Le najboljše je (bilo) dovolj dobro
Kariera Steva Jobsa pri Applu je doživela vzpon in padec. Mož, ki je poskrbel za več izjemnih izdelkov družbe, je namreč veliko tvegal, to pa ni bilo všeč delničarjem in upravi. Jobs je tako leta 1985 zapustil Apple in se po nekaj mesecih »iskanja« samega sebe odločil, da se vendarle vrne v računalniško industrijo. Z lastnim vložkom 7 milijonov (takratnih!) dolarjev je ustanovil novo podjetje NeXT Inc. in se skušal znova dokazati širnemu svetu.
Jobsa je najbolj motila »nerazvitost« programske opreme tedanjega časa, zato se je podal v lov za razvijalci, s katerimi bi ustvaril novo programsko okolje, v katerem bi lahko programi med seboj delili podatke in funkcije. Predvsem funkcije, ki so jih bile tedaj deležne le najdražje delovne postaje. Polna večopravilnost operacijskega sistema je bila cilj, saj je tedaj niso premogli niti računalniki Mac. A razvoj popolnoma novega operacijskega sistema ni prišel v poštev, zato je NeXT v iskanju platforme za svoje okolje pogledoval proti SunOS in drugim različicam sistema Unix.
Začelo se je tudi množično novačenje razvijalcev sistema Macintosh in številni med njimi so prestopili v NeXTov tabor. Z njimi pa tudi številne zamisli in še neizdani programi, ki so jih sicer razvili za Apple. Zaradi »površnih« pravil glede lastništva pravic programske opreme je NeXT leta 1986 izdal svoj prvi program WriteNow, ki se je sicer razvijal v tandemu z Applovim MacWrite (in je bil bolj rezerva, če temu ne bi uspelo). Z omenjenim programom je podjetje pridobilo tako stranke, prihodke kot tudi zanimanje investitorjev. Med njimi je bil tudi Ross Perot (ki je že večkrat kandidiral za predsednika ZDA), ki je postal drugi največji družbenik v podjetju. Programska oprema je zanetila tudi velik pravni napad s strani Appla, ki je NeXT zvlekel na sodišče na zagovor glede kršenja intelektualnih pravic. Podjetji sta se zunajsodno poravnali, rezultat pa je bil naslednji: NeXT ni smel več tekmovati z Macintoshi, zato se je usmeril na najvišji tržni segment, ki ga računalniki Mac niso dosegali. Obenem pa je pridobil pravico trženja vseh neizdanih programskih rešitev, ki so jih nekdanji Macintoshevi razvijalci ustvarili pri Applu.
Uporabniški vmesnik operacijskega sistema NeXTstep je nekakšen predhodnik današnjih sistemov. Orodna vrstica je bila na desni strani zaslona.
Operacijski sistem NeXTstep
Osredotočen na razvoj novega sistema in računalnika je Jobs v NeXTove vrste pripeljal Avia Tevaniana, enega vodilnih razvijalcev mikro jedra Mach, in pot za NeXTstep, kot so kasneje poimenovali novi sistem, je bila tlakovana. Za razliko od drugih sistemskih sredic je ta vsebovala le manjši del kode, ki je upravljal komunikacijo med strojno in programsko opremo, za vse drugo pa so skrbeli programi, takrat imenovani še strežniki. Delo na sistemu NeXTstep je bilo v letih 1986 in 1987 zelo intenzivno, inženirji so ga prilagajali različnim strojnim platformam. Slednje je bil lažji del naloge, za precej trši oreh pa se je izkazalo iskanje novosti, po katerih bi se sistem občutno ločil od konkurence. Največ sta v tem pogledu obetala projekta Objective-C in Display PostScript.
Za predmetno usmerjen operacijski sistem, kar je NeXT tudi bil, so programerji potrebovali programski jezik, namenjen predmetnemu programiranju. C++ takrat seveda še ni bil na voljo, zato so se odločili uporabiti jezk objective-C, ki so ga na začetku 80. let prejšnjega stoletja razvili v podjetju Stepstone. Šlo je za enega najbolj spoštovanih jezikov med razvijalci, ki se ga je bilo obenem razmeroma enostavno učiti in uporabljati.
Jobsu tudi ni bil všeč pristop, ki ga je za prikaz vsebin na zaslonu in tiskanje uporabljal Mac OS. Sliko na zaslonu je prikazoval ob pomoči knjižnice QuickDraw, medtem ko je za tiskanje uporabljal jezik postscript, zato izpis ni bil vedno enak tistemu, kar je uporabnik videl na monitorju. Steve se je zato odpravil k družbi Adobe in ji predlagal, da bi jezik postscript, ki so ga uporabljali predvsem tiskalniki, prilagodil rabi na namizju. Adobu se je zamisel zdela zelo dobra, NeXT pa se je lotil zahtevne naloge in na koncu mu je tudi uspelo – rešitev je slišala na ime Display PostScript.
Računalnik NeXTcube je oblikovalo podjetje frog, ki je »zagrešilo« že računalnik Apple IIc in družino Mac II. Jobs je zanj organiziral povsem avtomatizirano proizvodno linijo in prvi računalnik je ugledal luč sveta oktobra 1988.
Do konca leta 1987 so bili vsi ključni gradniki operacijskega sistema nared ali v sklepni fazi. Čeprav je bil uporabniški vmesnik šele v povojih, je hitro napredoval. Od strogega namiznega pristopa, ki je vladal pri konkurenci, je NeXTstep uvedel precej bolj ohlapno delo z datotekami in programi. Največja odlika NeXTstepa je bila njegova vrstica s pogosto uporabljanimi programi (vanjo so lahko uporabniki tudi namestili bližnjice do svojih aplikacij), uporabniki pa so do datotečnega sistema dostopali prek ikone. Uporaba rešitve Display PostScript je tudi pomenila, da je bil uporabniški vmesnik grafično odličen, zlasti v primerjavi z drugimi konkurenti.
Drugačni računalniki niso navdušili
Strojna oprema tedanjega časa je bila prav tako pomembna kot sami programi. Počasen in neodziven računalnik bi namreč metal slabo luč na samo programsko opremo. Inženirji so si zato želeli zmogljivih procesorjev in izbirali med vrsto arhitektur RISC in procesorji vrste ARM, MIPS in SPARC. Nakup uveljavljenih (in posledično dragih) procesorjev žal ni prišel v poštev, zato je NeXT želel posvojiti napovedani procesor Motorola 88000, a kot se je izkazalo, ta še nekaj let ni bil na voljo. Zato se je tudi NeXT zadovoljil s procesorjem 68030, ki so ga uporabljali tako Macintoshi kot prve Sunove delovne postaje.
A računalniki NeXT so bili kljub temu drugačni. Še najbolj so izstopali po svojem kockastem črnem ohišju iz magnezijeve zlitine in vgrajenem magnetooptičnem pogonu. Stranice ohišja so merile 30 cm. Diski so bili pred 30 leti še zelo dragi, operacijski sistem NeXTstep pa obsežen – okoli 200 MB je zahteval. Prevedeno v ceno diskovnega prostora tistega časa: 200 MB je stalo več tisoč dolarjev. Inženirji so zato kot prvi v računalnik vgradili vzhajajoči magnetnooptični pogon, ki je bil sicer počasnejši od diska, a bistveno hitrejši od disket. Vsak NeXTcube je vseboval še 17-palčni monitor (ločljivosti 1120 × 832 pik), laserski tiskalnik (ki je bil po zaslugi v računalnik vgrajenega postscriptnega prevajalnika znatno cenejši) in vgrajeno omrežno kartico.
Prve računalnike, opremljene s sistemom NeXTstep (v preizkusni različici 0.9), so v začetku leta 1989 prejele založniške hiše in univerze. Jobsa je zelo jezilo to, da se je večina revij, ki so preizkušale in ocenjevale računalnike, osredotočala predvsem na strojno opremo in manj na sam sistem in programe. V primerjavi z računalniki z vgrajenim diskom je NeXTcube izgubljal, preizkuševalci pa so za to pogosto (zmotno) krivili programsko opremo. NeXT je namreč v želji po zagotovitvi kar najboljše uporabniške izkušnje v računalnike nalagal tudi celotna Shakespearova dela, slovar Oxford English Dictionary in tudi že odjemalec elektronske pošte. Steve Jobs je v intervjujih pogosto poudaril, da bo novi računalnik bodisi zadnji uspešni računalnik te vrste ali pa prvi pravi polom.
NeXT je leta 1991 začel izdajati celo lastno računalniško revijo NeXTWORLD.
Uradna prodaja računalnika NeXTcube s 25-megaherčnim procesorjem 68040 se je začela septembra 1990, zelo dobro pa so ga sprejele predvsem univerze in različne vladne agencije v ZDA. Slednje ni bilo presenetljivo, saj je Jobs univerzam in raziskovalnim organizacijam namenjal znatne popuste v upanju, da bi študentje in zaposleni postali »odvisni« od njih. Strategija je bila dokaj uspešna predvsem pri različnih izobraževalnih ustanovah. Sledila je obsežna promocija operacijskega sistema v medijih, kjer je NeXT kot zgled najboljše prakse pogosto uporabljal demonstracijo, kako lahko več strani kode v C++ postane le nekaj vrstic v jeziku objective-C. A ni manjkalo tudi kritike – največji očitek uporabnikov je bil ta, da je bilo zaradi same zasnove podatke med dvema računalnikoma NeXTcube zelo težko izmenjevati.
NeXT je spoznal, da z magnetooptičnim pogonom ne more biti konkurenčen in je leta 1991 predstavil novo in precej tanjšo delovno postajo NeXTstation, ki je že imela vgrajen disk in disketnik. Vse skupaj je bilo zapakirano v ohišju, ki je bilo le malce večje od kartona, v katerem so dostavljalci raznašali pizze. Nova različica operacijskega sistema NeXTstep je prinesla barve in podporo več omrežnim protokolom za lažjo izmenjavo podatkov. Mimogrede, eno izmed različic NeXTstationa je vrsto let uporabljala tudi slovenska založniška hiša Delo.
NeXTova kultura in skupnost zaposlenih
Steve Jobs si je že v Applu prizadeval za nekatere spremembe v korporativni kulturi, a mu dlje od svojih »oddelčnih vrtičkov« ni uspevalo. V NeXT je zato postavil svoje temelje glede delovnih prostorov, plač zaposlenih in sistema nagrajevanja. Namesto klasičnega korporativnega odnosa in piramidne strukture je zaposlene v svojem podjetju dojemal kot člane skupnosti. Kot zanimivost velja izpostaviti tudi plačilni model – do zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja so v NeXTu poznali zgolj dvoje plač. Zaposleni, ki so se družbi pridružili pred letom 1986, so prejemali 75 tisoč dolarjev na leto, drugi pa 50 tisoč dolarjev. To je obenem povzročilo več zanimivih trenj, saj so bili nekateri vodje oddelkov plačani manj od zaposlenih. V hitro razvijajoči se industriji IT se špartanski plačilni model ni najbolje obnesel, zato so v NeXTu uvedli polletno preverjanje uspešnosti zaposlenih in sistem nagrajevanja. Kljub takšni odprtosti pa je le redkim zaposlenim uspelo pridobiti znatne povišice in privilegije. Svojevrstno je bilo urejeno tudi izplačilo plač. Medtem ko je praktično večina podjetij v Silicijevi dolini svoje zaposlene za delo plačevala dvakrat na mesec, so v NeXTu plače izplačevali le enkrat na mesec, in to celo vnaprej!
Podjetje NeXT je oralo ledino tudi na področju zdravstvenega zavarovanja zaposlenih, saj je bilo eno redkih, ki ni delalo razlik med poročenimi, samskimi ali istospolno usmerjenimi zaposlenimi. Zaradi težav z zdravstvenimi zavarovalnicami so bili primorani pozneje takšno prakso žal opustiti.
NeXTstep postane OpenStep
Čeprav so bili novi »ploščati« računalniki precej uspešnejši od starih, pa so trg preplavili številni IBMovi kloni osebnih računalnikov in NeXTstation se ni dobro prodajal. Jobs je razvoj usmeril drugam. Leta 1993 je NeXT začel svoj operacijski sistem prilagajati najrazličnejšim platformam, tudi MIPS, PA-RISC, SPARC in x86, kar je imelo za posledico tudi opustitev lastnih računalnikov. NeXT je tako z letom 1993 povsem opustil izdelavo strojne opreme, podjetje pa se je tudi preimenovalo v NeXT Software Inc. Drastično se je zmanjšalo tudi število zaposlenih, izmed 540 jih je delo izgubilo kar okoli 300, ostali so predvsem sposobnejši programerji. NeXT je svojo tovarno računalnikov v mestu Fremont skorajda že prodal korporaciji Canon, a je ta kmalu odstopila od nakupa, podjetje pa je nujno potrebovalo sveža finančna sredstva.
Že sama napoved o specializaciji na področju operacijskih sistemov je poskrbela, da je na NeXTova vrata potrkal Sun, ki je želel premagati Microsoft v tržnem boju, kdo bo na trg prvi poslal predmetno usmerjen operacijski sistem. Microsoft je namreč naznanil, da bo njegov operacijski sistem Cairo (ki je na koncu, po številnih zamudah postal Windows NT) kmalu nared, zato se je Sunu mudilo. Z NeXTom sta dosegla sporazum o sodelovanju, vreden dobrih deset milijonov ameriških dolarjev, in Jobsova ekipa razvijalcev je dobila nalogo, da okolje NeXTstep (ne pa ves operacijski sistem) prevede v okolje Sun Solaris. Naloga je bila razmeroma enostavna, saj je zahtevala le odstranitev sredice Mach in ustvarjanje novih povezav in vmesnikov za okolje Solaris. To podjetju ni vzelo veliko časa, novo okolje pa je dobilo ime OpenStep.
Programsko okolje OpenStep je uporabniku omogočalo opravljanje številnih nalog ob pomoči vgrajenih aplikacij, ki so že bile del paketa.
A ker se je pozneje izkazalo, da gre v primeru Microsoftovega »objektnega« projekta Cairo za prazno slamo, je tudi Sun izgubil motivacijo po nadaljnjem razvoju okolja OpenStep for Solaris ter svoje vire in inženirje usmeril v razvoj okolja Java. A okolje OpenStep je imelo svoje zveste privržence, celo v operacijskem sistemu Windows so OpenStep dobesedno posvojile številne finančne ustanove, raziskovalne organizacije in celo vladne varnostne službe, saj jim je uporabniški vmesnik s svojo delno večopravilnostjo prinašal znatne prednosti v primerjavi s klasičnimi sistemi.
Pričakovali propad, zgodil se je prevzem
NeXT je v naslednjih letih izdelal še več programskih rešitev, ki so mu prinašale nove stranke in prihodke. Med bolj uspešnimi je bila, denimo, specializirana platforma za izdelavo zahtevnih in dinamičnih aplikacij za internet, poimenovana WebObjects. Uporabljala so jo najrazličnejša podjetja, med bolj znanimi tudi računalniški velikan Dell, filmski studio Disney, medijska hiša BBC, še danes pa na njej temelji tudi Applova aplikacijska in vsebinska tržnica iTunes.
Kljub snovanju vedno novih izdelkov se krvna (beri: finančna) slika podjetja ni bistveno popravila. Delničar Ross Perot je v celoti odprodal svoj delež družbe, pa tudi Jobs je bil vedno redkeje viden v podjetju. V medijih so že začele krožiti govorice, da bo NeXTu v kratkem zmanjkalo denarja in bo zaprl vrata. To se ni zgodilo, čeprav podjetja od omenjenega črnega scenarija bržkone ni ločilo prav veliko časa.
Niti sam Steve Jobs leta 1995 ni slutil, kakšen pečat bi utegnila na spletu pustiti rešitev WebObjects.
Obenem z NeXTom se je namreč znašel v škripcih tudi velikan Apple. Družba z logotipom ugriznjenega jabolka je namreč imela največje izgube v zgodovini poslovanja podjetja, uprava podjetja pa je mrzlično iskala rešitve, ki bi jo spravile na pota stare slave. Vodilni menedžerji Appla so tako sprejeli odločitev, da za prepotrebno osvežitev prodaje svojih računalnikov najprej potrebujejo nov operacijski sistem, ki se bo lahko kosal s prihajajočo potrošniško usmerjeno različico sistema Windows NT.
Številni analitiki so pričakovali, da bo Apple kupil podjetje Be Inc. ali pa licenciral sistem BeOS, ki je takrat veljal za vzhajajočo zvezdo, in nanj dodal svojo preobleko. Ne nazadnje je bil BeOS že na voljo za računalnike Power Mac in je imel Mac OS soroden vmesnik. A očitno so v podjetju Be Inc. zahtevali preveč denarja, zato je bil Apple primoran poiskati drugo rešitev. Dobro obveščeni viri trdijo, da so v Cupertinu razmišljali celo o Solarisu in Windows NT, nato pa se vendarle odločili za Jobsa in podjetje NeXT. Apple je NeXT kupil decembra 1997, Steve Jobs pa se je po ducat letih vrnil v družbo, s katero je v naslednjih desetletjih požel svoje največje uspehe. Naslednja generacija računalnikov Mac je poganjala Mac OS, ki je temeljil na okolju OpenStep, katerega osnove uporablja(mo) še danes.