Minimizacija

Maja smo objavili večji preizkus cenejših telefonov, takih, ki veljajo nekje do dobrih 300 evrov. Tokrat imamo v reviji še nekaj novincev, ki sicer rahlo presegajo to mejo, a še vedno sodijo v srednji razred. Ob vseh teh telefonih opažam, da so razlike iz leta v leto manjše – napredek, vsaj tak, ki bi ga resno opazil, je skoraj izginil. Primer tega je Samsungov Galaxy A53, ki ne prinese skoraj nič resnega v primerjavi z A52s – le nekoliko višjo ceno.

Podobno opažam tudi v lastnem žepu. V zadnjem mesecu sem namreč zamenjal prejšnji iPhone XS in prešel na model Mini. S prejšnjim modelom ni bilo nič narobe, le bateriji so se malo poznala leta (tri leta in pol). No, pa vmesnik za napajanje je začel »hecat«. Telefon bo po manjšem servisu sicer ostal pri hiši, novega pa sem si omislil, ker sem si ga pač lahko.

Ob tej priliki sem se odločil, da spet preizkusim, kakšno je življenje s fizično nekoliko manjšim telefonom. Konec leta 2018 sem na teh straneh pisal o prejšnji nadgradnji telefona in takrat sem omenil, da je še največja razlika dejstvo, da bom potreboval nekoliko večje žepe. Zdaj sem šel v obratno smer, torej k manjši in lažji napravi.

Strojno naj bi bil telefon občutno hitrejši, a tega, iskreno povedano, ne opazim. Tudi razlike v hitrosti prenosa podatkov ne zaznam – na to opozarja le napis »5G« v zgornjem vogalu zaslona. Opazim sicer bolj omejen (!) fotografski sklop, saj ta mini nima zum objektiva, je pa zato tipalo za navadnim objektivom nekoliko zmogljivejše.

Od nekdaj imam rad naprave, ki sledijo linuxaški filozofiji »do one thing well«.

Manjša in lažja naprava mi za zdaj zelo odgovarja. Uporabnega prostora na zaslonu ni spet bistveno manj – s telefonom brskam po spletu, zelo redko pa gledam kakšne video vsebine. Če že, jih bolj pretakam na televizijo (okvirno vsaka dva tedna, ko nekje po svetu hrumijo motorji formule 1). Zame je edina slabost manjšega zaslona malenkost težje tipkanje – na kar me je opozoril urednik in je imel pri tem povsem prav. A na telefon tudi ne tipkam prav veliko, predvsem kratka sporočila, kjer je slovnica sekundarnega pomena in se zatipki lažje opravičijo.

Od nekdaj imam rad naprave, ki sledijo linuxaški filozofiji »do one thing well«. Torej naprave, ki res dobro opravijo tistih nekaj ključnih opravil. Telefon zame ni najpomembnejša računalniška naprava. Sicer je res ta, ki se najpogosteje znajde pri roki, in hkrati tista, ki bi jo najhitreje zamenjal, če bi prišlo do okvare. A to gre bolj na račun dejstva, da imam morje posameznih aplikacij, ki so vsaka po malem izredno pomembne, denimo aplikacijo, prek katere vodim vse zapiske, opravila in podobno. Ali pa aplikacijo, s katero krmilim pametne naprave po stanovanju. In, seveda, vse mogoče oblike komunikacije, vključno s telefonskimi klici. In za vse to se tudi telefon z manjšim zaslonom dobro obnese – po mojem še celo bolje od tistih z večjimi zasloni in ohišji. Za karkoli bolj resnega se bom tako in tako hitro prestavil za računalnik.

Zelo očitno pa sem pri tem v manjšini, vsaj če sklepam po proizvajalcih telefonov Android. V naših tabelah skoraj ne najdem telefona, ki bi imel zaslon pod 6,3 palca – Applov iPhone mini ima namreč diagonalo 5,4 palca. Poznam sicer kar nekaj uporabnikov, ki tarnajo, da bi imeli kak manjši in lažji telefon, a na koncu pridemo do tega, da pri veliki večini telefon enostavno najpomembnejša računalniška naprava in se zaradi tega ne bi šli minimizacije.