Mali spremljevalci velikih mojstrov
Kaj je majhno, poceni, diši po svežih žemljicah in si hkrati zasluži pozornost Monitorja? Mini prenosniki, kakopak. Uklonili smo se trendu in jim v rubriki "Najboljši izdelki" namenili prav poseben kotiček, a še vedno niso zadovoljni. Želijo še več pozornosti. Pa naj jim bo. Saj si jo zaslužijo.
Še pred nekaj leti so prenosni računalniki veljali za okorne, drage in hkrati manj zmogljive od svojih škatlastih namiznih bratov. Plačljiva brezžična omrežja večje prepustnosti so bila redkost, kaj šele, da bi bili že ob nakupu kave deležni brezplačnega brskanja po spletu. Brez neprijetnega stiskanja v želodcu pa se je ob pomoči mobilnih operaterjev deskalo skoraj le na službene stroške. Nostalgični? Niti ne. V dobi, ko cvetijo pisane spletne storitve in lahko v medmrežju ustvarjamo dokumente, gledamo video posnetke, se učimo, nakupujemo, kockamo in objavljamo, kaj in koliko smo pojedli za kosilo ter koliko časa je potrebovala naša prebava za normalizacijo stanja, se je pojavila nova, perspektivna in donosna tržna niša.
Ideja, stara dve leti?
Za običajnega potrošnika se je res začelo pred dobrima dvema letoma, ko je luč prodajnih polic ugledal prvi primerek Asusove serije EEE. A ideje in poskusi so se dogajali že prej. Morda lahko za del evolucije štejemo tudi dlančnike, ki so se kasneje počasi parili s prenosnimi telefoni, potomce pa imenujemo "pametni telefoni". Hkrati pa so dozorevale tudi ideje o prenosnikih nižjih zmogljivosti. A v časih, ko so bili že pravi prenosni računalniki omejeni, dodatna omejenost ni pomenila nič dobrega. Za povrh ni bila niti poceni.
Kljub temu da Asus nosi naziv pionirja med malimi prenosniki, ne smemo zaobiti idejnega projekta OLPC, ki je širil zamisli in predloge o izdelavi preprostega računalnika, katerega stroški proizvodnje bi ustrezali tudi plitvim žepom nerazvitih držav. Človekoljubni nameni so med drugim pomagali tudi dobička željnim izdelovalcem sodobne elektronike in ponudili novo igračo tehnološkim navdušencem razvitega sveta.
Eden največjih dosežkov, ki je Asusu s prenosnikom EEE PC700 uspel leta 2007, je bil najti spodnjo mejo strojnih in uporabniških zmogljivosti, ki bodo zadostovali kupcem. Tudi po ceni. Uporabili so mobilno različico procesorja Intel Celeron, ki je deloval pri znižanem taktu 630 MHz. Za hrambo podatkov je skrbel dvegigabajtni pogon SSD, programi pa so se morali zadovoljiti z le 512 MB pomnilnika RAM. Pri osnovni različici so bili pomnilniški čipi nameščeni neposredno na matično ploščo, kar je onemogočalo nadgradnje sistema. Optično enoto so seveda izpustili, kompromisom pa ni ušel niti sedempalčni zaslon, ki sploh ni zasedal celotnega pokrova. Majhna ločljivost 800 × 640 pik pa je težave povzročala tudi nekaterim programom. A proizvodnja kljub svojim pomanjkljivostim ni mogla dohitevati povpraševanja. Sledili so izboljšani modeli, prebudili pa so se tudi drugi veliki izdelovalci.
"Prvi tržno nadvse uspešen model mini prenosnika Asus PC700 dandanes deluje malenkost neugledno zaradi majhnega zaslona."
Kateri je in kateri ni
A s pestrostjo ponudbe smo se soočili z nepričakovano zagato. Kako ločiti mini prenosnike od standardnih prenosnikov? Zasloni so namreč začeli rasti, prav tako mere in, ne nazadnje, cene. Sprva se je "netbook" prepoznalo po majhnem zaslonu, anoreksični tipkovnici in ceni okrog 300 evrov. Zato naj tudi danes velja, da mora biti mini prenosnik poceni, njegov zaslon ne sme presegati deset palcev. Mejo v velikosti zaslona je delno postavil Microsoft, ki na prenosnike z večjimi zasloni ne dovoli namestiti cenejšega in okleščenega operacijskega sistema Windows 7 Starter. Kot dober namig pa nam lahko rabi še uporabljeni manj zmogljiv, a energijsko varčen procesor. Omenjenim smernicam smo sledili tudi pri izbiri računalnikov za naš preizkus, zato smo nekaj modelov, ki jih izdelovalci sicer imenujejo "netbooki", morali izločiti, saj so imeli 11- in več palčne zaslone.
"Procesorji Intel Atom, ki se najpogosteje znajdejo v mini prenosnikih, niso le majhni, temveč tudi zasnovani za varčevanje z električno energijo."
Uporabnost
Tehnološki napredek mini prenosnikov seveda ni zaobšel, a njihova zmogljivost je še vedno veliko nižja kot pri večjih oziroma dražjih prenosnih bratih. Brez težav lahko na njih teče Windows XP in tudi Windows 7 (Vista je male prenosnike zaobšla, tako kot tudi marsikoga izmed nas;), še večjo izbiro pa imajo odprtokodni navdušenci. A možnost namestitve velikanske palete programske opreme še ne pomeni, da bo ta na mini prenosniku tudi uporabna. V Monitorju smo se tej temi že podrobneje posvetili v oktobrski številki. Če povzamemo: mini prenosniki so odlični spremljevalec za brskanje po spletu, pregledovanje elektronske pošte, urejanje dokumentov, prikazovanje predstavitev (omejeni smo z vmesnikom VGA) in tudi ogled kakšnega filma DivX. Posnetki visoke ločljivosti pa so za podhranjene procesorje prevelik zalogaj. Prav tako druge računsko zahtevne operacije, kot so naprednejša obdelava slik ali zvoka. Z nekaj potrpljenja sicer dosežemo več, kot bi pričakovali, a malčki temu preprosto niso namenjeni.
Vsi brez izjem omogočajo brezžično povezljivost prek standardov 802.11 b/g, nekateri tudi še hitrejši n. Več kot le priboljšek pa je vgrajeni modem UMTS, ki nam ponuja dostop do spleta praktično kjerkoli. Storitev seveda plačujete mobilnemu operaterju. Poleg naročniške pogodbe pa vam pogosto ponudijo tudi mini prenosnik po subvencionirani ceni. Če vam je všeč model brez vgrajenega modema, pa vam še vedno preostane nakup zunanje izvedenke USB.
"Če prenosnik ne premore vgrajenega modema za mobilna omrežja tretje generacije, si lahko omislimo različico USB, a ta ni del ohišja in predstavlja tveganje med prenašanjem oz. dodatno delo ob vklopu."
Prikrite pasti
Pred nakupom novega popotnega prijatelja je tehten premislek kljub vsemu na mestu. Nedavna ameriška raziskava naj bi pokazala, da kar šestdeset odstotkov kupljenih mini prenosnikov nikdar ne zapusti varnega zavetja doma. Prenagljeni nakupi namreč niso redkost, saj nam prikupnost majhnih, lepo oblikovanih napravic, ki so hkrati še poceni, pogosto zamegli um.
Prenosni malčki niso namenjeni daljšemu delu. Majhen zaslon kaj hitro postane utrujajoč za oči, saj ga gledamo bolj od blizu, zaradi manjše ločljivosti nam lahko primanjkuje delovnega prostora. Tipkovnice so že v osnovi manjše, nekatere tipke pa so se znašle še na dodatni dieti. Za hitrejše tipkanje je zato potrebnega kar nekaj privajanja, ki pa za večje in okornejše prste ni najlažja naloga. Pisanje daljših dokumentov je zato težavnejše. Zaradi majhnih mer davek v celoti plačuje tudi hrbtenica, saj smo ob vneti uporabi pogosto videti kot oblečen zarodek. Manj naprednim uporabnikom bo povzročala nekaj zagate tudi odsotnost optične enote, tako da lahko na gledanje filmov DVD kar pozabite. Treba bo dolgotrajno pretvarjati format na drugem računalniku. Zato pa se miniji oddolžijo z veliko prednostjo v merah in teži, ki jo imajo v primerjavi z običajnimi "naróčniki", odlična je tudi njihova avtonomija. Nekateri so sposobni zdržati brez vtičnice tudi krepko več kot šest ur.
Ker si je torej mini prenosnik najbolj smiselno omisliti kot nadomestek za "resnejše" računalo, se moramo zavedati še pasti uporabe dveh naprav. Brez redne sinhronizacije, o kateri si lahko več preberete v okvirčku, bodo vaši podatki, nastavitve in elektronska pošta na dveh mestih, in to ne nujno hkrati. Težave so sicer manjše, če se že navajate na uporabo storitev prek spleta, a pozornost vendarle ne bo odveč.
Zlati Monitor
Na preizkus smo dobili manj predstavnikov najmanjših osebnih računalnikov, kot smo si želeli. Na slovenskem trgu teoretično najdemo še nekaj drugih modelov, ki pa jih nismo dobili na preizkus. 9-palčni Dellov netbook, ki ga trži Simobil, je menda v zadnjih izdihljajih in ga ni več dobiti. 10-palčni model prav tako. Acer je menda drugo največje "PCjaško" podjetje na svetu in ima v Sloveniji kar tri distributerje, vendar pri nobenem izmed njih v času preizkušanje ni bilo moč dobiti testnega 10-palčnega prenosnika Acer One (smo pa dobili 11-palčnega, ki v ta test ne sodi). Načeloma so prav "po netbookovsko" majhni tudi Sonyjevi majhni prenosniki, vendar so cenovno (nekajkrat) predragi, da bi zares sodili v to kategorijo. Poleg tega se pri nas prodajajo bolj ali manj butično, po naročilu.
Ker pa izbiramo med preizkušenimi, priporočamo Lenova Ideapad S10-2, ki navduši s kakovostjo izdelave, vgrajeno brezžično podporo in vzdržljivostjo akumulatorja. Če nam akumulator ne bi toliko pomenil in bi večjo pozornost namenili uporabljenim materialom in klasičnemu, a dovršenemu oblikovanju, bi bila dobra izbira HP Mini 5101, ki po zmerni ceno ponudi tudi zaslon višje ločljivosti. Nežnejšemu spolu pa bi vsekakor priporočali ogled Toshibe NB200 in HP Minija 110.
Pred nakupom se zato najprej vprašajte, kje in za kaj boste mini prenosnik potrebovali. Močnejši akumulator in vgrajeni modem HSDPA sta izjemno dobrodošla na bolj avanturističnih in tudi poslovnih potovanjih, kjer ni časa ali možnosti za iskanje omrežne vtičnice in povezave WiFi, štrleči modemi USB pa predstavljajo navlako. Za prenašanje v šolo, na fakulteto ali v službo in domov pa bo primeren praktično vsak od napisanih. Takrat več pozornosti namenite tipkovnici, kakovosti zaslona in, ne nazadnje, tudi videzu in ceni.
Kot kaže, smo trenutno na manjšem prelomu v ponudbi, saj se starejši modeli s procesorji Atom N270 in N280 počasi umikajo, naslednikov pa nam še ni uspelo privabiti v naš laboratorij. Obljubimo pa, da bomo še naprej vestno preizkušali nove mini prenosnike in vam pomagali z rezultati in mnenji.
Mini prenosnik doma
Čeprav so mali prenosniki izdelani za širna prostranstva, jih lahko uporabljamo tudi doma. Zunanji zaslon priključimo prek analognega vmesnika VGA, ki sicer ne more ponuditi najboljše kakovosti prikaza, dodatno tipkovnico in miško pa prek USB. A vtičnici sta pogosto le dve, zato si je pametno omisliti še razdelilnik USB. Morda bi marsikomu prišla prav še zunanja enota, a ko vzamemo v zakup vse dodatne stroške, ki niti niso rešili vseh kompromisov uporabnosti, je uporaba "netbooka" kot primarnega računalnika pod vprašajem. Sploh če nas sem in tja zamika še kakšna druga igra kot pasjansa. Nezahtevni pa bodo kljub temu zadovoljni, saj so ti prenosniki zaradi energetske varčnosti zelo tihi. Na trgu so dosegljivi tudi t. i. "nettop" računalniki, ki so pravzaprav mini prenosniki brez zaslona in tipkovnice.
"Derivat razvoja mini prenosnikov so tudi tihi, varčni in izjemno majhni osebni računalniki za uporabo doma ali v pisarni."
Podobni kot jajce jajcu
Na naših zmogljivostnih preizkusih je obveljalo, da so si mini prenosniki silno podobni. Razlike v rezultatih so bile v okviru odstopanj zaradi napak meritev. Temu se niti ni bilo čuditi, saj smo v njih našli le dva različna procesorja in en vezni nabor. Intel Atom N270 s taktom 1,6 GHz in za 0,06 GHz hitrejšega N280, za grafiko pa je pri obeh skrbela prav tako Intelova rešitev GMA 950. Omenjeni nabor še vedno kraljuje na trgu, a pridružuje se mu Atom N450, ki združuje procesor in grafično kartico v enem integriranem vezju. O tem, kako se rešitev obnese, boste izvedeli v rubriki nenehnih testih prihodnjih številk, in če se vam z nakupom ne mudi, se splača počakati.
Ob dejstvu, da je vgrajenega pomnilnika razen redkih (in zato tudi dražjih) izjem 1 GB, je razliko na papirju predstavljal le vgrajeni disk. Ker cena pogonov SSD še ni dovolj nizka, nam "netbooki" ponujajo 120, 160 ali 250 GB prostora na klasičnih 2,5-palčnih diskih. Pozorno kupčevo oko je v poplavi 10,1-palčnih zaslonov ločljivosti 1024 × 600 pik lahko zapazilo še opombo o osvetlitvi LED, ki poleg zmogljivosti priloženega akumulatorja močno vpliva na avtonomijo.
Ko prenosnik primemo v roke, pa je zgodba drugačna. Oblikovanje nekaterih je drznejše in inovativnejše, drugi sledijo standardnim smernicam. Sledilne ploščice nekaterih so večje, različni izdelovalci pa sklepajo različne kompromise tudi pri velikosti tipkovnic. Nekateri ohranijo širše tipke črk in zmanjšajo funkcijske tipke, drugi dodatno pomanjšajo smerne tipke in tipke ločil, na katerih se v slovenski različici znajdejo šumniki, ponekod je smešno (pre)majhna vračalka. A okusi in zahteve so različni, to velja tudi za razporeditev priključkov. Nekaj razlik je še v merah, največje pa so v kakovosti zaslonov. Nekateri bleščeči zasloni kljub svoji majhnosti ne ponujajo dovolj dobre kotne vidljivosti, da bi bile barve vidne vsaj približno pravilno, medtem ko spet drugi presenetijo.
V tokratnih opisih smo se zato posvetili bolj slednjim značilnostim, ki sicer malce mejijo na subjektivno presojo. A trudili smo se biti kar se le da objektivni, medtem ko smo naštevanje strojnih značilnosti, če niso posebej odstopale, izpustili.
Morda še kratko pojasnilo - cene prenosnikov smo zbrali prek spletnega primerjalnika cen www.ceneje.si.
Okleščena okna
Microsoft je, kot smo že omenili, na neki način postavil strojne meje mini prenosnikov. Najcenejšo in najmanj zmogljivo izvedenko operacijskega sistema Windows 7 Starter bodo izdelovalci lahko namestili le v prenosnike, katerih zaslon ne bo presegal 10,2 palca. Dodatne omejitve so enojedrni procesor s taktom, nižjim od 2 GHz, 1 GB pomnilnika RAM in velikost diska pod 250 GB. Fizičnim kupcem Windows 7 Starter ne bo na voljo.
Med omejitvami okleščene različice najdemo nekaj nepomembnosti, kot so nezmožnost spremembe ozadja namizja in preoblek ter odsotnost vmesnika Aero, ki je tako ali tako prezahteven za skromne zmogljivosti varčnih procesorjev. Nadležno je tudi pomanjkanje nekaterih upraviteljskih nastavitev, ki pa običajnih uporabnikov ne bi smele ovirati. V grlu pa se nam je zataknilo pri odsotnosti podpore za uporabo več kot enega zaslona, saj je ta zelo dobrodošla tako za predstavitve kot tudi doma. Sprva je Microsoft napovedal celo, da ne bo mogoče poganjati več kot treh programov hkrati, a je zaradi bučnega vseobčega neodobravanja misel slednjič opustil.
Zmorejo pa "netbooki" poganjati tudi zmogljivejše različice Windows 7, le globlje v žep bo treba seči. Ali pa se zadovoljiti z Okni XP, ki jih prav mini prenosniki vzdržujejo pri življenju že nekaj let. Če seveda niste vešči odprtokodnih distribucij operacijskega sistema Linux.
Kaj bi si še želeli ...
Lahko bi naštevali dodatne vmesnike, zaslon, občutljiv za dotik, priključek za priklopne postaje, ločene grafične kartice, še tanjše ohišje in daljšo avtonomijo, še boljšo povezljivost in nižje cene. In brezplačne vrtce in kosilo. A če smo iskreni, mini prenosniki več kot odlično opravijo nalogo, kateri so namenjeni. Tako ostaja le želja po tanjšem ohišju in še sprejemljivejši ceni ter pogonih SSD. Vse drugo ni več pravi "netbook". Sploh pa to niso različice, ki jim vedno bolj rastejo zasloni, saj zaradi tega ne morejo več opravljati vloge malčka, za katerega najdemo prostor v praktično vsaki torbi - tudi damski. In ko že omenjamo velikosti, zakaj dobimo poleg varčnega prenosnika z majhnim napajalnikom še vedno debel in tog napajalni kabel?
... in kaj se nam obeta?
Če smo malo popustljivi pri cenovnih omejitvah in mini prenosnikom dovolimo, da so tudi do štirikrat dražji, so nam že danes na voljo še manjši, a strojno celo zmogljivejši prenosniki. Manjši zasloni s še večjo ločljivostjo so sicer prava mora za naše oči, zaradi dodatno pomanjšane tipkovnice pa gre kljub vsemu za ozko tržno nišo. Vse resnejši tekmeci zato postajajo pametni telefoni, ki pridobivajo na mišični masi tako po videzu kot tudi po zmogljivosti in s tem ustvarjajo nov razred, imenovan "smartbook". Z njimi pa lahko tudi telefoniramo in pošiljamo staromodna sporočila SMS. Tu so še "novi" tablični računalniki (Apple iPad), ki so sicer zaenkrat še predragi, a bi nekateri njihovi derivati, specializirani za brskanje po spletu, lahko odgriznili občuten delež tržne pogače. Vsekakor bo še zanimivo.
Pozornost pa velja nameniti še kakšnemu drugemu izdelovalcu notranjih organov naših malčkov. Intel trenutno res prevladuje na trgu in glede na novosti, ki jih obljublja, ne namerava zaspati na lovorikah. Na police so ravnokar prišli modeli, ki v enem integriranem vezju združujejo grafično rešitev in centralno procesno enoto in slišijo na ime Atom N450. Pristop združevanja komponent v enem integriranem vezju se imenuje SOC (system on chip) in je iz drugih preprostejših elektronskih naprav znan že dolgo. In ravno iz segmenta predvajalnikov glasbe in mobilnih telefonov se prebijajo procesorji z jedri neodvisnega načrtovalca ARM, ki postajajo vedno zmogljivejši. Svež veter pa je zavel tudi iz logov podjetja VIA, ki s svojimi rešitvami začenja oskrbovati Samsung in Lenovo. A treba je omeniti, da se trenutno ukvarjamo s predpostavko, da mora procesor v "netbooku" podpirati nabor ukazov x86 ali katero od njegovih izvedenk, kar nam omogoča poganjanje operacijskih sistemov in programske opreme, ki smo je vajeni iz osebnih računalnikov. Če se bodo razvijali namenski programi, pa je bodočih igralcev na vročem trgu še več.
In kje je AMD? Podjetje se je do segmenta mini prenosnikov dolgo obnašalo ignorantsko. Temu je bržkone botrovalo finančno stanje koncerna, ki pa danes vseeno poskuša s platformo NEO. V opravičilo svojim preteklim izjavam o izumrtju "malih spletnih brskalcev" in popolni nesmiselnosti vlaganja v njihov razvoj pa svoje najnovejše varčne izdelke po njihovih besedah namenjajo ultra tankim prenosnikom.
V času, ko se toliko govori o videu visoke ločljivosti, so ozko grlo še grafične kartice oz. v primeru mini prenosnikov grafične rešitve. Zahtevnejši uporabniki svoje upe polagajo na Nvidio Ion, ki med drugim ponuja tudi izhod HDMI in napredno tehnologijo CUDA. Žal pa z zmogljivostmi mini prenosnikom pogosto zrastejo tudi mere in zaslon. Tokrat malih zmogljivostnih zverinic z zasloni okrog deset palcev žal nismo našli.
Wifi ... Wifi, kje si?
Ne, v uredništvu si nismo omislili štirinožca. Vedno več pa nas ima mini prenosnik. Iz zato nam pride še kako prav informacija, kje je mogoč brezplačni dostop do spleta.
Na spletnem naslovu "wifi-tocke.si" lahko vsak, ki ima podatek o lokalu z brezžičnim omrežjem, objavi njegovo lokacijo s pomočjo aplikacije Google Maps. Zaželeno je še, da se navede ceno osnovnih pijač (kave in piva, se razume) in to, ali je omrežje zaščiteno in je zaradi tega treba natakarja pocukati za rokav, da nam razkrije geslo.
Poleg lokacije samega brezžičnega omrežja si na wifi-tocke.si lahko preberemo tudi o drugotni ponudbi.
Zamisel je vsekakor odlična, vsi vnosi pa niso ravno zgledni. Pri nekaterih je navedena le lokacija in citat "na vratih piše, da imajo internet", spet drugje pa si lahko preberemo o dodatni gastronomski ponudbi in konferenčnih zmogljivostih.
Spletišče si torej zasluži pohvalo in tudi nekaj reklame, da bodo vnosi v prihodnje še številčnejši in zanesljivejši.
Asus
Od podjetja Asus, ki sodi med pionirje na področju netbookov, smo preizkusili tri modele, a sta dva pravzaprav skoraj povsem enaka. Gre za modela EEE PC 1005 HA in 1005 HGO, pri katerih je edina razlika ta, da je slednjemu dodan modem za dostop do omrežij 3G, zaradi česar je tudi v ponudbi Simobila, kjer ga ugodno prodajajo v paketu Freestyle.
Tretji pa je model EEE PC 1008 HA, ki smo ga sicer preizkusili že oktobra lani. Prenosniki so zelo lično oblikovani, sledijo pa hišnim oblikovnim smernicam, pri Asusu tem prenosnikom pravijo Seashell. Z zaobljenimi robovi res nekoliko spominjajo na morske školjke, pa čeprav slednje niso ravno pravokotne oblike.
Zgornji pokrov vseh treh je odet v lakasto plastiko (pri modelih 1005 v črno barvo, pri preizkušenem 1008 pa v belo), ki bode v oči z močnim sijajem. Žal se tu pozna vse preveč prstnih odtisov in druge umazanije - mi smo prenosnike neprestano (včasih tudi podzavestno) čistili. Zloščena črna ali bela (na voljo so seveda tudi druge barve) plastika se nadaljuje tudi v notranjosti, kjer so prstni odtisi še toliko bolj opazni in nadležni. A bojda je treba za lepoto potrpeti - ti prenosniki so vsekakor med lepšimi.
Tipkovnice so pri vseh treh modelih malce nadpovprečne. Tipke so skoraj povsem ravne - načeloma bi raje videli vsaj malo vdolbine, ob močnejšem pritisku pa se osrednji malo upogiba. So pa tipke dovolj velike, le tipki za pomik gor in dol sta skupaj stlačeni na prostor, kjer bi sicer bila le ena tipka - tako sta nadležno nizki. Seveda ni prostora za prav vse tipke, ki smo jih sicer vajeni pri pravih tipkovnicah, tako da moramo do nekaterih s pomočjo tipke Fn. Malo boljšo odzivnost bi si želeli od tipke pod sledilno ploščico. V resnici gre za en kos srebrne plastike, kjer lahko pritisnemo na levo ali desno stran, pri tem pa je občutek malce preveč mlahav. Sledilna plošča je pravzaprav le nadaljevanje plastike pod tipkovnico, na otip jo ločujejo le drobne bunkice. Obnese se solidno, podpira pa tudi tehnologijo več dotikov hkrati - multitouch. Kakovost zaslona je še kar dobra - osvetljenost je zelo enakomerna, kontrast dober, želeli pa bi si malce močnejšo osvetlitev (glede tega je Lenovo S10-2 opazno boljši). Tudi kotna vidljivost bi lahko bila boljša.
Strojna oprema je tipična - modela 1005 poganja Intelov procesor Atom N270, v modelu 1008 pa je tiktakal malenkost zmogljivejši Atom N280. Razlika se je malce poznala tudi pri preizkusih zmogljivosti. Modela 1005 sta premogla izredno zmogljiv akumulator - na našem preizkusu je zdržal kar 7 ur in 26 minut. Kljub temu je akumulator skoraj povsem zlit z ohišjem. Sestrski 1008 je zdržal dosti manj, a kljub temu povsem solidne 4 ure in pol. Druge strojne značilnosti so povsem klasične - od 1 GB pomnilnika pa do 250 GB (pri dvojici 1005) oziroma 160 (pri 1008) diska. Pri priključkih ni nobenih presenečenj: model 1008 ima na voljo le dva vmesnika USB, druga dva pa premoreta po tri. Tu sta dva na desni strani razmeroma blizu skupaj in smo pri nekaterih širših ključih USB že imeli težave s sočasno uporabo. Model 1008 ima čez vmesnike tudi vratca - tega večina drugih netbookov nima. Za povezovanje skrbijo navadni omrežni vmesnik in brezžični WLAN, kot smo že omenili ima 1005 HGO tudi modem 3G, 1008 pa bluetooth. Prenosnika 1005 imata navaden izhod VGA, medtem ko ima 1008 malce samosvojo rešitev - namesto izhoda VGA ima nekakšen miniUSB, poleg naprave pa dobimo še adapter za priklop na zunanji zaslon.
Asus EEE PC 1005HA
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 43.
Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 39.
Trajanje delovanja: 7 ur 26 minut.
Zgradba in oprema: 8.
Velikost in teža: 7.
Mere: 26,2 x 17,8 x 2,5-3,6 cm, 1,27 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270, 1,6 GHz, 1 GB RAM, 250 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Ne.
Zaslon: 10-palčni, 1024 x 600 pik.
Operacijski sistem: Windows 7 Starter.
Cena: 328 EUR.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si
Za: Kakovost izdelave, zmogljivost akumulatorja, videz.
Proti: Tipki sledilne plošče.
Asus EEE PC 1005HGO
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 43.
Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 39.
Trajanje delovanja: 7 ur 26 minut.
Zgradba in oprema: 8.
Velikost in teža: 7.
Mere: 26,2 x 17,8 x 2,5-3,6 cm, 1,27 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270, 1,6 GHz, 1 GB RAM, 250 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Da.
Zaslon: 10-palčni, 1024 x 600 pik.
Operacijski sistem: Windows 7 Starter.
Cena: 50 EUR v paketu Freestyle.
Prodaja: Simobil
Za: Kakovost izdelave, zmogljivost akumulatorja, videz, modem 3G.
Proti: Tipki sledilne plošče.
Asus EEE PC 1008HA
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 52.
Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 41.
Trajanje delovanja: 4 ure 31 minut.
Zgradba in oprema: 6.
Velikost in teža: 10.
Mere: 26,2 x 17,8 x 1,8-2,6 cm, 1,1 kg.
Značilnosti: Intel Atom N280, 1,66 GHz, 1 GB RAM, 160 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Ne.
Zaslon: 10-palčni, 1024 x 600 pik.
Operacijski sistem: Windows 7 Starter.
Cena: 319 EUR.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Za: Kakovost izdelave, zmogljivost akumulatorja, videz, cena.
Proti: Tipki sledilne plošče.
Tablična konkurenca?
Veliki šef podjetja Apple, Steve Jobs, je na nedavni tiskovni konferenci izjavil, da so netbooki počasni, da imajo nizko kakovostne zaslone in da poganjajo "stare, štoraste PC programe". Applova rešitev je tablični računalnik, imenovan iPad. A te računalnike poznamo že dolgo - pred več kot desetimi leti je takratni vodja Microsofta, Bill Gates, na veliko hvalil tablice kot naslednji korak v računalništvu. A zaenkrat še niso naredile tistega pravega preboja pri končnih uporabnikih.
Letos je prav Apple tisti, ki je spet obudil zanimanje za tablice. Na zadnjih računalniških sejmih jih je bilo vse polno - in vsak dan se predstavljajo nove. Dogajanje močno spominja na tisto pred slabimi tremi leti, le da so bili takrat na tapeti prav netbooki. Od neznanih kitajskih in tajvanskih podjetji pa do velikanov, kakršen je Hewlett Packard, vsi razglabljajo o prednostih tablic - te so letos dobile še eno ime, "Slate PC".
Te tablice imajo zelo veliko skupnega z netbooki. Že sama namembnost - na njih načeloma ne bomo preveč delali, torej se ukvarjali s pisarniškimi zbirkami, s tabelami, z obdelavo fotografij in videa. No, v sili tudi, toda bistvena področja so brskanje po spletu (in uporaba spletnih aplikacij), ogled filmov, poslušanje glasbe, branje elektronskih knjig in igranje iger. Poudarek je na prenosljivosti in nizki ceni - zmogljivosti so bolj v ozadju.
Vsaj po prenosljivosti so tablice nekoliko boljše od večine netbookov. Vsaj če sodimo po Applovem iPadu, ki je bistveno tanjši kot katerikoli netbook, hkrati pa ima zelo dobro avtonomijo (vsaj sodeč po uradnih podatkih). Zdržal naj bi do deset ur uporabe, v stanju pripravljenosti pa naj bi počakal celo do enega meseca. Velika prednost netbookov pa je fizična tipkovnica - tablice jo nadomestijo z virtualno, ki jo do neke mere izboljša tehnologija več hkratnih dotikov ("multitouch").
Applov izdelek ima tudi nekaj samosvojih lastnostih, denimo vezanost na Applovo spletno trgovino s programi (AppStore) in pomanjkanje prave večopravilnosti. Teh omejitev pa druge tablice načeloma ne bodo imele - na njih se zaenkrat večinoma pojavljajo Windows7. Verjamemo, da bodo netbooki v prihodnosti pod velikim pritiskom tablic - pa čeprav bodo tako prve kot druge izdelovala pravzaprav ista podjetja.
HP
Pestrega dogajanja na trgu malih prenosnikov pa ni mogel mirno gledati niti veliki HP, ki nam je posodil dva svoja predstavnika. HP Mini 5101, ki smo ga popolnoma preizkusili, in ličnega HP Mini 110 Tord Boontje, katerega so hoteli imeti prehitro nazaj in smo zato od meritev opravili le meritev zmogljivosti akumulatorja.
Oba prenosnika sta grajena zelo čvrsto, a se uporabljeni materiali in oblikovni pristop zelo razlikujejo. Mini 5101 sledi klasični liniji HPjevih poslovnih prenosnikov, ki sprva morda delujejo dolgočasno sivo, a se kasneje izkažejo za premišljeno oblikovane. Na ohišju iz brušenega aluminija se prstni odtisi ne poznajo, spodnja plastična strani pa nam ponudi tudi lahko dostopna vratca za nadgraditev pomnilnika. Tipkovnica je ena prijetnejših za otip, tipke skoraj polne velikosti pa se navidezno dvigujejo iz ohišja in s tem dodatno olajšujejo desetprstno tipkanje.
In ker nas drugje prenosnik tako razvaja, postanemo rahlo čemerni ob drsni ploščici, po kateri prst ne drsni prav gladko, in pri zaslonu. Ta bi lahko imel veliko boljšo kotno vidljivost, pohvaliti pa velja premaz proti bleščanju. Osvetlitev LED ni več posebnost, ločljivost 1024 × 600 pa tudi ne, čeprav so naprodaj tudi izvedenke s 1366 × 768 pikami, ki bodo naš žep olajšale za 390 evrov.
1,2 kg sicer za prenosnik ni veliko, a gre zahvala šibkejšemu akumulatorju, ki zadostuje za dobri dve uri in pol običajnega dela ob polni osvetljenosti zaslona.
In če Mini 5101 označimo za uglajeno poslovnega, si Mini 110 Tord Boontje zasluži naziv igrivo dekliškega. Že kartonasta embalaža je poslikana z nežnimi cvetličnimi vzorci in živalskimi silhuetami. Okrasitev samega prenosnika pa je večslojna. Poslikana je tako svetleča se plastična prevleka kot sloji pod njo, pozabili niso niti na področje pod pokrovom, kjer se nežne linije nadaljujejo tudi po drsni ploščici. Tipkovnica sicer ni tako vrhunska, a še vedno odlično opravlja svojo nalogo. Drsna ploščica pa ima, nekoliko nenavadno, gumba na levi in desni.
Čeprav je pri Mini 110 vse v znamenju bele, sta obroba zaslona in akumulator črna. Brez vtičnice je mini prenosnik poslušen približno dve uri in pol. Zaslon žal ne ponuja presežkov.
V strojni opremi pa sta prenosnika zelo različna. No, zelo različna lahko rečemo zato, ker smo pod vtisom enoličnosti "netbookov". V 5101 enice in ničle premleva Atom N280, ki je za 0,06 GHz hitrejši od svojega brata N270 v Hp Mini 110. Poslovni malček ima tudi hitrejši disk, ki se vrti s 7200 obrati na minuto, a zato premore nekaj manj prostora. Ali nam več pomeni hitrejši 160 GB disk ali počasnejši 250 GB disk, pa moramo presoditi sami. Pomnilnika ram je v obeh primerih 1 GB.
Oba HPjeva malčka sta vrhunsko oblikovana, kar se sicer nekoliko pozna tudi pri ceni. A ne gre le za oblikovanje, temveč tudi za uporabljene materiale. Nekaj pa k ceni prispevata tudi priložena operacijska sistema. Pri prenosniku, namenjenemu nežnejšim dušam, Windows 7 starter s skladno preobleko, pri poslovnežu pa Windows Xp Home. A pri HP ponujajo toliko različic enakega modela, da je cenovna primerjava kar težavna, sploh glede na različne ponudbe trgovcev.
HP Mini 5101 (VJ915AS)
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 54.
Večpredstavni indeks SYSmark 2007 (VideoCreation): 42.
Trajanje delovanja: 2 uri 38 minut.
Zgradba in oprema: 7.
Velikost in teža: 8.
Mere: 26,2 × 18,0 × 2,32 cm, 1,2 kg.
Značilnosti: Intel Atom N280 1,66 GHz, 1 GB RAM, 160 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Ne.
Zaslon: 10,1-palčni, 1024 × 600 pik.
Operacijski sistem: Windows XP Home.
Cena: 390 EUR.
Prodaja: HP partnerji, www.hp.com/si/retailpartnerji.
Za: Oblikovanje in materiali ohišja, spodobna zmogljivost, disk s 7200 obrati na minuto.
Proti: Prevleka sledilne ploščice, čas delovanja z akumulatorjem.
HP Mini 110 (110-1199EM)
Velikost in teža: 7.
Mere: 26,1×17×2,6 cm, 1,17 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270 1,6 GHz, 1 GB RAM, 250 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Ne.
Zaslon: 10,1-palčni, 1024 × 600 pik.
Operacijski sistem: Windows 7 starter.
Cena: 339 EUR.
Prodaja: HP partnerji, www.hp.com/si/retailpartnerji.
Za: Dodelano in specifično oblikovanje, zmerna cena, nebleščeč zaslon.
Proti: Šibek akumulator, kotna vidljivost zaslona.
Lenovo
Lenovov Ideapad S10-2 smo tokrat dobili od Mobitela, pri katerem se prodaja v naročniškem paketu Internet neomejeno, kjer ga dobimo še opazno ceneje kot sicer (a moramo seveda računati na mesečno naročnino). Seveda ima prenosnik vgrajen modem za mobilna omrežja.
Poleg slednjega so na voljo tudi vsi drugi najbolj razširjeni načini za priklop v omrežja - od navadne omrežne kartice pa do brezžične WLAN, dodan je tudi bluetooth. Tudi drugi vmesniki so povsem tipični. Pri tem smo imeli pripombe le nad dvema vmesnikoma USB, ki sta na desni strani in postavljena malo preblizu skupaj. Na desni je tudi vhod za napajanje, vsi drugi vmesniki so na levi (poleg omrežnega in enega USB še izhod VGA in izhod ter vhod za zvočno kartico). Spredaj je bralnik pomnilniških kartic, škoda, da ob uporabi kartic SD te gledajo ven, zaradi česar jih ne moremo kar pustiti v prenosniku (kot to omogočajo nekateri konkurenti).
Kakovost izdelave je kar dobra. Pokrov je iz lakirane črne plastike, v kateri se komaj opazi temen vzorec (se pa toliko bolj opazijo prstni odtisi). Pod pokrovom je plastika še vedno gladka, a manj kot na pokrovu ali pri Asusih. Tipkovnica je med boljšimi, čeprav se za malenkost ugreza. So pa tipke zelo dobre, rahlo vbočene, pri tipkanju pa dajejo zelo soliden občutek. Tipke so dobre velikosti, le nekaj je premajhnih. Ž in Đ sta preozka, vse štiri puščice pa prenizke (tako so nas prisilile, da smo ob njihovi uporabi pogledali dol). Tako kot pri drugih Lenovih sta tudi tu zamenjani tipki Ctrl in Fn. Sledilna ploščica je malenkost spuščena in dokaj gladka (enako kot okoliška plastika), je pa med bolj občutljivimi. Tipki pod njo sta dobri, kljub razmeroma majhnemu hodu dajeta dobro povratno informacijo. Tudi zaslon je med boljšimi. Vsekakor je med svetlejšimi, pa tudi po enakomernosti osvetlitve, barv in kontrastov je v vrhu.
Nad strojno opremo nismo imeli posebnih pripomb - procesor je Atom N280, ostalo pa je enako kot pri vseh drugih preizkušenih modelih. Disk je povprečne velikosti, 160 GB. Zelo dobro se je odrezal na preizkusu zmogljivosti akumulatorja. Ugasnil je šele po petih urah in 39 minutah - žal pa pri tem akumulator opazno štrli iz ohišja. Ko imamo prenosnik na mizi, ga zadaj drži nekaj centimetrov nad površino. To sicer pomeni manj segrevanja, a ni videti ravno najbolje.
Lenovo Ideapad S10-2
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 45.
Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 40.
Trajanje delovanja: 5 ur 39 minut.
Zgradba in oprema: 6.
Velikost in teža: 8.
Mere: 25,8 x 18,3 x 2,54 cm, 1,1 kg.
Značilnosti: Intel Atom N280, 1,66 GHz, 1 GB RAM, 160 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Da.
Zaslon: 10-palčni, 1024 x 600 pik.
Operacijski sistem: Windows 7 Starter.
Cena: 129 EUR v paketu Internet neomejeno.
Prodaja: Mobitel.
Za: Kakovost izdelave, zmogljivost akumulatorja, kakovost tipkovnice, modem 3G.
Proti: Štrleči akumulator.
So Okna edina možnost?
Prvi netbook, Asusov EEE PC, je v začetku poganjal Linux - konkretno je šlo za prirejeno različico distribucije Xandros. Žal je šlo za zelo okrnjen operacijski sistem, ki je imel kar nekaj pomanjkljivosti. Tako danes dobimo na praktično vseh netbookih okna - zadnje čase večinoma Windows 7. Kljub temu imamo še vedno zelo konkurenčne možnosti iz sveta Linuxa - veliko pa obeta tudi velikan Google.
Če začnemo v svetu Linuxa, vsekakor ne moremo mimo operacijskega sistema, ki je že v osnovi narejen za majhne zaslone, kakršne imajo netbooki. Govorimo o različici znane distribucije Ubuntu, imenovane Ubuntu Netbook Edition, katere osnova je novi vmesnik z imenom Netbook Remix. Ta je narejen na okostju priljubljenega namizja Gnome, njegova posebnost pa so velike ikone in na novo postavljeni menuji, ki skupaj zelo dobro izkoriščajo omejen prostor na majhnih zaslonih. Iz te distribucije so (kot se v svetu Linuxa rado dogaja) zrasle nove, med katerimi je najbolj priljubljen Easy Peasy. Njegova prednost je ta, da ima že privzeto podporo za nekatere zaprte formate - denimo Adobe Flash in MP3. Te moramo pri Ubuntuju namestiti sami.
Druga dva izjemno zanimiva projekta pa izhajata iz Googlovih logov. Prvi je operacijski sistem, imenovan Chrome OS. Gre za izjemno oskubljen sistem, ki bo vseboval le en samcat program - spletni brskalnik, različico brskalnika Chrome. Sistemsko jedro je zasnovano na Linuxu, zadeva pa naj bi bila na voljo v drugi polovici letošnjega leta. Novembra lani so pod imenom Chromium OS dali v javnost različico, namenjeno razvijalcem, ki pa še ni za splošno rabo.
Druga možnost pa je Googlov sistem, v osnovi namenjen pametnim telefonom - Android. O njem smo sicer že pisali, pripravlja pa se njegov vstop tudi na področje netbookov. Zaenkrat je to napovedal le Acer, ki naj bi letos na trg poslal različico svojega Aspire One s tem sistemom. Osnova Androida je spet Linux, a gre kljub temu za bolj klasičen operacijski sistem, kot je prej omenjeni Chrome OS.
MSI
Tajvanski izdelovalec računalniške opreme MSI se je povabilu na naš preizkus odzval z mini prenosnikom MSI Wind U100, ki je eden preprostejših modelov s pisanega seznama te znamke. Na trgu je že veliko sodobnejših MSIjevih malčkov.
Prenosnik naj bi bil oblikovno svež, a nam to, da je že nekaj časa na trgu, daje vedeti tudi s tem, da je precej klasično oblikovan. V našem primeru belo lakasto ohišje je solidno grajeno, ob strani pa bodejo v oči živobarvni zvočni vmesniki in priključek VGA. Na voljo so nam sicer še rdeča, črna in kar dve roza izvedenki, romantična roza (romantic pink) in roza ljubezen (pinky love). Vtiči USB so trije, omrežni seveda eden. Na voljo nam je še bralnik pomnilniških kartic.
Tipkovnica je sicer trdno vpeta, a je razporeditev znakov nekoliko nevsakdanja. "Ž" ni tam, kjer smo ga vajeni, zamenjani sta tudi tipki "ctrl" in "fn". Sledilna ploščica je rahlo ugreznjena, a nenavadno majhnih mer. Gumba nadomešča plastična ploskvica, ki jo lahko pritisnemo na levi ali desni.
Računanje zopet opravlja Intelov Atom 270, a ima tokrat na voljo kar 2 GB pomnilnika RAM. Na disk lahko shranimo 160 GB podatkov. Vgrajeno grafično rešitev pa bržkone lahko uganete že sami. Testi so potekali brez presenečenj, grenak priokus je pustil le kratek čas delovanja na priloženo baterijo, ki je le tricelična. Dve uri dela brez vklopa v električno omrežje vsekakor ni tisto, kar si od mini prenosnika želimo, a je U100 zaradi tega lahko nekoliko lažji.
Vgrajeni desetpalčni zaslon sicer ni tako dober kot ViewSonicov, a je še vedno visoko nad povprečjem. Med delom v njem ne boste opazovali odseva okolice, solidne so tudi barve, ki se s spreminjanjem zornega kota ne spreminjajo bistveno.
Od vgrajenih zvočnikov nismo pričakovali čudežev, so pa bili presenetljivo glasni. Nizke frekvence pa, tako kot pri večini drugih prenosnikov, kljub vsemu ostajajo bolj v domeni osebne domišljije.
U100 smo dobili s priloženim Windows XP Home, čeprav si lahko omislimo tudi izvedbe brez operacijskega sistema. Sploh, če nam ni všeč zamisel o nekaj dodanih preizkusnih različicah programske opreme in reklamah za spletne storitve.
MSI u100 je povsem soliden "netbook", a ima nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih morala opravičiti nižja cena. Toda 360 evrov niti ni tako malo, sploh ob tako kratki avtonomiji. Pa čeprav v škatli najdemo tudi torbico. Res pa je, da nam daje dveletno garancijo.
MSI Wind U100
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 52.
Večpredstavni indeks SYSmark 2007 (VideoCreation): 41.
Trajanje delovanja: 1 ura 58 minut.
Zgradba in oprema: 6.
Velikost in teža: 6.
Mere: 26×18×3,4 cm, 1,1 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270 1,6 GHz, 2 GB RAM, 160 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Ne.
Zaslon: 10,1-palčni, 1024 × 600 pik.
Operacijski sistem: Windows XP Home.
Cena: 359 EUR.
Prodaja: www.acord-92.si.
Za: 2 GB pomnilnika RAM, lahek, soliden zaslon.
Proti: Majhna drsna ploščica, razporeditev tipk na tipkovnici, kratka avtonomija.
Ž. Č.
Toshiba
Toshibin model NB 100 je med starejšimi na tokratnem preizkusu, a je še v prodaji. Prvič smo ga opazili avgusta lani. Na videz gre za dokaj dolgočasno napravo, sploh v primerjavi s sestrsko NB200 in s konkurenco iz Asusa. Ohišje je iz kombinacije sive in črne barve (ki je tudi malce sivkasta). Nič lakaste plastike, kar pa ni nujno slabo - le manj vpadljivo. Sicer je ohišje zelo robustno, po tem spominja na prvotne Asusove EEE PCje. Malce tanjša plastika je le okoli zaslona.
Ta izstopa po svoji velikosti - večina današnjih netbookov ima deset- (če ne celo več) palčne zaslone, tu pa meri njegova diagonala 8,9 palca. Zaradi tega je okoli njega kar nekaj plastike - več kot pri desetpalčnih modelih. Sicer je zaslon svetlečega tipa in povprečne kakovosti: svetlost je v redu, kontrast in barve pa so povprečni.
Tudi tipkovnica je med tršimi in bolj kakovostnimi - ugrezanja je zelo malo, le tipke so malo majhne v primerjavi z drugo konkurenco. Pri njih nas je tudi zmotila barvna kombinacija: napisi so namreč slabše vidni kot pri večini konkurence. Tudi sledilna plošča je med manjšimi, tipki pod njo pa bi lahko bili višji, tudi večjega hoda se ne bi branili.
Strojna osnova je podobna kot pri drugih netbookih - procesor je Intelov Atom N270, pomnilnika je 1 GB, disk pa je med manjšimi, a verjamemo, da bo tudi 120 GB, kolikor ga je, dovolj za večino uporabnikov. Akumulator se je odrezal še kar dobro, čeprav so nekateri konkurenti daleč spredaj - pri NB 100 smo namerili 3 ure in 38 minut. Pri vmesnikih je zgodba podobna kot pri drugih preizkušenih napravah. Trije USB vmesniki, omrežni vmesnik, izhod VGA - vse, kar potrebujemo, zraven pa nič prav posebnega. Seveda je na voljo tudi bralnik pomnilniških kartic, nad zaslonom pa počiva spletna kamera. Pohvalimo lahko vključitev tako modrega zoba kot modema za mobilna omrežja, ki podpira standard HSDPA (seveda pa je vključena tudi brezžična omrežna kartica).
Novejši Toshibin izdelek NB200 se je v naših rokah znašel konec preteklega leta in s svojo zunanjostjo zbudil nekaj več simpatij. Ponuja se nam v več barvnih različicah, med katerimi najdemo tudi kovinsko zlato-srebrne kombinacije. Iz trdno grajenega ohišja, ki nam vliva veliko zaupanja, je na našem preizkusu štrlela zmogljivejša različica akumulatorja, ki je Toshibinemu malčku zadostoval za več kot šest ur dela. V primerjavi z drugimi mini prenosniki je NB200 občutno tanjši, a k temu pripomore tudi to, da na spodnji strani nima nogic.
V notranjosti glede na NB100 ni veliko razlik, zaman pa smo iskali modem HSDPA. Vgrajen je disk s 160 GB prostora, druga oprema pa je enaka. Gigabajt pomnilnika RAM, od katerega si svoj del odgrizne integrirana grafika GMA 950, procesor pa je Intel Atom N270. Zaslon je sicer večji, desetpalčni, a razlike v ločljivosti ni. Svetlost je zahvaljujoč osvetlitvi LED enakomerna, a bleščeči zaslon ne sodi med boljše. Pri različnih kotih gledanja se barve močno spreminjajo in optimalnega kota, ki bi zagotavljal enakomeren prikaz barvnih odtenkov, ne moremo doseči.
Odločitev o pravokotnih črkovnih tipkah je domiselna in uporabna, a so za to davek plačevali šumniki, ki so sicer na pravih mestih,a občutno ožji. Tudi funkcijske tipke so dodobra pomanjšane in zahtevajo nekaj več ciljanja ob pritiskih, kot smo vajeni. Izbor materialov tipk bi bil lahko boljši, saj na otip delujejo nekoliko ceneno. Nad veliko drsno ploščico in njenimi tipkami nismo imeli pripomb.
Priložen je operacijski sistem Windows XP Home, ki vsebuje obilo dodatkov, ki pa so žal le preizkusne narave.
NB200 vsekakor izstopa z odlično avtonomijo in drznejšim oblikovanjem. Omeniti pa velja, da Toshiba za oba mini prenosnika ponuja dveletno garancijo.
Toshiba NB 100
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 54.
Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 38.
Trajanje delovanja: 3 ure 38 minut.
Zgradba in oprema: 6.
Velikost in teža: 8.
Mere: 22,5 x 19 x 3,3 cm, 1 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270, 1,6 GHz, 1 GB RAM, 120 GB disk, WLAN 802.11 b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Da.
Zaslon: 8,9-palčni, 1024 x 600 pik.
Operacijski sistem: Windows XP Home.
Cena: 369 EUR.
Prodaja: Asbis, www.asbis.si
Za: Kakovost izdelave, modem 3G.
Proti: Majhen zaslon, dolgočasen videz, tipki sledilne plošče, cena.
Toshiba NB200
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 50.
Večpredstavni indeks SYSmark 2007 (VideoCreation): 39.
Trajanje delovanja: 6 ur 5 minut.
Zgradba in oprema: 7
Velikost in teža: 5
Mere: 26,3 × 21,2 × 2,5 cm, 1,33 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270, 1,6 GHz, 1 GB RAM, 160 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Ne.
Zaslon: 10,1-palčni, 1024 x 600 pik.
Operacijski sistem: Windows XP home.
Cena: 357 EUR.
Prodaja: www.inea.si.
Za: Akumulator, lično oblikovanje, tiho delovanje.
Proti: Kotna vidljivost zaslona.
ViewSonic
Ameriško podjetje Viewsonic se večinoma posveča zaslonom in projektorjem, z nastankom mini prenosnikov pa je videlo še eno poslovno priložnost. Natančneje smo si ogledali model VNB100.
Pokrov zaslona je subtilno okrašen z geometrijskimi vzorci, ki se pokažejo le ob nekaterih vidnih kotih, plastična prevleka pa je bila v našem primeru klavirsko črna. Na voljo nam je še klasična bela in bolj drzni rdeča in rumena. Ohišje je trdno, lahko pa bi bilo tanjše.
Na dobro vpeto tipkovnico iz prijetnih materialov so dotiskani slovenski znaki, smerne tipke pa so enako velike kot znakovne. Nekoliko čudna je bila odločitev o pomanjšanju vračalke, ki jo ob uporabi pogosto pritisnemo z nekaj čustvene obarvanosti. Te bo vsaj ob privajanju na ViewSonica še nekaj več, saj jo bomo zaradi njene velikosti pogosto zgrešili. Drsna ploščica je prikladno velika, njene tipke pa svojo nalogo opravijo solidno, čeprav bi bila povratna informacija lahko boljša.
Opis druge strojne opreme ni nič posebnega. Disk si zmore zapomniti 160 GB podatkov, Intelov procesor tiktaka z 1,6 GHz, družbo pa mu ob tem delata še gigabajt pomnilnika RAM in integrirana grafična rešitev GMA 950. Zmogljivostni testi zato niso prinesli presenečenj.
Bolj kot vmesnika VGA, treh priključkov USB in zvočnih vmesnikov smo se razveselili vgrajenega modema za mobilna omrežja tretje generacije in razširitvene reže Express Card. V ViewSonicu pa niso pozabili niti na klasični in brezžični omrežni vmesnik, bralnik pomnilniških kartic in spletno kamero.
Napajalni kabel ima velik vtič, a je na njem pretvornik tipa omrežnih vtičnic. Dobre tri ure in pol delovanja s priloženim akumulatorjem sicer ni slab dosežek, a zaradi nekaterih konkurenčnih modelov postajamo razvajeni.
Najbolj pa nas je VNB100 navdušil s kakovostjo zaslona. Barve so enakomerne, kotna vidljivost je občutno boljša od večine tekmecev, zelo dobra je tudi enakomernost osvetlitve. Razlik na papirju sicer ni zaznati, saj je zaslon velik 10 palcev, njegova ločljivost pa je 1024 × 600 pik. Osvetljen je s pomočjo tehnologije LED.
Mini prenosniku je priložen operacijski sistem Windows Home Premium, ki je ob prvem vklopu zelo hitro pripravljen za delo. Všeč nam je bilo tudi, da ne vsebuje veliko prednaložene dodatne programske šare. Smo pa zato deležni otipljivega darila - elastičnega etuija, ki je lahko rdeč ali črn. Odvisno od tega, kako ga obrnete.
VNB100 se nam je prikupil, kljub temu da ne sodi med manjše mini prenosnike. Njegov največji aduti so odličen zaslon, vgrajen modem in tudi nizka cena. Za 300 evrov bi si težko želeli kaj več.
ViewSonic VNB100
Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 52.
Večpredstavni indeks SYSmark 2007 (VideoCreation): 42.
Trajanje delovanja: 3 ure 34 minut.
Zgradba in oprema: 7.
Velikost in teža: 3.
Mere: 25,3 × 18,9 × 3,6 cm, 1,4 kg.
Značilnosti: Intel Atom N270 1,6 GHz, 1 GB RAM, 160 GB disk, WLAN 802.11 a/b/g.
Vgrajeni modem HSDPA: Da.
Zaslon: 10,1-palčni, 1024 × 600 pik.
Operacijski sistem: Windows XP Home.
Cena: 299 EUR.
Prodaja: www.chs.si.
Za: Vgrajen modem HDSPA, zelo dober zaslon, kakovostna zgradba, cena.
Proti: Majhna vračalka, velikost.
Spletno usklajevanje
Čeprav so bili netbooki sprva namenjeni predvsem tistim, ki še niso imeli lastnega računalnika (denimo otroci), pa nekako niso mišljeni kot edini računalnik nekega uporabnika. Njihova naloga je predvsem mobilnost - tisto pravo delo ostaja na večjih prenosnikih in navadnih stacionarnih računalnikih. Pri tem pa se hitro pojavi težava, kako med več računalniki (in morebiti tudi kakim pametnim telefonom) reči usklajevati.
V našem digitalnem življenju se nabere kar nekaj različnih digitalnih zadev. Datoteke (slike, besedila, programi), stiki, spletne bližnjice, elektronska pošta, tudi vnosi v koledarje. Seveda lahko vse prenašamo s pomočjo različnih pomnilnikov - zadnje čase so priljubljeni predvsem zunanji diski in USB ključi. A to je izredno zamudno, seveda pa tudi sitno. Bistveno bolj elegantna je sinhronizacija s spletnimi orodji.
O spletnih storitvah za prenos datotek smo v Monitorju že pisali, nazadnje maja lani. Tu omenimo le enega od bolj preprostih - Dropbox. Gre za spletno stran, kjer imamo brezplačno na voljo 2 GB prostora. Do tega pridemo bodisi prek spletnega vmesnika bodisi prek odjemalskega programa, ki deluje tako v Oknih kot v MacOS-Xu in celo v nekaterih distribucijah Linuxa - mi smo preverili z zadnjim Ubuntujem. Če imamo nameščen omenjen program, se nam na računalniku prikaže mapa, v katero skopiramo datoteke, ki jih želimo uskladiti. Te se prenesejo še na druge računalnike, kjer imamo nameščen odjemalec, hkrati pa se pojavijo tudi v spletnem vmesniku.
Sinhronizacija elektronske pošte in stikov je danes bistveno lažja kot pred leti. Večina uporabnikov je prešla na spletne poštne storitve, ki imajo praviloma že vgrajene možnosti za uvoz in izvoz. Za pravo sinhronizacijo s samostojnimi programi bomo za pošto potrebovali dostop prek protokola IMAP. Med brezplačnimi spletnimi storitvami je IMAP najlaže uporabljati z Googlovim Gmailom. Prednost IMAPa v primerjavi s POP3 je ta, da se vse, kar storimo lokalno (denimo brisanje pošte v odjemalcu), tudi prenese na spletno storitev. Natančna navodila za nastavitve IMAP najdemo na Googlovih straneh za pomoč uporabnikom - tam je opisan postopek za več različnih odjemalcev (Outlook, Thunderbird, Windows Mail), podprta pa je tudi večina najbolj priljubljenih pametnih telefonov.
Če že uporabljamo Gmail za elektronsko pošto, bo najbolj priročno, da ga uporabimo tudi za hrambo stikov. Ko na spletni strani prvič odpremo zavihek s stiki, nam Gmail poda seznam ljudi, s katerimi si najpogosteje izmenjujemo elektronsko pošto. Hkrati ima možnost združiti več elektronskih naslovov pod en stik. Za sinhronizacijo teh stikov z odjemalci je veliko različnih načinov, eden lažjih (za uporabnike Thunderbirda) je dodatek Zindus. Za uporabnike Outlooka pa je na voljo brezplačni Googlov program Gcontactsynch - ta zaenkrat omogoča le ročno usklajevanje, a naj bi bila na poti tudi sinhronizacija za vsak nov, zbrisan ali spremenjen stik.
Usklajevanje koledarjev smo prav tako kot pri pošti uredili prek Googlove brezplačne storitve Google Calendar. Za to je na voljo veliko različnih programov, s katerimi lahko vnose sproti usklajujemo. Za uporabnike Outlooka je najlažja pot prek Googlovega Calendar Sync. Za uporabnike programa Sunbird (samostojni koledar s strani Mozilla) in Thunderbirda (če imamo nameščen koledarski dodatek Lightning) je na voljo dodatek, imenovan Provider for Google Calendar.
Ker so netbooki v veliki meri uporabljeni za brskanje po spletu, omenimo še usklajevanje spletnih bližnjic - bookmarkov. Načinov, kako uskladiti vse zabeležene strani, je silo veliko, od spletnih storitev (denimo Bookmarksync.com) pa do različnih dodatkov (za Firefox jih je na voljo kar veliko, med bolj priljubljenimi sta Googlov Browser Sync for Firefox in pa Xmarks). Še najlaže je uporabnikom Googlovega brskalnika Chrome, ki ima v različici 4.0 to možnost že vgrajeno - priljubljene spletne strani lahko sproti shranjuje v Google račun.
Citat: Mini prenosniki so odlični spremljevalec za brskanje po spletu, pregledovanje elektronske pošte, urejanje dokumentov, prikazovanje predstavitev (omejeni smo z vmesnikom VGA) in tudi ogled kakšnega filma DivX. Posnetki visoke ločljivosti pa so za podhranjene procesorje prevelik zalogaj.
Citat: V preizkušenih modelih smo našli le dva različna procesorja in en vezni nabor. Intel Atom N270 s taktom 1,6 GHz in za 0,06 GHz hitrejšega N280, za grafiko pa je pri obeh skrbela prav tako Intelova rešitev GMA 950.