Made in China*

Ugotavljam, da zadnje čase na tem mestu vedno večkrat pišem o Združenih državah Amerike. O državi, ki je nesporni prvak v znanosti, tehnologiji in razvoju obeh. Ugotavljam tudi, da to počnem zato, ker se ta nespornost počasi začenja krhati, ameriški politiki pa to ni všeč.

Kolega je v notranjosti tokratnega Monitorja zapisal zelo zanimivo mnenje, ki si ga bom dovolil nekoliko povzeti in razširiti. Omenil je, da je bil v Veliki Britaniji napis Made in Germany nekoč oznaka, ki je kupca opozarjala, da izdelek ni vreden pretiranega zaupanja. Da je to nekaj cenenega in slabo narejenega, kar so izdelali neki Nemci na drugi strani Kanala. Vsi vemo, da je zdaj že vrsto desetletij ravno nasprotno – Made in Germany je oznaka, ki vzbuja občutek tehnične odličnosti. Občutek, ki se je ob aferi dieselgate sicer malce zamajal, a vendar le za trenutek.

Osebno sem premlad, da bi se spomnil manjvrednih nemških izdelkov, spomnim pa se, da je bilo v moji mladosti enako slišati za japonske. »Japonci delajo za nas,« smo rekli. Pri tem pa mislili: »Mi zahodnjaki smo tisti pametni, ki smo vse razvili, Japonci pa to izdelujejo.« Še več, pogovarjali smo se o tem, kako Japonci »vse kopirajo«. Kako so njihovi motocikli le kopije znamke BMW, denimo. Ni trajalo dolgo, ko smo zgodbo spremenili – honde, yamahe, suzukiji in kawasakiji so postali bolj zaželeni od nemških beemvejev.

Kolega podobno omenja tudi Made in Korea (se še kdo spomni, da je bil gigant LG nekoč davno znan kot ceneni Lucky-Goldstar?), sam pa se spomnim še Made in Taiwan. »Tajvanci« so nekoč prodajali izdelke v belih brezimnih škatlah, na njih ni bilo niti imena podjetja niti imena izdelka. Danes ima Tajvan nekaj največjih imen svetovne industrije. TSMC izdeluje najnaprednejša integrirana vezja za ves svet, Foxconn in Pegatron proizvajata veliko večino svetovne elektronike (tudi »ameriške« iphone), Giant je največji svetovni proizvajalec koles (izdeluje jih tudi za znamki Scott in Trek).

In enako se počasi dogaja z Made in China. »Kitajci« niso več le brezimni izdelki v belih škatlah, ampak so marsikje presegli izdelke zahodnih podjetij. Kitajski DJI je v svetu letalnikov (dronov) bolj ali manj brez konkurence, Tencentov Wechat je nekaj, česar zahodnim družbam ni uspelo narediti (in jim zaradi razdrobljenosti zahodne družbe tudi nikoli ne bo), vrhunski telefoni Huawei so včasih tudi boljši od izdelkov Samsunga in Appla, omrežna oprema Huawei brez težav konkurira Ciscu, Juniperju, Ericssonu in Nokii.

»Tajvanci« so nekoč prodajali izdelke v belih brezimnih škatlah, danes ima Tajvan nekaj največjih imen svetovne industrije. Denimo TSMC, Foxconn in Pegatron v svetu elektronike, Giant v svetu koles.

Vendar kitajski primer odstopa v tem, da je ta država »malce večja« od Nemčije, Japonske, Koreje in Tajvana, predvsem pa, ker v državi vlada politični sistem, ki je »malce drugačen« od tega, ki smo ga vajeni na Zahodu. Nekateri zato menijo, da se primer Made in China ne bo ustavil tam, kjer so se drugi Made in, ampak bo zrasel prek vseh meja, zrasel bo – Ameriki čez glavo.

Pred kratkim sem se pogovarjal s tehniki v enem izmed slovenskih tehnoloških podjetij, ki so mi dali vedeti, da so »pritiski izredni«. Pritiski v smeri zamenjave naprav Huawei, ki jih imajo v svojem omrežju. Tehniki se strinjajo, da so te naprave (tudi po lastnih testih) po vseh merilih vrhunske in celo boljše od zgoraj omenjenih zahodnih naprav, vendar ne dvomijo, da jih bodo morali v kratkem odstraniti. V to jih prisiljuje politika (spomnimo se sporazuma, ki sta ga podpisala slovenski in ameriški zunanji minister) in celo gospodarstvo (na katero vpliva politika). Pojavljajo se namreč celo pozivi iz večjih podjetij, ki jim ni všeč, da »njihovi podatki« tečejo čez katero izmed »kitajskih igračk«.

Vem, še vedno velja uradna razlaga, da je tako, ker nas/jih je strah vseobsegajoče komunistične partije, ki vlada na Kitajskem in bo prek kitajskih igračk (včasih kar programskih – Tiktoka in Wechata) posrkala vse »naše« podatke in informacije. Ker ima Kitajska zakone, ki kitajskim podjetjem zapoveduje dovoliti dostop do podatkov o uporabnikih, če tako odloči sodišče. Toda take zakone imajo tudi ZDA – ameriški sodnik lahko kadarkoli odloči vpogled v to, karkoli se nahaja na strežnikih v ZDA. To lahko odloči celo tajno. Ne čudi torej, da se Evropa ravnokar odloča o tem, da bo Facebooku prepovedala iznos podatkov o evropskih državljanih, saj naj bi bili na ameriških tleh lahek plen ameriškega pravosodja. In to je le javni in vidni del ameriškega nadzora nad podatki vsega sveta, vemo pa, da obstaja še tisti »ne vidni«. Obstajajo »varnostne luknje« v požarnih zidovih Juniper, obstajajo »zadnja vrata« v stikalih Cisco, obstajajo »dostopi« do svetovnih strežniških oblakov, pravi Edward Snowden.

Zato uradne razlage ne kupim. Ključni razlog za strah pred Made in China je strah, da Združene države Amerike nekoč ne bi bile več alfa in omega. Za začetek na tehnološkem področju.

* Narejeno na Kitajskem