Linux v prenosniku - frustracije po tekočem traku

V zadnjem času je namestitev Linuxa v osebni računalnik postala prijazna in nezahtevna, nameščanje v prenosnik pa še vedno povzroča sive lase, neprespane noči in grizenje nohtov. Da bi bilo te samouničevalnosti čim manj, ponujamo nekaj nasvetov, kako izbrati prenosnik in ga kar najbolj obuditi v življenje.

Prenosniki so eksotične živali v kraljestvu računalnikov. Iznajdljivost izdelovalcev pri njihovi izdelavi pride še posebej do izraza. Vsi so polni zamisli, kako zložiti dele v delujočo celoto, zvrhano polno najsodobnejše tehnologije, ki ne trati energije, je tiha, prijetna na pogled, ergonomsko oblikovana ... Prelepo, da bi bilo res. Žal. Stroške izdelave je treba nekje zmanjšati in pri tem so izdelovalci zares inovativni. Standardnost in združljivost sta žal drugotnega pomena.

Izdelovalci največkrat poskrbijo za to, da ta natlačena krama - čeprav vrhunske kakovosti - deluje na natanko enem ali v posebnih primerih celo na dveh operacijskih sistemih. Za te sisteme izdelovalci priskrbijo gonilnike, da so podprti in pravilno delujejo vse njihove umazane strojne zvijače, in nanje nalepijo ustrezno nalepko. V zadnjem času je to Windows XP, za druge sisteme pa ni prave podpore. Marsikateremu avanturistu z drugačnimi željami pa hitro postane žal, da je bil preveč pameten, in raje uporabi priporočeni operacijski sistem.

Naj omenimo, da je eden izmed izdelovalcev grafičnih čipov na svoji domači strani izrecno zapisal, da za svoje mobilne grafične čipi ne ponuja gonilnikov za Linux, ker izdelovalci prenosnikov njihove grafične čipe uporabljajo in nastavljajo po svoje. Kljub temu njihovi gonilniki podpirajo tudi mobilne naprave, le odgovornosti se odrečejo.

Zgoraj navedeno je zaskrbljujoča popotnica na pot v svet prenosnega Linuxa! Vendar se ne damo tako zlahka odgnati, saj se zavedamo, da lahko Linux kljub oviram iz prenosnika iztisne marsikaj, kar nam izdelovalci zamolčijo. Ne bomo se slepili, da bo vse delovalo, a večina delov kljub vsemu lahko zaživi.

Kje začeti?

Pred nakupom ali vsaj pred namestitvijo Linuxa je priporočljivo preveriti dvoje spletnih dveri, na katerih navajajo modele prenosnikov in uspehe, ki so jih imeli uporabniki Linuxa z njimi.

TuxMobil (http://www.tuxmobil.com/mylaptops.html) ponuja pregled posameznim mobilnih naprav (ročni računalniki, prenosniki, telefoni) in izkušnje posameznikov s temi napravami. Celotne dveri so pregledno urejena zbirka povezav na strani, ki so jih spisali sami uporabniki in jih gostijo na raznih koncih spleta. In čeprav ti opisi niso odobreni s strani izdelovalcev in so zgolj informativne narave, smo lahko samo navdušeni nad tem, s kakšno natančnostjo in podrobnimi opisi nam pomagajo premagovati konkretne težave z usposabljanjem prenosnikov.

Poleg opisov so tu še povezave na strani, ki gostijo projekte, povezane s prenosniki. Med bolj zanimive sodijo spisi HOWTO in zbrani podatki o podpori posameznim delom mobilnih naprav, navadno z ustrezno dokumentacijo.  

Podobno tudi strani "Linux on Laptops" (http://www.linux-on-laptops.com/) ponujajo pregled posameznih modelov in opise namestitev in usposabljanja Linuxa na konkretnih modelih prenosnikov. Tako kakor v primeru TuxMobil so tudi te dveri zbirka povezav, ki se deloma celo prekrivajo z zgoraj omenjenimi. Kljub temu lahko kakšno novo informacijo najdemo tudi na teh straneh.

Pred nakupom

Redki so prenosniki, ki omogočajo menjavo posameznih komponent, zato je temeljno vodilo pri kupovanju prenosnika za Linux, da moramo biti previdni in pragmatični. Priporočeno je vzeti računalnik, ki je naprodaj že pol leta, saj to zagotavlja, da so že na voljo informacije in navodila, kako usposobiti posamezne dele v Linuxu.

Posebej previdni moramo biti pri grafičnih čipih. Na domači strani prostega strežnika X (http://www.xfree86.org/) najdemo seznam grafičnih kartic in čipov, ki jih podpirajo posamezne različice. Trenutno ima večina distribucij Linuxa še različico 4.3.0, pred nedavnim pa je bila izdana tudi različica 4.4.0, ki jo začenjajo vključevati v distribucije, ki bodo izhajale letos. Vodilna izdelovalca grafičnih čipov, ATI in nVidia, ponujata poleg gonilnikov iz projekta Xfree86 tudi svoje gonilnike, ki zagotavljajo skoraj popolno funkcionalnost njunih čipov tudi v Linuxu.

Bolje prenosnik v roki kakor strežnik v kleti

Pri nameščanju lahko naletimo na težave zaradi nepodprtega grafičnega čipa, če naša distribucija samodejno preklopi v grafični način. Gotovo pa je tudi kak način, da pri zagonu povemo, da želimo besedilno namestitev v konzoli.

Ko se prebijemo čez namestitev in se najverjetneje znajdemo v grafičnem okolju, začnemo preverjati, kaj vse deluje in kaj ne. Odpremo terminalsko okno ali konzolo in se lotimo dela. Zelo informativno orodje je lspci, ki izpiše, katere naprave gostujejo na vodilu PCI. Nekatere bo Linux prepoznal, drugih ne. S temi opisi si lahko pomagamo, če katera izmed naprav noče delovati. Nasvet se glasi: "Google je naš najboljši prijatelj!".

Sodobne distribucije Linuxa obsegajo vse module, ki jih jedro ponuja prevedene in jih distribucija večinoma sama namesti in nastavi potrebne parametre. Priklapljanje in odklapljanje naprav nadzira del jedra, imenovan hotplug. Z napravami USB (1.0, 1.1. in 2.0), ki imajo znan komunikacijski protokol, ni težav: miške, tipkovnice in spominski diski. Naprave firewire prav tako delujejo z znanimi komunikacijskimi protokoli, kar je res predvsem pri zunanjih diskih in optičnih pogonih. Notranji pogoni CD-ROM, CD-RW in DVD so večinoma podprti, zato predvajanje in zapisovanje ne povzroča težav. 

Veliko število prenosnikov ima zvočne čipe podjetja Intel, ki je načeloma podprto, včasih pa povzroča preveč težav z gonilniki OSS, ki so vključeni v jedra do različice 2.4.x, in je treba uporabiti gonilnike projekta ALSA (http://www.alsa-project.org/). Včasih je treba namestiti gonilnike, ki jih najdemo z brskanjem z iskalnikom Google. 

Za drsno ploščico lahko v okolju X namestimo gonilnik Synapticis (http://w1.894.telia.com/~u89404340/touchpad/), ki nam omogoča večji nadzor nad odzivnostjo ploščice, simulacijo navpičnega in vodoravnega koleščka itd. Večina distribucij ta gonilnik že ima in ga tudi samodejno uporabi.

Podporo modemom si priskrbimo na strani Linmodems.org (http://www.linmodems.org/) ali na ftp://ftp.smlink.com/linux/.

Najbolj občutljiva tema poleg grafičnega čipa je upravljanje energije. Starejši standard APM, ki ga jedra Linuxa dobro obvladujejo, je večinoma nadomestil novejši standard ACPI, ki je delno podprt šele v jedrih od različice 2.4.22 naprej in v jedrih 2.6.x. Uporaba novejšega jedra pa še ne reši problema začasnega ugašanja računalnika (sleep ali suspend). Treba je uporabiti še program acpid (http://acpid.sourceforge.net/).

Nekatere tipke na prenosnikih sprožijo dogodke po standardu ACPI, zato potrebujemo prej omenjena jedra, da tipke postanejo dejavne. Prej omenjeni acpid te dogodke prestreže in izvede želeno opravilo (ugašanje, spanje). Tipke, ki jih ne aktivira in uporablja ACPI, pa v nekaterih primerih lahko v življenje obudimo z modulom funkeyd (http://rick.vanrein.org/linux/funkey/).

Podpora novim procesorjem Pentium-M, ki so del paketa Centrino, je v paketu cpufreqd (http://cpufreqd.sourceforge.net/) za samodejno spreminjanje takta delovanja procesorja. Za svoje delovanje potrebuje modul speedstep-centrino. Omenjena podpora velja za jedra 2.4.x, za novejša jedra 2.6.x pa je treba uporabiti modula speedstep-centrino in cpufreq-userspace.

Še ena pomembna naprava, ki je vedno bolj standardna v prenosnikih, je brezžična povezava. Naj omenim samo brezžično kartico, ki je del paketa Centrino. Intelova kartica PRO/Wireless LAN 2100 je bila doslej v Linuxu podprta samo posredno, z nameščanjem gonilnikov za Windows XP. Najprej je nastala podpora s strani podjetja LinuxAnt (http://www.linuxant.com/driverloader/), ki ponuja modul za nalaganje po 19,95 dolarja. Brezplačni nalagalni modul najdemo na strani NDisWrapper (http://ndiswrapper.sourceforge.net/). In pred kratkim je še Intel končno ponudil dolgo obljubljeni gonilnik, pisan za Linux (http://ipw2100.sourceforge.net/).

Za konec še enkrat poudarimo, da se je pri nakupu prenosnika za Linux bolje odločiti za nekoliko starejši in preverjen model kakor pa za najnovejšo zverino, ki bo delovala le napol. Ob premišljeni izbiri lahko prenosnik deluje v Linuxu praktično v celoti.

Na začetku smo omenjali, da so prenosniki namenjeni trenutno predvsem operacijskemu sistemu Windows XP, zato ga trgovci prilagajo računalnikom. Če na prenosniku ne bomo uporabljali sistema Windows, se poskusimo s trgovcem dogovoriti, da ga ne potrebujemo in naj nam ga odšteje od končne cene. V nekaterih primerih nam bo uspelo, večinoma pa ne. Ob poskusih, da bi licenco vrnili Microsoftu Slovenije, nam bodo razložili, da smo kupili izdelek DSP, v tem primeru Windows XP, ki ga je mogoče prodati samo skupaj z računalnikom. 

Če "izdelka" ne potrebujemo in ga ne bomo uporabljali, bi morali imeti vsaj možnost, da ga prodamo. Če kupimo avto in ne potrebujemo radijske antene, jo lahko odstranimo in prodamo komurkoli, ki jo potrebuje. Pri programski opremi pa nas omejuje zastarela politika licenciranja, ki ji nadevajo venomer nove obraze, in ta okostenela miselnost je lastništvo nad zaporedjem ničel in enic že prignala do absurda.

Včasih nismo bili lastniki programov, temveč samo licenc za uporabo. Zdaj nismo več niti lastniki licenc, temveč samo lastniki računalnikov, ki so lastniki licenc.