Milijardni patenti

Skorajda ne mine teden, ko ne bi brali o dogajanju na ameriških sodiščih, kjer se svetovni tehnološki velikani pravdajo zaradi kršitev patentov. Največkrat se primeri končajo s poravnavami, doživeli pa smo že milijardne razsodbe in desetletje trajajoče jare kače pritožb in razveljavitev.

Nekatera podjetja živijo zgolj od licenčnin, druga večino dohodkov ustvarijo s tožbami, tretja patentno zakonodajo uporabljajo zgolj za to, da grenijo življenje tekmecev, četrtim se zdi vse skupaj zgolj nepotrebna nevšečnost in strošek, podobno kot protipotresno zavarovanje. In zakaj tega v Evropi ni?

Od nabiralcev smo v 12.000 letih napredovali do točke, ko v EU manj kot 5 odstotkov, na svetu pa manj kot četrtina ljudi prideluje hrano, pa nismo lačni.

Človeštvo je po ustalitvi in začetku kmetovanja ugotovilo, da bo s specializacijo in sodelovanjem prišlo dlje. Če se nekateri ljudje posvetijo pridelavi hrane in so zaradi tehnološkega napredka tako uspešni, da je pridelajo več kot le zase, se lahko drugi posvetijo drugim poklicem. Postanejo pravniki, učitelji, izumitelji, zdravniki itd. Ko se je tehnologija razvijala, je moralo kmetovati čedalje manj ljudi, da so pridelali hrano za vse prebivalstvo. Od nabiralcev smo v 12.000 letih napredovali do točke, ko v EU manj kot 5 odstotkov, na svetu pa manj kot četrtina ljudi prideluje hrano, pa nismo lačni.

Mreža tožb in nasprotnih tožb zaradi kršitev patentov v pametnih telefonih na vrhuncu patentne norije leta 2012. Slika: PCMag

Druga pomembna iznajdba, ki jo v naših krajih radi pripisujemo Rimljanom, a so jo poznale že tisočletja starejše civilizacije, je pravo. V povprečju je za vse bolje, če se dogovorimo o skupnih pravilih in se jih držimo, obenem pa imamo ustanove in ljudi, ki skrbijo za upoštevanje pravil in v sporih razsojajo. Za družbo je bolje, če sosed ne ukrade koša žita, temveč sešije obleko in jo zamenja za žito.

Kaj je patent

Patent pravni ali fizični osebi za obdobje 20 let prinaša izključne pravice za izum, če izumitelj plačuje vzdrževanje. Patentirati ga je mogoče le, če je nov, inventiven in industrijsko uporaben. To pomeni, da pred vložitvijo patentne prijave rešitev ni bila dosežena s stanjem tehnike ali patentirana (novost), da za strokovnjaka na področju izum ne izhaja očitno iz trenutnega stanja tehnike (inventivnost) in da se lahko proizvede ali uporabi v neki gospodarski panogi (uporabljivost).

V Evropi ni mogoče patentirati: odkritij, znanstvenih teorij, matematičnih metod in pravil, načrtov, metod in postopkov za duhovno aktivnost, kirurškega ali diagnostičnega postopka na živem telesu in izumov, ki so v nasprotju z javnim redom ali moralo.

Zato programskih patentov (software patents), kot jih poznajo ZDA, v Evropi ni. Leta 2004 je v Evropskem parlamentu potekala resna razprava o tem, a je na koncu svet ministrov presodil, da EU programskih patentov ne potrebuje. Programi so varovani drugače, zlasti z avtorsko zaščito, izdelki z modelom in blagovno znamko, algoritmi in koncepti pa ne morejo biti. Navsezadnje tudi Pitagorovega izreka ali šifriranja RSA ni mogoče zaščititi.

Naslednji korak je bilo spoznanje, da kopiranje in kraja zamisli škoduje. Če nekdo porabi več mesecev ali celo let, da izpopolni neki tehnološki postopek ali ustvari neko napravo, od tega pričakuje materialno korist. Če dovolimo, da tak izum vsakdo skopira in začne izkoriščati, ljudje ne bodo izumljali. Če pa jim za nedoločen čas podelimo ekskluzivno pravico izkoriščati izum, to vodi v monopol in počasnejši razvoj. Srednja pot, ki jo danes uporabljajo vse države, so patenti. Patent izumitelju za največ 20 let prinaša izključne pravice do izkoriščanja izuma. Biti mora nov, inventiven in industrijsko uporaben (več v okvirju).

Patenti niso nov način varovanja izumov. Zgodovina ne ve, kdo jih je prvi podeljeval. Patentom podobno zaščito so poznali že stari Grki, kjer je bilo mogoče »patentirati« celo eksotične jedi. Renesančni arhitekt Filippo Brunelleschi se je leta 1421 domislil, kako po reki s posebnimi barkami in žerjavi prevažati tovor. Zanimal ga je zlasti marmor. Brunelleschi je modro sklepal, da če barko preprosto izdela, bodo kmalu enako storili še vsi drugi rokodelci in sam od izuma ne bo imel nič, razen toplega občutka, da je svet malo boljši.

V Angliji so prvi patent podelili leta 1449, in sicer ga je dobil flamski steklar John Utynamski. Zagotovil si je 20-letni monopol nad proizvodnjo obarvanega stekla. Pred tem takega stekla v Angliji ni izdeloval nihče. To je prvi patent, ki je podoben današnjim.

Ker bi bilo lepo, da bi bilo poleg sveta boljše tudi njegovo življenje, si je Brunelleschi najprej od Firenc pridobil triletne ekskluzivne pravice za vse nove načine prevoza tovora po reki Arno. Šele nato je izdelal ladjo. Brunelleschi je torej dobil nekakšen splošen patent za vse novosti na tem področju. To seveda danes ni mogoče.

V Angliji so prvi patent podelili leta 1449, in sicer ga je dobil flamski steklar John Utynamski. Zagotovil si je 20-letni monopol nad proizvodnjo obarvanega stekla. Pred tem takega stekla v Angliji ni izdeloval nihče. To je prvi patent, ki je podoben današnjim. Beneška republika je leta 1474 sprejela prvi zakon o patentih, ki je pomembno vplival na razvoj patentnih sistemov po vsem svetu.

V 16. stoletju se je angleški patentni sistem izrodil, saj so patente dobivali v glavnem kralju naklonjeni posamezniki, ki so vzpostavljali škodljive monopole. Kralji so patente videli kot vir prihodkov in patentirati je bilo mogoče skoraj vse. Podeljevali so celo patente za prodajo soli. (Vas spominja na programske patente?)

Ena izmed ilustracij v Applovem patentu za delo s telefonom prek zaslona, občutljivega za dotik (US7469381B2).

Šele kralj Jakob I. je v začetku 17. stoletja razveljavil vse veljavne patente in določil, da se lahko patentirajo le novi izumi. Kasneje se je izoblikovala tudi sodna praksa, da se lahko patentirajo tudi bistvene izboljšave obstoječih izumov in zamisli, ki še nimajo posebne praktične uporabnosti. Iz tega se je razvil anglosaški patentni sistem, ki še danes dovoljuje patentiranje programske opreme (software patents), o čemer bomo govorili v nadaljevanju. V ZDA so prvi zakon o patentih dobili leta 1790 in ga izdatno spremenili šele leta 1952! Evropski patentni sistem večidel temelji na italijanskem in francoskem, ki ga je izoblikovala francoska revolucija.

Lahko patentiramo molekulo?

Poleg programskih patentov so med najbolj kontroverznimi še farmacevtski in biološki patenti. Težko je trditi, da je kdo izumil kakšno molekulo, a po drugi strani je razvoj zdravil, ki vsebuje izdelavo in preizkušanje velikega števila molekul in klinične teste, dolgotrajen in zelo drag postopek, ki se lahko konča tudi s spojino, ki je še ni bilo (vseh možnih molekul je več kot atomov v vesolju). Nasproti si stojita tudi interes skupnosti po dostopnosti zdravil in interes farmacevtskega podjetja po povrnitvi stroškov razvoja. Zaradi tega na primer na Norveškem do leta 1992 niso podeljevali patentov za zdravila, v nekaterih deželah v razvoju jih še danes ne.

WIPO dovoljuje patentiranje aktivnih učinkovin, novih področij uporabe zdravil, obliko (tablete, sirup, kapljice, kapsule) in nov proizvodni proces. Včasih smo v Sloveniji poznali le procesni postopek, torej so podjetja lahko proizvajala patentirana zdravila, če so le našla drug (dražji, drugačen …) postopek proizvodnje. Od leta 1993 imamo tudi produktni patent in formulacijski patent.

Še spornejše področje je patentiranje genov. Samih genov ni mogoče patentirati, lahko pa ponekod patentirajo gensko spremenjene organizme (GSO). Ker gre za hrano, ki je velik del sveta rešila pred lakoto, je to izjemno kočljivo področje, kjer enotne ureditve še ni in je ni pričakovati. V ZDA od znamenitega primera leta 1980 Diamond proti Chakrabarty velja, da lahko patentiramo žive organizme, ki so bistveno drugačni od divjega tipa (naravnih). To pa so ravno GSO, zlasti bakterije in rastline. Ravno v teh letih pa se iztekajo patenti prvih GSO, ki jih je Monsanto razvil konec 90. let.

Razumeti moramo, da je bil patentni sistem v vsakem zgodovinskem trenutku (tudi zdaj) dogovor, ki skuša kar najbolje usklajevati interese izumiteljev, družbe in oblasti. Kako dolgo patent varuje izum, koliko stane patent, kaj je mogoče patentirati, ali mora biti izum nov ali zgolj izboljšan, ali mora izumitelj demonstrirati tudi delujoč prototip izuma, ali je mogoče zaščititi abstraktne koncepte, algoritme in postopke – vse to se je stvar konsenza brez pravilnega odgovora.

Programski patenti

Medtem ko je v EU programska oprema izrecno izvzeta, je v ZDA zakonodaja ohlapnejša in prepoveduje le patentiranje abstraktnih idej in od odločitve vrhovnega sodišča leta 1970 matematičnih formul in algoritmov. Kompleksnejše rešitve pa je dovoljeno patentirati. Glavni problem ostaja to, da programski patenti niso v zakonodaji nikjer izrecno definirani, sodišča pa sproti presojajo vsak primer in ustvarjajo nepregledno goščavo sodne prakse. Tako so v ZDA prve programske patente dobili v 70. letih. Do danes se je njihovo število le povečevalo, s tem pa tudi število tožb.

Najbolj znan spor je od leta 2011 do letos (!) potekal med Applom in Samsungom. Apple je aprila 2011 na sodišču v Kaliforniji vložil tožbo zoper Samsung, češ da ta s svojimi androidnimi tablicami in pametnimi telefoni krši Applove patente, modele in blagovne znamke. Samsungov Galaxy naj bi bil preveč podoben iPhonu. Samsung se je seveda brž odzval in teden dni zatem vložil tožbo zoper Apple, češ da ta krši nekatere Samsungove patente. Čeprav je najbolj razvpit postopek potekal pred ameriškimi sodišči, sta se podjetji tožili v več kot 50 postopkih v državah po vsem svetu, od EU do Azije in Avstralije.

V prvem postopku v Kaliforniji je Apple trdil, da Samsung krši tri patente in štiri registrirane modele (design patents). Trije patenti so opisovali »bounce-back effect« (US 7,469,381; slika na pametnem telefonu se odbije, če po meniju podrsamo (scroll) predaleč), »tap to zoom« (US 7,864,163; povečava, če pritisnemo na zaslon) in »on-screen navigation« (US 7,844,915; premikanje po zaslonu). Registrirani modeli pa so opisovali okrasno oblikovanje elektronske naprave (zaobljen štirikotnik kot obliko pametnega telefona in tablice) ter uporabniški vmesnik z ikonami. Ne sliši se preveč inovativno, a ti patenti in modeli so bili v ZDA podeljeni.

Število podeljenih patentov se povečuje iz leta v leto. V ZDA ima patentni urad še pol milijona nerešenih prijav.

Število tožb patentnih škratov v posameznem sodnem okrožju od leta 2005 do 2015. Kraj vložitve tožbe je bil včasih odvisen od krajevne zakonodaje in naklonjenosti sodnika. Teksaško vzhodno okrožje je bilo glavni poligon za tožbe o programskih patentih. Slika: Cohen et al., Science (2016)

Avgusta 2012 je sodnica Lucy Koh razsodila, da mora Samsung plačati rekordnih 1,05 milijarde dolarjev odškodnine. Samsung se je seveda pritožil in odškodnina je zdrknila na 599 milijonov dolarjev, polovica sodbe pa je bila razveljavljena in postopek vrnjen na začetek. Leta 2013 se je končal z zneskom 929 milijonov dolarjev, a se je Samsung spet pritožil. Sodišče je leta 2015 na drugi stopnji odločilo, da se odškodnina zaradi kršitve modela izloči in postopek vrne na prvo stopnjo, tako da je bila odškodnina le še 548 milijonov dolarjev. Samsung se je pritožil še na vrhovno sodišče, ki je primer sprejelo in pritrdilo, da je odškodnina lahko obračunana le od vrednosti komponente, ki krši patent, in ne celotnega izdelka, a ni dalo natančnejših smernic. Drugostopenjsko sodišče tega tudi ni znalo, temveč je primer vrnilo na prvo stopnjo, kjer je bila določena končna odškodnina 539 milijonov dolarjev. To se je zgodilo letos, Samsung se je spet pritožil, a sta podjetji potem tik pred poletjem našli skupni jezik in se poravnali. V drugem, nekoliko manj znanem primeru Appla proti Samsungu v ZDA, ki se je začel leta 2012 in v katerem je Apple zahteval dve milijardi dolarjev, je moral Samsung po več pritožbah plačati 120 milijonov dolarjev.

Kako brati patent

Tisti, ki prvikrat bere kakšen patent, bo gotovo razočaran. Patenti so napisani ravno dovolj gostobesedno, da pokrijejo čim širše področje, a obenem ravno dovolj splošno, da nekaterih ključnih informacij za implementacijo v njih ni. To je namenoma in predstavlja umetnost pisanja patentov.

Vsak patent sestavljajo naslov, ilustracije, povzetek (abstract), opis (description), zahtevki (claims), citati obstoječih patentov in pravne oznake. Vsebuje lahko še primere (examples), ozadje (background) in opis iznajdbe (summary of the invention). Ker so patenti namenoma razvlečeni in splošni, se pri branju navadno omejimo na povzetek in zahtevke, ki so najpomembnejši del patenta. Opis, v nasprotju s pričakovanji, ne vsebuje zelo uporabnih informacij.

Med postopkom sta podjetji zahtevali tudi prepoved prodaje konkurenčnih pametnih telefonov, a do resnejših blokad ni prišlo. Ko sta se postopka končala, so bili vsi pametni telefoni iz obeh sodb že zdavnaj zastareli. Zneska se zdita velika, a v resnici sta za podjetji drobiž. Apple je v poslovnem letu 2017 ustvaril 229 milijard dolarjev prihodkov. Apple zasluži v enem dnevu toliko, kolikor mu je moral na koncu plačati Samsung. V tožbe zaradi patentov so (bili) zapleteni praktično vsi tehnološki giganti. So edini zmagovalci na koncu odvetniki?

Lucy Koh je razsojala v milijardnem primeru Apple proti Samsungu. Slika: Reuters

Koliko in zakaj

Patenti so v računalništvu prerasli svojo uporabnost. Samsung, IBM in podobni velikani vsako leto registrirajo več tisoč patentov. Lani so IBM v ZDA podelili 9043 patentov, Samsungu 5837 in Canonu 3285. Prvi neračunalniški podjetji na spisku sta Toyota in Ford na 14. in 15. mestu, a imata močni raziskovalni enoti za avtonomna vozila, kjer smo spet pri računalniški tehnologiji.

Samsung ima samo v ZDA podeljenih več kot 1,2 milijona patentov, Apple pa več kot 77.000. Razlika je posledica bistveno širšega nabora Samsungovih izdelkov, a poanta ostaja. V običajnem pametnem telefonu je tehnologija, ki jo pokriva več kot milijon različnih patentov, ocenjuje strokovnjak za patentno pravo in ustanovitelj bloga FOSS Patents, Florian Mueller. To kaže, da danes patenta ni težko pridobiti. Če se spomnimo, da je Apple patentiral, kaj se zgodi, ko na telefonu s prstom podrsamo do konca menija (bounce back while scrolling), lahko le prikimamo.

Sistem, ki je bil namenjen zaščiti izumiteljev, se je izrodil. Na eni strani je problem hitrost inovacij, saj pametni telefon ne potrebuje 20-letne zaščite. Drugi problem pa so nizki standardi, kaj vse je mogoče patentirati. In tako so patenti postali valuta.

Nortel je bil telekomunikacijski gigant, ustanovljen leta 1895 iz podjetja Bell, leta 2009 pa je končal v največjem stečaju v kanadski zgodovini. Leto pozneje je konzorcij več podjetij, med drugim Apple, EMC, Microsoft, RIM in Sony, za 4,5 milijarde dolarjev (!) kupil 6000 patentov, ki jih imel Nortel. To je tri četrt milijona za patent. Res pa je, da so čez nekaj let isti paket preprodali le še za 900 milijonov dolarjev. Konzorcij je tudi od Kodaka v prisilni poravnavi odkupil več patentov za pol milijarde dolarjev.

Registrirani modeli so opisovali okrasno oblikovanje elektronske naprave (zaobljen štirikotnik kot obliko pametnega telefona in tablice) ter uporabniški vmesnik z ikonami. Ne sliši se preveč inovativno, a ti patenti in modeli so bili v ZDA podeljeni.

Veliko starih in mladih podjetij se prevzame zaradi patentov, ki jih imajo in ne zaradi izdelka ali tehnologije. Novejša podjetja, kot je Facebook, ki niso imela časa ustvariti velikih portfeljev patentov, z nakupovanjem prehitevajo po desni. Microsoft je leta 2012 od AOL za milijardo kupil 925 patentov, potem jih je dobro polovico prodal naprej Facebooku in si zagotovil licenciranje.

Zaradi zdaj že razveljavljenega patenta za aktivacijo programske opreme je patentni škrat Uniloc tožil 75 podjetij.

Troli in obramba

Zelo pogost končni dogovor podjetij je navzkrižno licenciranje, ki mu je lahko pridružena tudi denarna komponenta ali pa ne, odvisno od obsega patentnega portelja obeh partnerjev. Z dogovorom o navzkrižnem licenciranju (cross-licensing) se lastnika patentov dogovorita, da lahko uporabljata izume drug drugega. Taki sporazumi so med tehnološkimi velikani zelo pogosti.

Nekatera podjetja pa ne počno ničesar, razen da imajo v lasti patente. Lahko so povsem legitimni holdingi ali konzorciji, ki živijo od licenciranja intelektualne lastnine. Če pa jih zlorabljajo le za (za lase privlečene) tožbe, se imenujejo patentni škrati ali troli (patent troll) in v resnici niso novost, le čedalje pogostejši so. Eli Whitney, ki je leta 1793 izumil stroj za odstranjevanje bombažnih semen od vlaken in za 50-krat povišal produktivnost ameriških sužnjev, ni bil poslovno uspešen in njegovo podjetje je kmalu bankrotiralo. Tako je Whitney namesto izdelovanja bombaža naslednja leta preživel v tožarjenju drugih pridelovalcev, zato ga lahko štejemo za enega prvih patentih škratov. Podoben primer je tudi George B. Selden, ki je »izumil« »cestni motor«, zavlačeval s podelitvijo patenta 16 let (do leta 1895) in potem izsiljeval prve izdelovalce avtomobilov. Uprl se mu je Henry Ford in na sodišču tudi zmagal.

Niso samo patenti

Čeprav za zaščito zamisli najprej pomislimo na patente, ti niti niso vedno edina niti najprimernejša oblika varovanja pravic intelektualne lastnine. V Sloveniji in Evropi so poleg patentov v veljavi še naslednji načini.

Sporazum o nerazkrivanju (NDA) je najpogostejša oblika varstva zaupnih podatkov. Z njo se zaščitimo, da podpisnik ne bo razkrival podatkov o naši zamisli, ki niso splošno znani in jih lahko izve le od nas. Veljajo le, če jih podpišeta obe strani in podatki še niso splošno znani. Uporabljajo se v vseh oblikah poslovanja, kadar moramo svojo zamisel razkriti drugemu partnerju (npr. pri odločanju ali sodelovanju), želimo pa preprečiti njeno nadaljnje razkrivanje.

Strokovno znanje (know-how) so nedokumentirani podatki, ki so znani le izvajalcem in so v tem pogledu podobni poslovni skrivnosti. Znanja kot takega ni mogoče vključiti v licenčne sporazume ali zavarovati, krajo pa je zelo težko dokazovati. Če patent prijavimo brez bistvenih podatkov, za katere nepravilno menimo, da so zgolj strokovno znanje, ga lahko patentni urad razveljavi zaradi splošnosti.

Avtorske pravice (copyright) varujejo intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti ali umetnosti. Avtorska pravica ščiti pred nedovoljenim kopiranjem ali prirejanjem njenih opisov tudi idejo, ne zagotavlja pa varstva pred drugo osebo, ki neodvisno dobi enako zamisel. Z avtorsko pravico zato ni mogoče zaščititi same ideje, načela ali odkritja, le njeno izvedbo. Avtorska pravica v Evropi nastane samodejno in je brezplačna. V Sloveniji ločimo materialno avtorsko pravico, ki varuje premoženjska upravičenja in je prenosljiva, ter moralno pravico, ki vedno ostane avtorju in varuje duhovne in osebne vezi do dela. Avtorska pravica varuje tudi računalniško kodo.

Pravica iz neregistriranega modela (trade dress) varuje zunanji videz izdelka, torej obliko, vzorec, teksturo in ornamente. Omejena je le na tiste lastnosti modela, ki so nove, individualne in so plod oblikovalskega navdiha. Pravica nastane samostojno in je brezplačna. Ne varuje pa kopiranih ali pogostih videzov ter tistih, ki so nujno določeni zaradi ujemanja z drugimi komponentami. Zato priključek USB, varnostni pas ali T-profil ne morejo biti varovani. Nasproten primer je oblika steklenice kokakole, kjer je oblikovalec izkoristil svobodo in jo edinstveno oblikoval.

Pravica iz registriranega modela (design patent) lahko traja do 25 let in jo pridobimo z uradno registracijo. Varuje iste lastnosti kakor neregistrirani model, a olajša dokazovanje prednosti in varuje tudi pred izdelki, ki so le podobni registriranemu modelu, ne nujno čista kopija. Tako lahko zaščitimo tudi vzorec, okrasek ali logotip, ki se pojavlja na več izdelkih.

Blagovna znamka (trademark) je beseda, slogan, logotip ali kombinacija znakov, ki izdelek ali dejavnost edinstveno razlikujejo od drugih. Registrira se pri nacionalnem uradu za intelektualno lastnino, pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) za EU ali pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO). Aktivna blagovna znamka nima omejenega roka trajanja in je v številnih primerih pomembnejša od patentov in modelov.

Patentnih škratov tudi danes ne manjka, le da jih imenujemo NPE (non-practising entity). Negativen prizvok imajo zato, ker niso nikoli poskušali niti ustvariti izdelka, za katerega imajo patent, ali ga licencirati, temveč živijo le od tožb. Pravzaprav je njihov cilj prave izdelovalce prestrašiti in si v poravnavi pridobiti odškodnino ali licenčnino, ker je to ceneje in manj negotovo od sodnih razpletov. Ker v ZDA vsaka stranka plača svoje pravne stroške in odgovor na patentno tožbo stane vsaj milijon dolarjev, se manjša podjetja raje dogovorijo za cenejšo poravnavo, četudi je zahtevek patentnega trola dvomljiv.

Pri tem uporabljajo različne zvijače. Do lani je bila skoraj polovica patentnih tožb v ZDA vložena v vzhodnem Teksasu zaradi naklonjene zakonodaje in sodišča, potem pa je vrhovno sodišče odločilo, da se tožbe vlagajo, kjer ima toženi sedež.

Eden najbolj znanih patentnih škratov je podjetje Uniloc, ki je zaradi enega samega patenta (US 5,490,216) tožilo 75 podjetij. Gre za patent, ki je opisoval registracijo oziroma aktivacijo programske opreme kot sistema za zaščito pred piratstvom. Sodišče je Microsoftu leta 2009 prisodilo kar 388 milijonov dolarjev kazni zaradi zlorabe tega patenta, potem pa sta se z Unilocom poravnala. Unilocov poslovni model so postale tožbe. Šele leta 2016 je bil patent, ki je vmes že potekel, ob vnovičnem pregledu razglašen za ničnega. Ima pa Uniloc še druge patente in dolgo zgodovino tožb.

Drugi znamenit škrat je podjetje Eolas, ki si pripisuje izum prvega spletnega brskalnika z vtičniki in ki je zaradi dveh patentov (US 5,838,906A in US 7,599,985) tožilo več deset podjetij, med njimi tudi Microsoft, Adobe, Apple, eBay. Šele leta 2012 sta bila patenta iz leta 1994 razveljavljena.

Število vloženih tožb zaradi kršitev patentov v ZDA je lani zdrknilo na najnižjo raven od leta 2011. Podatki: IPWatchdog.com/Steve Brachmann.

Zato podjetja bodisi kupujejo patente v obrambne namene bodisi sodelujejo v konzorcijih, kakršen je RPX (Rational Patent eXchange). Tam se zbirajo patenti, ki so potem licencirani podjetjem in rabijo kot zaščita.

Patenti v standardih

Nekaterim patentom se v računalništvu ni mogoče izogniti. Določeni tehnični standardi so napisani tako, da jih ni mogoče implementirati brez uporabe s patentom zavarovanih zamisli. To se običajno zgodi, ko neka tehnologija, ki jo je razvilo ali dopolnilo neko podjetje, postane tako razširjena, da si utre pot v standard. V takih primerih se patenti običajno licencirajo kot FRAND (fair, reasonable, and non-discriminatory). To pomeni, da uporabniki patenta lastniku plačujejo licenčnino, ki pa mora biti poštena, razumno visoka in dostopna vsem. FRAND je tudi v interesu lastnika patenta, saj si s tem zagotovi, da bo njegov patent široko rabljen in da bo dobival prihodke od licenčnin. Če bi vztrajal pri ekskluzivni rabi patenta zase, je mogoče, da se tehnologija ne bi nikoli razširila.

Patent ne postane FRAND samo zato, ker je zajet v standard. V resnici je pot obrnjena; ko telo za standardizacijo določa standard, sklene dogovor z lastnikom patenta, da ga bo ponujal pod pogoji FRAND, in potem to tehnologijo vključi v standard. V nasprotnem primeru mora biti standard napisan brez te tehnologije. To lahko predstavlja problem pri neuradnih de facto standardih, ki niso formalno standardizirani, a jih vsi uporabljajo. In kot vemo, teh v računalništvu res ne manjka. V nekaterih primerih lastnik ključnih patentov te brezplačno odstopi v rabo, a še vedno zahteva priglasitev in izdajo dovoljenja. Gre za RAND-Z (zero) ali RAND-RF (royalty-free).

Eden najbolj znanih patentnih škratov je podjetje Uniloc, ki je zaradi enega samega patenta tožilo 75 podjetij. Gre za patent, ki je opisoval registracijo oziroma aktivacijo programske opreme kot sistema za zaščito pred piratstvom.

V izrednih primerih lahko sodišče odredi prisilno licenciranje (compulsory license), a se to v praksi v ZDA zgodi le, če zvezna vlada ali njeni obrambni pogodbeniki kršijo kakšne patente in lastnik patentov vloži tožbo. V takih primerih obrambno ministrstvo prevzame stroške pravdanja, sodišče pa navadno odredi prisilno odplačno licenciranje. V praksi so taki primeri zelo redki. Leta 2001 so na primer ZDA od Bayerja zahtevale znižanje licenčnin za antibiotik ciprofloksacin (proti antraksu) in zagrozile s prisilnim licenciranjem.

Sklep

Tehnologija je prehitela pravo in patenti so se v preteklosti zlorabljali za namene, ki nimajo več zveze z njihovo osnovno funkcijo. Hiter napredek tehnologije, modernemu razvoju neprilagojena pravila o patentabilnosti, nerazumevanje in velikanski proračuni multinacionalk so pripomogli k trenutnemu stanju, ko na področju patentov zlasti v ZDA vlada zmeda. Ker je pri izdelavi moderne elektronske naprave nemogoče vedeti, katere patente vse potencialno krši, podjetja vidijo obrambo v kopičenju lastnih patentov, s katerimi potem izsilijo licenciranje. In krog je sklenjen. Večina patentov sedi na policah in se z njimi ne dogaja nič, manjši del se znajde v licenčnih dogovorih, redki pa v milijonskih tožbah.

K sreči ni vse črno. Višine odkupnih cen patentov so dosegale vrhunec pred 5–7 leti, ko je bilo tudi tožb največ. V zadnjem času se stanje umirja, saj se sklepajo dogovori o navzkrižnem licenciranju, čedalje več pa je tudi podjetij in konzorcijev, ki patente nabirajo zgolj iz obrambnih namenov, in sicer omogočajo njihovo rabo. Lani je bilo vloženih najmanj patentnih tožb po letu 2011. Podjetja seveda niso nenadoma prišla k pameti ali postala altruistična. Izračunala so, da je premirje cenejše.