Med dvema ognjema

Na letošnji konferenci Brainshare je Jack Messman, prvi mož Novella, napovedal, da bodo okenski uporabniki v poslovnih okoljih po izidu Viste začeli prehajati na Linux. Tako prva kot drugi bosta namreč zahtevala dodatne stroške za izobraževanje uporabnikov, zato naj bi podjetja raje posegla po Linuxu, ki je kot sam operacijski sistem cenejši. Pa je tudi dovolj konkurenčen? Preizkus smo opravili kar na Novellovem SuSE Linuxu 10.1.

SuSE že nekaj časa omogoča grafično namestitev, ki je dovolj preprosta, da jo lahko opravi vsakdo, ki je že kdaj nameščal operacijski sistem. Sama grafika s težavnostjo namestitve sicer nima kaj dosti skupnega, saj bi lagali, če bi trdili, da je namestitev Ubunta ali prvega dela Windows XP kaj težja. A kljub temu je prvi vtis ob pogledu na enoten in bogat uporabniški vmesnik, ki uporabnika spremlja med namestitvijo, zagonom in tudi uporabo sistema, dober.

Moteč pa je že prvi korak namestitve, ko izbiramo jezik, med ponujenimi pa je tudi slovenščina. Ni nas toliko zmotilo, da je naša materinščina le delno podprta, saj za slovenjenje odprtokodne programske opreme v glavnem skrbijo prostovoljci, ki jim za to lahko le čestitamo. Zelo čudno pa je osveževanje zaslona, ko izbiramo med jeziki. Pri vsaki menjavi jezika se postavitev besedila nekoliko poruši, potem pa zopet postavi; to ni sicer nič tragičnega, je pa neprepričljivo.

Tik pred potrditvijo namestitve moramo izbrati namizno okolje - GNOME, KDE ali katero drugo. Nobeno sicer ni privzeto izbrano, a ker je prvo navedeno GNOME in je v njegovi kratki predstavitvi kot brskalnik omenjen Firefox (ki sicer ni del okolja), bo večina (novih) uporabnikov zelo verjetno izbrala prav slednje okolje.

To je zelo hladen tuš za razvijalce KDE, saj je SuSE veljal za največjega podpornika tega namiznega okolja, ki mu od velikih distributerjev zdaj povsem zvesto služi le še Mandriva. A do spremembe je prišlo povsem upravičeno.

Ko je nemško podjetje SuSE prevzel ameriški Novell, je namreč hkrati kupil še podjetje Ximian. To se ukvarja zgolj z razvojem programske opreme s knjižnicami GTK+ (torej za GNOME), ustanovil pa ga je Miguel De Icaza, avtor okolja GNOME. Novell se je tako nehote znašel med dvema ognjema, med KDE in GNOME.

Privzeto namizje v KDE ima nekaj novih koristnih ikon na sistemskem pladnju. Srednja raven menuja je nepotrebna, saj na tretji ravni ponavadi izbiramo med peščico programov. Tudi opisi programov namesto imen na menujih niso najboljša izbira: KTorrent namreč pove veliko več kot Data Exchange.

Ali naj zapusti KDE, ki ga SuSE podpira finančno in kadrovsko, ali naj reče ne okolju, ki ga prav toliko ali še bolj podpira Ximian? Vsekakor bi bila poslovno bolj logična prva poteza, a za zdaj SuSE vztraja pri obeh okoljih in izbiro prepušča uporabniku. To pa je, kot bo razvidno pozneje, najslabša možnost. Sami smo namestili obe okolji.

V nadaljevanju sledi namestitev programskih paketov, za katero potrebujemo od 3 od 5 plošč CD, če se odločimo za privzeti izbor paketov. Zatem se še ne moremo takoj prijaviti v sistem, saj ga ob koncu namestitvenega programa lahko (vsaj delno) nastavimo.

SuSE je pravilno spoznal prenosnik, na katerem smo ga preizkušali, in namestil programsko opremo za uporabo posebnih gumbov. Nastavil je tudi omrežje (DHCP) in tako smo lahko prve popravke namestili, še preden smo se prvič prijavili v sistem.

KDE ali GNOME?

Boj med okolji GNOME in KDE traja že nekaj let in še nobenemu ni uspelo prepričati kritične mase uporabnikov, ki bi avtorje drugega okolja odvrnila od nadaljevanja razvoja. Okolji vsebujeta tako orodja za nastavljanje sistema kot tudi uporabniške aplikacije, tako da se distribucije Linuxa delijo predvsem glede na izbrano namizno okolje.

KDE s stališča uporabnikov in razvijalcev velja za bolj evropsko, GNOME pa za ameriško okolje, temeljna razlika med njima pa je uporaba različnih grafičnih knjižnic v programih (KDE je izbral Qt, GNOME pa GTK+). Programi enega okolja v celoti in zadnje čase skoraj enako hitro delujejo tudi v drugem okolju, razlika pa je v zunanjem videzu, ki je posledica rabe različnih knjižnic.

Če povzamemo, je namestitveni program gotovo eden boljših, kljub temu pa ostaja dovolj prostora za izboljšave. Izbira namiznega okolja je nepotreben korak, ker novi uporabniki ne poznajo ne KDE, ne GNOME, niti ne vedo, kaj je namizno okolje. Iz istega razloga je nesmiselno od uporabnika zahtevati tudi vnos imena gostitelja (hostname). Precej bolj razumljiva besedna zveza je ime računalnika.

Tako kot ob začetku namestitve in kot smo pri distribuciji SuSE že vajeni, nas ob zagonu ne plašijo večini nerazumljiva sistemska sporočila, temveč nas pozdravi kameleon na prijetnem modrem ozadju in animacija, ki ponazarja zagon. Ta je morda za odtenek hitrejši kot pri prejšnjih izdajah, a še vedno krepko zaostaja za Windows.

Najprej smo se prijavili v KDE, ki je videti kot običajno, na sistemskem pultu pa je nekoliko več ikon kot ponavadi in ponazarjajo ključne novosti izdaje 10.1. Najmanjša in najbolj neprepoznavna prikazuje stanje omrežnih povezav, tako brezžičnih kot ožičenih, tako širokopasovnih kot tudi klicnega dostopa in povezav VPN.

Tako YaST kot KDE Wallet neprestano zahtevata vnos gesla, to pa čez čas postane nadležno.

Naslednja ikona je namenjena samodejnim posodobitvam. Nenavadno je, da orodje, ki skrbi zanje, uporablja knjižnico GTK+, saj SuSEjevo globalno nastavitveno orodje YaST, ki je v prejšnjih različicah skrbelo za posodabljanje, uporablja Qt. Pred posodabljanjem sistema je treba uporabnika dodati tudi na seznam uporabnikov, ki jim je to početje dovoljeno, tako da vnesemo geslo uporabnika root.

Tu bodo začetniki spet nekoliko zmedeni zaradi čudnega izrazoslovja, saj nas program obvesti, da moramo biti pred posodobitvami del zmd, nikjer pa ne piše, kaj je zmd. Zlobno bi se lahko vprašali, če ni slučajno okrajšava za ZMeDo.

Pomemben delež k ustvarjanju slednje prispeva tudi programski del orodja YaST, ki ima kar deset modulov. Naj jih naštejemo le pet: Online Update, Online Update Configuration, Online Update Setup, System Update, Patch CD Update. Se tudi vam zdijo nekateri med njimi praktično neločljivi?

Pred uporabo orodja YaST je treba vsakič vnesti geslo uporabnika root, a ni nikjer možnosti, da si ga sistem zapomni. V prvih dneh uporabe, ko nastavljamo računalnik, bomo takšno "kljukico" zelo pogrešali. Za podobne nevšečnosti poskrbi tudi skrbnik gesel KDE Wallet. Ob vsaki prijavi moramo namreč vnesti še geslo za KDE Wallet in ker npr. prebiramo pošto ali klepetamo takoj po prijavi, geslo vnašamo dvakrat zapored.

Sicer pa YaST vsebuje kar nekaj novih modulov, npr. modul za delo z navideznim strežnikom Xen in celo vrsto modulov za delo z varnostnim orodjem AppArmor. Želeli pa bi si, da bi bila odzivnost nekaterih delov boljša, saj je modul za namestitev programske opreme iz spleta rabil več kot dve minuti za zagon in porabil večino pomnilnika (naš prenosnik ga je imel 512 MB!).

Ker je sistem že med namestitvijo naš računalnik pravilno prepoznal kot prenosnik, posebna ikona bdi tudi nad stanjem akumulatorja in varčevanjem z energijo. Glede na razmerje med zmogljivostjo in varčevanjem z energijo lahko izbiramo med štirimi shemami (profili). Ikona omogoča tudi spanje in hibernacijo prenosnika, kar je SuSE ponudil med prvimi, a je spet uporabil povprečnim smrtnikom nerazumljive izraze: "suspend to ram" in "suspend to disk".

SuSE Linux 10.1 v okolju GNOME 2.12, ki ga bo verjetno izbrala večina uporabnikov, vsaj novih. Večja dodelanost je vidna pri podobi Beagla in pri sistemskih obvestilih.

Za marsikoga najpomembnejša in najpogosteje rabljena nova ikona na sistemskem pladnju je namenjena hitremu iskanju z Beaglom, ki išče tudi po metapodatkih, torej je nadomestek za Google Desktop oz. Spotlight. Deluje dobro, nismo dobili občutka, da bi bil SuSE zaradi Beagla počasnejši, zmotilo pa nas je, da je bilo treba ob prvi uporabi ročno zagnati iskalni daemon, ki bi bil lahko vključen samodejno.

Nadzorno središče KDE ostaja večinoma enako kot v prejšnjih različicah. Modul za uporabo ThinkPadovih gumbov se je sicer namestil, k delovanju pa smo ga prepričali šele po posegu v konzolo, kar bo za večino uporabnikov spet pretežko. Povsem brez potrebe se je namestil tudi modul za delo s prenosniki Sony VAIO.

Namestitev tiskalnika, ki smo ga naknadno priključili, je uspela brez težav, a dokler nismo natisnili preskusne strani, je bil tiskalnik še vedno označen kot nenastavljen. Nenavadna je tudi skupna uporaba datotek v omrežju, ki sprva ni delovala, dokler nismo prej onemogočili požarnega zidu.

Pohvaliti velja pisarniško zbirko OpenOffice.org 2, ki deluje enako dobro tako v KDE kot v GNOME, v obeh okoljih je videti domače in uporablja domača pogovorna okna za shranjevanje in odpiranje datotek. Za Firefox bi lahko trdili enako, če ne bi bilo težav s srednjim gumbom miške. S tem namreč ni moč odpreti povezav na novih zavihkih, niti zapirati zavihkov, to pa močno skazi uporabniško izkušnjo pri brskanju.

Na največ težav smo naleteli pri večpredstavnih programih. Po namestitvi ni moč predvajati ne glasbe mp3, ne filmov DVD, niti DivX, XviD ipd. Razlog za to so seveda lastniški kodeki, ki jih lahko namestimo s pomočjo neuradnih virov namestitvenih paketov. A te smo komajda našli, saj SuSE ne premore dokumentacije v slogu Ubunta, ki na straneh wiki, v forumih in že v sami pomoči natančno pojasni, kako se rešiti iz podobnih zagat.

XGL in Compiz

SuSE Linux 10.1 je prva izmed večjih distribucij Linuxa, ki vsebuje grafično arhitekturo XGL in kompozicijski okenski upravitelj Compiz. Omogočata učinkovitejšo izrabo sodobnih grafičnih kartic s strojnim 3D pospeševanjem kar na ravni oken.

Tako lahko uporabniški vmesnik obogatimo s številnimi učinki, ki so se doslej zdeli težko predstavljivi. Namizja lahko prikažemo kot ploskve na kocki in pri prehodu med njimi vidimo vrtenje kocke. Okna lahko razporedimo po zaslonu tako, kot zmore Applov Exposé, omogočena je prosojnost, povečevanje in pomanjševanje delov zaslona, animirano ozadje in številni drugi učinki.

Po namestitvi kodekov smo šele lahko začeli zares preizkušati večpredstavna orodja. Predvsem glasbeni predvajalnik amaroK (KDE) je izvrsten in brez zadržkov lahko rečemo, da je to najboljši predvajalnik v Linuxu ta hip (če ne še kje drugje). Omogoča samodejno ocenjevanje skladb, prikaz značk ID3 in ovitkov plošč, ki jih najde v spletu, in predloge za nadaljnje poslušanje.

Kaffeine je podobno zmogljiv predvajalnik videa, ki pa ima nedopustno lastnost - izjemno nestabilnost. Kar dvakrat je namreč povsem sesul sistem, tako da smo ga zbudili šele po "trdem" izklopu. Eden izmed večpredstavnih vstavkov za Firefox je sistem sesul še tretjič, kar nam ni uspelo še na nobenem preizkusu (starejših različic) SuSE Linuxa.

Glasbeni predvajalnik Banshee in predvajalnik videa Totem, ki sta del GNOME, sta sicer nekoliko manj zmogljiva, a je drugi za razliko od Kaffeina vsaj stabilen. To velja tudi za GNOME nasploh, saj smo v KDE imeli težave z nestabilnostjo tudi pri uporabi tako osnovnega orodja, kot je arhivar Ark. "Ameriško" okolje je tudi grafično bolj konsistentno, saj vsa osnovna orodja temeljijo na GTK+, stabilnost pa bi lahko bila tudi izbira različice 2.12, čeprav je 2.14 že nekaj tednov na voljo.

Kljub temu da je v SuSE Linuxu GNOME verjetno boljša izbira, še vedno ni popoln. Nedodelanost se kaže npr. v nadzornem središču, ki je oblikovano na silo. Orodji za upravljanje omrežij in energije sta sicer tudi tu na sistemskem pladnju, a sta precej manj zmogljivi kot v KDE.

Očitno je, da bi bil SuSE Linux mnogo boljši, če bi se odločil za eno okolje in gradil na njem. Ta hip pa sta obe okolji razviti le na pol.

SuSE Linux 10.1

Kaj: Operacijski sistem.

Izdeluje: Skupnost openSuSE, www.opensuse.org.

Cena: Brezplačno.

Za: Podpora novim tehnologijam, grafična podoba.

Proti: Nedodelanost, nestabilnost in občasna neodzivnost.