M:stik, nov tip konvergence

Konvergenca je eden najpogostejših izrazov v telekomunikacijah zadnjih deset let. Sprva je bila na tapeti predvsem konvergenca ožičenih komunikacij na omrežni ravni. Rezultat te konvergence danes občutimo kot trojčke oz. t. i. storitve "tripple play". Zdaj lahko že govorimo o konvergenci stacionarnih in mobilnih povezav oziroma, z angleško kratico, FMC (fixed-mobile convergence).

Trenutno uporabniški m:stika vmesnik omogoča telefonijo, video telefonijo in pošiljanje SMSov.

Pri trojčkih ponudniki dostopa do interneta prek telefonskih, kabelskih ali optičnih omrežij ponujajo telefonijo, televizijo in dostop do interneta prek enega omrežja in od enega ponudnika. V primeru telefonskih in optičnih omrežij so vse tri storitve prenesene na internetni protokol (IP), medtem ko pri kabelskih omrežjih televizija še zmeraj ostaja pri klasičnem sistemu kabelskega oddajanja. Slednje tudi ne bi bilo smiselno povsem prenesti na IP, saj kot taka ponuja, denimo, možnost priklopa večjega števila televizorjev, čeprav bi lahko nekaj kanalov vseeno preklopili na IP in s tem omogočili višjo kakovost slike preostalim, najverjetneje tistim najpogosteje gledanim.

Tudi sam razvoj mobilne telefonije je zgodba o konvergenci, saj se je razvila iz izključno govoru namenjene rešitve na podatkovno in video ter postopoma začenja vključevati še televizijo. Tako lahko tudi na področju mobilne telefonije govorimo (oziroma bomo čez pol leta, ko bo evropsko prvenstvo v nogometu in bodo operaterji po vsej celini tekmovali z različnimi tehnologijami, izdelovalci telefonov pa jih skušali izdelati v dovolj velikem številu) o rešitvi "tripple-play". Vendar pa mobilna in stacionarna omrežja, čeprav konvergentna vsako zase, kljub temu ostajajo ločena.

In tu vstopi konvergenca stacionarnih in mobilnih povezav oziroma, z angleško kratico, FMC (za fixed-mobile convergence). Za začetek bi bilo dobro določiti, kaj FMC ni. FMC ni t. i. quad-play, nadgradnja storitev tripple-play z mobilno telefonijo. Pri ponudbi quad-play je načeloma četrti element zgolj možnost nakupa mobilnega telefona in naročnine skupaj s paketom tripple-play ali pa katere izmed storitev tripple-play poleg mobilnega telefona, odvisno v kateri trgovini pač kupujemo. Tako lahko, denimo, pri Mobitelu kupimo tudi SiOLove storitve, pri Tušmobilu pa storitve Tuš Telekoma (nekdanji Volja) oziroma v tujini pri Vodafonu in Orangu še priključek ADSL, pri Virgin Mobile pa kabelsko naročnino. Edina konvergenca pri tej ponudbi je na področju računa (kar sicer ne velja za Mobitel in SiOL, a to je že druga zgodba), medtem ko še zmeraj govorimo o dveh ločenih omrežjih.

FMC v praksi

Glavnina razvoja in rešitev glede FMC se zadnja leta osredotoča na koncept ene naprave za vse, predvsem prek vključevanja povezav WLAN v mobilno telefonijo. Pri tem spet ne gre razumeti, da vsak mobilni telefon z vmesnikom WLAN že predstavlja to konvergenco, saj pri skoraj vseh aparatih možnost priklopa na WLAN pomeni zgolj dodaten (in načeloma cenejši) način povezave v internet oziroma krajevna omrežja. V nekaterih aparatih je omogočena tudi internetna telefonija prek protokola SIP in v zelo redkih tudi Skype, vendar poteka ločeno od mobilnega omrežja. Za doseganje dejanske konvergence namreč potrebujemo združitev obeh omrežij, to pa je veliko bolj zapleteno. V tujini te rešitve preizkuša kar precej operaterjev, predvsem tistih, ki imajo hkrati dobro razvita omrežja vročih točk WLAN, denimo T-Mobile in BT. Med prvimi delujočimi rešitvami je bila BT Fusion iz British Telecoma in Vodafona, ki je sprva delovala na bluetoothu, od začetka leta pa podpira tudi WLAN. Storitev omogoča samodejen preklop iz mobilnega omrežja na internetno telefonijo prek povezave ADSL, ko vstopimo v območje pokritosti domačega brezžičnega omrežja. Brez prekinitve, tudi med pogovorom, pri čemer BT zaračunava uporabnikom pogovore po isti tarifi kot stacionarno telefonijo. Taka rešitev ni povsod uporabna, saj so klici med mobilnimi omrežji lahko tudi cenejši od stacionarne telefonije, a to je stvar cenovne politike in ne tehnologije.

Tehnološko je rešitev bolj zapletena in v vseh namestitvah deluje zgolj v omrežju enega operaterja. Ob prihodu na območje pokritosti vroče točke WLAN se povezava telefona preusmeri iz mobilnega omrežja v WLAN, od tam pa naprej poteka po poti internetne telefonije. To je seveda mogoče zgolj v primeru, če je ponudnik dostopa WLAN in mobilne telefonije isto podjetje (primer T-Mobile) ali pa imata ti dve podjetji pogodbo (primer BT in Vodafone). V vsakem primeru je uporabnik zmeraj dosegljiv na isti telefonski številki, ne glede na to, ali je priključen v omrežje WLAN ali mobilno omrežje.

Kljub največjemu globalnemu omrežju vročih točk WLAN T-Mobile te storitve ne ponuja globalno, temveč zgolj znotraj vsake države, saj omrežja T-Mobilovih operaterjev po različnih državah niso neposredno povezana, da bi omogočila tako predajo signala.

FMC nekoliko drugače

Za nas je veliko bolj zanimiva alternativna rešitev FMC, ki so jo pred kratkim prvi predstavili v Mobitelu. Njihova storitev m:stik ubira povsem drugačen koncept. Namesto da bi imeli vse storitve na eni napravi, je cilj m:stika imeti isto identiteto (in torej storitve) na več napravah. Zato se že v osnovi razlikuje tudi po odprtosti. Medtem ko so uporabniki zgoraj opisanih rešitev omejeni na omrežje svojega ponudnika interneta, morajo biti uporabniki m:stika zgolj povezani v internet. In prek njega (z osebnim računalnikom oz. prenosnikom) s svojo telefonsko številko še naprej opravljajo storitve telefonije in sporočanja, po istih cenah kot v domačem omrežju. To je bistvena prednost, seveda predvsem v primeru gostovanja v tujini.

Za razliko od BT Fusiona m:stik ni na voljo za mobilne telefone, temveč kot odjemalec za osebne računalnike, zaenkrat zgolj za Windows. S tem je uporabnik sicer omejen pri mobilnosti, vendar pa ima na voljo rešitev, ki deluje globalno. M:stik je storitev, ki deluje prek ključa USB, v katerega sta vgrajena kartica SIM in programska oprema. Ob priklopu m:stika na računalnik se program samodejno zažene in preusmeri naše klice in sporočila na odjemalec SIP v računalniku. Odjemalec ima povsem klasični telefonski videz, s sliko telefona na sredini in dvema zavihkoma na vsaki strani - enim za stike in drugim za video klice. V testni različici, ki smo jo preizkusili, še ni delovalo usklajevanje stikov z Outlookom, vendar so v Mobitelu obljubili, da bo to do končne različice nared. Ta bo poleg ključa USB vsebovala tudi slušalke in mikrofon za preprostejše in bolj zasebno telefoniranje.

Sama uporaba m:stika ne bi mogla biti preprostejša, saj je dejansko dovolj, da napravo priključimo v računalnik in čez nekaj trenutkov že lahko odtipkamo številko in kličemo.

Kako deluje?

V jedrno omrežje mobilnega sistema je dodana rešitev - skupek strežnikov, ki na eni strani povezuje mobilno omrežje, na drugi pa internet prek najpogosteje uporabljanega protokola internetne telefonije - SIP (session initiation protocol). Znotraj mobilnega omrežja rešitev deluje kot telefonska centrala, v internetnem delu pa kot strežnik za SIP. To pomeni, da če pride v omrežje klic iz mobilnega omrežja, zna poiskati lokacijo klicanega uporabnika v HLRju (Home Locacion Register) in mu preusmeriti klic, ne glede na to, ali je ta lokacija bazna postaja ali IP naslov. Hkrati s preusmeritvijo rešitev tudi pretvarja celotno signalizacijo, tako da jo lahko "razume" drugo omrežje. Skupaj z govorom to pomeni tudi storitve sporočanja, torej sporočila SMS in MMS.

Ne zgolj nadgradnja m:komunikatorja

Kar zadeva same storitve, je m:stik nadgradnja oziroma nadaljevanje Mobitelove storitve m:komunikator, ki so jo brez večjega pompa predstavili letos poleti. m:komunikator je program, ki ga namestimo v računalnik in omogoča vzpostavitev video klica med računalnikom in telefonom UMTS v Mobitelovem omrežju. Velika prednost m:komunikatorja je brezplačna uporaba (video klici so pri Mobitelu še zmeraj "znižani za 100 %"), vendar pa je mogoče klicati in prejemati klice zgolj od Mobitelovih uporabnikov. Čeprav m:komunikator izvaja podobno storitev kot m:stik, pa sta rešitvi v zasnovi precej različni. m:komunikator je dejansko zgolj spletna storitev, ki deluje na osnovi uporabniškega imena in gesla (istega, kot se uporablja za www.planet.si). Za prijavo potrebujemo telefonsko številko iz Mobitelovega omrežja, vendar ta rabi samo kot uporabniško ime. Kadar imamo telefon izključen, oziroma prekinemo video klic, se ta samodejno preusmeri na m:komunikator, če imamo vključenega.

Bistvena prednost m:stikove storitve pri istem opravilu je v tem, da dejansko ne gre zgolj za preusmeritev klica (ali sporočila), saj imata tako kartica SIM v ključu USB m:stika kot kartica SIM mobilnega telefona isto identiteto. Ker sta vse prevajanje in obdelava signalov izvedena že v jedrnem omrežju, so lahko storitve na voljo na obeh napravah hkrati (če bi to želeli), obenem pa lahko iz m:stika na osebnem računalniku dostopamo do vseh funkcij mobilne telefonije. V začetni fazi ob uvedbi m:stika sta na voljo zgolj telefonija in sporočanje, ob nadgradnjah pa bo m:stik ponujal tudi storitve, kot so dostop do celotne zgodovine klicev, ne glede na to, na kateri napravi so bili opravljeni, prisotnost, takojšnje sporočanje, uporabo mobilnih certifikatov iz kartice SIM, dostop do mobilnih portalov in tako naprej.

Vsesplošna konvergenca

Bistvo koncepta m:stik so možnosti, ki jih ponuja v komunikacijah nasploh. Današnja fizična inkarnacija m:stika je ključ USB, a to je, vsaj teoretično, lahko zgolj prvi korak. Možnost uporabe iste identitete na več napravah dejansko omogoča vgradnjo ali priklop m:stika v številne druge naprave, od televizorjev do igralnih konzol in tudi usmerjevalnikov. Z možnostjo m:stika v slednjem bi lahko za komunikacijo izbrali vsako napravo v domačem ali službenem omrežju, ki podpira želeno vrsto komunikacije, in tako dobili, denimo, videotelefonijo na televizorju, mobilno telefonijo na IP telefonu, takojšnje sporočanje na bralniku e-knjig in karkoli se bo še razvilo v prihodnje, vse iz ene telefonske številke. Kar je najbrž dobra definicija konvergence. Če se bo le vse to uresničilo.

Naprava m:stik

Fizična naprava m:stik je ključ USB z vgrajeno kartico SIM ali USIM. Strojna oprema ključa zajema sistem U3, ki omogoča prenosno uporabo programov kar s ključa USB. Podatkovni del ključa je razdeljen na zaščiteni in javno dostopni del, tako da uporabnik ne more zbrisati programa in nastavitev. Te lahko spreminja zgolj vgrajeni program za nadgradnje programa. Vgrajena kartica SIM skrbi za zaščito identitete in je ni mogoče zamenjati. Ob zagonu naprave je treba vnesti kodo PIN, tako kot na mobilnem telefonu, brez PINa pa ni mogoče doseči podatkov na napravi. Hkrati skupna varnost U3 in kartice SIM omogoča rabo m:stika na kateremkoli računalniku, tudi na javnih računalnikih v kiberkavarnah.

Domači razvoj in patenti

Rešitev m:stik je plod razvoja Mobitela in Iskratela ob podpori partnerjev BridgePort Networks iz ZDA in Oberthur Card Systems iz Francije. Francosko podjetje sodi med večje izdelovalce pametnih kartic in je eden vodilnih dobaviteljev čipov za kreditne kartice MasterCard in Visa ter pomemben dobavitelj kartic SIM z javo, kakršna je tudi v m:stiku. BridgePort Networks izdeluje rešitve za konvergenco stacionarnih in mobilnih omrežij. Med drugim ponujajo rešitev MobileSTICK, ki je osnova za napravo m:stik, skupaj s programskim odjemalcem.

Mobitelov in Iskratelov vložek v projekt je razvoj in izdelava celovite rešitve in integracija v jedrno omrežje operaterja. Po Mobitelovih besedah je rešitev dodelana tako, da jo je mogoče zelo hitro uvesti v omrežja GSM/UMTS, sorazmerno hitro pa bi jo bilo mogoče prilagoditi tudi za omrežja CDMA, ki se uporabljajo v Severni Ameriki, Avstraliji, Južni Koreji in na Japonskem.

Postopki za patentiranje in zaščito potekajo, kdo izmed partnerjev namerava rešitev tržiti, pa še ni dogovorjeno.

Cene

Mobitel prodajnih cen m:stika še ni določil, so pa znane cene klicev. Klici iz m:stika bodo stali enako kot klici iz mobilnega telefona v domačem omrežju. To pomeni, da m:stik ne bo prinesel cenejših klicev v Sloveniji, zato pa znatno nižje med gostovanjem v tujini. Uporabnik tako za vsak odhodni klic plača toliko kot doma, dohodni pa so seveda brezplačni.

Legenda:

SIP proxy - Session Initiation Protocol Proxy - posredniški strežnik za internetno telefonijo po protokolu SIP.

IP - internetni protokol - internet.

DB - Database - podatkovna zbirka z naslovi SIP.

MGC - Media Gateway Control - skrbi za nadzor klicev med mobilnim in IP omrežjem.

MGW - Media Gateway - prehod za prenosni in signalni promet.

GMSC - Gateway Mobile Switching Center - zaključuje in pretvarja klice iz fiksnega omrežja v mobilno.

HLR - Home Locator Register - podatkovna zbirka, ki na osnovi podatkov baznih postaj zbira podatke o fizični lokaciji na kateri se nahajajo uporabniki mobilnega omrežja, s čimer omogoči zaključevanje klicev.

GSM - omrežje GSM.

Razlaga:

Ključnega pomena pri rešitvi sta Media Gateway Control in Media Gateway, ki omogočata prehode klicev iz enega omrežja v drugo. Rešitev z isto identiteto na dveh ločenih karticah SIM omogoča preprosto preusmerjanje klicev in ostalih storitev med omrežjema.

Namesto da bi imeli vse storitve na eni napravi, je cilj m:stika imeti isto identiteto (in torej storitve) na več napravah.

Znotraj mobilnega omrežja rešitev deluje kot telefonska centrala, v internetnem delu pa kot strežnik za SIP.

Ker sta vse prevajanje in obdelava signalov izvedena že v jedrnem omrežju, so lahko storitve na voljo na obeh napravah hkrati (če bi to želeli), obenem pa lahko iz m:stika na osebnem računalniku uporabljamo vse funkcije mobilne telefonije.