Mikroprocesorski mini računalniki

V 80. letih je hitro napredujoča mikroprocesorska tehnologija v obliki inovacij, kot so osebni računalniki in delovne postaje, močno pretresla trg klasičnih velikih in mini računalnikov. Uveljavljena podjetja so se poskušala prilagoditi z novimi proizvodi in mikroprocesorskimi izvedbami obstoječih, vendar tehnološkega prehoda do 90. let niso vsi uspešno prestali.

Miha Urh in Boštjan Špetič

V podjetju DEC so v mikroprocesorski tehnologiji najprej izdelali nekaj 16-bitnih mikroprocesorjev z arhitekturo PDP-11. Ti so poganjali različne mini računalnike MicroPDP, osebne računalnike DEC PRO in nekaj izvedb pametnih terminalov podjetja. Nekaj domačih različic in izpeljank MicroPDP so izdelovali tudi v podjetjih Delta in Kopa.

IJS PMP-11

Izpeljanko mikroračunalniškega dela DEC VT-240 so leta 1984 izdelali tudi na Institutu Jožef Stefan pod nazivom IJS PMP-11. Sredi 80. so v DEC predstavili še serijo 32-bitnih mikroprocesorjev z arhitekturo VAX-11. Ti so na enem samem čipu vključevali že več kot sto tisoč tranzistorjev in so poganjali zelo uspešno serijo mini računalnikov MicroVAX, ki jo je nato nasledila serija VAX 4000. Gnali so tudi njihove znanstvene delovne postaje VAXstation. Domače različice MicroVAX so v drugi polovici 80. let izdelovali v podjetjih Iskra Delta in Kopa.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Mikroelektronika je v 80. letih prinesla izrazite spremembe tudi na področju računalniških omrežij. Od razvoja krajevnih omrežij (LAN), ki so lahko povezovala večje število osebnih računalnikov in so uporabnikom na manjše razdalje omogočila hitre omrežne storitve, do razvoja pametnih modemov in druge telekomunikacijske infrastrukture, ki je omogočila izrazit napredek tudi na področju obširnih omrežij (WAN). V ZDA se je zunaj omejenega območja začelo širiti medmrežje, ki je temeljilo na internetnih protokolih, močno pa so se uveljavila tudi uporabniška omrežja, kot sta Bitnet in Usenet s svojimi storitvami za elektronsko pošto, novičarske skupine in izmenjavo datotek. V Evropi so v želji po večji tehnološki neodvisnosti od ZDA sredi 80. let začeli močno podpirati alternativni model odprtih omrežij (OSI).

Raziskovalno omrežje COSINE (1985–1992)

V okviru evropske razvojne iniciative Eureka je leta 1985 nastal projekt Co-operation for open systems interconnection networking in Europe (COSINE). Sodelujoče države so za model OSI razvile uporaben nabor omrežnih storitev in standardov ter zgradile skupno omrežno hrbtenico International x.25 infrastructure (IXI), ki je omogočila medsebojno povezavo najpomembnejših evropskih raziskovalnih omrežij. Projekt so podpirali tudi javni sektorji sodelujočih evropskih držav. Vanj se je pod vodstvom Instituta Jožef Stefan konec leta 1987 uspešno vključila skupina iz Jugoslavije, vendar domača ekipa edina med sodelujočimi ni sodelovala pri izgradnji skupne omrežne infrastrukture. Prizadevali so si, da bi se v skupno evropsko raziskovalno omrežje neposredno vključili kar z javnim omrežjem za prenos podatkov JUPAK, vendar tega Zvezna vlada ni želela odobriti. Težko so zagotovili tudi sredstva za delovanje domače skupine in potrebno računalniško opremo.

DEC MicroVAX II na Institutu Jožef Stefan (1987–1992)

DEC MicroVAX II je bil eden najpomembnejših računalnikov druge polovice 80. let. V kritičnem trenutku je prinesel temeljito osvežitev na trg mini računalnikov in tako še za nekaj let podaljšal njihov obstanek. Bil je že dovolj majhen, da ga je bilo mogoče namestiti pod običajno pisarniško mizo, obenem pa je nudil zmogljivost, ki je bila primerljiva z računalnikom DEC VAX-11/750 (Delta 4850). Računalnik MicroVAX II je igral zelo pomembno vlogo tudi pri nas. Na Institutu Jožef Stefan so prvega kupili leta 1987, vključen pa je bil v domače DECnet omrežje SLON in bil poznan pod imenom Commie. V okviru projekta COSINE so sodelavci oddelka za digitalne komunikacije in omrežja z njim konec 80. let vzpostavili tudi prvo mednarodno povezavo in odprli prvo državno vstopno točko za elektronsko pošto. Ekipa inštituta je vodila jugoslovanske napore za vključitev v evropsko raziskovalno omrežje in sodelovala pri izdelavi standardov ter storitev omrežja. Konec leta 1987 so sodelujoči že lahko začeli preizkusno omogočati storitve, kot so elektronska pošta, omrežni imenik, izmenjava datotek in uporaba oddaljenih računalnikov.

Drugi DEC MicroVAX II (1987–)

Računalnike DEC MicroVAX in njihove domače različice so v drugi polovici 80. let najprej namestili na obeh univerzah, v osrednjih knjižnicah in nekaterih drugih državnih ustanovah. Na Univerzi v Ljubljani so kot vozlišča univerzitetnega računalniškega omrežja želeli računalnike MicroVAX namestiti na vseh fakultetah in enotah univerze, vendar so načrt žal močno ovirala pomanjkljiva finančna sredstva. Med njimi so želeli že konec 80. vzpostaviti hitre optične povezave. V večjem obsegu so želje uresničili šele po letu 1993 z večjimi investicijami v univerzitetno omrežje, ki je takrat dobilo ime Metulj.

Prvi medmrežni usmerjevalniki

Mikroprocesorski mini računalniki so igrali pomembno vlogo pri razvoju računalniških omrežij. Računalniki MicroPDP so konec 70. let v ZDA služili kot prvi medmrežni usmerjevalniki, programsko opremo zanje pa je takrat napisala prav ameriška slovenka Virginia Stražišar.

Na mariborski univerzi so leta 1987 namestili vsaj štiri računalnike Kopa 4500 (MicroVAX II). Po zaslugi kratkih razdalj med njimi so jih lahko povezali v eno izmed prvih hitrih krajevnih omrežij pri nas. Zelo odmevna je bila tega leta tudi namestitev računalnika DEC MicroVAX II v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Nanj je bilo takrat priključenih več različnih osebnih računalnikov, prek omrežja JUPAK pa so računalnik povezali z mariborskim DEC VAX 8800, na katerem so v sodelovanju z inštitutom IZUM začeli graditi prvi vzajemni javno dostopni knjižnični katalog pri nas.

Domače različice Iskra Delta in Kopa (1987–)

V podjetju Iskra Delta so mini računalnike s procesnimi enotami MicroVAX II od leta 1987 naprej prodajali pod imenom Adrija 1, v slovenjgraškem podjetju Kopa pa pod imenom Kopa 4500. Leta 1988 je bilo pri nas nameščenih vsaj 40 računalnikov DEC MicroVAX II, 50 njihovih domačih izvedb Adrija 1 in okrog 10 domačih izvedb Kopa 4500. Ti računalniki so pomembno vplivali na razvoj domačega računalništva. Računalnike z zmogljivejšimi procesnimi enotami iz serije MicroVAX 3000 sta domači podjetji začeli prodajati po letu 1988 z imeni Adrija 2 in 3 ter Kopa 5500. V Računalniškem muzeju razstavljamo več primerkov računalnikov iz serije DEC MicroVAX in VAXstation ter lepo ohranjen primerek domače različice Kopa 4500.

DEC VAX 4000 v omrežju ARNES (1992–1996)

Do osamosvojitvenega poletja 1991 so se različne elektronske komunikacije tudi v domačih akademskih krogih že solidno uveljavile. Še posebej pomembno vlogo je pri razširjanju novic, ne le med domačimi uporabniki, temveč tudi v tujini, takrat odigral računalnik MicroVAX II na Institutu Jožef Stefan. Med vojno so ga zaradi preobremenjenosti morali nujno zamenjati z novim, zmogljivejšim mikroprocesorskim mini računalnikom DEC VAX 4000 in ga namestiti v bolj varne kletne prostore inštituta z neodvisnim napajanjem. Slovenci v tujini so novice o razvoju osamosvojitvenih prizadevanj v Sloveniji lahko uspešno prenesli tudi na druga mednarodna omrežja in tako so zunanjim opazovalcem nudili neodvisen pogled na dogajanje.

Kasneje je za nakup še zmogljivejše različice računalnika DEC VAX 4000 poskrbelo Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Računalnik, poznan pod imenom Stenar, je služil kot glavni strežnik v državi in stična točka novoustanovljenega Akademskega in raziskovalnega omrežja Slovenije (ARNES). Uporabnikom iz vse države je vse do sredine 90. let omogočal dostop do najpomembnejših domačih in tujih omrežij (DECnet, Bitnet, Usenet, x.25/OSI, Internet) ter omrežnih storitev (elektronska pošta, novičarske skupine, svetovni splet). Računalnik Stenar danes zaseda častno mesto v izložbi Računalniškega muzeja.

Stenar

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.