Malo denarja,malo elektrike
Preizkusili smo enajst UPSov treh različnih izdelovalcev (APC, Socomec, Eaton) iz več različnih cenovnih razredov in ugotavljali, pri katerem za svoj denar dobimo največ. Primerjali smo tako surove fizikalne lastnosti, kot je avtonomija pri konstantnem bremenu, kot tudi paket celotne ponudbe, enostavnost rabe in prijaznost do uporabnika. Izkazalo se je, da za malo denarja dobimo manj in slabšo elektriko, a je ta tudi manj hrupna.
reizkus UPSov je težek, in to dobesedno. Zaradi svinčenih akumulatorjev – žal, litij-ionske baterije najbrž nikoli ne bodo primerne v ta namen – so težki kot svinec. Najlažji modeli tehtajo nekaj kilogramov, najtežji (ki smo jih preizkusili) pa zajetnih trideset. Sicer vsi uporabljajo nepredušno zaprte celice, da pri obračanju ni nevarnosti razlitja žveplene kisline, a so za svojo velikost in težo kljub vsemu sorazmerno občutljivi izdelki. Izdelovalci jih zaradi tega izdatno obložijo s stiroporom in pakirajo v štirikrat prevelike škatle. V majhen star avto smo jih zato morali naložiti v dveh serijah, njegova vrednost pa se je zaradi tovora početverila. Ko smo UPSe uspešno pretovorili, poiskali dovolj podaljškov in priključnih kablov, se je začelo mučenje naprav.
APC
APC je znan ameriški izdelovalec UPSov, ki ga je leta 2007 kupila francoska multinacionalka Schneider Electric, a UPSe še vedno prodajajo pod uveljavljeno blagovno znamko APC. Na testu smo imeli štiri modele: Back UPS Pro 550, Back UPS Pro 900, Smart UPS SMC 1000 in Smart UPS SMT 1000. Da gre za ameriške izdelke, opazimo že pri varnostnih protokolih, saj moramo baterije najprej sploh priključiti. Pri Pro 900 moramo odpreti režo za baterijo, baterijo vzeti ven, pravilno obrniti in znova vstaviti. Modela Smart pa imata na zadnji strani velik priključek, ki fizično poveže akumulatorje z elektroniko v UPSu.
V APC SMT1000 moramo pred uporabo priključiti baterijo.
Modela Pro 550 in Pro 900 sta si zelo podobna. Prvi je osnovni model in namenjen napajanju domačega računalnika z monitorjem ali nezahtevnega strežnika, drugi pa je zgolj nekoliko večja in zmogljivejša inačica iste elektronike. Prvi ima tri napajane izhode, močnejši ima štiri, oba pa imata še prav toliko ščitenih izhodov za varovanje pred napetostnimi sunki iz omrežja. Pred sunki lahko varujeta tudi omrežno povezavo (ethernet). Oba sta v stanju pripravljenosti dovolj tiha, da ju imamo lahko pod mizo. Če imamo zmogljivejši računalnik, priporočamo uporabo Pro 900, ki bo tudi požrešnejše računalnike varno prikrmaril do nadzorovane zaustavitve.
Z osebnim računalnikom ju povežemo prek serijskega vmesnika ali vmesnika USB, nato pa s priložene zgoščenke namestimo PowerChute Personal Edition, ki omogoča krmiljenje. Program ponuja vse standardne funkcije, torej tako pregledovanje dnevnika dogodkov kot tudi nastavljanje parametrov – kdaj se računalnik ob praznjenju akumulatorjev ugasne, kako občutljiv naj bo UPS na omrežna nihanja itd. Čim stabilnejše omrežje imamo, tem višjo občutljivost (pri kolikšnem nihanju preklopi na akumulatorje) si lahko privoščimo. V programu lahko spremljamo tudi porabo električne energije in s tem povezane stroške, če vpišemo ceno elektrike. Oba proizvajata stopničasto napetost, ki je zelo grob približek sinusne napetosti.
PowerChute Personal Edition je pregledno oblikovan program z vsemi pomembnejšimi nastavitvami.
Večina elektronike to tolerira, a tak UPS kljub temu ni primeren za uporabo na področjih, kjer so izpadi električne energije pogosti in daljši, ker nesinusna napetost počasi uničuje elektroniko. Tudi zato, ker se polnita počasi in potrebujeta dobre štiri oziroma pet ur.
Da sta SMC 1000 in SMT 1000 s štirimi napajanimi in štirimi ščitenimi izhodi namenjena poslovni rabi, je razvidno takoj. Pa ne le zaradi višje cene, temveč zaradi robustnejšega videza in priložene programske opreme. SMC 1000 niti ne zagotavlja daljše avtonomije kakor Pro 900. Obema je priložena programska oprema Power Chute Business Edition, ki omogoča osrednje upravljanje v okoljih, kjer je več računalnikov in več UPSov. Na enega namestimo Windows Server, na druge pa Windows Agent. Potem lahko kar prek brskalnika dostopamo do strežnika, ki ima podatke o delovanju vseh UPSov, in tam tudi spreminjamo osrednje nastavitve. Oba imata tudi kakovostne razsmernike, tako da imata na izhodu čisto sinusno napetost.
APC Back UPS Pro 550 jasno opozori, naj ne pričakujemo sinusne napetosti.
Model SMT 1000 je v vseh pogledih boljši od SMC 1000. Ima približno dvakrat zmogljivejše akumulatorje, hitreje se polni (slabi dve uri, SMC 1000 pa tri), v stanju pripravljenosti porabi manj energije in omogoča vse nastavitve že na samem UPSu.
Eaton
Eaton je prav tako ameriški izdelovalec UPSov (v zadnjih letih sicer s sedežem na Irskem), od katerega smo imeli na testu cenejši model, Eaton 5S 550i, in dražjega, Eaton 5PX 1500RT.
Eatonov program UPS Companion je usklajen z modelom 5S 550 – oba ponujata osnovne funkcije, česar ne skrivata.
Prvi je namenjen domači rabi in ima tri napajane izhode in enega ščitenega. Je tudi edini UPS, ki nima prikazovalnika, zato je brez povezave z računalnikom zgolj pogojno uporaben. Program Eaton UPS Companion ponuja le osnovne nastavitve, tj. čas zaustavitve sistema po izgubi napajanja, način zaustavitve (hibernacija, zaustavitev sistema), nastavitev izhodne napetosti (220, 230, 240 V) in pregled delovanja in porabe energije. Po pričakovanjih da UPS od sebe stopničasto napetost, kadar se zanaša na akumulatorje, kar ima vse doslej že navedene pomanjkljivosti. Gre za najbolj okleščen UPS na testu, ki pa mu tega niti ne zamerimo. Svojo osnovno funkcijo – to je zagotavljanje energije ob izpadu elektrike – opravlja dovolj dobro, da lahko rešimo svoje delo. Ob tem mu gre pohvala za tihost, saj je bil daleč najtišji na testu in bi zraven njega lahko spala tudi Kraljična na zrnu graha.
Eatonov Intelligent Power Manager je namenjen višjemu razredu Eatonovih UPSov.
V povsem drugo ligo pa sodi Eaton 5PX 1500RT, za katerega je že ob odpiranju škatle jasno, da je namenjen poslovnim okoljem. Priloženo ima vso potrebno opremo za vgradnjo v strežniške omare, pa tudi glasen je tako, da ga kam drugam niti ne bi dali. Na računalnik ga lahko povežemo prek USBja, lahko pa ga povežemo tudi neposredno v omrežje in ga nadziramo na daleč. Na prikazovalniku na sprednji strani si lahko ogledamo prav vse lastnosti (bremena, napetosti, predviden čas obratovanja, poraba energije) in tudi spremenimo večino nastavitev. Če želimo programsko opremo za krmiljenje, ki se to pot imenuje Intelligent Power Manager.
Socomec
Socomec je francoski izdelovalec UPSov, ki nam je posodil pet modelov. ITY1-TW010B je namizni (ali, bolje rečeno, podmizni) UPS višjega razreda, ki pa je še vedno za domačo rabo. Ima sicer priključek za zunanjo baterijo, zmore 800 W in tudi glasen je za odtenek preveč, da bi ga imeli blizu delovnega prostora, a po drugi strani ima le tri napajane izhode. Na začetku je povzročil mali preplah, ker je tudi po dveh dneh polnjenja prikazovalnik na sprednji strani še vedno kazal animacijo polnjenja baterije. Meritve tokov so pokazale, da se je vmes napolnil in akumulatorje odklopil iz omrežja, a kljub temu ostaja uganka, zakaj tega ni pokazal. Gre za enega redkih modelov, ki ima lasten kabel za priključitev, kar izdelovalca stane točno dva evra, končnega uporabnika pa lahko zelo razveseli. Poleg tega ima še USB in že malo pozabljeni serijski kabel ter seveda zgoščenko z gonilniki. Na njem najdemo program LocalView, ki pa je videti kot iz prejšnjega desetletja. Sicer ponuja vse osnovne funkcije, a je uporabniški vmesnik kljub temu z eno besedo zastarel. Prikazovalnik na prvi strani pokaže stanje naprave in omogoča tudi nekaj nastavitev, a je krmiljenje s štirimi gumbi precej neintuitivno, tako da smo tudi za vklop potrebovali več poskusov.
Naslednja sta bila na vrsti modela NPE-1500 in NPR-1500, ki sta si zelo podobna. Glavna razlika je ta, da ima NPE stopničasto napetost, NPR pa sinusno in da slednji zdrži za odtenek dlje. Na sprednjem prikazovalniku imata samo gumb za vklop in izklop, prikazujeta pa napetost na vhodu, stopnjo obremenitve (kvalitativno od ena do pet) in napolnjenosti baterije (kvalitativno od ena do štiri). Za kaj več informacij moramo odpreti LocalView, a informacij je tam sila malo. Ni, recimo, podatka o napolnjenosti akumulatorja, predvidenem času avtonomije ali bremenu. Najdemo zgolj podatke o napetosti na vhodu, izhodu in obremenitvi v odstotkih, lahko pa seveda nastavimo dejanja ob izpadu napajanja. Ti očitki veljajo vsem Socomecovim UPSom, ki uporabljajo LocalView. Najhujši očitek omenjenima modeloma je glasen alarm (piskanje na 10 sekund) ob izpadu omrežnega napajanja, ki ga ne moremo izključiti. Svarilno, a hitro nadležno.
Socomec LocalView je obtičal v prejšnjem desetletju.
NRT2-U1100C sodi v višji razred, kar nam je jasno že, ko ga potežkamo. V škatli najdemo poleg UPSa še vse potrebne kable (tudi za priključitev v elektriko!), podpornike za samostoječo postavitev, ker bi se sicer lahko prevrnil, ali v omaro 2U (rack) in celo izvijač. Serija RT edina na testu uporablja dvojno pretvorbo (priključna oziroma on-line izvedba), tako da so naprave vedno napajane iz prave sinusne napetosti iz razsmernika ne glede na dogajanje v omrežju.
Priključimo lahko tudi dodatne zunanje akumulatorje oziroma stikalo za obvod (bypass). Poleg krmiljenja prek LocalViewa (o katerem ne bi izgubljali besed) ga lahko upravljamo tudi neposredno prek omrežja. To je UPS, ki je namenjen strežniški rabi, saj so ventilatorji preglasni, da bi ga imeli v istem prostoru kot računalnik, čeprav priklop USB kaže, da je tudi temu vsaj teoretično namenjen. NRT2-U3300C ni nič drugega kot večji brat, ki ga prekaša v vseh pogledih. Zmore večje obremenitve, omogoča daljšo avtonomijo, sodi v večjo omaro 19', ima vhod C19 (in ustrezen priključni kabel) in je res nevzdržno glasen. Sicer pa zanj velja isto kot za šibkejši model.
Za vsako potrebo svoj UPS raste
Pravzaprav bi bilo krivično podati oceno, kateri UPS je najboljši, ker so si bili preizkušeni modeli zelo različni. Za domačo rabo v Ljubljani, kjer so izgube napajanja redke, bosta nalogo povsem zadovoljivo opravila najšibkejša predstavnika. Če enkrat na leto doživite izpad elektrike, je cena na minuto izpada hudo visoka, četudi izberete poceni modele. Tam, kjer so izpadi pogostejši ali če imate več porabnikov, ki jih želite obvarovati, bo delo solidno opravil APC Smart UPS SMT 1000 ali Socomecov Netys NPR-1500-MT. Močnejše, strežniške izvedenke pa so namenjene ljudem, ki tako ali tako vedo, da jih potrebujejo.
Dražji modeli imajo razsmernike, ki proizvajajo sinusno napetost, cenejši pa ne.
Za konec še beseda o amortizaciji. Pri tiskalnikih je samoumevno, da si ogledamo tudi obratovalne stroške, pri UPSih pa moramo upoštevati, da je treba po nekaj letih zamenjati akumulatorje. Omejena sta namreč tako število ciklov polnjenja in praznjenja kakor tudi absolutna starost. Pri cenejših modelih lahko zamenjamo kar UPS, pri dražjih pa seveda ne.
Pogled v laboratorij
Preizkušanje UPSov je nehvaležno početje, pri katerem se moramo upreti skušnjavi, da bi ga oklestili na eno samo številko. Avtonomija pod določeno obremenitvijo je pomemben podatek, ker je to glavna funkcionalnost, po kateri so tudi dobili ime, še zdaleč pa ni edini dejavnik.
Najprej smo za 24 ur vse UPSe priključili na električno napajanje, da so se baterije res popolnoma napolnile. Potem smo vsak UPS obremenili z enakim bremenom, ki sta ga predstavljala osebni računalnik in monitor. Tekla sta v prazno (idle), ker ob preklopu na akumulatorsko napajanje navadno ne nadaljujemo z delom, temveč shranimo odprte dokumente in se pripravimo na izklop. Vatmeter Voltcraft Energy Monitor 3000 je pokazal, da tak sistem porablja 104 W električne energije. Potem smo napajanje iztaknili in čakali, kaj se bo zgodilo. Nato smo preverili, v kolikšnem času se UPS napolni (tcharge). Prazen UPS smo priključili in z vatmetrom opazovali, kdaj elektronika v UPSu odklopi baterijo. To smo opazili kot izrazit padec porabe, pogosto pa tudi kot glasen klik.
Izmerili smo tudi delovno moč (Pfull), ki ju UPS troši ob polnjenju. Ob tem smo primerjali še moč (Pidle), ki jo poln in neobremenjen UPS troši za lastno delovanje. Razlika nam daje okvirno informacijo, s kolikšno močjo se polnijo baterije. Ta podatek je precej dobro koreliran s kapaciteto (Q) in napetostjo (U) baterijske vrste v UPSu in tudi avtonomijo (tload) pod določenim bremenom (Pload). V idealnem svetu brez izgub bi veljalo (Pfull - Pidle) tcharge = QU = (Pload + Pidle). V resnici imamo čisto na vsakem koraku izgube, od usmernikov do akumulatorjev, pa tudi bremena niso povsem linearna.
Ko smo z digitalnim multimetrom pomerili napetost na izhodu UPSa, smo pri nekaterih primerkih namesto pričakovanih 230 V dobili vrednosti 180–200 V. Razlog je v nesinusni napetosti, ki jo proizvajajo nekateri UPSi. Ta poceni elektronski multimeter zmede, ker razmerje med konično in efektivno napetostjo ni več enako. Zato smo na koncu UPSe priključili še na osciloskop Philips PM 3082 in na zaporedno vezanem 10-megaohmskem uporniku pomerili obliko napetosti ob izključenem omrežnem napajanju ter jo primerjali z omrežno napetostjo. Tu najlepše vidimo, kakšno napetost proizvaja UPS z razsmernikom iz enosmernega toka iz akumulatorja. Dražji imajo prave razsmernike za sinusno napetost, cenejši pa dajo od sebe le boljše in slabše približke. Izdelovalci jo imenujejo »aproksimirana« ali »modificirana« sinusna napetost, mi pa jo bomo poimenovali s pravim opisom – stopničasta.
Pomembne so tudi 'vidne' specifikacije, torej cena, število priklopov na UPSu, deklarirana navidezna moč (VA), menu za nastavitve na napravi, krmilna programska oprema in, ne nazadnje, priloženi dodatki. Kot nekakšen standard se je na primer uveljavila odsotnost napajalnega kabla, s katerim priklapljamo monitor ali računalnik in tudi UPS na omrežno napetost (nemški schuko na ženski IEC 60320 C13). Večini UPSov sta priložena le dva kabla ženski C13 na moški C14 za priklop naprav na UPS. To ni resna pomanjkljivost, ker smo manjkajoči kabel dobili pri monitorju ali računalniškem napajalniku, je pa nadležno pri sočasnem testiranju več kot deset UPSov hkrati.
Na koncu smo se obregnili še ob težo in hrup. UPSov navadno ne prenašamo naokoli, glasnost pa je pri rabi doma zelo pomembna. Nekateri modeli so tako glasni, da jih sploh ni mogoče imeti v istem prostoru. Tu mislimo na ropot ventilatorjev, ne na piskanje alarma ob izgubi napajanja, saj tega lahko izključimo (a ne pri vseh!).
Omrežna napetost, ko na isto fazo priključimo velik porabnik, ni več idealna sinusna.
Ker imajo vsi svinčene akumulatorje, to ni bilo predmet ocenjevanja. Prav tako so med testiranjem vsi UPSi na akumulatorsko napajanje preklopili dovolj hitro, da se računalnik ni znova zagnal, monitor pa ni utripnil. Tudi tisti, ki so dajali nesinusno napetost, so ustvarili dovolj dobro nihanje, da so računalniške komponente normalno delovale.
APC Back UPS Pro 550
Cena: 207 EUR.
Za: Poceni, tih, 3+3 izhodi.
Proti: Stopničasta napetost, nizka moč.
APC Back UPS Pro 900
Cena: 305 EUR.
Za: Poceni, tih, 4+4 izhodi, avtonomija.
Proti: Stopničasta napetost.
APC Smart UPS SMC 1000
Cena: 488 EUR.
Za: Sinusna napetost, 4+4 izhodi.
Proti: Ni zaščite za mrežo, avtonomija.
APC Smart UPS SMT 1000
Cena: 572 EUR.
Za: Sinusna napetost, 4+4 izhodi, dolga avtonomija.
Proti: Ni zaščite za omrežje.
Eaton 5S 550
Cena: 110 EUR.
Za: Poceni, tihost.
Proti: Kratka avtonomija, stopničasta napetost.
Eaton 5PX 1500
Cena: 834 EUR.
Za: Sinusna napetost, 4+4 izhodi, dolga avtonomija, oprema za vgradnjo.
Proti Linijski interaktivni, glasnost.
Socomec NPR-1500-MT
Cena: 281 EUR.
Za: Sinusna napetost, tihost.
Proti: Programska oprema, primitiven prikazovalnik, ni izklopa alarma, segrevanje.
Socomec NPE-1500-LCD
Cena: 205 EUR.
Za: Tihost.
Proti: Stopničasta napetost, programska oprema, primitiven prikazovalnik, ni izklopa alarma, segrevanje.
Socomec ITY1-TW010B
Cena: 453 EUR.
Za: Avtonomija.
Proti: Cena, programska oprema.
Socomec NRT2-U1100C
Cena: 592 EUR.
Za: Dodatna oprema za vgradnjo, bypass, priključni (on-line).
Proti: Avtonomija, glasnost, programska oprema.
Socomec NRT2-U3300C
Cena: 1258 EUR.
Za: Dodatna oprema za vgradnjo, bypass, priključni (on-line).
Proti: Glasnost, programska oprema.