Made in China*

Na teh straneh navadno pišemo o najnovejših izdelkih visoke tehnologije, skrbno oblikovanih mojstrovinah, za katerimi je veliko znanja, a tudi optimizma, ponosa, upanja. Marsikomu polepšajo vsakdanjik, olajšajo delo. Toda zgodba o njihovem nastanku ni vselej le zgodba o uspehu. V ozadju njihovega nastanka so vse prepogosto žalostne zgodbe o izkoriščanju delavcev, ki jih izdelujejo, praviloma v državah z nizko ceno delovne sile. V zadnjem času je izbruhnil škandal v navezavi s podjetjem Foxconn, ki je glavni izdelovalec najbolj vročih izdelkov najbolj vročega podjetja ta hip - družbe Apple. A ta primer še zdaleč ni osamljen. Še več, daleč od soja žarometov svetovnih medijev se je bitka za profit očitno povsod spremenila v nekaj grdega, ravno nasprotnega od ciljev, ki jih želijo servirati javnosti.

Živimo v čudnih in izjemnih časih. Po eni strani se v računalništvu in elektroniki srečujemo s takim tempom inovacij, kot ga človeštvo še ni videlo. Prišli smo do trenutka, ko je mobilni telefon mogoče dobiti za 1 evro in je s tem cenejši od kilograma kruha. Tudi če odmislimo te marketinške zvijače (v ozadju je vezava na naročnino in subvencija ponudnikov), so izdelki zabavne elektronike tako poceni, da je včasih skoraj težko verjeti. Hrana in energenti pa se med tem vrtoglavo dražijo.

Seveda ne gre vsem enako dobro, kriza ni prizanesla niti temu področju, toda nekaterim gre tako dobro kot še nikoli. Apple tolče rekord za rekordom, da skoraj ni mogoče verjeti. Podjetje je v zadnjem četrtletju doseglo prihodke v višini 46,3 milijarde dolarjev, čisti zaslužek je bil 13,06 milijarde. To je največ, kar je doseglo kako podjetje v zgodovini človeštva. Obenem Apple komaj zadovoljuje povpraševanje po svojih izdelkih in jih je odziv javnosti na marsikaterem področju dobil dokaj nepripravljene.

Zgodba o uspehu torej. Vprašanje pa je, koliko od tega je bilo zasluženega z žulji in krvjo. Kaj so od tega imeli vsi ti, ki so k temu dejansko prispevali? Koliko je od tega imel tisti delavec, ki stoji za tekočim trakom 12,13,14 in celo več ur na dan, 6 dni na teden?

Zaposleni v tovarnah na Kitajskem vse pogosteje protestirajo proti težkim delovnim razmeram in izkoriščanju delavcev.

Apple in nekateri drugi so dosegli stopnjo rasti inovacij, ki ji očitno proizvodnja ne more slediti. Vsaj ne brez žrtev. Že desetletja vemo, da veliki izdelovalci večino izdelkov izdelajo v državah, kjer je cena delovne sile precej nižja, zakonske obveze pa razmeroma bolj ohlapne. Po nekaterih ocenah Apple kar 97 % svojih izdelkov tako naredi onkraj meja ZDA.

Toda ta tipična kapitalistična zgodba je očitno začela presegati meje tistega, kar je še vzdržno, najbrž tudi dopustno. Delovne razmere pri enem največjih izdelovalcev na svetu, družbi Foxconn, so postale tako dramatično slabe, da so mnoge prisilile k samomorom, pogostim protestom, pa tudi težkim nesrečam, ki bi se jim lahko ognili.

Mediji so na te zgodbe opozarjali, vendar večjega odziva javnosti ni bilo. V škandal se je spremenilo šele konec lanskega in v začetku letošnjega leta, ko je o tem obširno in ganljivo poročilo zapisal ugledni New York Times. V tem so razkrili vso bedo, v kateri nastajajo izdelki, kot sta priljubljena iPad in iPhone.

New York Times je torej objavil članek o zmagovitem Applu. Zakaj prav o njem? Ker je ta hip magnet, lahko bi ga tudi o kom drugem. Morda tudi zato, ker Apple slovi po skrivnostnosti in vsega tega nikoli ne deli z javnostjo. Apple ustvarja silno veliko profita, toda zadaj je, kot kaže, temna zgodba.

Optimistični in nasmejani obrazi, a pogosto le na panojih.

Apple ni edini. Tudi na Japonskem imajo zgodovino zlorab. Že v sedemdesetih letih je bila pri proizvodnji elektronskih naprav segregacija med vodstvom in delavci. Slednje so obravnavali kot živino. Odpustili pa so jih lahko tako rekoč v trenutku. V preteklosti so bili v neprimerne razmere v procesu proizvodnje vpleteni tudi izdelki, ki sicer nosijo oznake Hewlett-Packard, IBM, Lenovo, Motorola, Nokia, Sony, Toshiba in še mnogi drugi.

A dogajanje na Kitajskem je lahko poučno za ves svet.

Eksplozija v tovarni, kjer delajo iPade, je lani terjala štiri življenja, 77 ranjenih.

Novi kitajski imperij

Kdo je torej pravzaprav podjetje Foxconn, ki je zaradi svoje poslovne prakse v javnosti vzdignilo toliko prahu? Kdor bo malo raziskoval po internetu, bo najbrž presenečen. Gre najbrž za eno največjih družb na svetu, o kateri se v javnosti zelo malo ve in govori. Podjetje z lastništvom in sedežem na Tajvanu (Hon Hai Industries) ima silno veliko tovarn po vsem svetu. Ko si ogledamo oznake o lokacijah proizvodnih zmogljivosti, smo lahko skoraj zgroženi. Vsepovsod so! Med drugim tudi v ZDA, v Evropi pa, recimo, na Češkem in Slovaškem. Glavne obrate imajo v državah s poceni delovno silo, kot so Indija, Brazilija, Mehika, Malezija in seveda Kitajska.

Skupno zaposlujejo več kot milijon ljudi. Če bodo rasli tako hitro kot v zadnjem času, bo Foxconn v naslednjih petih letih imel več zaposlenih kot Slovenija prebivalcev! Seveda nekatere lokacije po velikosti izstopajo, denimo kitajski Chengdu in še posebej Shenzhen. V tem mestu je tovarniški kompleks tolikšen, da mu pravijo kar Foxconn City. Razprostira se na površini 3,5 kvadratna kilometra in po zadnjih povečanjih proizvodnih zmogljivosti (zlasti zaradi družbe Apple) zaposluje že skoraj 400.000 ljudi (!).

Rast zaslužka v družbi Foxconn se je v zadnjih letih neverjetno strmo večala.

Še bolj kot ob teh številkah pa lahko osupnemo ob naslednjem podatku. Po mnenju analitikov Foxconn, ena sama korporacija, na leto proizvede nekje med 40 % in 50 % vseh elektronskih naprav na svetu. Bolje, kot da bi navajali, kaj izdelujejo, bi bilo dobro, če bi začeli s seznamom, česa ne proizvajajo. Ob neverjetno dolgem seznamu komponent in manj znanih izdelkov skrbijo za končno proizvodnjo takih hitov, kot so Apple iPad, iPhone, Amazon Kindle, Microsoft Xbox.

Rast zaposlenih v družbi Foxconn. Ob taki stopnji rasti bo imelo podjetje v nekaj letih več zaposlenih kot Slovenija prebivalcev.

Leta 2008, ki je bilo doslej nekako rekordno za to podjetje, so imeli kar 61 milijard dolarjev prihodkov, v naslednjih dveh letih pa nekaj manj, pač zaradi svetovne krize in zmanjšanega povpraševanja kupcev po teh izdelkih. Toda med tem, ko je prihodek leta 2010 upadel glede na 2008 za 4,1 %, se je čisti dobiček v enakem obdobju povečal, in to za 31,1 %! No, pa povejte, kako je to mogoče? Z interno racionalizacijo in zniževanjem stroškov? Toda na račun koga ali česa? Odgovor v nadaljevanju.

V Foxconnu redko komu pustijo, da pogleda, kako delajo. Menda so ljudje tam dobesedno natlačeni v poslovnih prostorih. Poleg tega zaposlujejo mladoletne, kljub temu da to kitajski in seveda mednarodni zakoni izrecno prepovedujejo. Neki ameriški poročevalec je želel priti v podjetje, pa mu niso pustili, zato se je odločil pogovarjati z ljudmi pred vrati. Osebno je srečal delavce, ki so bili stari komaj 12 ali 13 let. Odločno premladi po vseh mednarodnih standardih.

V Foxconnu se pogosto dogajajo nesreče. To kaže na pomanjkljive varnostne ukrepe. Lani je eksplodiral obrat, kjer polirajo ohišja za iPade. Štirje mrtvi, 77 ranjenih. Pred dvema letoma se je zaradi uporabe strupenih kemikalij zastrupilo 137 zaposlenih pri čiščenju zaslonov za iPhone.

Razmere so bile že dalj časa, kot kaže, takšne, da so se nekako leta 2010 začeli dogajati množični samomori. Tipično s skoki s streh visokih stavb, ki tvorijo kompleks Foxconn. Takih je bilo po nekaterih ocenah kar 18. Še več jih je poskušalo, a jim ni uspelo.

Kako je reagiralo vodstvo Foxconna? Okoli zgradb so postavili mreže, da bi polovile samomorilce. Najbolj ciničen in nečloveški odgovor na človeško stisko. Kot da bi bili ljudje ribe, ki jih lahko lovimo v mrežo.

Foxconn je celo poizkušal podtakniti informacije, da so ljudje to počeli, ker so si hoteli s tem zagotoviti zavarovalnino ali odškodnino za svojce. Še ena kruta kitajska realnost. Toda kasnejše raziskave so pokazale, da je bilo veliko samomorov kljub vsemu zgolj protest ali posledica nevzdržnih delovnih razmer.

Prejšnji mesec je okoli 150 ljudi zagrozilo, da bodo naredili skupinski samomor. K sreči se je končalo srečno. Kasneje se je večina vpletenih pogodila s podjetjem in se vrnila na delovna mesta. 45 pa je raje dalo odpoved, kot da bi se vrnili. Vsebina poravnave in ponudba zaposlenim seveda javno niso znane.

Kaj počne Foxconn, da spravi ljudi v tak položaj? Pogodbenim partnerjem obljubljajo veliko, tudi če to ni možno. V podjetju nato navijajo tempo in normative. Dajejo zelo visoke kazni, če ti normativi niso izpolnjeni. Uradno je na Kitajskem delovnik dolg 8 ur. Toda novinarji pred tovarno so ugotovili, da praktično nihče ne dela manj kot 12 ur. Kar nekaj jih redno dela 14 ali 15 ur na dan. Navajajo celo primer, ko je delavec umrl, po tem ko je delal nepretrgoma 43 ur. Pravijo, da nekateri v proizvodnem procesu stojijo tako dolgo, da jim zatečejo noge in komaj še hodijo.

Ko so se začeli dogajati samomori, so v Foxconnu kot odgovor postavili lovilne mreže.

Seveda so zaposleni ob vsem tem še slabo plačani. Diplomirani delavec dobi okoli 22 dolarjev na dan, z vsemi nadurami (ki tako in tako ne štejejo). To je 528 dolarjev ali slabih 400 evrov na mesec. Takšno plačo pa imajo seveda le redki, praviloma je precej nižja.

Po pisanju korejskega časnika Korea Daily naj bi bil bili delavci na Kitajskem močno premalo plačani, tudi v primerjavi s kolegi v bližnjih državah. Če podatki držijo, dobijo delavci za vsak narejen iPad le 8 dolarjev, to je samo 1,6 % od prodajne cene. Za primerjavo - korejski delavci za narejenega iPada dobijo 34 dolarjev - okoli 6,8 % vrednosti končnega izdelka. In to velja za najcenejši model iz družine iPad, ki sicer stane v trgovinah 499 dolarjev (ali evrov, Apple pa nikjer ne daje popustov!). Razlika v primerjavi z dražjimi modeli je še večja.

Foxconn je sredi februarja, več kot očitno pod hudim pritiskom z vseh strani, privolil v občutno zvišanje plač - odvisno od plačnega razreda za tja od 16 do 25 %. Obenem so tudi objavili podatek, ki ga javnost doslej ni vedela. Osnova plača mladega delavca je bila doslej uradno 290 dolarjev na mesec. Lastniki hkrati trdijo, da so plače že zdaj precej nad minimalnimi določenimi z državnim zakonom in višje od konkurence. Slaba tolažba za zaposlene.

Če vse to ni dovolj, velja omeniti še razmere, v katerih živijo zaposleni. Ker je bilo treba na hitro zagotoviti razpoložljivo delovno silo, mnogi živijo v nemogočih razmerah. Veliko je spalnih blokov, kjer živi od 8 do 15 ljudi v eni sobi. Pogosto jih zaposlijo kar 70.000 naenkrat. V takih primerih je skoraj nemogoče zagotoviti človeku primerno okolje.

Na videz Foxconn deluje zgledno. Celo Steve Jobs je leta 2010 pritrdil, da je šel osebno preverit stvari in videl trgovine, kinodvorane, celo bazene v kampusu, kjer je tovarna. Lep kraj, je zatrdil. Očitno ni pogledal dovolj globoko.

Poznavalci znajo povedati, da ima večina kitajskih podjetij v bistvu jasno izdelane pravilnike vedenja. Toda večinoma gre le za seznam želja, v praksi na terenu pa se dogaja vse kaj drugega. Menedžerji v tovarnah menda skušajo prikrivati resnico tako, da dajejo eksplicitna navodila zaposlenim, kaj naj povedo, ko pride inšpekcija pregledat stanje v tovarni.

Foxconn kot tipično kitajsko podjetje izdeluje cel niz različnih izdelkov.

Na zidovih ponekod visijo transparenti, na katerih piše: "Danes trdo delaj ali pa boš moral trdo delati, da boš jutri našel novo službo."

Odziv novega kralja

Sporno je predvsem to, da Apple večinoma trdi, da o tem nič ne ve. Kako lahko to verjamemo, če pa proizvodnjo zagotovo nadzirajo pooblaščeni nadzorniki, celo Applovi zaposleni, pač zato, da zagotovijo primerno kakovost izdelkov.

Namesto, da bi si Apple sam umazal roke, je premeteno najel posredniško firmo, svetovalno londonsko podjetje Impactt, ki ureja poslovne odnose. Odgovornost je navidezno padla na druge ("mi se tem ne ukvarjamo"). Ti sicer nadzorujejo kakovost dela, vendar samo za preprečevanje dela mladoletnih, pa še to očitno ne najbolj natančno. Drugo jih ne (ni) zanima(lo). Pravzaprav so priznali, da osebno v bistvu še niso obiskali Foxconna.

Ko je zadeva odjeknila v javnosti, se je celotno vodstvo podjetja začelo braniti, na čelu z novim direktorjem Timom Cookom. Javno so ob vsaki priložnosti in na vsakem dogodku opozorili, da že leta vlagajo v višanje kakovosti delovnih razmer pri svojih podizvajalcih. Objavili so tudi nov kodeks, ki se ga morajo držati vsi partnerji.

Apple je januarja prvič v zgodovini objavil seznam partnerjev, ki zanj izdelujejo končne izdelke. Objavil je tudi podatek, da so leta 2011 opravili 80 % več nadzorov nad potekom proizvodnje kakor leta 2010. Skratka zavedli so se, da lahko veliko izgubijo, če se javno mnenje obrne proti njim.

Uvodno poročilo družbe Apple o tovrstnih nadzorih kaže na to, da je bila pri 93 podizvajalcih skoraj pri polovici zaposlenih kršena zakonska določba o nedovoljenem delovnem času, torej več kot 60 (!) ur na teden. 108 podizvajalcev ne plačuje nadure po zakonskih določbah. Pri 15 družbah pa so našli tuje državljane, ki so jih zaposlitvene agencije zadržale preveliko provizijo od prihodkov. Predstavniki združenj za pravice delavcev so razočarani, da Apple ni razkril lokacij teh kršilcev zakonodaje in poslovne etike. Kot da bi jih še vedno želel zaščititi.

V zadnjem času so tudi drugi veliki izdelovalci računalniške opreme začeli objavljati poročila o delovnih razmerah v svojih obratih ali obratih podizvajalcev. Morda kot preventivni ukrep, če bi enak srd javnosti doletel tudi njih.

Apple je pod pritiskom javnosti sporočil, da je angažiral novo neodvisno organizacijo FLA (Fair Labor Association), da opravi inšpekcijo v Foxconnu. Kasneje naj bi pregledali še družbe Quanta in Pegatron.

Toda le nekaj dni po začetku preiskave je predsednik združenja FLA prišel na dan z nenavadno izjavo. Po prvih (pravzaprav nepopolnih) ogledih trdi, da so delovne razmere v Foxconnu precej nad pričakovanji in bistveno boljše kot v drugih industrijskih obratih na Kitajskem. Omenja celo možnost, da poizkusi samomorov niso odsev obupa, temveč posledica dolgočasnosti in monotonosti dela. Mar ni vsaj tako možno, da so čuvaji prostore tudi tokrat počistili in ljudi "pripravili" pred prihodom?

Direktor družbe, Tim Cook, še naprej vztrajno brani Apple. Na nedavni konferenci za vlagatelje je izjavil, da podjetje naredi za področje delovnih razmer več kot večina konkurentov. Toda ta tolažba je slaba, če je pač povprečje v industriji prenizko. Sploh pa so pravi vzroki v odnosu do podizvajalcev, kjer se vidijo vse negativne posledice moči, ki jo imajo v rokah.

Kako to počne najuglednejše podjetje na svetu? Apple ponudnike praviloma najprej vpraša, koliko stane posamezni sestavni del, koliko ljudi potrebujejo za proizvodnjo, kolikšna je skupna malha za njihove plače. Z eno besedo - menedžerji vedo za vsako finančno podrobnost. Nato izračunajo, koliko so pripravljeni plačati. Dobaviteljem pustijo le zelo majhen zaslužek.

Da bi preživeli, so izdelovalci prisiljeni iskati bližnjice. Na primer z uporabo cenejših alternativ pri izbiri dragih kemikalij, ki so lahko nevarne in nepreizkušene. Seveda kakovost končnih izdelkov ne sme trpeti, zato varčujejo pri drugih stvareh, ki se ne vgrajujejo v same izdelke. Veliko nesreč je mogoče povezati z nevarnimi, napačnimi čistili, slabo ventilacijo in podobnimi dejanji, ki bi se jim lahko izognili.

Drug način za dosego dobička je v tem, da delodajalci dobesedno priganjajo ljudi, da delajo hitreje in dlje časa zapored. Zadostiti je treba povečano povpraševanje, da kupci ne bi čakali v dolgih vrstah pred trgovinami. Pravi udarec pa pride čez približno leto dni - Apple tedaj pričakuje, da bodo vsi v verigi zmanjšali stroške za 10 % ali pa proizvodnjo preselili drugam.

Apple lahko torej postavlja najrazličnejša pravila o razmerah za delo in obnašanje dobaviteljev, toda če jim ne pustijo dovolj dobička, je neumno pričakovati, da se bodo držali obljub.

Nekateri bodo rekli, da tako počne celotna računalniška industrija, in to je do neke mere res. Podobni primeri zlorab in stiskanja niso novi. Toda po drugi strani poznavalci trdijo, da večina vendarle ravna drugače. HP in drugi tradicionalni partnerji puščajo nekaj več zaslužka proizvodnim obratom, da zagotavljajo vzdržnost, trajnost in, ne nazadnje, družbeno odgovornost. Apple je, kot kaže, na tem področju izgubil kompas.

Kaj je res in kaj ni, je očitno v primeru delovanja Foxconna zelo težko odločiti. V ozadju so velikanski interesi in zato ne bi smelo biti čudno, da je vmes cel kup prikrivanj, poizkusov prirejanja dejanskega stanja in podobnih zvijač. Ne nazadnje je med armado delavcev silno veliko takih, ki so odkrito ali anonimno spregovorili o bednih delovnih razmerah. Kolikor vemo, pa ni nihče stopil pred kamere in pohvalil podjetja, v katerem dela. Na Kitajskem je to menda sicer nekaj običajnega.

V ZDA sta gibanji SumOfUs in Change.org začeli protestirati pred Applovimi trgovinami. Peticijo za izboljšavo delovnih razmer je doslej podpisalo že več kot 250.000 ljudi. Zanimivo, da v ZDA zdaj tudi pozivajo, naj Apple preseli proizvodnjo nazaj na domače ozemlje. Toda tega ne bodo najbrž naredili nikoli.

Videti je, da ima Apple že v pripravi rezervni načrt. Namesto da bi vse temeljilo na Kitajski, so se odločili, da bodo prihodnje iPade izdelovali tudi v Braziliji. Zanimivo, da je v ozadju zopet družba Foxconn, ki ima očitno lovke po vsem svetu. Kako daleč so šli, dokazuje nedavna državna spodbuda, ki znižuje ali povsem odpravlja obdavčitev pri izdelavi naprav z zasloni na dotik (!). Kako, prosim? Kdo je že slišal za kako tako specifično napisano davčno olajšavo?

V Foxconn Cityju dela skoraj 400.000 ljudi.

Družbena odgovornost

Kot kaže preteklost, je množična proizvodnja problematična v vsaki branži, računalništvo ni izjema. Nenaden uspeh nekega izdelka seveda stvari zaostri, saj se je treba na hitro prilagoditi povpraševanju. Toliko izobraženega kadra v tako kratkem času pa je mogoče zbrati le na Kitajskem in v podobnih državah.

Težko bi trdili, da je Apple neposredno vpleten v sporne odločitve podizvajalcev, kot je Foxconn. Toda po drugi strani je težko verjeti, da o delovnih razmerah ni nič vedel, še manj pa, da ne more ukrepati. Bi pa poštene odločitve zagotovo imele vpliv na poslovni uspeh, če ne drugega, na višino dobička. Toda, ali ne zaslužijo že dovolj?

Kaj lahko naredi pri tem javnost? Ali naj bojkotiramo izdelke družbe Apple in podobnih? Zagotovo ne, to je neumnost, ki ne pelje do resnične spremembe. Potrebno pa je izvajati državljanski pritisk na take poizkuse nepravičnega služenja na račun tistih, ki jim v delovnem procesu najmanj ostane. Pritiskati je treba na državne institucije, da stopijo na prst takim dogajanjem - na lastnem pragu, pa tudi v državah, kjer delujejo njihovi prinašalci zlatih jajc (plačnikov davkov).

Realističen scenarij je kljub temu dokaj siv: trajne rešitve ne gre pričakovati. Lahko pa se pritiska na Apple in podobne, da pritiskajo na podizvajalce, naj izboljšajo delovne razmere in pogoje.

To se seveda ne dogaja samo na Kitajskem. Zato je ta zgodba hkrati opomnik za to, kaj se lahko dogaja tudi v naših krajih. Nekateri bodo dejali, da se pravzaprav to že dogaja, a javnost o tem še ne govori.

Kolikšni so zaslužki pri najbolj vročih izdelkih?

Ko govorimo o izdelkih s področja zabavne elektronike in računalništva, so večna ugibanja okoli tega, koliko dejansko stane njihova proizvodnja. Splošno prepričanje je, da večina izdelkov s plati proizvodnih stroškov stane približno le za enega belega in enega črnega, domnevno pa odločno manj od tega, kar odštejemo v trgovini. K temu nedvomno prispeva velika stopnja avtomatizacije, na žalost pa tudi nizka cena delovne sile tam, kjer izdelke proizvajajo.

Po drugi strani bi zdrava logika narekovala, da ostra konkurenca, ki vlada na trgu, ne obeta velikih zaslužkov na enoto. Le redki so izdelki, pri katerih izdelovalcem uspe doseči višjo ceno od povprečja na tem področju. Apple je brez dvoma eden takih, vendar ni edini.

Nekaj čistega vina na tem področju nalivajo raziskave analitskih družb, kot so iSpuppli, TechInsights, ABI Research in UBM. V teh družbah se občasno lotijo tako imenovane cenovne razgradnje posameznih izdelkov, kjer skušajo z analizo sestavnih delov (tako imenovani teardown) ugotoviti nabavne cene celotnega materiala, ob poznavanju trga delovne sile pa tudi stroške proizvodnje. Take analize zagotovo ne moremo jemati kot popolnoma točne (prave podatke izdelovalci tipično skrbno skrivajo), so pa po mnenju celotne industrije dokaj natančni približki, ki v grobem držijo.

Če pogledamo izbor nekaterih najbolj priljubljenih izdelkov v zadnjem času, lahko takoj ugotovimo, da zaslužki še zdaleč niso enaki. V nekaterih primerih izdelovalci naprave celo prodajajo izgubo, praviloma s ciljem, da bi prodali potem gradivo (igre, knjige), pri katerih imajo še bistveno več dobička. Tak je Amazon, ki svoje bralnike Kindle prodaja že od samega začetka za golo proizvodno ceno ali pa celo pod njo. Najbolj znano podjetje, ki gre načrtno "v minus", pa je Sony, ki svoje konzole PlayStation prodaja občutno ceneje kot znašajo proizvodni stroški. Ne smemo pozabiti, da so med proizvodnimi stroški in končnim kupcem še stroški logistike, distribucije in prodaje, zato je ta razlika še celo večja kot v spodnji tabeli.

To slednje tudi pomeni, da so zaslužki pri drugih manjši kot čista razlika med prodajnimi in proizvodnimi stroški. Pa vendar so zaslužki še vedno bajno visoki, ko jih pomnožimo z milijoni primerkov, kolikor je tipična proizvodna številka pri izdelkih v tabeli. V njej je tudi lepo razvidno, kaj pomeni uspešna tržna podoba. Apple iPad, ki stane s plati proizvodnih stroškov približno toliko kot iPhone, pa le malo več od neposrednih tekmecev, na trgu iztrži bajno visoko razliko v ceni, ki dosega od 55 % do 63 %, odvisno od vira ocenjevanja.

Na koncu pa še bolj žalostna primerjava. Pri nekaterih izdelkih so analitiki izračunali tudi strošek same proizvodnje oziroma sestave naprav iz vnaprej pripravljenih delov. V primeru telefona Apple iPhone 4 so stroški dela le 8 dolarjev na napravo, ki brez subvencij stane 50-krat več. To je vsota, ki jo dobi izdelovalec naprave, delavec na tekočem traku pa še bistveno manj.

* Izdelano na Kitajskem.