Mehurčki za mlade niso rešitev

Podjetje Facebook se ni prvič znašlo v primežu javnega zgražanja in političnega žuganja, a tokrat je situacija nekoliko drugačna. Frances Haugen, nekdanja zaposlena pri Facebooku, je namreč z internimi dokumenti, ki jih je poslala v javnost, pritegnila pozornost svetovnih medijev, politike in javnosti.

Frances Haugen na zaslišanju v senatu. Vir: profil Frances Haugen na twitterju, posnetek zaslona.

Dokumenti, ki jih je Frances Haugen med drugim posredovala Wall Street Journalu (WSJ), razkrivajo, kako Facebook favorizira elite, kako njihovi algoritmi spodbujajo razkol in sovraštvo, kakšno vlogo igra platforma pri širjenju lažnih informacij, sploh v povezavi s proticepilskimi gibanji, kako tihotapci z ljudmi in s karteli brez posebnih težav izkoriščajo platformo za svoje početje, a daleč največ pozornosti je bilo namenjene Instagramu ter njegovemu negativnemu vplivu na najstnice in najstnike.

Instagram proti Sophie Zang

Ko je WSJ začel objavljati tematiko, so se tako mediji kot politika najostreje odzvali na razkritja o škodljivosti Instagrama, žvižgačko Frances Haugen je na zaslišanje pozval tudi ameriški senat, vedno več pa se je govorilo tudi o prepotrebni regulaciji Facebooka. A zakaj je ravno Instagram sprožil ogorčen odziv javnosti in klice po že zdavnaj nujnem ukrepanju? Frances Haugen ni bila prva žvižgačka letos, ki je razkrila Facebookovo poslovanje. Že spomladi je Sophie Zang v intervjuju za časopis The Guardian podrobno razkrila, kako Facebook dopušča avtoritarnim vladam v mnogih državah izkoriščati platformo za nedemokratične poteze in se sploh ne trudi preprečiti razmaha manipulativnih lažnih računov, ki jim pri tem pomagajo. A odziv javnosti in medijev zaradi skrb vzbujajočih podatkov, ki krojijo dogajanje v posameznih državah in s tem vplivajo na situacijo v svetu, ni bil niti približno tako močan, kot je zdaj.

Razlike v odmevnosti tem so se pojavile tudi znotraj aktualnega razkritja; tako mediji kot politiki so se osredotočili na Instagram in Frances Haugen je dobila povabilo na zaslišanje v senat prav zaradi te teme. Eno izmed razkritij se je namreč nanašalo na izsledke Facebookove notranje raziskave, da naj bi imela uporaba Instagrama negativen vpliv na samopodobo najstnikov, sprožala najrazličnejše duševne stiske in celo stopnjevala motnje prehranjevanja. Razloge za odzive javnosti na aktualna razkritja pojasnjuje Katja K. Ošljak, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in direktorica zavoda za digitalno vzgojo Vsak: »Poleg tega, da smo do vprašanja otrok zelo senzibilni, ker nanje gledamo kot na posebej ranljiva in nedolžna bitja, gre vsaj delno tudi za socialno distanco, za nerelevantnost naštetih tem na t. i. globalnem severu. Trgovina z ljudmi se, denimo, z naše perspektive dogaja nekomu tretjemu, v nekih tretjih državah. Zelo verjetno ne poznamo nikogar, ki bi poznal kogakoli, ki je bil žrtev kartelov oziroma trgovcev z belim blagom. Dalje, proticepilska gibanja in njihov vzgon na FB so velik problem, ki se ga danes delno že zavedamo. A ker gre za zelo kompleksne modele, povezane s tehnološkim, z algoritemskim ustrojem nečesa, kar sicer vsi uporabljamo, pa nihče ne razume, kako deluje, je močan in odločen odziv malo verjeten.«

Katja K. Ošljak vidi vzporedne razloge tudi za ignoriranje političnih malverzacij, ki jih dopušča Facebook in tako imenovani white-listing oziroma »dopuščanje slavnim in vplivnim več svobode pri rabi spletnih platform in nesankcioniranje njihovih kršitev pravil uporabe: ni kolektivno prepoznane nedolžne žrtve, situacija v naših očeh ni črno-bela, zaradi česar je odziv bolj raznolik in ima manj naboja. A čeprav drugih problemov ne zaznavamo kot tako perečih, so ti kljub temu izjemnih razsežnosti. Če pomislimo, da gre samo pri white-listingu za onemogočanje odprte in vključujoče družbe enakih, v kakršni bi hoteli živeti, ter ustvarjanje oziroma utrjevanje elit z več privilegiji, so te posledice še grozljivejše od psihosocialnih, ki jih ob Instagramu utrpijo najstniki in najstnice.«

Medijska in družbena panika

Z otroki in Instagramom so razkritja torej zadela srčiko in odziv politike je bil neizogiben. Družabna omrežja seveda niso v središču pozornosti šele od aktualnih razkritij, ampak so tudi fokus trenutne medijske oziroma družbene panike, podobno kot so bili v 20. stoletju video igre, televizija in stripi. Amy Orben z Univerze v Cambridgeu v članku The Sisyphean Cycle of Technology Panics razpravlja, da se skrb pojavi, ko neka tehnologija (v tem primeru družabna omrežja) postane tako razširjena, da predstavlja izziv trenutnemu življenjskemu slogu, vrednotam, vzorcem. Po vsesplošni paniki se na problem odzove politika, ki želi pomiriti javnost in pokazati, da bo nekaj storila, in tako je tudi odziv ameriške politike na Facebookovo ravnanje v luči aktualnih razkritij o prikrivanju negativnih posledic Instagrama precej oster, pozivi k regulaciji pa glasnejši. A Ošljakova pojasnjuje: »Sodobna medijska panika, povezana z družbenimi omrežji, ni nič novega, je samo reprodukcija istega starega strahu pred novim in neznanim, ki ima seveda – kot vidimo — v nekih okoliščinah zelo problematične posledice. Strah in medijska panika sta verjetno največja, kadar gre za otroke, ki jih razumemo kot nedolžne, najranljivejše in najbolj nebogljene člane družbe, zaradi česar jih je treba posebej dobro varovati in negovati, dokler ne dozorijo v odrasle ljudi. V tem smislu je odziv javnosti ob razkritjih objave Facebookovih dokumentov popolnoma pričakovan.«

Intervju s Frances Haugen v oddaji 60 Minutes. Vir: profil 60 minutes na youtubu, posnetek zaslona.

Z vključitvijo Instagrama so razkriti dokumenti torej pritegnili pozornost vseh in za razširjenje sporočila uspešno uporabili trenutno medijsko oziroma družbeno paniko. Neposredna povezava med Instagramom in slabo samopodobo najstnikov je mnogo lažje predstavljiva kot druga razkritja Sophie Zang in Frances Haugen, saj ta pokrivajo teme, ki jih posamezniki (in tudi politiki) težje preprosto razložijo. Tako je panika sprožila tudi pozitivne spremembe, a javna debata o najstnikih in družabnih omrežjih se še vedno močno nagiba v smeri negativnih posledic in zagotavljanja varnosti. K spremembam poziva tudi Candice Odgers, psihologinja z Univerze Kalifornije, ki v pogovoru za NPR opozarja, da zaradi osredotočenosti na negativne učinke družabnih medijev postaja problematično tudi zanašanje na samoporočanje najstnikov in najstnic, ki se uporablja kot dokaz za negativni učinek, saj so tudi oni pod vplivom poročanja medijev in odnosa odraslih.

Mehurčki niso rešitev

Ko pri tako kompleksni temi zavzamemo pokroviteljski odnos, ko celotno debato o mladih na spletu fokusiramo na negativne učinke in njihovo preprečevanje, vse mlade vržemo v isti koš in jih celo označimo za žrtve tehnoloških naprav. A mladostniki dandanes na zaslonih počnejo marsikaj, od učenja, branja, zabave, igranja iger, programiranja, ustvarjanja, organiziranja do povezovanja s prijatelji. Kot je za WSJ povedala 17-letna Ava McCumber Gandara iz Kalifornije, celotna njena komunikacija s prijatelji poteka prek zasebnih sporočil na Instagramu in Snapchatu, in če ne bi mogla dostopati do Instagrama, bi se počutila, kot da živi v jami.

Po poročanju WSJ so pri Facebooku ugotovili, da Instagram škodi določeni skupini uporabnikov, predvsem najstnicam, a v javnosti tovrstnih problemov niso priznali oziroma so jih poskušali omiliti. Čeprav mora fokus zgodbe vsekakor ostati na odnosu Facebooka, ki sicer povsem pričakovano, a do nezaslišane ravni postavlja profit pred dobrobit družbe in prikriva podatke, moramo debato o mladih in družabnih omrežjih obrniti v drugo smer, vzroke za slabo samopodobo in slabo duševno stanje mladostnikov, o katerem poročajo strokovnjaki, pa iskati tudi drugje. V zadnjih dveh letih so bili mladi v izolaciji, se šolali na daljavo, preživeli ogromno časa v stanovanju, odpadle so jim dejavnosti, ki jih zanimajo, in čeprav se družba počasi vzpostavlja nazaj, posledice ostajajo.

Na težave s samopodobo pri mladostnikih pri nas opozarjajo tudi na Safe.si, vključno z vlogo družabnih medijev pri tem, predvsem na idealizirane podobe in vlogo algoritmov pri prikazovanju vsebin. Težave s samopodobo opažajo tudi pri telefonu Tom, kjer so se po poročanju spletne strani 24ur.com v lanskem in letošnjem letu več ukvarjali s problematiko duševnega zdravja kot značilnimi tematikami za obdobje najstništva, kot so ljubezen, spolnost, telesni razvoj, vrstniki. A vse težave ne izvirajo iz uporabe družabnih medijev pa tudi ne iz pandemije, saj so mladi kompleksna ciljna skupina, ki jo med drugim izredno obremenjujejo tudi podnebne spremembe, kot je pokazala globalna študija, ki zajema 10.000 mladih med 16 in 25 leti. BBC je poročal, da je skoraj 60 odstotkov mladih izjavilo, da so zelo ali izredno zaskrbljeni, več kot 45 odstotkov pa jih pravi, da njihovi občutki o podnebju vplivajo na njihovo vsakodnevno življenje, zaradi slabega odziva na podnebne probleme pa izgubljajo tudi zaupanje v odrasle in politiko. A kot opozarjajo strokovnjaki Mladinskega sveta Slovenije v prispevku na 24ur.com, je epidemija težave na področju duševnega zdravja mladostnikov poglobila in razgalila probleme na področju preventive, kot so težka dostopnost strokovne pomoči, predolge čakalne dobe in preobremenjenost centrov za duševno zdravje.

Močan odziv na Facebook je torej na mestu, panika zaradi vpliva družabnih medijev pa nekoliko manj. Javna debata in fokus sta še vedno le na negativnih učinkih družabnih omrežij in kot izpostavlja Katja K. Ošljak: »Javni diskurz in z njim večina politik za zdaj še vedno stremita k temu, da bi tehnologijo zgolj prilagajali za mlade, omejevali njene škodljive posledice s posebnimi filtri, preverjanji identitete oziroma starosti uporabnikov ... Namesto tega bi morali razumeti, kakšna so naša družbena pravila, in poskrbeti, da ta veljajo za vse in v vseh situacijah enako – torej tudi na internetu in za uporabnike digitalnih medijev. Mislim, da ustvarjanje nekih zaprtih varnih balončkov na spletu (specializirane platforme za otroke, kot je Youtube Kids, Instagram za otroke ipd.), kamor bi varno ‘spravili’ ranljive/otroke, ne bo delovalo. Hkrati pa je to do otrok tudi zelo ponižujoče, saj jih izključuje in omejuje pri uresničevanju svojih pravic.«

Seveda je reakcija tehnoloških podjetij povsem nasprotna. Mark Zuckerberg se je odzval na žvižgačkine obtožbe tudi s tem, da je stopil v bran različici Instagrama za otroke z diametralno nasprotnimi argumenti in zagovarjanjem tovrstnih mehurčkastih različic svojih storitev za zaščito mladih. Seveda je povsem jasno, da pri tem ne gre le za mlade, gre za poslovanje podjetja, gre za poslovni model, ki prinaša dobiček. Facebook namreč že leta poskuša pritegniti tudi mlajše otroke, prednajstnike, saj, denimo, WSJ poroča, da so v eni od predstavitev celo kontemplirali o tem, kako jih pritegniti k uporabi platform, ko se sestanejo za igranje. Šef Instagarma Adam Mosseri je v slogu korporativno spoliranega odziva pojasnil, da bodo začasno ustavili razvoj Instagrama za otroke, da bi lahko upoštevali pomisleke in pojasnili prednosti otroške različice, ki naj bi bila brez oglasov in omogočala staršem nadzor otrok. Ampak a si res želimo takšno prihodnost?

Ošljakova pred zapiranjem v mehurčke svari tudi zato, ker »izključno preventivni pristop, torej osredotočenost na preprečevanje slabih izkušenj mladih na družbenih omrežjih, zlorab, izpostavljenosti neprimernim vsebinam ipd., zanemarja dejstvo, da so pravice otrok in mladih raznolike in precej širše kot zgolj pravica do zasebnosti in varnosti. Tudi mladoletni morajo imeti možnost avtonomije nad lastnim življenjem in razvojem ter do širšega sodelovanja v družbi. Omogočiti jim moramo, da bodo postali enakopravnejši člani sodobne družbe, in tega ne moremo doseči, četudi bi jih do neskončnosti ščitili pred ‘groznim krutim digitalnim svetom’. Pravzaprav bi morali misliti ravno obratno! Ogromen potencial digitalne tehnologije se bo uresničil šele, ko bo proaktivno usmerjena v spodbujanje pravic otrok in mladih (in odraslih), v spodbujanje vključevanja mladih v družbo, v spodbujanje njihove participacije v javnosti, v t. i. družbenih zadevah.« Problem pa ni le Facebook, saj je tako rekoč vsaka platforma družabnih medijev že imela pravne ali regulatorne probleme s tem, kako otroci uporabljajo njihove izdelke in kako podjetja zbirajo podatke o njih, denimo Youtube, ki je zbiral podatke o uporabnikih, mlajših od 13 let, brez soglasja staršev.

Transparentnost in regulacija

Frances Haugen je v pričanju pred senatom razložila, da Facebook skriva informacije pred javnostjo in vladami, a dokumenti dokazujejo, da se zavedajo in namenoma zavajajo o vplivu njihovih platform na otroke, učinkovitosti njihove umetne inteligence in vlogi pri širjenju ekstremnih sporočil. Kot je razložila v ameriški oddaji 60 Minutes, Facebook daje prednost vsebinam, ki sprožijo odzive, njihove raziskave pa kažejo, da največ odzivov dobijo sovražne, razdruževalne vsebine. A bolj kot vrsta vsebin ali njihove posledico za družbo podjetje zanima denar, ki ga prinašajo. Ker so ugotovili, da bi po spremembi algoritma ljudje preživeli manj časa na strani, kliknili manj oglasov in bi podjetje tako zaslužilo manj denarja, sprememb ni. Kako preferiranje tovrstnih vsebin vpliva na družbo, dobro pokaže primer nekaterih evropskih političnih strank, ki so po poročanju WSJ kontaktirale Facebook, saj so za uspešen nastop na Facebooku bile primorane zastopati stališča, ki jim niso blizu in niso dobre za širšo družbo. Kot je Frances Haugen večkrat poudarila, Facebook vedno znova izbira profit pred varnostjo in da je dokazal, da ne zmore delovati neodvisno, zato verjame, da ga mora ameriška zvezna vlada regulirati.

Mark Zuckerberg v senatu. Vir: profil Guardian News na youtubu, posnetek zaslona.

K spremembam in transparentnosti pozivajo tudi znanstveniki. Avgusta je po poročanju časopisa The Guardian Facebook odvzel dostop do podatkov raziskovalcem na Univerzi v New Yorku, ki so med drugim raziskovali vlogo Facebooka pri širjenju lažnih informacij o cepivih in širjenju nezaupanja v volitve. Raziskave so izvajali z orodjem Ad Observer, prek katerega uporabniki z raziskovalci delijo anonimizirane podatke o oglasih, ki jim jih prikazuje Facebook. Raziskovalci menijo, da Facebook ne more odločati o tem, kdo jih preučuje in katera orodja lahko uporabljajo, saj dogajanje na Facebooku vpliva na zaupanje ljudi, pandemijo in družbena gibanja.

O regulaciji v sklopu aktualnih razkritij razpravlja tudi Katja K. Ošljak, ki opozarja, da moramo kot družba poskrbeti za regulacijo, a ne »samoregulacijo, ki jo korporacije tako rade promovirajo, ampak regulacijo na ravni držav in meddržavnih institucij. Ne le Facebook, ampak tudi katerokoli drugo podjetje samo ne more rešiti problemov, v katere so nas zapeljali, saj za to ne morejo imeti lastnega poslovnega interesa, ki je gonilo podjetja, in zaradi pomanjkanja kompetenc predvsem znanja in pristojnosti. K sreči namreč še zmerom živimo v času družbenega dogovora, po katerem pravice državljanov ščiti in zagotavlja država, kjer država poskrbi (bi morala poskrbeti), da smo različni subjekti podvrženi pravilom, ki smo jih sprejeli z družbenim konsenzom.«

Facebookov odnos do problemov in družbe, nagnjenost k prelaganju odgovornosti in nesposobnost reševanja problemov, ki so jih zakuhali, lepo opiše zgodba iz razkritih dokumentov v WSJ. Podjetje se je namreč povezalo z različnimi organizacijami, da bi jim pomagale spodbujati čustveno odpornost pri najstniških uporabnikih Instagrama. Videi, ki so bili del te kampanje, so vključevali priporočila o dnevnih afirmacijah najstnikov, da se opomnijo, naj imajo svojo izkušnjo na Instagramu pod nadzorom. Mogoče nas po mnenju Facebooka res lahko reši le še skupinska hipnoza, da imamo dogajanje na njihovih platformah pod kontrolo.