tem tudi preveri trditve, zapisane v prijavi. Odgovor organizatorja se je glasil, "da sta žiriji ocenjevali na podlagi detajlnega opisa v prijavi in na podlagi pregleda spletnih strani." Pa tudi, da komisija dobro pozna razmere na IT trgu in da ji ni treba hoditi na teren ter da zapisanega v prijavah zato načeloma ne preverjajo. No, mi smo stopili v stik s predstavnikom enega od prijavljenih podjetij, ki samo zase meni, da je kandidiralo s precej spodobno e-rešitvijo. Tako, ki je komisija zagotovo ne pozna dovolj dobro, da ji je ne bi bilo treba priti pogledati in preizkusiti na lastne oči. Skratka, spet malce čudno. Prihodnje leto se lahko tako poskusite prijaviti z aplikacijo, ki je sposobna upravljati vse, od trafike, letečega krožnika pa do frankfurtskega letališča, ki morebitnega kupca stane 20 EUR in ki zraven še jodla in odpira steklenice. In morate zmagati, če ne, ropotajte, da je nekaj narobe.

Po našem mnenju je sporen tudi način zbiranja prijav. Organizatorji - če se že ponašajo s komisijo, ki pozna razmere na IT trgu - bi morali sami izbrati podjetja in aplikacije, ki so po njihovem mnenju v zadnjem letu naredila kaj prelomnega. Tako pa se je treba na izbor prijaviti sam in pri tem plačati 80 EUR. To niti ne bi bilo sporno, če bi zadevo organizirala sama GZS, ki je po odpravi obveznega članstva verjetno malce bolj odvisna od ad hoc financiranja. Sporno je, ker sta zraven priključeni dve entiteti državne uprave, ministrstvo in paradržavna agencija. Čeprav malokdo ve, da je oseba javnega prava tudi GZS - njen položaj in pristojnosti namreč ureja zakon, zato nihče ne more ustanoviti konkurenčne zbornice. Na tak način, s samoprijavo in plačilom štartnine, nikakor ne moreš trditi, da si v izbor zajel vse, kar se je na področju IT pomembnega zgodilo v zadnjem letu. Pri naši reviji, ki podeljuje nagrade zlati Monitor, denimo vse leto sami spremljamo trg izdelkov in - ne, pridobitev nagrade ne pogojujemo z 80 evri. Kaj so organizatorji na koncu imeli od smešnega tisočaka, kolikor je vplačalo 15 prijavljencev, ni znano.

In končno še nekaj besed o letošnjih zmagovalcih. Pozornemu opazovalcu se dvigne obrv, ko opazi, da so od štirih zmagovalcev kar trije predsedniki uprav taki in drugačni funkcionarji GZS. Tatjana Fink, sicer ena najbolj znanih in sposobnih domačih menedžerk, je poleg vodenja Trima Trebnje tudi podpredsednica dolenjske območne enote GZS. Jože Kozmus iz Prevent Globala sedi celo v upravnem odboru GZS. Andrej Mertelj, direktor Datalaba, sedi v upravnem odboru Združenja za informatiko in telekomunikacije GZS (soorganizatorju izbora) in je predsednik njihove Sekcije proizvajalcev programske opreme. Edini, ki z zbornico nima povezave, je Gambit Trade. Ko smo jih o tem povprašali, so nam večinoma odgovorili, da GZS ni edini organizator izbora. To je formalno res, je pa iz dopisov in oseb, ki komunicirajo z javnostjo, sklepati, da večino dela poteka prav prek Združenja za informatiko in telekomunikacije GZS. Tudi na vabilih je natisnjen samo znak GZS in nič drugega. Ne bi želeli špekulirati naprej, a sumničenja bi na GZS lahko malce bolj ovrgli. Denimo s prej omenjenimi zapisniki žirije, ki jih skrivajo kot kača noge.

Skratka, žalostno je, da se taki visokoleteči naslovi podeljujejo tako nejasno in površno, da zlahka sproži ugibanja, ali ne gre morda za neutemeljeno reklamo izbranih družb, ki celo poteka prek oseb javnega prava. Pa ne samo zaradi tega, temveč tudi zaradi podjetij, ki so nagrado dobila in morda niso nič kriva. Gre namreč nedvomno za cenjena in nadpovprečna slovenska podjetja, žal pa tak način izbora vrže slabo luč tudi nanje.

In če se spet vrnem k obema izboroma iz uvoda: pri Evroviziji in misicah smo na TV vsaj slišali petje in gledali bedresca, nato pa tudi videli, da žirija res nekaj glasuje. Pri e-podjetju in e-rešitvi pa, kot da so vse skupaj potegnili iz klobuka.

Odgovor organizatorja se je glasil, "da sta žiriji ocenjevali na podlagi detajlnega opisa v prijavi in na podlagi pregleda spletnih strani." Pa tudi, da komisija dobro pozna razmere na IT trgu in da ji ni treba hoditi na teren ter da zapisanega v prijavah zato načeloma ne preverjajo.