Lahko tehnologija zavarovanje približa revn(ejš)im?

Inovatorji v zavarovalništvu se morajo še dokazati v praksi. In upravičiti svoje tehnološko-poslovne modele.

Z revolucijo na področju zavarovalništva je podobno kot z revolucijo na področju financ in plačilnih metod. Priti mora do ljudi. In to je v nekaterih državah, sploh ko govorimo o modernem zavarovalništvu, velika težava. Nasploh se panoga zavarovalništva ne zdi prav dinamična, nasprotno, za tehnološke zanesenjake se odpira bistveno prepočasi in plaho. Strokovnjaki pa menijo, da bi zavarovalnice lahko prav ob pomoči sodobne tehnologije zaslužile še bistveno več, če bi le našle načine, kako zavarovanja spraviti do (vseh) ljudi oziroma predvsem tistih, ki še nikoli v življenju niso ničesar zavarovali, niti sebe. In tu nastopijo tehnološki inovatorji v zavarovalništvu, ki so svoj segment rešitev poimenovali preprosto insurtech. Njihova glavna in hkrati najtežja naloga bo seveda odpravljanje ovir pri dostopnosti zavarovalnih produktov sleherniku. Podobno kot inovatorji v panogi financ lahko v zavarovalniški ekosistem vključijo (še) več ljudi ter tako pospešijo družbeni in gospodarski razvoj. V teoriji.

Kje so prebojne inovacije?

Globalni razcvet fintech inovatorjev se želi razširiti še na zavarovalniško industrijo. A zdi se, da bo tokrat naloga precej težja. Pa ji ne bi bilo treba biti. Ljudje smo zvečine pograbili plačilne inovacije v obliki hipnih in brezstičnih plačil ter plačil s telefoni, deljenje plačila računov s prijatelji in podobne novotarije. Vprašanje pa je, ali bodo insurtech podjetja v praksi lahko spremenila uveljavljene poslovne modele na področju zavarovalništva, ki so v sodobnem in vedno bolj digitaliziranem svetu vsako leto manj primerni.

Insurtech uporablja najsodobnejše tehnologije, vključno z množičnimi podatki, internetom stvari, veriženjem blokov, s strojnim učenjem in z računalništvom v oblaku, da bi izboljšal zavarovalne produkte, še več, tudi ustvaril nove in preoblikoval industrijo zavarovalništva kot tako. A za zdaj gre za bolj kot ne pilotske projekte, ki se kar nekako nočejo oziroma zmorejo prijeti. Nazadnjaške zavarovalnice jih namreč tudi odkrito zavirajo, saj na kakršnokoli tehnološko revolucijo sploh niso pripravljene.

Potem so tu še ovire, ki večini (nezavarovanega) prebivalstva preprečujejo, da bi zavarovanje vključila v svoj nabor orodij za obvladovanje tveganj. Te ovire vključujejo nerazumevanje zavarovanj/-a, nezaupanje do zavarovalnic, razočaranje nad okornimi postopki upravljanja škod in zastarelimi zavarovalnimi produkti, ki nikakor ne ustrezajo trenutnim potrebam ljudi.

Za posameznika ali skupnost?

Zavarovalniške tehnologije in novi zavarovalniški poslovni modeli lahko povečajo finančno odpornost skupnosti in posameznikov na podnebne spremembe in naravne nesreče ter naslovijo širše družbene izzive, kot so staranje prebivalstva, naraščajoči stroški zdravstvenega varstva in podobni. Tehnologije, katerih ključni sestavni del sta ocenjevanje in obvladovanje tveganj, lahko celo državam pomagajo oceniti in razkriti potencialno velikost pogojnih obveznosti, načelno pa bi lahko vodile tudi do nižjih stroškov zadolževanja države. Pomoč zavarovalniških algoritmov bi lahko s pridom izkoriščali tudi bonitetne agencije in institucionalni vlagatelji.

Insurtech panoga za zavarovalnice ne predstavlja le grožnje. Zavarovalnice zadnja leta pospešeno kupujejo in prevzemajo zanimiva zagonska podjetja iz te panoge, večina zato, ker si od njihovih tehnologij obetajo zniževanje stroškov in povečevanje učinkovitosti. Integracija produktov in izboljšanje distribucijskih modelov namreč pozitivno vplivata na dobičkonosnost zavarovanj.

Zapolnjevanje vrzeli na področju uporabniške izkušnje

Podjetja iz panoge insurtech skorajda brez izjeme obljubljajo boljšo uporabniško izkušnjo – in jo tudi »dostavijo«. To namreč ni težko, saj ponudba klasičnih zavarovalnic ostaja zastarela. Inovativna podjetja pa merijo prav na vrzeli med potrebami potencialnih strank in trenutnimi zmožnostmi zavarovanj. Zapolnila jih bodo s prilagodljivejšimi, na stranke osredotočenimi in z njim prilagojenimi ponudbami zavarovanj, kot so spremenljiva zavarovanja vozil – za čas, ko vozilo vozi in ko je parkirano, res kratkoročna zavarovanja drage opreme (droni, profesionalni fotoaparati za čas dogodka …) ipd.

Da zavarovalnice (še) ne gredo v korak s časom, dokazujejo s ponujanjem in z oglaševanjem svojega železnega repertoarja – avtomobilskih, zdravstvenih, pokojninskih in premoženjskih zavarovanj, medtem ko o nujnosti kibernetske zaščite – in zavarovanja – praktično ni slišati. Prav zato tudi posamezniki, podjetja in organizacije ne čutimo potrebe po nakupu kibernetskega zavarovalnega kritja.

Zavarovanja, utemeljena na podatkih

Ker se t. i. zavarovane izgube zaradi naravnih nesreč znatno povečujejo, lahko digitalne tehnološke rešitve in rešitve za daljinsko zaznavanje, kot so satelitski podatki, daljinski senzorji, geopodatki, napovedni modeli in trenutni vodostaji, pomagajo zavarovalnicam izkoristiti in v svoje modele vključiti najnatančnejše podatke o podnebnih tveganjih v realnem času. Zavarovalnice lahko nato uporabijo napredno podatkovno analitiko za njihovo razlago in ustvarijo vpogled v verjetnost podnebnega dogodka ali njegovega morebitnega vpliva. No, še preden bodo zavarovalnice sposobne česa takega, bodo to ponujali zavarovalniški inovatorji.

Napredni algoritmi in vse bogatejši podatki vplivajo tudi na natančnost napovedi, zato si lahko zagonska podjetja insurtech privoščijo nižje cene, saj bolje ocenijo potencialne stroške. Nobenega dvoma ni, da je cena še vedno ključni dejavnik pri odločitvi o nakupu zavarovanja, inovatorji na področju zavarovalniških tehnologij pa lahko dosežejo učinkovitost, ki znižuje cene.

Nižje cene zavarovanj se seveda da doseči tudi drugače. S krajšo ročnostjo oziroma krajšimi roki trajanja. Za procesno in papirno obtežene klasične zavarovalnice enodnevno sklepanje zavarovanj ne pride v (stroškovni) poštev, ponudniki, kjer sklenitev takega zavarovanja zahteva dva klika ali tri v mobilni aplikaciji, pa s pridom »pobirajo drobtinice«. A tako kot kamenček lahko sproži plaz, se tudi te »drobtinice« sčasoma – in predvsem z množično selitvijo strank – hitro lahko sestavijo v zgodbo o uspehu. Poleg tega bi morale biti prožnejše police s krajšimi roki privlačnejše na razvijajočih se trgih, kjer je kupna moč prebivalstva manjša. Ti zavarovalniški produkti so lahko privlačnejši za mlajše in tudi »priložnostne« delavce ter zaposlene v digitalnem gospodarstvu. Povpraševanje po t. i. mikro zavarovanjih je ogromno, česar se zavedajo predvsem insurtech podjetja, zavarovalnice pa si pred tem dejstvom zatiskajo oči. Čim se bo našel ponudnik s stoodstotno digitalnimi in prilagodljivimi zavarovalniškimi produkti, dosegljivimi na dotik ali klik, bo zavarovalniškim dinozavrom trda predla.

#citat# Nobenega dvoma ni, da je cena še vedno ključni dejavnik pri odločitvi o nakupu zavarovanja, inovatorji na področju zavarovalniških tehnologij pa lahko dosežejo učinkovitost, ki znižuje cene.

Zavarovalnice (za zdaj) rešuje … regulacija

Med razlogi, da insurtech podjetja (še) niso povozila zastarelih zavarovalnic v digitalnemu boju, velja izpostaviti dejstvo, da je zavarovalništvo kompleksen posel, ki temelji na strokovnem znanju na področju ocen tveganja, aktuarskih napovedi, kapitalskih modelov, zapletenih in večplastnih pogodb ter tudi »spretnega« obravnavanja škod. Poleg tega morajo vsa podjetja, ki ponujajo zavarovalne produkte, ne glede na to, ali gre za velika uveljavljena podjetja ali manjša zagonska podjetja insurtech, izpolnjevati regulatorne zahteve. Te pa v številnih državah za zdaj še zavirajo prebojne inovacije.

Zavarovalnice pa bi se morale zavedati tudi dejstva, da tehnološkega napredka ni moč (za)ustaviti. In prav ta je tisti, ki oblikuje pričakovanja zavarovancev. Da bi resnično izkoristile potencial nove tehnologije, ki temelji na podatkih, si morajo pridobiti zaupanje strank in potrošnikov – nekakšno digitalno zaupanje. Za kaj takega pa bi morale v digitalni svet kaj več kot le plaho pokukati. Zavarovalnice že dolgo poudarjajo človeški pristop, a osebno bi včasih na drugi strani raje imel programskega robota, ki deluje na osnovi zapisanih in razumljivih pravil, ki jih ne more tolmačiti po dnevnem navdihu. Stranke so danes že pripravljene kupiti avtomobilsko ali potovalno zavarovanje od bota, človeški sogovornik je zaželen le ob odpravi kompleksnejših težav. Podobno velja za zavarovalne zastopnike, katerih vloga ni le pospeševanje prodaje zavarovanj, temveč tudi ustrezno tolmačenje zavarovalnih produktov strankam. Z boljšim poznavanjem delovanja zavarovanj pri uporabnikih pa se tudi potreba po zavarovalnih zastopnikih zmanjšuje. Nekoč pomembni členi nakupnega procesa se umikajo težnjam po cenejših zavarovanjih – posebej v trenutnem času, ki ga zaznamujeta visoka inflacija in pritisk na cene. Poleg tega bodo človeški agenti vedno težje tekmovali z zavarovalniškim znanjem »napiflanih« klepetalnih botov.

Iskanje ravnotežne točke med avtomatizacijo zavarovanj in človeškim dejavnikom bo v prihodnje še bolj odvisno od zaupanja. Avtomatizacija in ljudje se morajo medsebojno dopolnjevati. Medtem ko se stroji odločajo, kot so programirani, ljudje ravnajo po svoji vesti. S pomembno razliko: prvi ne morejo prevzeti odgovornosti, niso odgovorni. Odgovornost mora ostati pri ljudeh, da bi se lahko zavarovalniška tehnologija razcvetela.