Mali reaktorji za velika podjetja

Umetna inteligenca je pokvarila smele načrte tehnoloških velikanov o zložnem zmanjševanju ogljičnega odtisa na poti do razogljičenja. Grafični čipi, ki poganjajo moderne modele, so energetski požeruhi, rasteta pa tudi običajni promet in obisk. Čedalje več podjetij zato prihodnost vidi v malih jedrskih reaktorjih, ki bi lahko poganjali nove podatkovne centre. A kdaj?

Da imamo internet na dlani, kamor sodijo tudi učinkovito iskanje ter številne storitve v oblaku, ni samoumevno. Medtem ko je – tudi zaradi poškodb in sabotaž – potrebnost infrastrukture za pretakanje podatkov, kamor sodijo tudi podmorski kabli, v javnosti že dobro znana, često pozabljamo na možgane. Vsi podatki in vsa računska moč, ki jih tako prikladno imenujemo v oblaku, morajo nekje domovati. To so velikanske hale, polne strežniške opreme. Podatkovni ali računski centri so razporejeni po vsem svetu. Ker pa internet ne pozna fizične oddaljenosti, njihovo lokacijo določajo povezljivost z mednarodnimi vozlišči, podnebje oziroma težavnost hlajenja ter stroški delovanja, kjer je izjemno pomembna cena električne energije. Ne pretiravamo, če večje podatkovne centre označimo kot prava mala mesta, vsaj kar zadeva porabo električne energije.