Legende: Tehnologija - Lahko bi nam bilo še težje

Nikoli si ne bi mislili, da nam bo tako težko ostati doma. A kljub temu bi nam lahko bilo še težje. Sodobna tehnologija nam omogoča informiranost, zabavo, stike z bližnjimi, delo od doma, šolanje in druge danes povsem običajne stvari. Če bi pandemija udarila pred izumom tehnoloških dobrot, bi izolacijo preživljali popolnoma drugače.

Televizija, ki nam krajša dneve v času, ko ostajamo doma, nam je pomagala prebroditi že marsikatero krizo.

V današnjem času, ko se s starši pogovarjamo po video klicu, s prijatelji obujamo spomine na Facebooku in službene obveznosti za silo vzdržujemo v udobju lastnega doma, si težko zamislimo, da nedolgo tega nič od naštetega ne bi bilo mogoče. Jasno je, da smo preživeli revolucijo, primerljivo z izumom Nikole Tesle, ko je konec 19. stoletja razvil in patentiral tehnične osnove za razvoj radia, in s pojavom tehnologije prenosa negibljivih ali gibljivih slik ter zvoka na daljavo, ki je prvo praktično uporabno izvedbo doživela okoli leta 1930. Svet okoli nas se je bliskovito spreminjal, a smo v naglici hiteli naprej, zato so se spremembe uveljavile brez našega izdatnega zavedanja. Da smo se ustavili in ugotovili, kam smo prišli, je na žalost poskrbel šele virus.

Računalnik se je v zadnjih štiridesetih letih naselil v sleherno poro sodobnega sveta.

Brez računalnika dela danes le še redkokdo. Prvi osebni računalnik PC je leta 1981 izdelalo podjetje IBM, ga opremilo s procesorjem Intel 8088, pomnilnikom 64k in z Microsoftovim operacijskim sistemom MS-DOS ter prodajalo po ceni treh dolarskih tisočakov. Počasi, a vztrajno se je računalnik naselil v sleherno poro sodobnega sveta. Dodaten zagon mu je dal razvoj interneta, ki ga je teoretično zasnoval raziskovalec inštituta MIT Leonard Kleinrock z referatom o izmenjavi podatkovnih paketov. Leto kasneje si je njegov sodelavec J. C. R. Licklider na podlagi te teorije zamislil sistem povezanih računalnikov, ki bi omogočali skupen dostop do podatkov in programov. Njuno delo je nadaljeval Lawrence G. Roberts, ki je leta 1965 prek telefonske linije povezal medsebojno oddaljena računalnika TX-2 in Q-32. Prvi je bil v Massachusettsu, drugi v Kaliforniji.

Na podlagi izsledkov je Roberts izdelal načrt za omrežje ARPANET, ki je pod okriljem ameriške agencije za napredne obrambne analize (DARPA) zaživelo na začetku osemdesetih let. V času, ko je svet dobil prvi PC, je bilo vanj povezanih že 213 računalnikov. ARPANET, ki je bil sprva zgolj vojaško omrežje, se je militarističnih spon rešil leta 1983, ko je hkrati tudi spremenil jedro svojih omrežnih protokolov iz NCP (omrežni kontrolni program – Network Control Program) v TCP/IP, kar je dejanski začetek interneta, kot ga poznamo danes. Omrežje vseh omrežij se je današnji podobi dodatno približalo leta 1990, ko je Tim Berners Lee izumil World Wide Web. Tega ljudje še danes zamenjujejo z internetom. Eno je internet, drugo splet. Eno je omrežje, drugo svetovni sistem besednih, slikovnih, zvočnih in video vsebin, ki so med seboj povezane s hiperpovezavami. Splet je zaslužen za priljubljenost interneta, brez katerega si življenja ne znamo več predstavljati.

Tehnologija4.jpg Za prvo pravo spletno kamero velja QuickCam podjetja Connectix.

Duševno zdravje med samotarjenjem znotraj domačih štirih sten nam pomaga ohranjati komunikacija z bližnjimi, s prijatelji in sodelavci. Poznamo jo že od iznajdbe telefona, za katerega se še danes prepirajo, kdo ga je v 19. stoletju zares izumil. Čeprav nad video klici morda do zdaj nismo bili najbolj navdušeni, smo jih (p)osvojili v času, ko ostajamo doma. Občutek je popolnoma drugačen kot v primeru običajnega telefonskega klica. Novopečeni očetje, ki s(m)o ostali pred vrati porodnišnice, s(m)o lahko vseeno videli vreščeči naraščaj, ostareli starši, zaprti v rizičnih ustanovah, niso bili zapostavljeni in so ohranili stike z bližnjimi, učitelji pa so vendarle lahko izpeljali neke vrste pouk. Vse zahvaljujoč v omrežje povezanim kameram. Prvi telefon s sliko (Picturephone) so v ZDA sicer predstavili že leta 1964, a se je tovrstna komunikacija uveljavila šele s pojavom spleta in prve spletne kamere QuickCam, ki jo je podjetje Connectix leta 1994 prodajalo za slabih sto ameriških dolarjev. Prvi model je bil s sliko 320 x 240 in s 16 odtenki sive res skromen, vendar je lastnike Maca prepričal z nizko ceno. Ko je bila tehnologija po isti ceni na voljo še za druge računalnike, je skupaj s programi, kakršen je bil CU-SeeMe, hitro osvojila svet.

Prvi pametni telefoni, ki so omogočali video telefonijo, se z njo niso proslavili.

Spletnim klepetom s sliko so se konec devetdesetih let pridružili še mobilni telefoni. Ti so sicer obstajali že vrsto let, a so pravi razcvet doživljali šele konec stoletja. Video telefonija na njih je zaživela z omrežji 3G in s telefoni Sony Ericsson Z1010, NEC e606 ter z drugimi šele v novem tisočletju, ampak ljudje so za video klepet večinoma uporabljali računalniške rešitve s spletnimi kamerami velikanov Logitech, Microsoft in Apple ter programom Skype (2005). Če si v tistem času želel zgolj govoriti, si uporabil telefon, ako si imel željo še po sliki sogovorca, si navezal stik prek računalnika.

Ljudje so za video pogovore namesto računalnika uporabili telefon šele z Applovim mobilcem iPhone 4 ter s priloženim programom FaceTime.

Vse se je spremenilo leta 2007, ko je Apple predstavil telefon iPhone, ki v nasprotju s tekmeci ni imel fizične tipkovnice in je bil kot nalašč za prikaz slike sogovornika. Applov telefon je spremenil dojemanje mobilnega telefona, ki naenkrat ni bil več le naprava za komunikacijo, ampak pravi mali žepni računalnik. Video klici so na njem zares oživeli z modelom iPhone 4, ki je imel operacijski sistem iOS s priloženim programom FaceTime. Od takrat so se mobilni telefoni spreminjali bolj malo, naslednja revolucija se je dogajala drugje.

Zametek družabnih omrežij je predstavljal že dobri stari IRC.

Poleg že naštete tehnologije so se v času vsesplošne karantene za verjetno najkoristnejše pripomočke izkazala družabna omrežja. Želja o vzdrževanju medsebojnih stikov na daljavo v človeštvu tli že stoletja. Včasih so si ljudje pošiljali pisma, danes isto poslanstvo izvajajo objave in sporočila na družabnih omrežjih. Čeprav večina ljudi misli, da je Facebook prvo družabno omrežje na svetu, je pisma na računalnikih najprej zamenjala elektronska pošta. Leta 1988 je bila na voljo že nadgradnja tovrstne pisne komunikacije – Internet Relay Chat ali na kratko IRC. Prvo pravo družabno omrežje je leta 1997 že omogočalo nalaganje slik in zbiranje prijateljev. Imenovalo se je Six Degrees. Dve leti kasneje izumijo bloganje in strani, kakršne so bile MySpace, LinkedIn, Photobucket, Flickr, spletno druženje ponesejo v višave. Leto 2005 prinese Youtube, naslednjih 365 dni pa Twitter in Facebook.

Iz preproste spletne strani za ocenjevanje videza študentk univerze Harvard je nastalo največje družabno omrežje na svetu – Facebook.

Facebook je leta 2003 začel svojo pot kot FaceMash, spletna stran za ocenjevanje študentov (beri: študentk) na univerzi Harvard. Kasneje se je preimenoval, spremenil delovanje v smer povezovanja študentarije in se razširil tudi na druge univerze. Ko se je 26. septembra 2006 odprl sleherniku, starejšemu od 13 let in z veljavnim elektronskim naslovom, je bilo hitro jasno, da imajo ustanovitelj Mark Zuckerber in druščina kokoš, ki nese zlata jajca. In tako je ostalo do danes, ko se je na trgu pojavilo nešteto podobnih storitev, med katerimi vsakdo najde nekaj zase. Preživljanje časa v samoizolaciji bi bilo brez njih popolnoma drugačno.