»Mehki« disk

V petdesetih in šestdesetih letih, ko so raziskovalne inštitute polnili vedno hitrejši računalniki, so se hitro kopičile količine ustvarjenih podatkov. Izdelovalci računalnikov so zato povečevali zmogljivosti za shranjevanje podatkov, toda načini, ki so bili v rabi prej, so bili bodisi dragi in okorni, kot na primer trdi diski, ali zastareli, kot luknjane kartice in trakovi.  

 Primerjava velikosti 8, 5 ¼ in 3 ½-palčnih disket.

Sposobnosti diskov so pravzaprav potrebovali le redki, večina je hotela razmeroma majhen in poceni način za shranjevanje krajših programov. Novi IBMov System/370 je za shranjevanje gonilnikov uporabljal zbrisljiv pomnilnik, zato je bilo treba pred uporabo diskov z vsakim zagonom naložiti tudi ustrezne gonilnike. IBMov oddelek za pomnilniško tehnologijo, ki ga je vodil Alan Shugart (čez nekaj let je ustanovil podjetji Shugart Associates in Shugart Technology, slednje se je kasneje preimenovalo v Seagate; na stara leta pa je hotel v kongres izvoliti svojega psa), je nalogo iskanja ustreznejšega in prilagodljivejšega pomnilniškega nosilca leta 1967 zaupal manjši ekipi iz San Joseja, nedaleč od Silicijeve doline.

Osempalčne diskete

Ekipa pod vodstvom Davida Nobla je za shranjevanje podatkov preizkusila številne načine. Najprej je uporabila ožji magnetofonski trak (nekaj podobnega bo leta kasneje v obliki kompaktne kasete omogočalo shranjevanje programov v hišnih računalnikih). Ko se to ni obneslo, so prešli na upogljivo magnetno okroglo folijo. Folijo so lahko potisnili v režo, tam jo je zgrabil poseben mehanizem in sukal pod bralno-zapisovalno glavo. A tudi ta zamisel še ni bila popolna, saj se je na foliji hitro nabral prah. Na koncu so jo oblekli v plastično srajčko, ki je s posebnim notranjim ovojem skrbela za to, da je magnetna površina ostala čista. Prva izvedba diskete (ime nakazuje na majhne diske) je imela 8 palcev oziroma  dobrih 200 mm, podatki pa so na njej zapisani od zunanjega roba proti notranjosti, podobno kot na takrat priljubljenih vinilnih ploščah. Prve diskete je IBM začel prodajati leta 1971, leto zatem pa je pridobil še patent tako za diskete kot za bralno-zapisovalne enote – disketne pogone. Zmogljivost prvih disket je bila za tisti čas zavidljivih 80 kB podatkov, kar je ustrezalo nekako tri tisoč luknjanim karticam. Tak opis poteka zgodovine pa gre v nos Yoshiru Nakamatsu, ekscentričnemu japonskemu izumitelju, ki mu pripisujejo kar 3200 ali 4000 izumov in patentov. Ta naj bi disketo izumil že v petdesetih letih. Po tem, ko so ga zavrnila številna japonska podjetja, naj bi svoje patente licenciral IBMu, ta pa jih je udejanjil v končnem izdelku.

 Pogon 8-palčne diskete.

Kakorkoli že, v sedemdesetih se je zmogljivost disket naglo povečevala. Memorex, kamor se je začasno preselil Shugart, je že leta 1972 predstavil model 650 z zmogljivostjo 175 kB. Zanimivo, da so bile prve diskete strojno formatirane – v njih so bile fizične luknje, ki so določale začetek sledi in sektorjev. Dvig zmogljivosti na 250 kB leta 1976, kar je postalo standardni enostranski zapis enojne gostote (angl. Single Sided Single Density oziroma SSSD), je bil mogoč šele s povečanjem zdržljivosti diskete – da bi zmanjšali trenje, so disketi in srajčki dodali teflon. Še istega leta je IBM predstavil dvostranski zapis (angl. Double Sided Single Density oziroma DSSD), leto zatem pa gostejši, dvojni zapis (Double Sided Double Density ali DSDD). Slednji je omogočal zapis kar 1–1,2 MB podatkov.

Cene diskov so bile v tistem času vrtoglavo visoke. Resnejši uporabniki so si za približno 100 000 takratnih dolarjev (približno trikrat več v današnji valuti) lahko omislili 2,5 GB disk. Za domače uporabnike pa je bil na voljo 5 MB disk po še vedno astronomsko visoki ceni 3500 dolarjev. Obenem je bil tudi pomnilnik takratnih mikroračunalnikov še vedno razmeroma majhen, navadno je pomnilnik mikroračunalnikov obsegal do nekaj deset kB. Zato je razumljivo, da je razvoj cenejših (mišljeno seveda relativno, saj je bil lahko disketni pogon še vedno dražji od računalnika), a še vedno razmeroma prostornih nosilcev sovpadel z nastankom prvih mikroračunalnikov. Izbor diskete kot nosilca za programsko opremo je bil tako logičen in čeprav so ljubitelji za svoje hišne računalnike uporabljali kasete, te niso bile primerne za poslovne uporabnike. Prav prijaznost diskete do uporabnika v primerjavi s trakovi vseh vrst je omogočila hitro širjenje programske opreme in s tem zagon industrije programske opreme, zato je bil tudi prvi samostojni operacijski sistem za mikroračunalnike CP/M najprej naprodaj na 8-palčni disketi.

Petinčetrtpalčna disketa

Leta 1976 sta Jim Adkisson in Don Massaro iz podjetja Shugart Associates obedovala s kupcem Anom Wangom (ustanoviteljem Wang Laboratories, ki je bilo prvo računalniško podjetje, ki je predvajalo reklame med finalom pokala v ameriškem nogometu – leta 1978, kar šest let pred Applovim Macom). Wang se je pritoževal, češ da je osempalčna disketa preveč okorna za osebne računalnike. Na vprašanje, kako velika pa naj bo manjša disketa, je pokazal na papirnati prtiček in dejal: »Približno takole.« Adkisson je vzel prtiček in se vrnil v laboratorij ter zasnoval prvo 5 ¼-palčno (133 mm) disketo z zmogljivostjo 110 kB in ustrezen pogon. Podjetje Shugart Associates je že decembra istega leta pogon SA-400 ponudilo trgu.

 Pogon SA-400 podjetja Shugart Associates.

Manjšo disketo je precej hitro posvojil Apple. George Sollman je leta 1977 na srečanju Homebrew Computing Club, kjer so se sestajali geeki, kot so Gates, Jobs in Wozniak, prikazal delovanje 5 ¼-palčne disketne enote. Čez nekaj dni ga je v pisarni obiskal kuštrav mladenič v strganih hlačah ter ga prepričal, naj Shugart Associates dobavlja disketne enote za njegov naslednji računalnik. Mladenič je bil seveda Steve Jobs, računalnik pa Apple II, na katerega je bilo mogoče priključiti dve zunanji disketni enoti (ena je rabila za operacijski sistem in uporabne programe, druga pa za uvoz in izvoz podatkov). Priljubljenost Applovih disketnih pogonov Disk II pa je zasluga tudi poceni, a učinkovitega vmesnika, ki ga je zasnoval Wozniak in s tem ohranil razmeroma nizko ceno. Temu je leta 1981 sledil tudi IBM s svojim modelom osebnega računalnika PC, ki je bil prav tako opremljen z dvema 5 ¼-palčnima disketnima pogonoma. IBM je zmogljivost manjših disket do leta 1984 pognal do 1,2 MB.

V začetku osemdesetih so diskete postale tako vsakdanje, da se je Applu zazdelo, da mora tudi na tem področju pokazati samosvojost. Profesionalno usmerjenost (in izogibanje plačevanju licenčnine smrtnemu nasprotniku, IBMu) so pri Lisi hoteli izraziti z lastnim formatom diskete, poimenovane FileWare, ki je bila približno enako velika kot klasična 5 ¼-palčna disketa, a seveda nezdružljiva z njo. Lisa je doživela polom, morda tudi zaradi nezanesljivega disketnega pogona.

Pomembnost nastanka diskete in priljubljenosti osebnih računalnikov je bila zanimivo upodobljena tudi v glasbenem svetu. V začetku osemdesetih let se je v Manchestru v Veliki Britaniji razrasel nov zvok, obenem pa vzniknila tudi precej svojeglava založba, Factory Records. Leta 1983, ravno v začetku dobe PC, je skupina New Order izdala single Blue Monday. Oblika ovitka je posnemala videz 5 ¼ diskete, vendar je bila cena izdelave višja od prodajne. Založba je tako pri vsakem prodanem izvodu izgubila 5 penijev. To niti ne bi bilo hudo, če ne bi plošča postala precejšnja uspešnica. Seveda so bili ovitki kasnejših ponatisov manj umetelni, a kljub temu se zdi, da je bila ta plošča edina 12-palčna disketa.

Triinpolpalčna disketa

A tudi priročnejša 5 ¼-palčna disketa ni sedla v žep. V začetku osemdesetih je zato več podjetij začelo izdelovati manjše diskete, tam nekje med 2 in 3 ½ palca. Vendar je bilo različnih neskladnih modelov enostavno preveč, dokler ni Apple za Macintosh sklenil uporabiti nekoliko predelanega Sonyjevega formata v velikosti 3 ½ palca (89 mm), čeprav se je spogledoval z enakimi disketami kot neuspešna Lisa. Za enak format se je leta 1987 odločil IBM za svojo linijo računalnikov PS/2. Prve 3 ½-palčne diskete so imele zmogljivosti 400 kB, kasnejše, z visoko gostoto in zapisom na obe strani pa 1,44 MB, in to se je uveljavilo kot standard. IBM je s PS/2 poskušal zmogljivost disket z razširjeno gostoto povečati na 2,88 MB, a rešitev ni bila skladna z uveljavljeno izvedbo, zato se ni ravno uveljavila.

Manjša 3 ½-palčna disketa se je precej razlikovala od predhodnic, saj je imela trden ovitek iz plastike, a se je zanjo kljub temu še vedno obdržal izraz floppy, ki je nastal hitro po izumu 8-palčne diskete. Disketa je imela poseben kovinski zaklep, ki je ob izmetu iz pogona prekril odprtino za glavo in zaščitil disketo pred zunanjimi vplivi. Pogoni tudi niso imeli posebnega zapirala, disketo je bilo treba le potisniti v utor. Izmet diskete na Macih je potekal programsko, ob morebitni neubogljivosti pa je uporabnik za sprostitev zaskočenega mehanizma imel na voljo ozko luknjico. Resnejši PCji so to »težavo« rešili z namenskim gumbom. Naslednja zanimivost je bil razmik med luknjama v ovoju diskete, ki sta omogočali razlikovanje med disketo za zapis na eno in obe strani in varovanje pred napačnim prepisovanjem. Razdalja je bila enaka razdalji med vpenjaloma v fasciklih (menda namensko, da bi lahko diskete tudi vpenjali). Tako so v marsikateri pisarni ugotovili, da si znajo z  luknjačem dobro povečati zmogljivost disket.

 Applov Macintosh z vidno režo za 3 ½-palčno disketo.

Naslednji koraki v tehnologiji disket so bili še bolj smeli. Že leta 1983 je podjetje Iomega začelo izdelovati Bernoulli box, kjer je glava za stalno razdaljo do površine diskete izkoriščala Bernoullijev princip. Zmogljivosti takih disket so se z začetih 5 MB povečevale vse do impresivnih 230 MB. Leta 1994 je Iomega izdelala nov sistem – Zip drive, z zmogljivostjo 100 MB. Enota je stala 200 dolarjev, disketa pa po 20 dolarjev kos (za primerjavo, diski so imeli v tistem času zmogljivost 500 MB pri ceni 200 dolarjev). Tudi zaradi prenosljivosti so Zip drive hitro posvojili zahtevnejši uporabniki, ki so morali prenašati s seboj večje količine podatkov, na primer oblikovalci in inženirji. A ob prelomu tisočletja so Iomegin uspeh začeli izrivati novi konkurenti – zapisljivi nosilci CD-ROM. Prodaja je razumljivo upadla, a nekje pred koncem te dobe je bilo po svetu 5 milijard disket, skoraj ena na človeka.

Čeprav so diskete že davno v zatonu, jih še vedno uporabljajo v napravah, ki so manj podvržene modnim muham, na primer v industrijskih obdelovalnih strojih. Prav tako jih uporabljajo še nekatere vladne službe, kot sta norveški zdravstveni sistem in ameriški jedrski silosi, čeprav je zadnji večji izdelovalec opustil izdelavo že leta 2011.