Med kitajskim zmajem in ameriškim orlom

Razkol med Zahodom in Vzhodom na področju digitalne ekonomije v zadnjih letih postaja vedno večji, kot po naključju pa regija Balkana spet igra vlogo vojne krajine, kjer lahko v praksi vidimo boj ameriških in kitajskih interesov na področju digitalnih tehnologij ter storitev.

Od tehnologije 5G, digitalnih plačilnih sistemov do družabnih omrežij in tehnologij nadzora – zdi se, da razvoj ameriške in kitajske tehnologije poteka popolnoma ločeno, ženejo pa jih isti trendi digitalne ekonomije. A pregled dejanskih praks pokaže drugačno sliko – obe ekonomiji rasteta komplementarno, saj kitajska podjetja prodirajo v Evropo in Združene države Amerike, medtem ko podjetja Zahoda koketirajo tudi z uporabniki na drugi strani Kitajskega zidu.

Pri tem se zdi, da se oba igralca na »tujem« trgu srečujeta s podobnimi izzivi: vprašanje pravne ureditve tehnologij in regulacije tujih igralcev kot pomoč domači industriji, razprava o vlogi digitalnih velikanov v političnemu ustroju in vprašanje lastništva podatkov, ki jih uporabniki puščamo v njihovih naročjih. Po drugi strani imajo tako Kitajska kot tudi države Zahoda posamezna področja, ki so za zdaj še zelo specifična – Kitajsko skrbi predvsem podatkovna ekonomija, medtem ko na Zahodu vedno večjo vlogo igra vprašanje človekovih pravic v digitalni ekonomiji.

Poglejmo torej probleme, s katerimi se na Zahodu in Vzhodu srečujejo ameriški digitalni velikani, in kaj nam poskusi njihovih reševanj povedo o prihodnosti razvoja digitalne ekonomije.

Kitajska: digitalni zmaj na globalnem pohodu

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je delovanje podjetij ameriške in evropske digitalne ekonomije nekompatibilno z delovanjem na kitajskem trgu. Čeprav je razvoj digitalne ekonomije na Kitajskem izredno neuravnotežen, se lahko Kitajska pohvali z dobro razvitim sektorjem e-trgovine in digitalnega finančnega sektorja (t. i. fintech) v obalnih regijah.

Tako Kitajska beleži skoraj polovico vseh transakcij globalne e-trgovine, medtem ko e-trgovina predstavlja dobrih 15 odstotkov penetracije (v primerjavi z desetimi odstotki penetracije, ki jih lahko beležimo v ZDA). Na področju digitalnega finančnega sektorja je razlika še večja – tukaj Kitajska beleži več kot 70 odstotkov globalnih transakcij, plačevanje s pametnimi telefoni pa je kar 11-krat bolj razširjeno kot v ZDA.

Tehnologija 5G bo na novo premešala karte digitalnih velikanov.

Kitajska digitalna ekonomija predstavlja dobro tretjino vsega obsega kitajskega gospodarstva, rast pa je tudi v času pandemije dosegala deset odstotkov na letni ravni. Do leta 2027 naj bi kitajski digitalni velikani postali glavno gonilo kitajskega gospodarstva, obseg digitalne ekonomije pa naj bi presegel polovico celotnega kitajskega bruto domačega proizvoda.

Tudi na področju digitalnih velikanov se tehtnica nagiba v prid Kitajske. Čeprav je največ podjetij digitalne ekonomije še vedno lociranih v Združenih državah Amerike, se kitajski digitalni velikani tako na področju storitev kot tudi tehnologije vedno hitreje prebijajo v sam vrh po prometu, zaslužku in dosegu. Tudi na račun širitve na Zahod.

Kitajski digitalni velikani

Glavnih šest kitajskih velikanov, ki obvladujejo večino kitajskega digitalnega trga storitev in naprav, tako še naprej predstavlja močno domače jedro, v zadnjih letih pa se vedno bolj širijo tudi na Zahod, predvsem prek Madžarske in Srbije.

Na področju iskalnikov digitalnih informacij kraljuje Baidu, ki ima na Kitajskem 70-odstotni tržni delež. Tako kot Google se je tudi Baidu v letih razvoja razširil na področje video posnetkov ter umetne inteligence, kjer inovirajo tudi na področju samovozečih vozil.

Kitajskemu Amazonu je ime Alibaba. Tako kot Amazon deluje na področju spletne trgovine, vlaga pa tudi v računalništvo v oblaku in razvija e-plačilne sisteme, ki jih uporabljajo tako na Kitajskem kot tudi drugod po svetu.

Podjetje Tencent bi lahko opisali kot kombinacijo studia za razvoj računalniških iger, e-plačil in sistema za komuniciranje (paradna aplikacija se imenuje Wechat). Pestrost na digitalnem trgu jim omogoča globalno prisotnost in prinaša več kot milijardo uporabnikov.

Kitajska je napovedala velike regulatorne posege na trgu digitalne ekonomije.

Na podobnem področju deluje kitajsko podjetje Bytedance, ki ima v lasti aplikacijo Tiktok. Hkrati gre za enega redkih kitajskih paradnih konjev, ki mu je uspel preboj na Zahod, čeprav tudi tukaj ni šlo brez političnih zapletov.

Zadnji velikan kitajske digitalne ekonomije je seveda proizvajalec pametnih telefonov in druge opreme Huawei. Drugi največji proizvajalec pametnih telefonov na globalnem trgu, ki ameriškim regulatorjem trenutno dviguje pritisk predvsem na trgu 5G strežniške in antenske opreme, že nekaj let uspešno prodira tudi na Zahod, predvsem prek Srbije in Madžarske.

Spodletela širitev Zahoda na Vzhod

Na drugi strani lahko že več let spremljamo spodletele poskuse širitve zahodne digitalne ekonomije na kitajsko tržišče. Zanimivo je dejstvo, da je neuspeh v nasprotju s širjenjem »analogne« zahodne ekonomije na področje Kitajske, ki je v zadnjih 50 letih doživljalo relativno dobre rezultate. Tako si podjetja, kot so Amazon, IBM, Google, Uber, eBay in ostali velikani, za zdaj še ne morejo obetati sadežev uspeha, ki bi jih prinesla uspešna širitev na kitajski digitalni trg s skoraj milijardo uporabnikov.

Razlogi za neuspeh so zanimivi in predvsem zelo pestri. Začnemo lahko pri nerazumevanju kulturnega okvira kitajske digitalne ekonomije, zaradi česar so se podjetja ameriške digitalne ekonomije srečevala z nepremostljivimi ovirami pri navezovanju stikov s ciljno javnostjo na eni strani in s slabimi odnosi z regulatorji na drugi. Poleg kulture je bil problem tudi naravnost ogromen trg, na katerega po mnenjih več raziskovalcev zahodna podjetja enostavno niso bila pripravljena.

Dodamo lahko še (pre)veliko število konkurentov in posnemovalcev, ki so podjetjem ameriške digitalne ekonomije ovirala hitro vzpostavitev mono- oziroma oligopolnega položaja, zaradi katerega uspevajo na Zahodu. Končno – del razlogov za neuspeh več virov pripisuje tudi kitajski politični drži, ki je branila lokalne interese in na tak način ovirala širitev tujih podjetij.

Kitajska družba nadzora raste tudi ob pomoči zahodnih tehnoloških velikanov.

Oglejmo si nekaj neuspelih poskusov zahodnih digitalnih velikanov, ki so si na kitajskem trgu polomili zobe.

Amazon: neprilagojeni poslovni model

Čeprav je Amazon na kitajski digitalni trg vstopil že leta 2004 in poskušal z nakupom nekaterih lokalnih konkurentov vzpostaviti svojo prisotnost na kitajskem trgu, je moral 11 let kasneje priznati poraz in se umakniti s kitajskega digitalnega trga. Glavni vzrok za neuspeh: spodletela prilagoditev na kitajske razmere, ki so od Amazona zahtevale velike spremembe v nakupovalnem lijaku, načinu plačevanja in oblikovalskih rešitvah. Amazon je imel težave tudi z zagotavljanjem dostopnosti izdelkov v svoji e-trgovini, saj je poskušal nadzorovati celotno dobavno verigo, kar se je izkazalo kot misija nemogoče.

Apple: predrag simbol ameriške politike

Tudi Apple za zdaj še ni našel zmagovalne formule za uspeh na kitajskem trgu, kjer so ga po analizah teple predvsem previsoke cene paradnega konja, telefonov znamke iPhone, in prevelika navezava na ameriško politiko, ki gre v nos Kitajcem. Analitiki izpostavljajo še kakovostno kitajsko industrijo pametnih telefonov, v primerjavi s katero iphone po mnenju kitajskih potrošnikov »ni nič posebnega«. In končno – dolgoletno vztrajanje pri samo enem modelu telefona v primerjavi s kitajsko pestrostjo ponudbe, ki je pri kitajskih potrošnikih naletela na gluha ušesa.

Uber: problem trga tisočerih trgov

Uber se je na spodletelih poskusih drugih ameriških digitalnih velikanov na kitajskem trgu naučil nekaj novih trikov, ki so na začetku obetali uspeh. Po mnenju analitikov se je res trudil, da bi na Kitajskem vzpostavil kitajsko različico svojega poslovnega modela in ne samo gole kopije, a so ga na koncu pokopale velike razlike med posameznimi kitajskimi mesti, znotraj katerih je poskušal delovati. Razlike med zakonodajo in navadami potrošnikov so namreč pomenile, da se je moralo podjetje z vsakim mestom ukvarjati kot s popolnoma novim trgom, kar je bil na koncu največji dejavnik neuspeha.

Balkanski polotok je ena od glavnih kitajskih vstopnih točk v EU.

Google: digitalna ekonomija je politično vprašanje

Tudi simbol zahodne digitalne ekonomije si je na Kitajskem kar nekaj časa lizal rane po uvodnem neuspehu, ki ga je pripisati tako zahtevam kitajske politike, ki je od ameriškega podjetja zahtevalo cenzuro iskalnih rezultatov, kot tudi ekonomskemu zdrsu Googlovih storitev na kitajskem trgu. In zakaj Googlu ni uspelo? Glavni vzrok so bile že omenjene kulturne razlike in močna domača digitalna industrija, ki je kitajskim uporabnikom zadostovala.

Nesvete zveze Zahoda in Vzhoda

A če bi mislili, da kitajska in ameriška digitalna ekonomija obstajata v ločenih vesoljih, kjer se vsaka od globalnih velesil trudi, da bi na svojem področju obdržala primat nad uporabniškimi podatki, infrastrukturo in storitvami, že več let lahko spremljamo povezovanje ameriških in kitajskih akterjev, ki poskušajo na različne načine poiskati rešitve za soobstoj.

Pri tem so v podrejenem položaju predvsem ameriška in evropska podjetja, ki se morajo za vstop in vzdržen nastop na kitajskem trgu podrejati kitajskim pravilom igre, to pa vodi do neprijetnih situacij na domačih (ameriških in evropskih) trgih.

• Amazon je po poročanju več medijev pred leti podlegel pritiskom kitajske politike in na kitajski različici svoje trgovine onemogočil ocene ter kritike zbirke govorov in misli kitajskega predsednika Ši Džinpinga. To je storil po odzivu kitajskih oblasti na slabe ocene in recenzije uporabnikov, ki so na tak način izražali svoje nestrinjanje s kitajskim režimom.

• Apple je leta 2016 podpisal pogodbo s kitajsko vlado, ki je temu ameriškemu proizvajalcu pametnih telefonov omogočila neoviran prodor na kitajski trg brez »nagajanja« regulatorjev v zameno za slabih 300 milijard evrov vredne investicije v to tržišče. Hkrati je na kitajskem ozemlju vzpostavil podatkovne centre, ki morajo ustrezati kitajskim regulatornim okvirom, kar po mnenju kritikov pomeni zmanjšano zasebnost podatkov.

Prihodnost digitalne ekonomije je tudi v lastništvu kovin.

• Google je posebej za Kitajsko razvil različico svojega iskalnika, imenovano Kačji pastir, ki je dovoljeval cenzuro vsebine in »urednikovanje« politično spornih zadetkov. Po uporu lastnih programerjev je projekt leta 2019 ukinil, čeprav nekateri Googlovi sodelavci opozarjajo, da se razvoj spornega iskalnika nadaljuje.

• Microsoft je po pritiskih kitajskih oblasti v svojem iskalniku Bing za kitajski trg lanskega decembra za 30 dni izklopil funkcijo samodejnih predlogov (t. i. auto-suggest), hkrati pa na kitajskem trgu izklopil svoje poslovno družabno omrežje LinkedIn, ki »mu ni uspelo dohajati zahtev regulatorja«.

• Več ameriških podjetij (Cisco, Dell, HP, IBM, Microsoft in Oracle) kitajskim oblastem s tehnološkimi rešitvami pomaga pri razvoju sistema množičnega nadzora imenovanega Zlati ščit (t. i. Golden Shield), s katerim kitajske oblasti nadzirajo disidente, verske manjšine in druge skupine ljudi na območju Kitajske.

• Zadnji incident na področju (prisilnega) sodelovanja zahodnih paradnih konjev digitalne ekonomije s kitajskimi oblastmi pa prihaja prav na prvi dan leta 2022, saj je več neodvisnih virov opozorilo na vedno bolj agresivno črpanje uporabniških podatkov iz več omrežij, med katere spadata tudi Facebook in Twitter, s katerimi kitajske oblasti zbirajo podatke o tujih novinarjih, akademikih in kritikih kitajskega režima na Zahodu.

Kitajski pohod v tujino

Kitajska informacijska družba pa ne kraljuje samo na domačem trgu, temveč se relativno uspešno širi tudi proti Zahodu. Pri tem eno od glavnih vlog igra prav regija, v katero spada tudi Slovenija, saj se kitajski paradni konji, kot je Huawei, vedno bolj sidrajo prav v naši regiji.

Širitev na Zahod ima tako gospodarske kot tudi politične razloge. Kitajska podjetja se namreč vse bolj soočajo z regulatornimi pritiski na domačih trgih, kar jih sili v širino v tujino, del razlogov leži tudi v vedno večji kitajski konkurenci na področju informacijske družbe. Ciljni trgi pa niso samo ZDA in EU, temveč tudi Avstralija in jugovzhodna Azija (Singapur), ki se za zdaj še pozitivno odzivajo na kitajske predstavnike informacijske družbe in jih ne ovirajo pri širitvi.

Analitiki opozarjajo, da bo imela Kitajska lahko delo predvsem na razvijajočih se trgih v jugovzhodni Aziji in Afriki, kjer regulatorni pritiski niso tako močni, hkrati pa trg še ni prenasičen. Težje delo pa jo čaka v Evropski uniji in v Združenih državah Amerike, ki v kitajski ekspanziji vidijo tako gospodarski kot tudi politični problem tuje velesile na domačem terenu.

Pri tem enega glavnih razlogov za strah igrajo povezave med kitajskimi spletnimi velikani in kitajskimi oblastmi, ki na Zahodu sprožajo nelagodje predvsem na področju uporabniške zasebnosti. Tako se je golo prepričevanje potrošnikov, da so proizvodi kitajske informacijske družbe kakovostni in uporabni, umaknilo prepričevanju tujih državljank in državljanov, da z uporabo izdelkov in storitev kitajske informacijske družbe ne padajo v mrežo nadzora kitajske države. Kar je izredno težko.

Poleg vseh že prej omenjenih problemov se namreč kitajska podjetja soočajo tudi z izzivom pomanjkanja regulatornega okvira, s katerim si lahko uporabniki pomagajo, ko naletijo na vprašanje pri varovanju podatkov oziroma uporabniški zasebnosti. Relativno slaba regulacija kitajske digitalne ekonomije je v preteklosti namreč igrala vlogo palice in korenčka za kitajska podjetja podatkovne ekonomije – razvoj je bil hitrejši in z manj ovirami, hkrati pa je bilo več uporabniškega nezaupanja.

Kitajski način regulacije spletnih velikanov

A tudi to se je začelo spreminjati. Kitajske oblasti so po letih politike prostih rok napovedali večje regulatorne posege na področje digitalne ekonomije, od regulacije in transparentnega delovanja algoritmov do podatkovne avtonomije in kibernetske varnosti.

Na področju algoritmov bo Kitajska zahtevala transparentno delovanje sistemov za predlaganje vsebin, ki ne smejo kršiti kitajske zakonodaje in ogrožati kitajske domovinske varnosti, hkrati morajo novičarski portali delovati z medijsko licenco, uporabnikom pa na jasen način razložili delovanje algoritemskih sistemov za predlaganje vsebin. Ti morajo imeti možnost izklopa algoritemskega urednikovanja vsebin, hkrati pa kitajske oblasti za ranljive skupine (starejši uporabniki) zahtevajo posebne varovalke pred prevarami in zlorabami. Prepovedana bo tudi algoritemska manipulacija cen na različnih področjih oziroma pri različnih uporabnikih, z regulativo pa bo posegla tudi na področje »zasvajajočih« vsebin, ki so problematične predvsem na področju družabnih omrežij in spletnih iger. Na teh področjih bo Kitajska od nekaterih velikih podjetij zahtevala tudi poseben varnostni pregled pred nastopom na tujih borzah.

Na področju e-trgovine bo Kitajska zahtevala registracijo podjetij na ozemlju Kitajske, hkrati pa bo zahtevala ločevanje vej istega podjetja, ki se ukvarjajo s finančnimi posli. Napoveduje tudi natančnejšo regulacijo spletnega oglaševanja ter omejevanje nelegalne trgovine z redkimi živalmi in rastlinami.

Po pričakovanjih napovedi regulacije pri različnih interesnih skupinah doživljajo pozitivne in negativne odzive. Medtem ko nekateri opozarjajo na upad rasti in zmanjšanje obsega kitajske digitalne ekonomije, drugi hvalijo regulatorni pristop, ki bo povečal uporabniško zaupanje in pomagal tudi ameriški digitalni ekonomiji, saj bo izenačil pogoje nastopov na globalnih digitalnih trgih.

A področje regulacije digitalnih velikanov pesti tudi Evropsko unijo in Združene države Amerike, ki v iskanju navdiha za razrešitev gordijskega vozla na tem področju opazujejo tudi kitajske poskuse in poskušajo iz njih izluščiti koristne prakse, ki bi jih lahko uporabile tudi na domačem terenu. Trenutno je namreč na področju Evropske unije in Združenih držav Amerike opaziti povečano politično zanimanje za razrešitev tega vprašanja, ki pa se ga zakonodajalci lotevajo zelo okorno in brez prave vizije.

Kitajska informacijska družba je na pohodu.

Balkanski zid: vojna krajina kitajske (digitalne) ekonomije

Kot po naključju se ravno področje Balkanskega polotoka vedno bolj kaže kot poligon merjenja moči med Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se zadnja leta pojavlja kot vse pomembnejši gospodarski akter v več državah tega ozemlja.

Del navdušenja nad regijo je pripisati relativno ohlapnim regulatornim okvirom, pomanjkanju politične strategije za vodenje držav, ki na široko odpira vrata tujim interesom in lobistom, upehanim lokalnim ekonomijam, ki so lačne investicij, ter propadajoči infrastrukturi, ki kliče po obnovi.

Tako po podatkih BIRN (Balkan Investigative Reporting Network) največ kitajskih investicij beležijo v Srbiji, ki postaja »kitajski poligon na Balkanu«. Kitajska v Srbiji gradi infrastrukturo, vzpostavlja sisteme nadzora in telekomunikacijske infrastrukture.

V Črni gori se Kitajska pojavlja predvsem v vlogi gradnje avtocest in železniškega omrežja, posebnost pa je astronomska višina kitajskega posojila tej državi, zaradi katerega je po mnenju kritikov država zapadla v kitajsko sfero vpliva. V Bosni je kitajski vpliv najmanjši, v večini primerov pa Kitajska investira v termonuklearno energijo.

Grčija je po ekonomski krizi pred desetimi leti doživela obdobje razočaranja nad Evropsko unijo in tako postala idealno področje za širjenje kitajske sfere vpliva. Prevladujejo ??? investicije v transportno omrežje in pristanišča, se pa v zadnjem času z menjavo grške vlade zaupanje v kitajske investicije zmanjšuje. Albanija in Severna Makedonija za kitajske investicije trenutno nista zanimivi.

Na področju Slovenije se kitajski vpliv širi tako na političnem področju kot tudi na ekonomskem. Kot članica Evropske unije Slovenija predstavlja eno od evropskih vstopnih točk za kitajsko informacijsko družbo, kar se nenazadnje vidi pri bitki za infrastrukturo 5G in kitajskih nakupih slovenskih podjetij. V zadnjem času so se odnosi rahlo ohladili, čeprav kitajska podjetja informacijske tehnologije na področju Slovenije pospešeno odpirajo trgovine in logistične centre.

Navkljub temu Kitajska v regiji Balkana vidi enostavno pot do trgov Evropske unije in Združenih držav Amerike, regija pa zaradi ohlapne regulacije in breizdejnosti predstavlja relativno nizek prag.

Prihodnost: med zmajem in orlom

Če se na koncu ozremo še v prihodnost in poskušamo ugotoviti, v katero smer se bo razvijala informacijska družba letos, potem ne moremo mimo vprašanja surovin za proizvodnjo izdelkov informacijske ekonomije.

Vedno večja kriza na področju redkih kovin, iz katerih je informacijska družba dobesedno sestavljena, in zaostrovanje odnosa med Kitajsko in Združenimi državami Amerike ter vprašanje afriške celine, ki predstavlja še neizkoriščen, a ogromen trg digitalne ekonomije, bodo vprašanja, ki bodo odločala o prihodnosti razvoja informacijske družbe.

Tudi pandemija koronavirusne bolezni 19 in vedno bolj navdušeno vzpostavljanje družbe nadzora kot ukrepa za reševanje zdravstvene krize bosta odigrala eno ključnih vlog med razvojem »ameriške« in »kitajske« informacijske družbe. Vzpostavljanje tehnoloških rešitev za zamejevanje virusa, trgovanje s cepivom in druge posledice pandemije se bodo namreč slej ko prej normalizirali in vzpostavili nove odnose med Zahodom in Vzhodom.

Ena glavnih tem bo zagotovo tudi učinkovita regulacija apetitov velikanov digitalne ekonomije, ki so si v zadnjih dveh letih nabrali izredno veliko količino črnih pik na obeh straneh Atlantika. Ne gre samo za vprašanje digitalne avtonomije, temveč tudi za odnos držav do vloge v podatkovni ekonomiji ter zagotavljanje varnega in delujočega digitalnega okolja za vse udeležence.

Pri tem bodo vlogo odigrali tudi lokalni politični interesi in strategije razvoja digitalne družbe v posameznih državah, ki se bodo morale odločiti, ali bodo sledile ameriškemu orlu ali pa kitajskemu zmaju, pri čemer bo na mizi tudi t. i. splinternet, tj. popolni razpad svetovnega spleta na več manjših državnih omrežij.