Kupim videorekorder

Z razmahom mobilne tehnologije je v vsakdanjik prispela prihodnost, ki sem jo kot otrok lahko videl le v filmih. Kaj bi takrat dal za televizijo v žepu, ve le tisti tam zgoraj, ki me je večkrat slišal prosjačiti za igračke prihodnosti. Danes je veliko mojih prošenj uslišanih, z mobilno televizijo vred, ki je obogatena z zmožnostmi, kot sta vodič po sporedu in snemanje programa oziroma ogled za nazaj. Žal se je ob začetku poletja nekdo spomnil, da sem dobil preveč. Televizijska hiša PRO Plus je ponudnikom mobilne televizije prepovedala predvajanje zamujenih vsebin.

Ljubim tehnologijo. Telefone, tablice, računalnike, vse. Ljubim prelomne trenutke z njo. Ko te nova stvar popelje tja, od koder ni poti nazaj. Vedno se bom rad spominjal prvega računalnika, mobilnega telefona, konzole, tablice, spletnega pohajkovanja, omrežnega igranja in oblačnega shranjevanja. Žal ima tehnologija, ki spreminja svet, tudi temno stran. Že pridobljene pravice z njo rade izginejo. V primeru radia in televizije sem predvajano vsebino vedno lahko snemal po mili volji. Doma mi je rasla zavidanja vredna zbirka gradiva za osebno rabo, z mojim in navdušenjem somišljenikov pa je cvetela celotna industrija. Ena najbolj uporabljanih naprav v našem domu je bil videorekorder. Na televiziji je bilo redkokdaj kaj pametnega, zato si nisem smel privoščiti, da bi še tisto zamudil. Videorekorderji so se razvijali, kmalu so se sami prožili ob meni ljubi oddaji, preskakovali reklame in še kaj, a moja pravica do snemanja programa za osebno rabo je bila enaka. Z leti sem veselje preusmeril v računalništvo, vendar konjička nisem opustil. Televizija je bila del mene, zato sem njen program zajemal kar na računalnik. Najprej sem si pomagal z ustrezno video kartico, se nato razveselil digitalnega oddajanja, kupil omrežni disk in kasneje presedlal na oblačno shrambo. Na koncu mi je program snemal sam ponudnik televizije.

Počilo je julija 2012. Medijska hiša PRO Plus je ponudnikom kabelske in internetne televizije prepovedala tako imenovani Time Shifting, predvajanje s časovnim zamikom. Uradna razlaga je bila pravne narave, PRO Plus naj ne bi imel teh pravic, zato jih ne more ponuditi naprej. Novinarji smo takoj imeli polna usta grdih besed na njihov račun. Nismo razumeli, zakaj so nam naenkrat vzeli pravico do snemanja za osebno rabo. Res so vsebino zajemali kar pri operaterju, a smo prepoved početja občutili, kot bi se ponudniki vsebine v preteklosti lotili prodajalcev videorekorderjev, saj oboji niso prodajali vsebine, temveč zgolj tehnologijo, ki nam je omogočila, da smo to vsebino uživali s časovnim zamikom. Zakaj bi z napredkom pridobljeno pravico izgubili? Kot bi ženske, ki so skozi zgodovino dokazale, da so moškim (vsaj) enakovredne, morale nazaj v kuhinjo. Kar vidim moža, kako za ušesa privleče ženo z DARSovega nadzornega sveta domov in vpije nanjo: "Tako se nisva zmenila. Tisto je bilo za štedilnik, tole je pa steklokeramična plošča!" Do šale nam ni bilo več, ko je isto potezo povlekla še Radiotelevizija Slovenija. Zahtevali smo obrazložitev.

Tako na PRO Plus kot pri RTVju je prvi odgovor skrb za pravice. Bojda so se (tuji) lastniki predvajanih vsebin šele zdaj spomnili, da bi se s tega naslova dalo nekaj iztržiti. Čudi me, da je težava nastala šele z razmahom mobilne televizije, saj so nekateri operaterji že leta 2009 ponujali sporno uslugo. Če so se na PRO Plusu za korak odločili po anonimni prijavi in opozorilu s strani partnerjev, je RTV bolj ali manj sledila njihovemu zgledu. Ker si gledalec, ki se odloča med Misijo Evrovizijo in Kmetijo, slednje ne bo mogel ogledati kasneje, bi bila RTV v nasprotnem primeru na slabšem, z manj gledalci, kajti tudi meritve gledanosti stežka sledijo hitrim tehnološkim spremembam. Gledanost pa je za televizijce kruh. Tako je po mnenju javnih uslužbencev na Kolodvorski bolje, da si njihovi delodajalci še naprej razbijamo glavo, kaj bomo gledali.

Precej so za nastali položaj krivi operaterji, ki so pri pogovorih z našimi televizijci leseni in skopi, za tuje kanale pa jim ni težko plačati več (npr. Disney Channel). Ker gre za bolj tehnološko usmerjene ljudi, marsikdaj vključijo kakšno zmožnost, ne da bi se zavedali škode, ki jo povzročijo televizijskim hišam (npr. oznake za preskakovanje reklam). Operaterji sami priznavajo, da se jim prepoved predvajanja z zamikom pozna na številu novih naročnikov, zato v bližnji prihodnosti morda le sedejo za mizo s televizijci in skupaj zastavijo ustrezen poslovni model, še preden se v tujini odločijo namesto njih. Razumem, da bi radi oboji zaslužili čim več, račun pa bi na koncu plačali mi. Tudi prav, a naj nam ponudijo obogateno, tehnologiji primerno vsebino. Kje je sodelovanje z gledalcem, povezava z družabnimi omrežji, soodločanje o vsebini, osebna prilagoditev programa in še kaj? Vse našteto je uresničljivo že danes. Naj ne bo mobilni zaslon zgolj še en televizijski sprejemnik, ker zanje nam po zakonu ni treba več doplačevati. Ponudite nam dodano vrednost, pa jo bomo monetarno ovrednotili. V sodobno tehnologijo ovita zmožnost starega videorekorderja žal ni vredna niti našega gneva, kaj šele denarja.