Miha Mazzini: Pôtni list
Zapisal bom presenetljivo misel, ki vam zagotovo še ni padla na pamet: tudi birokrati so ljudje. To pomeni, da morajo sleherni trenutek imeti občutek smiselnosti svojega dela, upravičenosti svoje službe, skratka poslanstvo.
Ljudje smo narejeni za funkcioniranje v majhnih skupinah in velike formacije nam vedno povzročajo težave. Vse, kar je večje od balinarskega kluba, je že problem, država pa sploh. Če le moremo, razdelimo svet na majhne skupine, v katerih vzpostavimo svoja pravila obnašanja, svoje izrazoslovje, skratka naredimo jih lepo domačne. Predpostavimo, da je v nekem podjetju skupina programerjev, pa skupina pravnikov in skupina komercialistov, ki so zadolženi za pripravo novega izdelka. Najprej bodo po njem šarili programerji in na zaslonu se bo izpisovalo: koda 5161, koda 414, koda ... . Pravniki bodo pred kode nalepili kilometrske pogoje rabe, vanje pa stlačili vse mogoče, seveda s stališča, da kupec vedno potegne kratko. Nazadnje bodo komercialisti vse skupaj zapakirali v čudovit (in neprozoren) celofan ter potiskali z besedami sreča, potreba, zadovoljstvo, nič pa o samem izdelku. Nato boste lično škatlo kupili, preskočili pogoje rabe in onemeli nad kodami. Ne boste se znašli in izdelek bo končal v kotu police v kleti.
Zadnja leta se službeno precej ukvarjam s področjem, ki ga pokriva angleški izraz "usability", torej stikom med končnim uporabnikom in izdelkom - o tem je napisanih precej knjig, izhajajo revije, temu so posvečene spletne strani, udeležujete se lahko seminarjev, a v resnici ne gre za drugega kakor ohranjanje kančka zdravega razuma in stalen trud, da vas katera od skupin pri projektu ne bi posrkala vase. Največji problem teh skupin je v tem, da so izdelku posvetile silno veliko časa in truda, postaja vedno pomembnejši in polni jim obzorje. Zgradili so mojstrovino in ta mora kričati uporabniku: opazi me, ukvarjaj se z mano, beri moje priročnike, študiraj me, posveti mi lep kos svojega življenja. Pa ja. Uporabnik hoče ravno nasprotno - napravo, ki bo naredila svoje, ne da bi jo sploh opazil. Saj zavestno avtorji hočejo isto, a nekje globoko v sebi bi s tem omalovaževali lastno delo - kdo danes dela, da bi ostal anonimen?
Primer parkirnih aparatov, nameščenih po Ljubljani: zvečer okrog njih blodijo turisti in sprašujejo mimoidoče, kaj pomeni napis "Prodaja ni mogoča". Ko najdejo dobro dušo, da jim prevede napis, ali celo najdejo gumb, ki napravo preklopi v angleščino (seveda je skrit čim dlje od zaslona), niso na boljšem. Na zaslonu namreč piše "No sale". Zakaj prodaja ni možna? In če prodaja ni mogoča, je mar stroj pokvarjen? Zakaj ne bi namesto omenjenega napisa raje napisali, da je parkiranje do osme zjutraj zastonj? Naprava bi ob isti strojni opremi nenadoma postala bolj prijazna, uporabniki pa bolj zadovoljni.
Porečete, stroj je stroj, kaj moremo. Ljudje se med seboj zmenimo drugače. A so posebne službe, ki so tako rekoč vmesnik države do državljanov. Imenujejo se uradniki v državni upravi. Dostikrat naletite na tako rigidne primerke, da bi vzdržali kak anti Turingov test: po dolgem razgovoru ne bi opazili, da ni stroj.
A tokrat bi rad opisal primer, ko je bilo osebje prijazno, sam sistem pa je zastavljen tako, da bi kak samurajski "usability" mojster takoj naredil harakiri.
Skratka, potreboval sem nov potni list. Na vratih napis, naj vstopamo pomično, zraven orjaški plakat, kakšna naj bo fotografija. Kako naj imam nagnjeno glavo, kakšno ozadje, nasmeh, držo, kaj vem, kaj še vse. Ni se mi ljubilo brati, saj zato pa so fotografi, če od tega živijo, so brali oni. Torej sem se šel slikat in opazil, da ista gromozanska navodila visijo tudi pri profesionalcu. Vrnil sem se v urad in se priključil precej dolgi vrsti, ki se zlepa nikamor ni premaknila. Ko sem se končno uvrstil v polfinale, torej bil eden od treh, ki smo posamično stali pred uradnicami, mi je kmalu postalo jasno, da sem se lotil nečesa, kar ni običajni postopek, marveč pustolovščina. Prijazna gospa mi je vzela fotografijo in jo položila v skener. Naredilo je bzzzz, napeto je strmela v zaslon in čakala. Napetost je nalezljiva in počutil sem se, kot bi bil v Delfijskem preročišču, kjer se odloča usoda. Najprej je doletelo mlajšega moškega ob meni. Ne, je rekla gospa pretemno ozadje, prosim, pojdite se slikat še enkrat. Hip zatem je udarilo žensko skrajno ob oknu - preveč je nagnila glavo, znova k fotografu. Reva je zastokala, toda včeraj tudi ni bilo v redu, pa vzela sem dopust! Ni pomagalo. Zdaj mi je bilo že jasno, da sem besedo potni narobe naglasil, v resnici gre za pôtni list, torej nekaj, za kar se moramo pošteno spotiti. Vdal sem se v usodo in v mislih preverjal, za koliko slikanj imam pri sebi denarja, ko me je gospa presenečeno pogledala in rekla, ja, v redu je. Kot da ne bi mogla čisto verjeti. V redu, iz prve! Program je torej prebavil mojo fotografijo in vse potem je bilo hitra in neboleča formalnost.
No, naj opišem tisto, kar sem videl na mizi: računalnik, prek kabla USB povezan optični čitalnik. Zakaj ni v računalnik namesto čitalnika priključen digitalni fotoaparat? Vpet v fiksni stativ, recimo, na tleh pa črta, kamor naj se stranka postavi? Klik, pa je. Glava postrani, program sliko zavrača? Ja, premaknite glavo, prosim, klik, poskusimo znova.
Z novim potnim listom sem odpotoval v London. Na meji so me slikali. Ne, ni mi bilo treba prinašati slike, marveč sem, tako kot vsi drugi, stopil na črto pred nepremični fotoaparat. Trajalo je sekundo. Nato sem se odpeljal do sprejemnega centra kongresa, kjer so me spet slikali. Spet sem stopil na črto pred nepremični fotoaparat.
Zakaj torej slikanja ne zmorejo opraviti tudi na naših uradih? Močan lobi fotografov? Nezadovoljstvo uslužbencev, ki bi bili nenadoma ponižani na raven slikanja strank namesto odločanja o njihovi usodi? Bi državljani premalo spoštovali državo, ki bi delala hitro, učinkovito in neopazno? Ali, še huje, ni v celotni državni upravi niti enega človeka s kančkom zdravega razuma, ki bi jim pogledal delovne procese in ne bi podlegel posameznim interesnim skupinam?
Počakajmo do naslednjič, ko bomo na tem mestu zagotovo lahko brali pojasnilo ministra Viranta.
Tudi birokrati so ljudje. Zato pričakujte najhujše.