Leteti se mora!

Slogan mojega prijatelja, ki mu kot navdušen fotograf zadnje čase zelo prikimavam.

Fotografije iz zraka so bile od nekdaj nekaj posebnega. Če nič drugega, so nam domači svet pokazale iz drugačne, redko videne perpektive. A tudi tu se stvari spreminjajo, tehnologija, ki je bila še včeraj bolj kot ne rezervirana za iskanje dolgobradcev z zločinskimi nakanami, je danes postala dostopna tako rekoč vsakomur, ki si želi pogledati, kaj počne sosed za svojo visoko ograjo. Čeprav vam slednje toplo odsvetujemo in priporočamo, da si najprej preberete, kaj lahko in česa ne smete početi z dronom oziroma letalnikom. Skratka, »droni« so tu in postali so široko dostopni.

Čeprav so veliko bolj zanimivi za video svet kot za fotografijo, so tudi tu dobrodošla novost predvsem zaradi že omenjene perspektive. Poleg tega omogočajo fotografiranje s težko dostopnih krajev in vas naredijo veliko večjega frajerja, saj delate sebke z letečo zverinico in ne le s sebek palico. Letalniki so na eni strani postali poceni, po drugi strani pa tudi vodljivi. Drugače povedano, možnosti za to, da boste iz drage naprave naredili drago nepremičnino, so se zelo zmanjšale.

V osnovi je namreč letalnik sorazmerno nestabilen in, če ga primerjamo z avtomobilskim svetom, nekje na ravni prvega Porscheja 911, ki je dobil vzdevek »widowmaker«. Z žiroskopi, GPSom in drugimi tipali (po domače, ABS, EBD, pomoč pri speljevanju) so postali vodljivi tudi uporabnikom, ki niso vešči upravljanja. Skratka, imeti drona ni več nič posebnega, bolj je na mestu vprašanje, kako ga izkoristiti. Ogledali smo si dva DJIjeva letalnika, ki sta korenito spremenila pogled iz zraka, lahko bi jima rekli kar Volkswagnov hrošč letenja.

DJI Spark

Spark je letalnik, ki je malo večji od kitajskih igrač za nekaj evrov, a s toliko pomagali, da predstavlja pomembno ločnico v letečem zverinjaku. Z merami 143 × 143 × 55 mm in težo 300 gramov na prvi pogled ne vzbuja zaupanja letečega brenčača. Kljub velikosti v roki deluje masivno, majhni propelerji in močni motorji pa poskrbijo, da brez težav leti. Če bi ga primerjali s čmrljem, bi z opisom dobro zadeli.

Tretjino teže drona predstavlja baterija, ki po uradnih podatkih zdrži 16 minut, v praksi pa bistveno manj. Za začetek je treba upoštevati, da dron pri 30 % energije začne z opozorili, pri 10 % pa z avtomatskim pristajanjem, kar pomeni, da ste omejeni nekje na 12 minut letenja. Če letite hitro ali visoko, se ta čas še skrajša, zato je več kot priporočljivo, da si že na začetku omislite komplet »Fly more«, ki ima dodatno baterijo in krmilnik. Spark namreč lahko krmilimo na tri načine: z gibi, krmilnikom in po telefonu.

Razčistimo prvo, krmiljenje z rokami. Spark namreč zna prepoznati obraz in človeka. Ker je majhen, lahko brez težav vzleti in pristane na dlani. Vse to so snovalci izkoristili in sestavili nabor gibov, s katerim napravo krmilimo na daljavo. Tako lahko naredimo sebek, posnamemo video, oziroma nam letalnik sledi med tekom ali kolesarjenjem. Čeprav ima različna tipala, ki prepoznajo ovire pred njim in pod njim, predstavljajo tanjše veje in žice za dron največjo nevarnost, da se bo zrušil, zato je treba biti v tem načinu letenja še posebej pazljiv na okolico.

Kaj pravi zakonodaja?

V Sloveniji imamo od leta 2016 zakonodajo o brezpilotnih letalnikih, ki natančno opredeljuje, kje lahko letimo in pod kakšnimi pogoji. Za začetek so droni razporejeni v tri skupine: do 5 kg, med 5 in 25 kg ter nad 25 do 150 kg. Potem so tu še štiri območja, od neposeljenih do mestnih središč. Najmanj, kar potrebujete, je pisna izjava, da ste seznanjeni s pravili letenja, nato pa še izjavo za izvajanje letalskih dejavnosti s sistemi brezpilotnih zrakoplovov s potrdilom Javne agencije za civilno letalstvo. Seveda mora biti letalnik ustrezno usposobljen, pregledan in varen za letenje. Potem so tu še druge omejitve, najvišja višina letenja 150 metrov, nad ljudmi vsaj 30 metrov, prepoved letenja v bližini letališč (oziroma največ 50 metrov s posebnim dovoljenjem) ter letenje največ 500 metrov od operaterja.

Za več informacij si oglejte http://www.dronbonton.si

Za začetnika je še najlažje letenje s krmilnikom, za katerega je telefon, prek katerega gledamo živo sliko, tako rekoč obvezen. Slednja se med seboj povežeta prek wifi povezave in skupaj naredita letalnik, enostaven za uporabo. Vzletimo z gumbom, prek tega tudi avtomatsko pristanemo, skoraj tako enostavno, kot pritisnemo gumb Start/Stop v avtu.

Kamera je vpeta v poseben nosilec, ki zmanjšuje tresljaje, poleg tega gibljiva glava omogoča dvoosno umirjanje oziroma premikanje kamere navzdol/navzgor. Z malo vaje lahko začnete snemati razne uvodne špice, ki jih filmarji radi uporabljajo, ko začnejo s pogledom navzdol in nato počasi preidejo v vodoraven položaj. Pri tem lahko celo nastavite pot leta, s hitrostjo med posameznimi točkami vred. Za fotografe pa so zanimivi načini sestavljanja panoramskih posnetkov, vodoravnih, navpičnih in krožnih. Spark namreč poskrbi za vse potrebne premike, panoramo pa zna sestaviti tako aplikacija kot vsak spodoben program, tudi Adobe Lightroom.

Zahtevnejši uporabniki se bodo obregnili ob dvoje: video ločljivost je le 1080p in posnetke shranjuje le v formatu JPEG. Če smo pošteni, je 1080p za domačo rabo več kot dovolj, fotografije pa dron že sam deloma obdela in že zaradi formata zapisa ni več veliko prostora za nadaljnjo obdelavo. Zelo hitro pridemo v črnino oziroma na enobarvna področja, ko želimo iz temnih delov iztisniti še kakšno podrobnost. Na srečo ima možnost zajema treh posnetkov pri različnih osvetlitvah (AEB), kar znajo novejši programi brez težav združiti v posnetek HDR. Kljub vsem tem omejitvam je Spark zelo zanimiv za fotografe, predvsem zaradi velikosti (je praktično neopazen) in možnosti pristajanja na dlani. To pomeni, da lahko z njim letimo praktično povsod, tudi v notranjih prostorih.

DJI Mavic Pro

Pred leti sta bila Gopro in DJI dobra prijatelja. Potem so se v Goproju spomnili, da so akcijske kamere vendarle preveč nišni izdelek, in so začeli razmišljati o lastnem letalniku. Zgodba se ne bi mogla končati slabše. GoPro je naredil svoj letalnik Karma, ki je kljub dobri zasnovi zaradi napake množično padal z neba. Morali so izvesti popoln vpoklic in za lep čas ustaviti prodajo. No, nekaj tednov pred tem je DJI predstavil Mavica Pro, ki je tudi zaradi nesrečnega Karme postal ena večjih uspešnic v svetu letalnikov.

Zložljivi nosilci za propelerje, kamera z ločljivostjo 4K, format RAW zapisa posnetkov, tipala za prepoznavanje objektov pred letalnikom in pod njim, čas letenja 27 minut, vse to so uporabniki z navdušenjem sprejeli. Mavic Pro z merami 83 × 83 × 198 mm v zloženem stanju in 33,5 cm diagonale brez propelerjev sodi med manjše leteče naprave. K temu dodajmo še težo 734 gramov skupaj z baterijo. Za primerjavo, Canonov profesionalni zum objektiv 70–200mm f2.8 meri približno enako in je kar dvakrat težji.

V zelo majhnem paketu dobijo uporabniki zelo veliko, s tem da so tokrat prišli na račun tudi fotografi. Že omenjeni zapis RAW je v formatu DNG, kar pomeni, da ga prepozna vsak urejevalnik. Tu se pravzaprav pričnejo fotografske radosti. Tako kot Spark zmore tudi Mavic Pro posneti različne panoramske posnetke, posnetke HDR zna sestaviti že sam, poleg tega lahko z njim delamo tudi nočne posnetke, saj je najdaljši čas ekspozicije lahko do 8 sekund pri občutljivosti ISO 1600.

Podobno kot Spark ima tudi Mavic posebno vpetje za kamero, ki deluje triosno in še dodatno zmanjša tresljaje, ki jih povzroča letalnik, zato si tudi lahko privošči tako dolge ekspozicijske čase. Za razliko od manjšega modela ima ta v osnovnem kompletu krmilnik, a se paket »Fly more combo« kljub temu splača vzeti, že zaradi dodatnih baterij in torbice. Lahko ga krmilimo tudi brez krmilnika, prek telefona, upravljanja s kretnjami pa ni. Preizkusili smo upravljanje prek telefona, a vam to toplo odsvetujemo, oziroma priporočamo čim večji zaslon, drugače boste bolj kot ne obupano zrli v prste, ki prekrivajo večji del slike.

***

DJI je naredil dva zelo spodobna letalnika, manjšega za amatersko rabo, večjega za resnejše zadeve. Če smo čisto iskreni, s fotografskega vidika bi bil že Spark čisto dovolj, če bi le imel format RAW, in tega se DJI dobro zaveda. Uporabni domet manjšega brenčača se je izkazal za okoli 500 metrov, v naseljih zna biti ta številka še nižja. Mavic Pro brez težav doseže razdaljo dober kilometer in pol, kar je že davno zunaj vidnega polja, zato polete na tako razdaljo odsvetujemo. Četudi sta oba letalnika narejena tako, da se samodejno vrneta v lastnikovo naročje. Vsekakor pa sta zanimiv dodatek, tako fotografski kot video. Preden planete po nakupih, pa vendarle razmislite, koliko ga boste v resnici lahko izkoristili.