Mikroračunalniki DEC
Na domače razvijalce mikroračunalnikov so vplivale tudi rešitve podjetja DEC. Po uspešnem zagonu terminalske proizvodnje so na začetku 80-ih let izvedbe mikroprocesorskih miniračunalnikov DEC MicroPDP-11 izdelovali v podjetju Kopa. Pomagali so jim sodelavci Instituta Jožef Stefan, ki so s 16-bitnim mikroprocesorjem DEC T-11 izdelali tudi svoj mikroračunalnik PMP-11.
Svoje prve mikroprocesne enote so v podjetju DEC začeli razvijati že v zgodnjih 70. letih skupaj s podjetjem Western Digital. V tehnologiji obsežnih integriranih vezij (MOS LSI) so najprej izdelali mikroprocesno enoto LSI-11, enakovredno njihovim klasičnim 16-bitnim procesnim enotam PDP-11. Do konca 70-ih so v podjetju že v celoti sami izdelali mikroprocesno enoto LSI-11/23, ki je na treh integriranih vezjih posnela ustroj klasične procesne enote PDP-11/34 (Delta 340). Mikroprocesno enoto LSI-11/23 so najprej uporabili v miniračunalniku PDP-11/24 (Delta 400). Na začetku 80-ih pa so izdelali še bolj zmogljivo mikroprocesno enoto LSI-11/73, ki je na dveh integriranih vezjih posnela ustroj največje klasične procesne enote PDP-11/70 (Delta 700). Zamenjavo klasične enote z mikroprocesno so za svoj miniračunalnik Delta 800 načrtovali tudi v domači Iskra Delta, vendar projekta niso uresničili.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Na domače razvijalce mikroračunalnikov so vplivale tudi rešitve podjetja DEC. Po uspešnem zagonu terminalske proizvodnje so na začetku 80-ih let izvedbe mikroprocesorskih miniračunalnikov DEC MicroPDP-11 izdelovali v podjetju Kopa. Pomagali so jim sodelavci Instituta Jožef Stefan, ki so s 16-bitnim mikroprocesorjem DEC T-11 izdelali tudi svoj mikroračunalnik PMP-11.
Mikroprocesorski miniračunalnik DEC PDP-11/23+.
Svoje prve mikroprocesne enote so v podjetju DEC začeli razvijati že v zgodnjih 70. letih skupaj s podjetjem Western Digital. V tehnologiji obsežnih integriranih vezij (MOS LSI) so najprej izdelali mikroprocesno enoto LSI-11, enakovredno njihovim klasičnim 16-bitnim procesnim enotam PDP-11. Do konca 70-ih so v podjetju že v celoti sami izdelali mikroprocesno enoto LSI-11/23, ki je na treh integriranih vezjih posnela ustroj klasične procesne enote PDP-11/34 (Delta 340). Mikroprocesno enoto LSI-11/23 so najprej uporabili v miniračunalniku PDP-11/24 (Delta 400). Na začetku 80-ih pa so izdelali še bolj zmogljivo mikroprocesno enoto LSI-11/73, ki je na dveh integriranih vezjih posnela ustroj največje klasične procesne enote PDP-11/70 (Delta 700). Zamenjavo klasične enote z mikroprocesno so za svoj miniračunalnik Delta 800 načrtovali tudi v domači Iskra Delta, vendar projekta niso uresničili.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Z mikroprocesorsko tehnologijo so v podjetju DEC lahko prvič zagotovili vse bistvene zmogljivosti svojih miniračunalnikov na eni sami tiskani plošči. Obenem so povečali njihovo zanesljivost in znižali ceno, uporabnikom pa ponudili naprave, ki so bile popolnoma združljive s programsko opremo klasičnih miniračunalnikov PDP-11. K pomanjšanju in zgostitvi strojne opreme so bistveno pripomogla tudi nova sistemska vodila Q-bus. Ob pomoči mikroprocesnih enot na eni plošči in novih sistemskih vodil so konec 70-ih let izdelali serijo manjših MicroPDP-11. Ti računalniki so bili sicer še vedno zajetnejši in dražji kot običajni mikroračunalniki. Pogosto so jih celo namestili v velika ohišja, značilna za klasične miniračunalnike. Njihova uporaba pa je sledila že uveljavljenim področjem in pristopom. Od mikroračunalnikov jih zato pogosto razločujemo kot mikroprocesorske miniračunalnike, vendar ločnica ni vedno jasna ali upravičena. V podjetju Kopa so domače različice teh naprav tržili kot mikroračunalnike.
Mikroračunalnik Kopa 1500 (1980–1982)
S svojimi mikroprocesnimi enotami so v DEC na različne načine poskušali prodreti tudi na zanje povsem nov trg poslovnih in osebnih mikroračunalnikov. Tu pa so morali uporabiti še precej bolj strnjen pristop kot pri seriji MicroPDP-11. Prvi poskus na področju mikroračunalništva zanje predstavlja DEC PDT-11/150 (Programmable Data Terminal). To je bil preprost mikroračunalniški vmesnik, ki je njihove zaslonske terminale VT-100 (Kopa 1000) pretvoril v pametne naprave z zmogljivostmi za urejanje in shranjevanje podatkov. Uporabili so svojo prvo mikroprocesno enoto LSI-11, kot glavne podatkovne nosilce pa 8-palčni disketni enoti. Poleg serijskih povezav za priključitev treh zaslonskih terminalov so dodali še povezavi za modem in tiskalnik. V podjetju Kopa so napravo na začetku 80-ih prodajali kot aktivni terminal Kopa 1500.
Mikroračunalnika Kopa 2500 in 3500 (1982–1986)
Ob združitvi podjetij Elektrotehna Delta in Iskra Računalniki so terminalsko proizvodnjo iz slovenjgraške Kope prenesli v Gorenje, kjer je nastala nova serija terminalov Paka. V podjetju Kopa so takrat svojo dejavnost ob pomoči sodelavcev z Instituta Jožef Stefan preusmerili v proizvodnjo računalnika z mikroprocesno enoto DEC LSI-11/23. Na inštitutu so zanje izdelali tehnične načrte in jim pomagali odpraviti vse težave pri proizvodnji tovrstnih naprav. Svoj prvi mikroprocesorski miniračunalnik, izdelan po zgledu DEC MicroPDP-11/23, so poimenovali Kopa 2500. Računalnik je uporabljal 256 KB delovnega pomnilnika (RAM), dodali pa so še cenejše, združljive različice 8-palčnih disketnih in diskovnih enot velikosti do 80 MB.
Uporabniki so potrebovali še običajen zaslonski terminal, običajno Gorenjev Paka 3000. Pomnilnik so lahko razširili do 2 MB, namestili pa so lahko še dodatne vhodno-izhodne krmilnike ali omrežni krmilnik. Računalnik je poganjal običajne operacijske sisteme podjetja DEC in vse programske prevajalnike, ki so bili na voljo za njihove miniračunalnike PDP-11. V enem letu so izdelali okrog 30 naprav, skupno pa največ 50. V podjetju so leta 1985 že sami vzpostavili proizvodnjo naslednjega računalnika Kopa 3500 z mikroprocesno enoto LSI-11/73. Pomnilnik so tu lahko razširili do 4 MB. Zelo so se trudili tudi z izdelavo ustrezne programske opreme in izgradnjo krajevnih omrežij (LAN) pri strankah. V Računalniškem muzeju hranimo različne primerke terminalov in računalnikov Kopa.
Mikroračunalnik IJS PMP-11 (1984)
V podjetju DEC so svojo prvo mikroprocesno enoto na enem integriranem vezju T-11 predstavili leta 1981. V nasprotju s predhodnimi so ta mikroprocesor tudi prosto prodajali na trgu, predvsem za področje vgradnih naprav. Sami so ga uporabljali kot upravljalno napravo v svojih krmilnikih, stranskih procesorjih, grafičnih terminalih in podobno. Na Institutu Jožef Stefan so leta 1984 ob pomoči DEC T-11 izdelali svoj 16-bitni mikroračunalnik na eni plošči PMP-11. Želeli so ponuditi dostopno alternativo izrazito precenjenim domačim mikroračunalnikom. Mikroračunalnik so izdelali zelo strnjeno in inovativno. Na eno majhno tiskano ploščo so namestili mikroprocesor, delovni pomnilnik (RAM) velikosti 64 KB in bralni pomnilnik (EPROM) velikosti 2 KB z zagonskim programom. Zasnovo so bistveno poenostavili in pocenili z uporabo programabilnih logičnih vezij (PAL). Skupno so uporabili le okrog 30 uvoženih delov.
16-bitni mikroračunalniki
16-bitne naprave predstavljajo le kratek razvojni korak od precej bolj razširjenih 8-bitnih k novim 32-bitnim, ki so trg obvladovale vse do konca 90. let. Prve 32-bitne mikroprocesorje so izdelali že v prvi polovici 80-ih let.
Računalnik je imel dve serijski povezavi za priključitev zaslonskega terminala in tiskalnika ter največ dva 5.25-palčna disketna pogona. Uporabljal je operacijski sistem DEC RT-11, uporaben predvsem za tekoče upravljanje procesov in zajemanje podatkov. Po zaslugi združljivosti z miniračunalniki PDP-11 in domačimi različicami Delta je bil najzanimivejši za obstoječe uporabnike. V Jugoslaviji je bilo v tem času namreč več kot 500 miniračunalnikov te vrste, samo na inštitutu več kot 20. Mikroračunalnik PMP-11 sta v nekaj mesecih večinoma izdelala Marijan Miletič in Branko Jevtič. Za serijsko proizvodnjo jim ni uspelo pridobiti partnerja, zato so v dveh letih sami izdelali nekaj omejenih serij, skupno okrog 50 računalnikov. Mikroračunalniški klubi in inštituti so računalnik lahko kupili za okrog 4.000 dolarjev, ostali pa za okrog 5.000. V Računalniškem muzeju hranimo več primerkov PMP-11.
Terminalski vmesnik IJS PMT-100 (1986)
Slabost mikroračunalnika PMP-11 je bila, da je zahteval uporabo zaslonskega terminala, ki je bil nekajkrat dražji od samega računalnika. Najprej so zato zanj razvili cenen priključek za televizor, nato pa so izdelali še nekakšen terminalski vmesnik, združljiv z DEC VT-100, a bistveno cenejši od običajnih domačih terminalov te vrste Paka 3000. Terminalski vmesnik so po zgledu hišnih mikroračunalnikov izdelali na eni plošči in ga skupaj z napajalnikom vgradili v ohišje tipkovnice. Uporabili so enako tipkovnico Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehnologijo, kot so jo uporabljali terminali Paka. Za mikroračunalniški del so uporabili mikroprocesor Zilog Z80B in delovni pomnilnik (RAM) velikosti 8 KB, za prikazovalni del pa grafični krmilnik Signetics 2670, ki je lahko v celoti oponašal delovanje terminala DEC VT-100. Na dodatna bralna pomnilnika (EPROM) velikosti 32 KB in 2 KB so namestili programsko opremo, ki so jo izdelali sami, in pravila za prikazovanje jugoslovanskih znakov. Na takšen terminalski vmesnik so nato priključili razmeroma cenen računalniški zaslon (CRT).
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
