Matjaž Gams: Grehi slovenske informatike
Kaj bi našteli kot naglavne grehe slovenske informatike danes? Sledi jih nekaj, čeprav bi se jih dalo nabrati še kar nekaj, o njih morda kdaj drugič. Upam, da se boste s katerim strinjali, oziroma da mi na moj e-naslov pošljete še kakšnega zanimivega ali kak popravek.
Najprej, da ne bo pomote - kot prof. dr. in eden prvih programerjev v Sloveniji, vodja odseka za inteligentne sisteme na Institutu Jožef Stefan, član nacionalnih odborov za šolstvo, informacijsko družbo, znanost, tehnologijo ..., društev za informatiko, umetno inteligenco, kognitivne znanosti itd. bi se moral spoznati na to področje, vendar so "titule" tudi nepotreben balast in morebitna ovira za odkrito besedo. Ključno mentalno vprašanje je sicer neodvisno od formalnosti - ali znamo videti in prikazati stanje slovenske informatike in Slovenije v globalni informacijski družbi na pravi, visoki ravni, kot na primer zatrjujemo študentom na doktorskem študiju?
1. Zdravstvena kartica
Slovenija je uvedla zdravstveno kartico prej kot Evropa, zato nas marsikdo pogleda z občudovanjem, ko to izve. Vendar je projekt znanstvene kartice v zasnovi koncept "kamene" informacijske dobe, o čemer stroka piše vsaj desetletje. Tragikomično je na primer to, da se minister za javno upravo s približno takim mnenjem načeloma strinja, vendar ima praktično zvezane roke.
Takole gre: Preden greste k zdravniku, morate potrditi svojo kartico na "zdravkomatu". Potrditev velja nekaj mesecev, nato pa morate spet na zdravkomat. Če ste slučajno pozabili podaljšati in to ugotovite pri zdravniku, morate najprej na zdravkomat, šele nato se vas lahko loti sestra ali zdravnik. Malo diši po tistem urgentnem pacientu, ki ni imel pri sebi napotnice in se je moral vrniti ponjo in je na poti umrl. Na srečo je takih grozljivih primerov malo, marsikdo pa je preklinjal bizarnost sistema, ki npr. zahteva nesmiselno potrjevanje kartice.
Skoraj vsi imamo kreditne kartice, ki jih ni treba vsakih nekaj mesecev potrditi na določenih posebnih "karticomatih". Enostavno gremo v trgovino in tam prek omrežja preverijo, ali imamo še sredstva na računu. Ampak, počakajte, saj prek omrežja delujejo tudi zdravkomati, ki preverijo, ali smo še v službi! Zakaj potem potrebujemo zdravkomate? In korak naprej - zakaj potrebujemo papirnate napotnice, papirno navlako vseh vrst, če lahko natanko iste podatke hranimo v internetu in jih iz njega varno pobiramo, kartico pa na primer uporabimo za identiteto, če že pozabimo geslo ali pa nas najdejo nezavestne? In tisti tragično preminuli pacient - če bi imeli podatke elektronsko shranjene in varno dostopne prek interneta, ali mu ne bi rešili življenja? Ali ne bi s primernim modernim pristopom razbremenili slovenskega zdravstva in pacientom omogočili bistveno boljše delo in kakovost? Da, da in spet da! Seveda je vpeljava zahtevna tako kadrovsko kot finančno, toda sedanji koncept zdravstvenih kartic prek bankomatov ni nič cenejši, kot bi bil omrežni/internetni. In v nekaj letih bi se elektronsko poslovanje namesto papirnega obrestovalo tako finančno kot po kakovosti storitev.
2. Microsoft
Mnenja o Billu Gatesu, legendarnemu ustanovitelju Microsofta in enemu najbogatejših zemljanov, so ostro polarizirana. Morda je polarizacija še najbolj izrazita znotraj Amerike in znotraj EU, obakrat med računalniškimi intelektualci in kapitalisti. Hvale ga kujejo v nebo kot enega največjih svetovnih vizionarjev, kritike ga označujejo za enega največjih škodljivcev razvoju računalništva, ki prek monopola zavira razvoj novih idej. Za Slovenijo je vprašanje bolj pragmatično - ali naj dosledno uveljavlja Microsoftove rešitve, npr. Windows, ali naj se jim povsem odreče ali naj išče neki kompromis. Pred nekaj leti sem kot neodvisni strokovnjak v nacionalnem svetu za informatizacijo šolstva opozoril, da z odprtokodnimi OS dobimo 12 PC namesto deset z MS. Predvsem pa smo predlagali pretrganje popolne monopolne odvisnosti in "odprtje operacijskih sistemov in programske opreme". Nismo predlagali, da se oprema MS popolnoma zavrne, saj je najbolj razširjena po svetu, pa tudi prehod je zahteven. Predlagali smo dve konkretni možnosti: ali se izbere nekaj inštitucij, recimo nekaj šol, in se poskusno uvede odprtokodne rešitve; ali pa se kupi pol računalnikov z odprtokodnimi in pol z MS OS, recimo v omenjenem primeru namesto deset PC z MS dobimo pet PC z MS in šest PC z odprto kodo.
Kot kompromis je nacionalni strateški svet, kljub temu da se je večina strokovnjakov pridružila pomislekom, izbral rešitev deset PC z MS in odprtokodnimi operacijskimi sistemi hkrati, torej ne 11 ali 12 PC z drugimi rešitvami. Do danes nismo naredili nobenega omembe vrednega koraka naprej v smeri sistematičnega odprtja PCjev niti v šolstvu, kaj šele v drugih sferah.
Treba pa je omeniti, da je EU nedavno trdo kaznovala MS zaradi monopolnega vedenja in to stroka pozdravlja tako na načelni kot na konkretni ravni.
3. Informatika in SAZAS
Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije skrbi za avtorske pravice. Do tu vse lepo in prav. Ko pa kupite ploščo CD ali DVD, plačate avtorske pravice oziroma poseben dodaten "davek" SAZAS, ker boste nanjo zapisovali nelegalno pridobljene glasbo ali filme.
Hopla - kako vnaprej vedo, da ne boste zapisovali npr. svojih programov ali morda legalne zvočne ali avdio posnetke? Osebno, denimo, nisem "zapekel" nič nelegalnega v zadnjih 50 letih, pravzaprav bi lahko napisal tudi v neskončno letih, saj je rezultat enak. Če torej kupim sekiro, ali bom potem plačal hkrati tudi "davek" vsem lastnikom gozdov, ker bom prej ali slej nelegalno podrl kakšno smreko? V čem je razlika, če posekam svojo jablano na svojem vrtu ali posnamem svojo glasbo ali svoj video ali svoj program, in zakaj v drugem primeru plačam davek zaradi potencialne nelegalnosti in prvič ne? Zakaj ne bi v smislu potenciranja neumnosti obdavčili še mobitelov in računalnikov, ki oboji omogočajo poslušanje nelegalne glasbe in gledanje nelegalnih filmov? In, konec koncev, zakaj ne bi obdavčili kar oči in ušes, ki lahko zaznavajo nelegalno muziko in filme?
Najhuje je naslednje - ali ni v informacijski družbi ključna uporaba novih informacijskih medijev in storitev? Ali ni vsaka država zainteresirana, da se ljudje čim bolj informatizirajo, da si nabavijo poceni in zmogljive računalnike, informacijske medije in storitve? Če želi vodstvo države stimulirati uvajanje informatizacije v Slovenijo, čemu s potencialnim davkom zaradi potencialne nelegalnosti draži oz. sistematično zavira uvajanje informacijske družbe?
Ko se začne razprava na tovrstne teme, postrežejo z množico argumentov: ni mogoče preverjati, statistika kaže, da se na črno kopira glasbo in filme, tudi "ona" država ima podobno ureditev ... Pri tem pozabijo, da ima tako ureditev na primer le nekaj odstotkov svetovnega prebivalstva, da je dokaj enostavno preprečiti organizirano piratstvo itd. Zato nima posebnega smisla razpravljati o smotrnosti takih ukrepov, temveč predvsem o tem, zakaj take ukrepe sprejemamo, zakaj jih takoj ne ukinemo in zakaj nihče ni o tem vprašal slovenske informacijske stroke? V več slovenskih strokovnih organizacijah smo se pogovarjali o omenjenem ukrepu in povsod smo bili osupli nad popolno ignoranco odgovornih, ki sprejemajo tako nesmotrne ukrepe in nič ne povprašajo nobenega strokovnjaka s področij informacijske družbe, računalništva ali informatike, oz. se na strokovne proteste požvižgajo. Malce sarkastično bi rekel - tisti, ki je to uvedel, se pač spozna na vse, od informacijske družbe do informatike, zato je normalno, da ni niti poiskal stika s stroko. In ker še nihče ni umrl od tega, tudi ni nobene potrebe po spremembah, kajne?
4. Pomanjkanje znanj s področja informacijske družbe
Vizionarji informacijske družbe so v začetku trdili, da predvsem starejša generacija vodstvenih kadrov ne razume, za kaj gre. Prav gotovo še danes marsikateri starejši ne uporablja računalnika, medtem ko se je pravi problem premaknil na višjo raven. Večina ljudi danes v Sloveniji ali po svetu ne razume ne samo informacijske družbe, temveč niti delovanja osnovnih načel. Svet postaja čedalje bolj zapleten, politika, mediji in določene interesne skupine namenoma vsiljujejo svoje "resnice" z namenom povečevanja svojega vpliva. Stroka zaradi množice reklam in zavajanja kapitala težko prenese svoja sporočila v javnost. Recimo v Ameriki skoraj pol ljudi ne verjame v evolucijo. V Sloveniji večinoma beremo, kako se v Ameriki cedita med in mleko, v Rusiji pa natepavajo star kruh. Globalizacija je super koristna tako za Slovenijo kot Evropo. Nafte še dolgo ne bo manjkalo in samo vprašanje časa je, kdaj se bo bistveno pocenila. Staranje prebivalstva v Evropi in še posebej Sloveniji sploh ni velik problem. Bla bla.
Glede informatike in računalništva ter informacijske družbe so se stvari normalizirale, danes živimo v informacijski družbi in spontano uporabljamo in razumemo njene mehanizme. Bla bla.
Prvi zakon informacijske družbe je zelo podoben Moorovemu - da se gostota elementov na čipu podvoji v približno dveh letih. Tudi zmogljivost prenosa po omrežju ali velikost diskovnih pomnilnikov rasteta eksponentno. Skratka, strojna oprema bolj ali manj raste eksponentno, nekaj podobnega kot pri piramidnih igrah. Trenutek, če so piramidne igre nateg, ki potegne denar naivcev, kako to lahko deluje v računalništvu? Odgovor je preprost - elektronski svet ima nekoliko drugačne zakonitosti kot fizični. Obstaja tudi tretji, umski svet, toda tu o kognitivnih znanostih ne bomo pisali. Da se vrnemo - v računskem oz. informacijskem svetu brez težav razvijamo poljubne elemente eksponentnega zaporedja poljubno dolgo, medtem ko v fizičnem kaj podobnega ni mogoče, razen na kratki rok. Ker sta elektronski in fizični svet povezana, veljajo tudi fizične omejitve, npr. gostote elementov ali hitrosti signalov. Zvijača je v tem, da se bodo fizične omejitve zares pokazale šele čez desetletja, precej pozneje od takrat, ko bo svetovna potrošnja nafte že začela upadati. In zakaj nismo pred desetletjem razvijali računalnikov hitreje, da bi torej imeli takrat današnje? Odgovor je v omejitvah hitrosti rasti človeškega znanja in sposobnosti tehnologije izdelave, ne v fizičnih omejitvah.
Še drobna satirična misel - pred četrt stoletja so me na ljubljanski fakulteti učili, da Moorov zakon začenja pešati, da se je rast že upočasnila. Morda poglejte v internet, kako se je to uresničilo :).
Še en zakon informacijske družbe: Ker strojna oprema eksponentno postaja čedalje sposobnejša, se čedalje hitreje odpirajo nove možnosti vpeljave informacijskih storitev. Ker smo ljudje toliko počasnejši, zlasti kar zadeva razvoj naše strojne opreme, nismo v stanju uresničiti vseh možnosti, ki nam jih ponuja tehnologija. Še več, razlika med zmožnostmi in dejansko izvedbo se stalno povečuje. Zato lahko tudi v Sloveniji, ki ima (še?) to enkratno prednost, da je enotna in homogena mala država, uvedemo marsikatero rešitev prvi na svetu. Zato smo lahko glede e-vlade drugi do tretji v Evropi. Zato nam v informacijskem smislu ni treba z zamudo desetletja kopirati patentiranih rešitev velesil kakor v zdravstvu, temveč jih raje razvijajmo sami; zato lahko naši podjetniki, razvojniki in znanstveniki uvajajo rešitve na svetovni ravni pač glede na znanje, pamet in pridnost.
Torej imamo paradoksalno situacijo - medtem ko večina ljudi misli, da se iz leta v leto ni nič pomembnega spremenilo, rast strojne opreme ostaja eksponentna, zmožnosti pa se povečujejo iz leta v leto ne glede na to, da vsako leto uresničimo več. Če razumete to navidezno paradoksalnost, vam iskreno čestitam.
Skoraj vsi imamo kreditne kartice, ki jih ni treba vsakih nekaj mesecev potrditi na določenih posebnih "karticomatih". Enostavno gremo v trgovino in tam prek omrežja preverijo, ali imamo še sredstva na računu. Ampak, počakajte, saj prek omrežja delujejo tudi zdravkomati, ki preverijo, ali smo še v službi! Zakaj potem potrebujemo zdravkomate?
Če torej kupim sekiro, ali bom potem plačal hkrati tudi "davek" vsem lastnikom gozdov, ker bom prej ali slej nelegalno podrl kakšno smreko?