Ločimo zrnje od plev!

Na internetu smo dandanes izpostavljeni nepregledni množici »dejstev«, ki jim zaradi dvomljive provenience ne moremo vedno zaupati. Da se ne bi ujeli v pasti konzumiranja ali celo širjenja neresnic, obstajajo dobre prakse, pripravna orodja in koristne spletne strani različnih organizacij, s čimer lahko odberemo zrnje od plev.

Zgodilo se je že vsakomur. Znanec je po elektronski pošti poslal vest, ki deluje kar preveč neverjetno. Na Facebooku se kot požar širi novica, ki jo ljudje besno komentirajo. Med brskanjem po spletu naletimo na nepoznani portal z različnimi zgodbami. Vsakokrat je ključno vprašanje, ali zgodba drži. Smo nad Slovenijo res videli severni sij? Je bila neka vodilna ameriška državnica v mladih letih res marksistka? Je Evropska komisija res odobrila prodajo prahu iz hišnih murnov? In, da, na eno od teh vprašanj je odgovor pritrdilen.

Dobre prakse

Pri vseh neverjetnih zgodbah velja uporabiti zdravo pamet, a ker nas ta lahko pusti na cedilu – resničnost je dostikrat bizarnejša od fikcije – si oglejmo načine, kako se sistematično opremiti, da bomo čim bolj odporni proti lažnim novicam. Obstajajo orodja, obstajajo storitve in obstajajo dobre prakse.

Začnimo z zadnjimi. Pri vsaki neverjetni novici najprej poglejmo vir. Uveljavljene medijske hiše sicer niso imune na pomote, a je teh načelno manj kot na brezimnih portalih. Na neznanih portalih poiščimo kontaktne podatke, informacije o založniku in odgovornem uredniku, morda o poslanstvu in uredniški politiki, sedežu in lastniku. Čisto vsega verjetno ne bomo našli, a portali, ki nimajo nobenih imen, so sila sumljivi.

Naslednji korak predstavlja pogled na avtorja. Je ta sploh naveden ali je prispevek objavljen anonimno? Če ima avtor ime in priimek, ali je to resnična oseba ali psevdonim? Objavljanje pod psevdonimom ni nujno problematično in je včasih povsem legitimno, je pa to vseeno pomembna informacija. Če je avtor resničen, kaj vemo o njem, kakšna je njegova usposobljenost, kakšno zgodovino objav ima?

Naše védenje o svetu se sčasoma tudi spreminja, stare novice pač ne. Nemalokrat se zgodi, da je neka zgodba že zelo stara, odtlej pa se je izvedelo kaj novega. Pri vsaki objavi zato velja pogledati datum (prvotne) objave. V nekaterih primerih bodo v članku na voljo dodatne povezave, ki lahko potrjujejo informacije. Preverimo tudi te. Hkrati lahko neodvisno prebrskamo splet, če najdemo še na kakšnem nepovezanem mediju podobne informacije, a v času vsesplošnega kopiranja to ni vedno zanesljiv kazalnik.

Tudi kakšen slovenski »medij« se je že uštel s povzemanjem satiričnih portalov. Med njimi je najbolj znan The Onion, a ni edini. Preverimo, da nevede ne beremo satiričnega portala ali povzetka s katerega od njih. To se še posebej rado zgodi na družbenih omrežjih, kjer ljudje nekritično delijo vse, kar prinese več klikov in komentarjev. Raziskave pa so že zdavnaj pokazale, da je zgražanje najpriročnejše za doseganje tega cilja, saj so negativna čustva močnejša od pozitivnih.

The Onion je znani satirični portal, česar pa vsi ne vedo.

Leta 2016 je Univerza Columbia objavila raziskavo, da se 59 odstotkov povezav na družbenih omrežij deli, ne da bi jih ljudje sploh prebrali. Hkrati to početje vpliva na življenjski cikel vesti in »informacijsko dieto«, kaj se v javnosti bolj širi in kaj manj. Pomen naslovov je potemtakem ključen, ker nemalokrat ljudje preberejo le te, česar se zavedajo tudi ustvarjalci. Naslovi marsikdaj ne odsevajo vse resničnosti ali kompleksnosti zgodbe, zato je zadnji napotek v tem poglavju pravzaprav prvi. Prebrati je treba celotno besedilo.

Uporabne storitve

Univerzalni nasvet za razkrinkavanje lažnih informacij je njihovo preverjanje v avtoritativnih virih, denimo enciklopedijah, uradnih listih, prepisih govorov, letnih poročilih, statističnih podatkih in podobno. V praksi tega ne moremo storiti vsakokrat, bodisi zaradi pomanjkanja časa bodisi znanja. Navsezadnje je zaupanje temelj modernega sveta in nekomu moramo zaupati, ne pa vsega preverjati sami – bomo sami preverjali projektante, proizvajalce živil, avtomehanike?

Kot pišemo v sosednjem članku, so se zato razvile namenske storitve preverjanja dejstev (fact checking). V Sloveniji je to Razkrinkavanje.si, po svetu pa jih trenutno deluje približno 400. Med najpomembnejše sodijo Snopes.com, TruthOrFiction.com in LeadStories.com, ki se ukvarjajo z različnimi miti, legendami in vestmi. Zadnji je nekoliko bolj usmerjen na ZDA, prva dva pa sta globalna. FactCheck.org je posvečen ameriški politiki, Fullfact.org pa britanski, kjer obravnava celo posamezne politike. Sorodno funkcijo v Sloveniji opravlja Parlameter.si, kjer lahko spremljamo, kako so glasovali slovenski poslanci, o čemer so govorili na sejah, koliko so sploh prisotni itn. Podatki so predstavljali tako na ravni poslanskih skupin kakor posameznikov.

Razkrinkavanje.si je slovenski portal za preverjanje dejstev, ki je podpisnik IFCN.

PolitiFact.com poskuša razkrinkati viralne informacije, ki pronicajo skozi ameriško ali zahodno družbo. Ne gre le za izjave politikov, temveč tudi objave na družbenih omrežjih (npr. sporočilo na Instagramu, da znanstveniki ne razumejo, zakaj se Antarktika kljub globalnemu segrevanju zadnjih 70 let ni ogrela). Podstrani za preverjanje dejstev imajo tudi nekatere velike medijske hiše, denimo Reutersov Fact Check ali The Washington Post Fact Checker.

FAIR.org (Fairness & Accuracy in Reporting) je organizacija, ki se ukvarja z analizo medijskega poročanja. Spremlja pristranskost medijev, nevtralnost njihovega poročanja in opozarja na problematične prakse, kot je lažno uravnoteževanje. AllSides in Ad Fontes sistematično spremljata, v katero smer se nagibajo posamezni mediji, in redno posodabljata svoja diagrama. AllSides jih razvršča le glede na politično nagnjenost v pet kategorij (skrajno levi, levi, sredinski, desni, skrajno desni), Ad Fontes pa na zveznem dvorazsežnem diagramu, kjer je na drugi osi tudi faktična točnost poročanega. Čeprav gre za enostavno razumljiva diagrama, ju je treba pravilno razumeti in tolmačiti. Politična nagnjenost ni edini dejavnik pri ocenjevanju verodostojnosti. Media Bias/FactCheck je še nekoliko širši projekt, ki ne ocenjuje le pristranskosti medijev, temveč tudi posamezne novinarje in celo države.

Ad Fontes medije razvršča glede na politično nagnjenost in točnost poročanja.

V naši regiji omenimo še sestrske portale Raskrinkavanje.ba, Raskrinkavanje.me in Raskrinkavanje.rs ter Istinomer.rs in Faktograf.hr. Ti poleg lokalnih novic spremljajo tudi regionalne in evropske, zato bodo zanimivi tudi za naše bralstvo.

Koristna orodja

Vsi družbeni problemi nimajo tehnoloških rešitev, lahko pa te vsaj malo pripomorejo. Medtem ko je tehnologija po eni strani pomagala k hitrejšemu ustvarjanju in širjenju neresnic, je po drugi strani dala tudi orodja, ki jih lovijo.

Analiza retuširanja fotografij zahteva precej znanja, a vsakdo lahko hitro vpogleda v podatke EXIF (Exchangeable Image File Format). Fotoaparati, telefoni, skenerji in tudi programi za obdelavo v fotografije zapišejo različne metapodatke, denimo lokacijo, datum in uro, nastavitve kamere itd. Čeprav jih je moč spreminjati, lahko površne razširjevalce neresnic izda EXIF. Vpogled v te podatke omogočajo programi za obdelavo fotografij in številna preprosta orodja (Exif Viewer za Chrome) ali spletne strani (metadata2go.com) ter celo operacijski sistemi (desni klik, lastnosti).

Podobno velja za videoposnetke, ki niso imuni na manipulacije. Vtičnik InVID za Chrome, ki ga je tudi Poynterjev inštitut razglasil za eno najzmogljivejših orodij za razkrinkavanje dezinformacij, ima kopico funkcij. Omogoča analizo posnetkov in videoposnetkov na spletnih straneh na različne načine. Mednje sodijo vzvratno iskanje po internetu, pridobivanje kontekstualnih informacij, povečava, pregled metapodatkov in avtorskih pravic, uporaba filtrov, analizo objavljanja na družbenih omrežjih itd. Gre za vtičnik, ki ima toliko različnih možnosti, da bi prav lahko bil svoj program. Nastal je kot del evropskega projekta Horizon 2020 InVID, dopolnil ga je projekt WeVerify, trenutno pa se izpopolnjuje v okviru projekta vera.ai, s katerim dodajajo še funkcionalnosti umetne inteligence.

InVID je izvrstno orodje za preverjanje verodostojnosti posnetkov, ki je nastalo v več evropskih projektih.

Omenjeno vzvratno iskanje fotografij in videoposnetkov je eden izmed zelo preprostih, a učinkovitih načinov za preverjanje. Ničkolikokrat se zgodi, da nam poskušajo podtakniti več let staro fotografijo kot opis nedavnega dogodka, kar so počeli tudi slovenski politiki. TinEye.com je spletno orodje, ki poišče druge kopije slike na internetu. To lahko storimo z lastno fotografijo, ki jo naložimo, ali z objavljeno nekje na internetu. Na voljo so tudi vtičniki za priljubljene brskalnike, ki počno isto, pa tudi Google omogoča iskanje po fotografiji. Presenetljivo spodoben iskalnik fotografij ima tudi ruski Yandex.

Te fotografije se z drugimi neresnicami nemalokrat širijo po družbenih omrežjih, tako da jim je kar težko slediti. Hoaxy (hoaxy.iuni.iu.edu) omogoča vizualizacijo širjenja trditev po družbenih omrežjih in morebitnih popravkov. V isto kategorijo sodi še TwXplorer (twxplorer.knightlab.com), ki je predvsem zmogljivejši iskalnik po Twitterju. Presenečeni bi bili, koliko koristnih podatkov se najde tam, predvsem pa časovno sosledje.

Kaj pa, če želimo dejstva, suha in dolgočasna? Lahko se zatečemo na Google, a pripravnejši iskalnik je WolframAlpha, ki poleg črpanja iz avtoritativnih virov podatkov omogoča preračunavanje, primerjanje, vizualizacijo in druge trike za boljšo predočitev podatkov. Ker za vsak podatek navede vir, preverjanje ni težavo. Prebivalstvo Slovenije pred 50 leti? Bruto družbeni proizvod Reuniona? Masa Jupitra? Energijska vrednost marelic? Čeprav lahko te podatke dobimo tudi drugod, so na iskalniku WolframAlpha le eno poizvedbo proč.

Zdrava pamet

Vse navedeno sicer ni zagotovilo, da se bomo vedno in vsakokrat izognili lažnim novicam, je pa dober porok. Konec koncev žal drži obrabljena maksima, da je svet precej bolj dolgočasen, kot bi razne teorije zarote želele predpostavljati. Neverjetne novice so običajno res to – neverjetne. Najboljši presojevalec je vedno čas, ki je večino teorij zarot razkrinkal, nekatere pa tudi potrdil.

V praksi pa bomo največ naredili, če sami ne bomo aktivno širili neresnic in razpihovali zgodb, ki podžigajo močna čustva. Kadar naletimo na zgodbo, o kateri imamo zelo močna občutja, se izplača vprašati, ali je morda to načrtovano. Ni treba vsega besno deliti, saj navsezadnje – več kot polovice povezav nihče ne prebere. Žal pa drži tudi, da imajo objave večji doseg od morebitnih opravičil, preklicev in pojasnil. Škoda je že storjena.

Kaj lahko storimo kot družba

Čarobne paličice ni, a številni raziskovalci so predstavili pakete ukrepov, ki bi jih lahko kot družba zahtevali od odločevalcev in ponudnikov storitev. Največkrat se omenjajo:

– razvoj, izboljšava in vzdrževanje tehnoloških orodij za preverjanje dejstev;

– spodbujanje javne razprave in vključevanja relevantnih deležnikov;

– večji angažma znanstvenikov v družbenem življenju;

– državni ukrepi, kot je ustanavljanje skupin za boj proti lažnim novicam;

– financiranje neodvisnih preverjevalcev dejstev;

– opredelitev lažnih novic kot varnostne grožnje;

– zahteve do upravljavcev platform, da vzpostavijo orodja za zajezitev dezinformacij;

– odmik od absolutizma svobode govora, ki je ena od pravic;

– zaščita integritete institucij;

– izobraževanje in izboljševanje medijske ter informacijske pismenosti.