Leteče skirce na pohodu
Naša civilizacija ubira čudna pota. Potem ko smo v zadnjem stoletju avtomobile izpopolnili do te mere, da so malone premikajoča se stanovanja z vsem udobjem in varnostjo, nas trendi zadnja leta silijo nazaj na dve nestabilni kolesi, dež in sneg ter v izpostavljenost zlomom in odrgninam. Da, pogosto se vse skupaj konča s tistim najhujšim. Zdaj so hit z elektriko gnani skiroji. Fino. Ali pa tudi ne.
Priklepanje je gotovo ena bolj zapletenih operacij, s katero se bomo morali spoprijeti kot novopečeni lastniki skiroja.
Natanko tako je tudi z mnenji. E-skiroji imajo bučna tabora, kakopak, s stališči močno vsaksebi. Prvi bi jih gladko prepovedali. Kot razloge navajajo njihovo nevarno mešanje s pešci, kolesarji in z drugim prometom. Potem je tu varnost, saj brzijo tudi do 25 kilometrov na uro, šviganje elektronov pa jim daje huronski pospešek. Nasprotni tabor pa je po drugi strani navdušen nad ekološko zamenjavo za motorna vozila in nad agilnostjo takega mestnega prevoza. Povsem mogoče je, da je ločnica med obojimi preprosto ta, da so eni skiroje že preizkusili, drugi pa ne. Kakorkoli, če boste začeli uporabljati tako prevozno sredstvo, se morate vnaprej sprijazniti, da boste redno deležni jezih pogledov, glasnega negodovanja pa tudi groženj, saj vsi ne vedo, da se z njimi sme voziti tudi po pločnikih.
Zato smo jih sklenili preizkusiti tudi mi. V uredništvu smo nabavili pet skirojev, sam pa sem v času kakega meseca vse mestne opravke opravil na njih. No, pa tudi na morju smo bili. Vsakega od njih smo tudi popolnoma napolnili in nato izpraznili s krožno vožnjo po isti trasi. Da bi dobili nekakšen realni domet, ki pa je sicer precej odvisen od zunanje temperature, teže uporabnika – ta je v našem primeru znašala dobrih 80 kg –, nagiba terena in še česa. Naši rezultati so kar precej odstopali od tistih, navedenih v navodilih proizvajalcev, v povprečju za kako tretjino.
Kaj gledati
Razlike med peterico vozilc so majhne, po drugi strani pa astronomske. Tako pri hitrosti, opremljenosti, velikosti, varnosti in načinu zlaganja. Rečeno čez palec, kot pri večini tehnične opreme se tudi tu ne izplača preveč stiskati denarnice, ko se odločimo za nakup. Tako kot nam je čez nekaj mesecev žal, da nismo za fotoaparat ali prenosnik dali stotak več, nas bo vegast okvir ali pa tak z zanikrnimi kolesi precej hitro odvrnil od uporabe in skiro bo končal za večno parkiran v kleti.
Da bomo zvozili brez kazni
Električni skiroji so nova pogruntavščina in po začetnem valu nesreč so države pohitele z zakonskim brzdanjem takih vozil. Naša še ne, zato skiroji sodijo med posebna prevozna sredstva, ki jih poganja motor in presegajo hitrost gibanja pešcev. Njihova uporaba je v cestnem prometu prepovedana, kršitelja pa lahko doleti globa 500 evrov. To pa je tudi vse, kar o tem pove zakon.
Poseči je zato treba še po uradnih razlagah. Te pravijo, da gornje pravilo ne velja, če prometna površina za pešce v konkretnem primeru ni na voljo. V tem primeru smejo tudi električna posebna prevozna sredstva uporabljati desni rob smernega vozišča ceste v naselju. Kar pa zaradi negotovega načina vožnje, slabe vidljivosti in razdrapanih cest in bankin toplo odsvetujemo.
Sicer pa se skiroji lahko vozimo po kolesarski stezi in tudi pločniku, le da v tem primeru ne smemo preseči hitrosti pešcev. Ta v povprečju znaša okoli 4–5 km/h, kar je hitrost, pri kateri se na skiroju počutimo nestabilno, predvsem pa nekoliko neumno, saj se s tem izniči glavna prednost takega prevoznega sredstva – da na cilj pridemo hitreje kot peš. Zato se morate sprijazniti, da boste z uporabo električnega skiroja skoraj zagotovo postali vsega zgražanja vreden kršilec zakonov.
Na ministrstvu za promet so že pripravili dopolnilo zakona, ki naj bi ga državni zbor sprejel do konca letošnjega leta. V njem bodo tudi nove kazni, denimo 40 evrov kazni za ogrožanje drugih udeležencev, kazen za prekoračitev hitrosti pešcev bo znašala 80 evrov, za uporabo mobilnega telefona in drugih naprav 120 evrov, če boste peljali hitreje kot 25 kilometrov na uro, pa vas bo globa udarila že za solidnih 500 evrov.
Prva in za moj okus najpomembnejša stvar so kolesa. Ta naj bodo čim večja, gume naj bodo napolnjene z zrakom. Karkoli drugega je precej samomorilsko. Kolesarske steze in pločniki so prepolni slabo izvedenih nivojskih prehodov in drugih lukenj, s skirojem pa že prehod s ceste na kolesarsko stezo običajno občutimo kot majhen trk.
Na drugem mestu po pomembnosti je zaviranje. Zavora naj ima ročko, čim bolj podobno tisti na kolesu. Zaželeno je imeti vklopljeno tudi električno zaviranje, kar pomeni, da vozilo začne zavirati z motorjem, ko izpustimo plin. Če pri tem z rekuperacijo energijo vrača v baterijo, toliko bolje. Brez te zaviralne pomoči postane ustavljanje precej bolj divje, dokler ne boste rahločutno obvladali stiskanja zavore. Ta je lahko na balanci, pri nekaterih pa zaviramo tudi tako, da z nogo pritisnemo na zadnji blatnik, kar pa je bolj tvegano. Preden se nam namreč uspe med vožnjo toliko premestiti, da izvedemo tako zaviranje, bomo oviro verjetno že pregazili.
Tretja pomembna odločitev pred nakupom se nanaša na velikost. Če nameravamo skiro po koncu vožnje nositi s sabo in ga hraniti v pisarni, potem je treba vedeti, da so veliki modeli prenerodni in pretežki za kaj takega. Zlasti za nežnejši spol, saj si pri tem hitro umažemo kak kos oblačila. Po drugi strani pa je razlika pri vožnji med malimi in velikimi modeli tolikšna, da velja razmisliti o krepki verigi in ključavnici za varno priklepanje ter pozabiti na vsakokratno transportiranje.
Zadnja stvar, ki je vredna opozorila, so načini za dodajanje in odvzemanje plina. Pa čeprav elektrike. Tu proizvajalci popolnoma nerazumno odkrivajo toplo vodo v obliki prstanov, nožnih tipk, tipk s prednastavljenimi hitrostmi …. Ko pa smo vendarle (skoraj) vsi odrasli s kakim mopedom ali skuterjem, ki je imel na desni strani balance tisto vrtljivo ročico, ki deluje neprekosljivo. Na našem testu je ni imel noben model. Gumbi in prstani so nenatančni, saj če se, denimo, želimo peljati s točeno določeno hitrostjo, bo zato potrebno kar nekaj, če ne preveč, pozornosti, ki bi v takih trenutkih morala biti usmerjena na vozišče.
Ko smo že pri pozornosti ... Skiroji, ki razvijejo veliko hitrost, se še po nečem močno razlikujejo od drugih prevoznih sredstev. Če je med vožnjo s kolesom pozornost usmerjena naprej, na neko srednjo razdaljo, je ta pri skiroju pomaknjena na nekaj metrov pred vozilo, da ne bi slučajno povozili večjega kamna, luknje ali celo česa živega. Naše predvidevanje prihajajočega dogajanja v prometu je zato precej, precej bolj okrnjeno.
Varnost
Letos so že v prvi polovici leta v ljubljanskem UKC obravnavali okoli 200 nesreč, povezanih z uporabo skirojev. Za primerjavo, lani jih je bilo v vsem letu samo 143. Največ je poškodb glave, prsnega koša in nato odgrnjenih in polomljenih okončin. Zakon sicer ne predpisuje čelade, a jo toplo priporočamo, za prvih nekaj kilometrov pa si kaže izposoditi tudi ščitnike komolcev in kolen. Resno. Med samim preizkušanjem razen enega samega rahlega padca sicer česa hujšega nismo doživeli, a je velikokrat le malo manjkalo, da bi.
Pri tem je nujno omeniti nekaj, o čemer za čuda nihče ne govori. To je je nakazovanje smeri. Ozko krmilo v kombinaciji z malimi kolesi pomeni, da je iztegovanje roke v križiščih precej nevarna stvar. Če boste zraven poskušali še pospeševati, pa se boste skoraj zagotovo prevrnili. Skuterji, opremljeni s smerniki, sicer obstajajo, a so redki kot pošten politik, se pa kot dodatek v vseh mogočih oblikah, tudi mrtvaških glav, za nekaj dolarjev najdejo v kitajskih spletnih trgovinah. Priporočamo.
Dalje, električni skiroji niso stoodstotna zamenjava za običajno kolo, saj so v dežju neuporabni. Najprej zaradi malih koles in slabšega stika s spolzko podlago, še bolj pa zaradi električnega pogona. Vožnjo v dežju v navodilih za uporabo prepovedujejo tako rekoč vsi proizvajalci. Baterija, pogon in kabli so namreč tik pri tleh, zato bi vožnja skozi globljo lužo lahko povzročila nepopravljivo škodo, ki je garancija seveda ne bo krila.
Kupiti ali najeti?
Seveda so se tudi pri nas pojavili izposojevalci električnih skirojev. Podjetje B&B Investment tako pod blagovno znamko Flox ponuja izposojo električnih skirojev po Ljubljani. Vse ,kar potrebujete, je nameščena aplikacija, s katero poiščete in odkleneta prosto prevozno sredstvo. Ta niso parkirana na določenih postajah, kot smo tega vajeni pri sistemu Bicikelj, pač pa ga lahko pustite na kateremkoli primernem mestu. T. i. startnina znaša 80 centov, nato pa boste za vsako minuto vožnje odšteli še po dodatnih deset centov. Flox ima trenutno za izposojo na voljo sto skirojev.
Flox v aplikaciji natančno beleži vožnje, kilometre in evre.
Drugi ponudnik je Mikmik, ki svoje storitve poleg prestolnice nudi še v Portorožu in Piranu. Tudi oni imajo podoben poslovni model, le da ne poznajo startnine in vam minuto vožnje zato obračunajo nekoliko dražje, po 23 centov na minuto.
Priporočamo, da najetega vozila po koncu vožnje ne pozabite zakleniti, v nasprotnem primeru vas utegne presenetiti končni račun, ki pa je pri nekaterih ponudnikih navzgor omejen na največ 100 evrov.
In?
Potem ko smo z vsemi zverinicami prevozili skoraj sto kilometrov, si ni bilo težko ustvariti jasnega mnenja, kaj je dobro in kaj ni. Ključno je, da smo tudi na tem področju življenja ugotovili, da velikost je pomembna. Tako celotnega vozila, še posebej pa velikost koles. Zato so nas navdušili vsi trije veliki modeli, medtem ko sta oba »smrkavca« dobila bolj priznanje za sodelovanje. Resnično dvomimo, da bi pretresov polno nekajkilometrsko vožnjo z njima kdo z veseljem še kdaj ponovil.
Ride 100, Xiaomi in Olaf imajo približno enake prednosti in pomanjkljivosti in so v primerljivem cenovnem razredu. Vsi dobro pospešujejo, imajo trdno zasnovan okvir in več kot dovolj končne hitrosti. Xiaomi pa vendarle izstopa zaradi solidnega dosega in nekoliko boljšega zaviranja. Po drugi strani pa so njegovi snovalci le preveč stiskali in mu niso namenili vsaj osnovnega zaslončka, na katerem bi lahko odbrali hitrost in preostali domet. V resnici se mora na tej točki kupec odločiti sam, na podlagi lastnih potreb. Gledano na splošno pa pri Xiaomiju M365 dobimo približno solidno prevozno sredstvo, ki daleč pride in pri tem preveč ne načne vretenc uporabnika.
Urbanglide Ride 100
Izdeluje: Urbanglide, www.urbanglide.com
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Moč motorja: 350 W
Zmogljivost baterije: 5,2 Ah
Največja izmerjena hitrost: 25 km/h
Izmerjen doseg: 9,5 km
Teža: 13 kg
Kolesa: 10 palcev, polnjena z zrakom
Cena: 436 EUR.
Za: Zanimiva zasnova, udobna vožnja.
Proti: Domet, cena.
Urbanglide je francoski proizvajalec električnih prevoznih sredstev, tako zelo francoski, da nimajo niti spletne strani v angleškem jeziku. Kljub temu izdelujejo široko paleto urbanih premikal in Ride 100 je eden zanimivejših in zmogljivejših. Zanimiv je predvsem zato, ker ima akumulator skrit v krmilnem drogu. To seveda povzroči nesorazmerno obilnost tega dela okvirja, obenem pa poskrbi, da je težišče postavljeno nekoliko više, zato pri vožnji ni opaziti usodnejših pomanjkljivosti. Ima pa to svojo prednost, saj lahko ta del skiroja preprosto odstranimo in ga ločeno odnesemo na polnjenje. Model 100 odlikuje dobra opremljenost, saj ima potrebne luči, na krmilu je tudi displej z osnovnimi podatki o prevoženih kilometrih, preostalem dosegu baterije in hitrosti.
Desetpalčna kolesa, ki so napolnjena z zrakom, zagotavljajo udobno vožnjo, čeprav je ta izraz nekako nezdružljiv s tem tipom prevoznega sredstva. Skiro pospešuje odlično in tudi pri vožnji v klanec mu le stežka poide moč. Ker ima močan motor, končno hitrost omejuje elektronska blokada, kar pomeni, da bomo med vožnjo pri polnem plinu brez tempomata deležni neprijetnega cukanja, ko blokada začne opravljati svoje delo. Plin sicer dodajamo in odvzemamo prek prstana z izrastkom, kar onemogoča natančnost pri določanju hitrosti vožnje.
Zavora je diskasta in zelo nežna, za resno ustavljanje je potrebna še kombinacija z mehansko zavoro v zadnjem blatniku. Teža, veliko dodatkov in močan motor imajo seveda skupno negativno posledico: kratek doseg, le okoli 10 kilometrov, kar je za ta razred skiroja nekoliko pičlo.
Urban Ride 61s
Izdeluje: Urbanglide, www.urbanglide.com
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Moč motorja: 250 W
Zmogljivost baterije: 5 Ah
Največja izmerjena hitrost: 20 km/h
Izmerjen doseg: 10,5 km
Teža: 7,4 kg
Kolesa: 6 palcev, trda
Cena: 215 EUR.
Za: Priročnost, cena.
Proti: Udobje.
Tale francoz sodi med manjše modele med preizkušenimi, med tiste torej, ki jih zaradi teže pičlih 7 kilogramov z lahkoto zadegamo pod roko in odnesemo s sabo. Kljub majhnosti pa poskuša imeti vse, kar imajo veliki, pa čeprav za približno pol cene. Opremljen je tudi s prednjo in z zadnjo lučjo ter s tačko za bolj dostojanstveno parkiranje. Stikalo za vklop najdemo na podnožju, kar je nekoliko nerodno (in umazano), ročico za plin upravljamo s palcem desne roke. Enako ročico, le da v drugi barvi, najdemo na nasprotni strani krmila in upravlja električno zavoro. To ni prav posrečena rešitev, saj zaviranje s palcem nekako ni dovolj natančno, da ne bi tu in tam prestrašili soudeležencev v prometu in kdaj pa kdaj tudi sebe. Na voljo je še zadnja, mehanska zavora, ki deluje odlično, a šele, ko se na tak način zaviranja navadimo.
Vožnja je nasploh negotova. Po gladkih površinah še nekako gre, toda kombinacija trdih koles majhnega premera pomeni, da bo krmilo nevarno zanihalo, če boste na oviro pripeljali prehitro. Pri končni hitrosti, ta znaša 20 km/h, pa je za vse skupaj potrebnih že kanček kaskaderskih veščin. Ne pomaga niti to, da sta obe kolesi vzmeteni, kar je pri tako poceni napravi sicer pohvalno. V navodilih pravijo, da z njim lahko prevozimo 15 kilometrov z enim polnjenjem. No, nam je uspelo doseči le dobri dve tretjini omenjene razdalje. Simpatična naprava, primerna za skok okoli ovinka ali dveh, za vsakodnevno nekajkilometrsko pot pa vseeno svetujemo kak konkretnejši model.
Urbanglide Ride 80ae
Izdeluje: Urbanglide, www.urbanglide.com
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Moč motorja: 150 W
Zmogljivost baterije: 2,5 Ah
Največja izmerjena hitrost: 15 km/h
Izmerjen doseg: 5 km
Teža: 8 kg
Kolesa: 8 palcev, trda
Cena: 160 EUR.
Za: Velikost, teža, cena.
Proti: Udobje, način dodajanja plina.
Čudak. Tako bi z eno besedo opisali Urbanglidov model 80 ae. Čudaštvo gre pripisati njegovi hibridni zasnovi, saj je namreč skiro, ki ga v osnovi poganjamo z nogo, po želji pa nam na pomoč priskoči tudi električni motor. Obenem je bil tudi najcenejši na našem testu, kar se vidi tudi po opremi, saj razen parkirne tačke ne premore nobenega dodatka, in ker nima luči, je torej namenjen zgolj dnevi vožnji.
Skiro vklopimo z nožnim stikalom, ki se nahaja tik pred zadnjim blatnikom na stojni ploščadi. Ta tipka nato služi tudi kot ročica za plin, ki ima samo dve hitrosti: polno moč in nič. K sreči je pogon dovolj šibek, da ne bo hudega, četudi po nesreči pohodimo plin,. Po drugi strani pa je vozilo za odraslo osebo nekoliko podhranjeno z močjo.
Malenkosti, ki grenijo, še ni konec. Tako vsakič, ko zapeljemo navzdol po klancu, elektronika sama odvzame plin in zdi se, da celo nekoliko zavira. Kar je zoprno na cestnih prehodih kolesarskih stez, kjer nas takoj po spustu pričaka vzpon, zaradi česar se občasno neprostovoljno skoraj zaustavimo. Druga težava je nizko podvozje pri zadnjem kolesu, ki povzroča, da pri že minimalnih klančinah navzgor z njim podrsamo po asfaltu. Proizvajalec sicer že v navodilih jasno opozarja, da z njim ne smemo voziti čez ovire, ki so višje od 3 cm, saj lahko poškodujemo pogonski sklop. Tudi na Ride 80 ae je zato treba gledati kot na povsem bazično mobilno pomagalo, ki ga hranimo v prtljažniku avtomobila, da z njim priložnostno premagujemo kratke razdalje.
Xiaomi M365
Izdeluje: Xiaomi, www.mi.com
Prodaja: www.mimovrste.si, www.pricaraj.si, www.mojpaket.si
Moč motorja: 150 W
Zmogljivost baterije: 2,5 Ah
Največja izmerjena hitrost: 25 km/h
Izmerjen doseg: 21 km
Teža: 12,5 kg
Kolesa: 8,5 palcev, polnjena z zrakom
Cena: 400 EUR.
Za: Udobna vožnja, cena.
Proti: Teža.
Xiaomi M365 je eden trenutno popularnejših modelov, ki ga pogosto srečamo na pločnikih po domovini. Ko si ga prvič pogledamo od bliže, najprej v oči pade običajen mehanski kolesarski zvonec. Lepo. Z dvokolesnim sorodnikom ga povezuje tudi klasična zavora na krmilu, ki je povezana z diskom na zadnjem kolesu, in dokler ne dobimo v prste nekoliko občutka, zagotavlja kar malo adrenalinsko hitro ustavljanje. Kolesa so srednje velika in gume napolnjene z zrakom, kar pomeni, da je vožnja kolikor toliko udobna tudi po antičnem tlaku starega jedra Izole. Okvir daje med vožnjo vtis zadostne rigidnosti, da se počutimo varno tudi pri polni hitrosti. M365 je opremljen tudi s prednjo in z zadnjo lučjo, ki je obenem tudi zavorna.
Na krmilu je velik gumb za vklop, nakar moramo skiro pognati z nogo, šele nato poprime tudi motor. Ta to stori kar konkretno, in da mu zmanjka moči, je potreben zares konkreten klanec. Ko nekaj časa vozimo s stalno hitrostjo, se samodejno vklopi tempomat, na kar nas opozori z zvočnim signalom. Hitrost nato ostaja stalna, dokler ne stisnemo bodisi zavore ali ročice za plin. Ta je v obliki prstana z izrastkom in jo upravljamo s palcem desne roke. Hitrost lahko sicer prek aplikacije omejimo na 18 km/h, kar se niti ne zdi tako slaba ideja, vsaj za prvih nekaj dni, ko smo pri stabilnosti še bolj nebogljeni.
Na krmilu sicer najdemo še tri led diode, ki zelo grobo opozarjajo na količino soka v bateriji. Kar pa je premalo natančno, zato si velja čim prej omisliti držalo za pametni telefon, saj bomo le tako lahko natančno spremljali hitrost, preostali doseg ter vozilo zaklenili. Da, M365 sodi med tiste skiroje, ki jih ne boste prav dolgo nosili po stopnicah. Dobrih 12 kilogramov se sicer ne sliši veliko, a tudi ko je zložen, je neroden in okoren za prenašanje. Samo zlaganje je sicer dobro rešeno, krmilo preprosto zložimo navzdol in zataknemo za kljukico na zadnjem odbijaču.
Olaf City Glider
Izdeluje: Olaf, www.olaf-scooter.com
Prodaja: Olaf
Moč motorja: 300 W
Zmogljivost baterije: 6,4 Ah
Največja izmerjena hitrost: 24 km/h
Izmerjen doseg: 9 km
Teža: 11,1 kg
Kolesa: 8 palcev, trda
Cena: 349 EUR
Za: Cena, moč.
Proti: Doseg.
Olafa ima v svojem prodajnem programu slovensko istoimensko podjetje, kjer sicer izdelujejo lastne in domiselne modele skirojev, a električni City Glider je uvožen iz Kitajske in ga zgolj preprodajajo. Že ko smo ga jemali iz škatle so nas presenetila asketska navodila. V množici skic namreč ni niti ene same, ki bi pregledno pokazala vse dele skiroja, recimo, nakazala, kje se nahaja priključek za polnjenje.
Olaf je velik in težak, motor pa kljub majhni nazivni moči premore dovolj moči, da bo tu in tam, zlasti kadar na vozilu ne slonite s celotno težo, poskušal speljati po zadnjem kolesu. Tudi sicer pa se od drugih skirojev na testu razlikuje po tem, da lahko nosi težo do 120 kg, kar je petino več od najpogostejše omejitve pri konkurenci.
Oprema je srednja. Veseli smo bili displeja z osnovnimi podatki na krmilu, najbolj pa smo pogrešali luči, saj se na zadnjem blatniku nahaja le odsevna nalepka, in morda še parkirno tačko. Ta je poceni mehanski dodatek, ki nas reši prislanjanja (in padanja) na zidove, obenem pa močno olajša opravila med potjo. Denimo, ko se ustavimo za dvig gotovine na bankomatu.
Skiro poženemo s tipko na displeju, plin pa nato uravnavamo s prstanom ali pa se poslužimo treh prednastavljenih hitrosti na krmilu. Po nekaj sekundah enake hitrosti se samodejno vključi tempomat. Vožnja je presenetljivo udobna, trdim gumam in samo prednjemu vzmetenju navkljub. Tudi tu zaviramo s prstanom, po potrebi pa še s pritiskom noge na zadnji blatnik. Oboje skupaj nas sicer zadovoljivo hitro zaustavi, ni pa to nekaj, kar bi lahko poimenovali nadzorovano zaviranje. Kljub solidni nazivni moči baterije in srednji moči motorja, pa z devetimi kilometri Olafov doseg ni tak, kot bi si ga želeli.
Aplikacijo je med preizkušenimi modeli imel le Xiaomi. O njeni koristnosti nismo povsem prepričani, vsekakor se nam zdi priročnejši še tako mali zaslonček na krmilu.