Matic Zupančič: Neuporabnost "pop trendov" ali teorija zarote

Se vam zdijo prizori z računalniki v starih znanstvenofantastičnih filmih kaj smešni? Utripanje lučk in enoglasno piskanje je vse, kar ti računalniki res odlično obvladajo. Osebno se tem prizorom niti ne smejim več, kajti na las podobna resničnost me v budnem stanju preganja že kar nekaj časa in spravlja v bes.

Želim si poceni mobilni telefon, ki bi imel samo troje, morda četvero funkcij: govorno telefonijo, pošiljanje sporočil SMS, prenos podatkov in bluetooth povezavo za prostoročno telefoniranje in povezavo z drugimi napravami. Iščem, iščem in enostavno ne najdem. Edinega modela, Nokie 6310, ki je bil najboljši približek temu idealu, ni več mogoče dobiti. Fotoaparat v mobilniku me tako ne zanima, ker imam samostojno napravo, ki precej bolje opravlja to nalogo, e-poštni odjemalec, rokovnik in koledar imam tudi v prenosniku, ki je za delo precej bolj eleganten, igranje igric me ne zanima več, kalkulator je preveč neroden tudi za občasno rabo. Mobilni telefon, ki ga trenutno uporabljam, ima vse to, nima pa tistega, kar najbolj pogrešam, bluetooth povezave, ki precej olajša delo s telefonom. Kup navlake torej, od katere ni kaj dosti haska. Če hočem manj, moram plačati več.

V avtu imam originalni izmenjevalec CD, ki mu ni kaj očitati, če bi ga hranil le s "srebrnimi", torej originalnimi CDji. Ker pa mi je preveč škoda izvirnih, sem si naredil kopije, teh pa izmenjevalec ne prebavi. Vrgel sem se torej v iskanje nadomestne naprave, ki bi morala poleg podpore formatu MP3 podpirati vsaj še predvajanje s ključa USB ali kartice SD. To, da bi v nakup naprave, ki naj bi le ustvarjala zvočno kuliso v avtu, investiral precejšen del plače, mi niti na misel ne pride, zato se seveda oziram po cenejših modelih. A, glej ga zlomka, zgodba o neuporabni navlaki se ponavlja tudi tu.

Ne morem si zamisliti okoliščine, v kateri bi mi prišel prav kateri od teh prelivajočih se in v ritmu glasbe spreminjajočih se zaslonov, ki krasijo veliko večino sodobnih, trendovskih avtoradiev. Kot da med vožnjo ni početi kaj pametnejšega, kot buljiti v zaslon LCD radia in se spraševati, s čim vse me še lahko preseneti. Z družino smo veliko na cesti, tudi ko se že znoči, zato mora biti radio primerno zatemnjen, da ni bolj viden od nasproti vozečih vozil. In smo spet tam! Težko je najti model, ki ne bi svetil s fluorescentno modro, zeleno ali oranžno barvo. Osvetljeni gumbi, kričeči zasloni, ki jih ni mogoče zatemniti - povsem neuporabno. Spet: če hočem manj navlake, moram poseči po modelih višjega cenovnega razreda.

Pri fotoaparatih je seveda na moč podobno. Če je poglavitno, kar pričakujem od fotoaparata, to, da zajema dobre fotografije, potem sem toliko bolj presenečen, da se ob pritisku na sprožilec oglasi ptiček ali kuža in tako pokvari kak "candid" posnetek.

Zdi se mi, da v računalništvu in spletu ni nič bolje. Le kdo si je izmislil odbojne zaslone LCD, ki onemogočajo udobno delo z lučjo ali oknom za hrbtom? Mar so matirani premazi zaslonov res tako nemogoči, da jih je bilo treba zamenjati z nečim še slabšim? Slika je resda videti zelo "kul", delo s takim zaslonom pa malo manj. Še enkrat: če hočem prenosnik z matiranim zaslonom, moram poseči po poslovnih modelih, ti pa, uganili ste, stanejo (precej) več.

Velika večina modrecev modernega sveta že nekaj desetletij ugotavlja, da svet stoji na podobi, imidžu. Ne verjamem pa, da si je kdo predstavljal, da bo to zašlo v tako groteskne višave in širjave. Sprašujem se, kakšna je resnična uporabna vrednost vseh tistih ganljivih in dih jemajočih grafičnih učinkov v Visti ali na novih linuxnih namizjih. Pri vsem tem me čudi, da se je tako imenovana odprtokodna skupnost tako zelo podredila splošnim smernicam, da tu in tam celo prehiteva Microsoft, ki je prvak v lišpanju novih izdelkov. Ena izmed prvih stvari, ki jih naredim ob namestitvi operacijskega sistema, spada pa v poglavje "pop trend", je izklop sistemskih zvokov, ki so mi včasih po nepotrebnem dvigovali pritisk in adrenalin v krvi, ko me je ob kakšni sistemski napaki in pozabljenih do konca odprtih zvočnikih kar vrglo od strahu. Le kdo jih potrebuje?

Stanje v spletu? Nekatera podjetja kar tekmujejo, katero bo imelo spletno stran bolj skregano s pravili uporabnosti: spustni menuji, fleš animacije, oglasne pasice in podobno. Spletna stran Jakoba Nielsena, ki je "generator" standardov s področja uporabnosti spleta (www.useit.com), resda ni več moderna in spominja na minule (statične) čase spletnih strani, a bral jo bo lahko vsakdo, tudi slepi z Braillovo vrstico ob tipkovnici. Tudi tu najbrž velja, da so dala ta podjetja preveč denarja za premajhno uporabnost.

Ko sem prebral, kaj sem napisal do zdaj, se mi je posvetilo, da sem morda na sledi eni večjih zarot. Izdelovalci si mislijo: tistim, ki so mahnjeni na lišp in obliko (in to je večina), dajmo to, kar si želijo, veliko kiča za malo denarja, preostanku pa po zasoljenih cenah ponudimo "high end" izdelke; izkupiček bo za nas vsekakor ugoden.

Ko sem pred leti kupoval športne copate za prosti čas, me je začudila pestrost oblik tega predmeta, ki je v bistvu le obuvalo in nič več. Ob vstopu v trgovino s športno obutvijo sem imel občutek, da sem v kakšni epizodi Zvezdnih stez. Če so izdelovalci takrat modne smernice črpali dobesedno z ulice, na kateri so spraševali za mnenje mularijo, ki je tam igrala košarko ali kaj drugega, potem domnevam, da se danes dogaja nekaj podobnega tudi v "zabavni" tehnologiji. Koliko bi zgrešil, če bi enako trdil tudi za računalništvo in informatiko?

Sprašujem se, kakšna bi bila videti potniška letala ali, bog ne daj, jedrske elektrarne, če bi se podrejale tej pop logiki?

Stanje v spletu? Nekatera podjetja kar tekmujejo, katero bo imelo spletno stran bolj skregano s pravili uporabnosti: spustni menuji, fleš animacije, oglasne pasice in podobno.