Leto kasneje

Konec lanskega poletja smo se pri Monitorju vozili z Renault Zoe, spodobnim električnim avtomobilom »za običajne ljudi«. Leto je naokoli in na testiranje smo dobili nadgrajeno različico Zoe z dvakrat zmogljivejšo baterijo.

Zoe je nekakšen električni Clio, (pri)mestni avtomobil, v katerem se brez težav peljejo štirje potniki, pa še v prtljažnem prostoru ostane kar nekaj prostora. Pravzaprav več kot v Cliu, kajti Zoe nima posode za gorivo, ki ob straneh jemlje dragoceni prostor. Pogonski sklop predstavljajo litijevi akumulatorji, ki so postavljeni v tla avtomobila, tako da potniki sedijo na njih. Letošnji model Zoe (predstavljen oktobra lani) ima akumulatorje popolnoma enakih mer kot model, ki smo ga preizkusili lani, le da jim je v LGju, kjer jih izdelujejo, uspelo shraniti vanje dvakrat več električne energije kot doslej. No, sklop je zaradi tega vendarle 10 % težji. Mimogrede, enake mere omogočajo, da lahko kupci starejših Zoe ob doplačilu akumulatorje kar zamenjajo.

100 kilometrov na »domačo« elektriko nas bo z Zoe stalo 1,5 evra, če se držimo nakupovalnih centrov, lahko tudi nič. 100 kilometrov z dizlom je vredno okoli 6–7 evrov.

Zoe po novem torej namesto dosedanjih 22 kWh zmore hraniti 41 kWh električne energije. To avto po dosegu v svetovnem merilu postavlja na drugo mesto, za Tesline modele, ki pa so seveda popolnoma drugega cenovnega ranga. Oglasi omenjajo domet »do 400 km«, potovalni računalnik avtomobila ob polnih baterijah pokaže 299 km, mi pa dodajamo, da slednje drži le, če se držimo mirne in razmeroma počasne vožnje. To je v resnici težko, saj resda le 90-»konjski« motor omogoča res dobre pospeške (ne sicer tolikšne kot 170-»konjski« BMW i3, pa vendar). Tudi zato, ker elektro motorji svoj navor zmorejo zvezno, prek celotnega nabora obratov, zato tudi ne potrebujejo menjalnika (imajo pa klasično ročico »avtomatskih menjalnikov – P R N D).

Polnilnice pred nakupovalnimi centri so hitrejše kot domače vtičnice, a ne vse. Tista, ki stoji pred ljubljansko Supernovo, je za 25 % »tanka« hotela porabiti kar 2 uri in pol! Je pač samo 4- kilovatna.

Avtoceste ji niso všeč …

Ko smo Zoe hoteli uporabljati kot običajen avtomobil, kar pomeni, da smo se omejitev natančno držali tudi zunaj mesta, na avtocestah, je domet, kot nam ga je predvidel računalnik, zelo hitro upadel. Avtocestna vožnja s hitrostjo 130 km/h je v praksi »požrla« kar trikrat več električne energije, kot jo je predvidel računalnik. Da, avtomobil bi bil prazen že po 100 kilometrih. K sreči je bilo naše testno potovanje sestavljeno tudi iz vožnje po regionalnih cestah, kjer smo izgubo nekoliko nadoknadili. Še posebej pa smo uživali, ko smo se vozili navzdol, saj se je takrat baterija polnila, še toliko bolj, ko smo pritiskali na zavore. V resnici je vožnja z električnim avtomobilom ravno zaradi takih posebnosti svojevrstna avantura. Tresenje v strahu, ali bomo prišli nazaj do doma, ne da bi bilo treba klicati asistenco (polnilnice v ključnem trenutku seveda kakor nalašč ni na spregled), sicer ni med pozitivnimi stranmi te avanture. Pogled na števec preostalih kilometrov pa je bil vzpodbuden, saj nam je klanec navzdol preostalih 117 kilometrov zvišal na 146.

Če si boste kdaj omislili električni avtomobil, si velja zapomniti, da jih je v časovni stiski smiselno polniti le do 80 %. Zadnjih 20 % namreč traja in traaaaaja.

Mimogrede, tiste, ki omejitev ne jemljejo tako resno, bo verjetno motilo tudi to, da ima Zoe končno hitrost omejeno na 135 km/h (po števcu na 140), marsikoga pa tudi to, da ni tako dobro izolirana kot malce večji »navadni« avtomobili. Zaradi tega je vožnja po avtocesti s sicer tihim električnim avtomobilom celo malce glasnejša od povprečnega dizelskega avtomobila srednjega razreda.

… v mestu pa blesti

Seveda pa ima Zoe tudi tipko Eco, kot se za električni avtomobil spodobi. V praksi ta pomeni, da se avtomobil iz poskočnega električnega žrebca spremeni v mirnega konjička, ki ima končno hitrost omejeno na 90 km/h, pospeškov pa bolj ali manj nima več. Omejeno je tudi gretje in hlajenje, končni rezultat pa je mirna mestna vožnja, s katero lahko brez težav dosežemo oglaševanih 300 kilometrov dometa. Ko smo testno vožnjo (glej okvirček), ki nam je v eno smer »pokurila« 61 % baterije, v nasprotno smer ponovili z nastavitvijo ECO, smo porabili le 39 % baterije.

Da, po celodnevni vožnji je res ostalo še 22 % energije, a jo je domača električna vtičnica dopolnila šele v 23 urah!

Kljub omejenim pospeškom je mestna vožnja z Zoe užitek – tiha, mirna, elegantna. Na začetku, dokler se ne privadimo, moti le nekakšen kovinski zven, ki se oglasi ob vožnji pod 30 km/h. Zoe ga spušča zato, da ni preveč tih in ga pešci sploh opazijo/slišijo, lahko pa ga tudi začasno izklopimo.

Pa vendar …

Da, »pa vendar« – avtomobil, ki ima kar naenkrat dvakrat zmogljivejšo baterijo, se seveda tudi dvakrat dlje polni. Če bi želeli Zoe napolniti doma, na navadni »šuko« vtičnici, bi to vzelo kar 24 ur! Če bi naslednji dan želeli ponoviti daljšo vožnjo, nočno domače polnjenje pač odpade. Mimogrede, odgovorni v Renaultu tako ali tako odsvetujejo, da bi prek navadnih zidnih vtičnic 24 ur pretakali polnih in največjih 2,5 KW, ker to enostavno ni preveč varno. Tudi zaradi tega polnilec, ki to omogoča, ni v osnovni opremi avtomobila, temveč ga moramo dokupiti za 99 evrov. Za precej več denarja si sicer lahko zgradimo domačo polnilnico, toda potem bomo morali podjetju za elektro distribucijo plačevati tudi mesečni pavšal za večjo moč.

Kako daleč smo se vozili?

Štirje potniki, prtljažni prostor nabito poln. Zoe na števcu obljublja 299 km dosega.

Ljubljana–Ter nad Mozirjem (avtocesta do Šempetra, nato lokalna cesta, nato vzpon na hrib)

- razdalja – 97 km
- poraba – 61 % baterije
- na števcu še 117 km, 39 %

Ter nad Mozirjem–Ljubljana

- razdalja – 97 km, vklopljen način vožnje ECO
- poraba – 39 % baterije
- na števcu še 57 km, 22 %

Skupaj smo torej prevozili 194 kilometrov, ostalo nam jih je še 57.

Polnjenje do 100 % na domači vtičnici – skoraj 23 ur.

Model Zoe, ki je naprodaj pri nas, sicer omogoča polnjenje z največ 22 KW, kar pomeni, da bomo na polnilnici za 100 % polnjenje potrebovali približno dve uri, tudi na tistih najhitrejših, ki jih ima na naših avtocestah Petrol in zmorejo 50 KW. Na voljo je tudi model Zoe, ki bi jih znal izkoristiti (in ima nekoliko manjši domet), a se je slovenski Renault odločil, da pri nas ni smiseln, dokler Petrol elektriko zaračunava dražje od dizelskega goriva (o čemer smo že pisali).

Ali avto velja kupiti?

Ali bi Zoe kupili ali ne, je verjetno odvisno od množice razlogov, med katerimi doslej nismo omenili tistega, zaradi katerega se v resnici gremo elektriko v avtomobilih – zaradi manjšega onesnaževanja okolja. Avtomobil dejansko ne spušča izpuhov, jih pa zato namesto njega slovenske termoelektrarne (TEŠ 6 …), proizvodnja in razgradnja nekaj stokilogramskih litijevih baterij pa tudi zahteva svoj okoljski davek. No, če na ta dva argumenta pozabimo, se bomo v Zoe zagotovo počutili kot zavedni podporniki Pariškega sporazuma o zmanjšanju okoljskih izpustov.

Zemljevid specializiranih aplikacij nakazuje, da je Slovenija dobro posejana z električnimi polnilnicami. V praksi se izkaže, da se lahko kljub temu večkrat znajdemo v stresu.

Podvojitev zmogljivosti baterij je očitno v modi – tako kot je LG to naredil z baterijami v Zoe, je pred kratkim naredil Samsung v BMWjevem modelu i3, ki smo ga tudi že preizkusili.

Ali bo to dovolj za nakup, je seveda odvisno od vsakega posameznika. Za začetek – cena 16.000 evrov v primerjavi z »bencinci« ni nizka (primer – Renault Clio stane od 11.000 naprej), četudi vsi za vsak tak nakup prispevamo 7500 evrov davkoplačevalskega denarja, beri: subvencij. Še posebej, ker je v ceno vračunan le avtomobil, baterijo pa pri Renaultu vzamemo v najem, za 69 evrov na mesec. Ali še več, če na leto prevozimo več kot 7500 kilometrov. Je pa res, da  lahko tako računamo na »brezplačno« menjavo baterije, ki je sicer vredna tretjino celotnega avtomobila, če bi šlo kaj narobe, oz. če/ko bo izgubila del svoje moči.

Nato – živimo v bloku ali v hiši? V bloku se domačega polnjenja najverjetneje ne bomo mogli iti, tudi v domači garaži pa bo za to treba biti kar potrpežljiv.

In – bomo vozili tudi pozimi? Na renault.si najdemo kalkulator, ki nam pove, da bo domet avtomobila pri minus petih stopinjah 20 % manjši kot sicer. Razen, če bomo varčevali pri gretju.

Zoe ima baterijski sklop, ki se razprostira po celotni površini pod potniki.

Po drugi strani pa – cena »bencina« je z elektriko bistveno nižja, še posebej, če je domača. Seveda le zato, ker nam država v tem primeru ne zaračunava »uporabe cest«, kot nam jo pri dizelskem gorivu (ki je zaradi tega veliko dražje od enakega kurilnega olja). Ko smo že pri državi, ta nam poleg zgoraj omenjene subvencije zagotavlja še eno – ob registraciji Zoe ne bomo plačali letnega prispevka za ceste.

Če potegnemo črto – Zoe je bila ta teden, kar smo jo imeli na voljo, prav simpatična igrača. Naš edini avtomobil pa nikakor ne bi mogla biti. Morda drugi, za (pri)mestno vožnjo. Morda.

Na www.monitor.si/zoe si lahko pogledate tudi video prispevek o preizkušenem avtomobilu.

Renault Zoe (2017)

Električni avtomobil.

Kje: www.renault.si

Cena: 23.490 EUR (–7500 EUR državne subvencije), najem baterije od dodatnih 69 EUR na mesec za 7500 km/leto do 119 EUR, če vozimo 20.000 km/leto ali več. Polnilni kabel za doma – 99 EUR. Cena testnega modela – 28.090 EUR (– subvencija).

Za: Odličen kot drugi avtomobil za (pri)mestno vožnjo. Ob dovolj zmerni vožnji je domet realnih 300 km. Odlični pospeški, tiha vožnja.

Proti: Zmogljiva baterija se zelo počasi polni – na domačem priključku kar 24 ur in več, na polnilnicah okoli dve uri, če so dovolj hitre. Avtocestna vožnja (130 km/h) ga hitro izprazni, pa tudi glasen postane. Najvišja hitrost le 135 km/h. Omrežje polnilnic še ni tako razširjeno, kot bi si želeli. Mesečni najem baterije.