Minolta Dimage A2

Stabilizator slike je izveden precej drugače kot sicer. Namesto da bi imel posebno gibljivo lečo, deluje kar s premikanjem samega tipala CCD (pri analognih fotoaparatih bi bilo seveda nemogoče izvesti kaj podobnega). To je nameščeno na posebnem nastavku, ki je vpet v vodoravno in navpično vodilo. Naprava s pomočjo gibalnih senzorjev zaznava premike in jih ustrezno kompenzira s premikanjem tipala v nasprotno smer.

Objektiv ostaja enak kot pri vseh predhodnikih modela A2 (gre za model Minolta GT). Njegov razpon, izražen v ekvivalentu leica, je enak goriščni razdalji od 28 do 200 milimetrov. Zumiranje je izvedeno povsem ročno, z vrtenjem obroča na objektivu, hibridno pa je na voljo tudi ročno ostrenje (torej prek obroča, ki poganja motorček). Ob vseh doslej preizkušenih elektronskih in "navidezno" ročnih zumiranjih je popolnoma ročna rešitev še vedno najnatančnejša in najhitrejša, tudi ročno zumiranje pa je izvedeno uporabno. Objektiv je zanimiv tudi zato, ker je pri Minolti A2 globinska ostrina ob uporabi velike zaslonke nekoliko manjša kot pri konkurentih. To bodo vsaj tisti, ki radi naredijo posnetke, izostrene na točno določeno razdaljo, pozdravili - z večino digitalnih fotoaparatov je namreč take posnetke kar težko ustvariti (ponavadi je treba poseči po dodatni obdelavi v urejevalniku slik). Ima pa objektiv Minolte tudi nekaj slabosti. Največja je gotovo dokaj omejen makro, saj zna izostriti objekte le od razdalje 13 centimetrov naprej v položaju tele in le od 21 centimetrov naprej pri širokem kotu (makro lahko dejansko uporabljamo le v dveh položajih objektiva in ga moramo "zakleniti" s posebnim zatičem) - pa še pri tem je samodejno ostrenje precej nenatančno in je priporočljivo uporabiti ročno ostrenje.

Tudi ohišje sodi med bolje oblikovane v tem razredu in ponuja zelo dober prijem in razporeditev tipk. Kvečjemu nekoliko nerodno je izvedeno nastavljanje menujev, nekoliko nepregledna je postavitev obeh vrtljivih stikal (prek katerih lahko hitro spremenimo določene nastavitve, kot so občutljivost ISO, temperature bele ipd.) na stranskem delu ohišja. Zaslon LCD je sicer gibljiv, a le tako, da ga nagibamo, ne moremo pa ga vrteti okoli osi in po možnosti skriti v ohišje, da bi ga obvarovali pred morebitnimi poškodbami. Je pa na voljo tudi elektronsko iskalo zelo dobre ločljivosti 640 × 480 pik, zato je ostrina posnetkov zelo dobro vidna tudi brez pretiranega povečevanja posnetkov. Tudi tega je mogoče nagibati navzgor za kar 90 stopinj. Aparat zna ob slabi svetlobi ojačati signal tipala CCD, slika se spremeni v črno-belo in je še vedno dobro vidna. Tudi zato ostrenje deluje hitro tudi v slabi svetlobi - ne pa tudi vedno natančno, saj se zgodi, da je izostritev napačna. Na vrhu aparata je dodan tudi enobarvni zaslon LCD (z osvetlitvijo) z osnovnimi podatki o nastavitvah. Slike lahko snemamo tako v zapisu JPEG, na voljo je tudi nestisnjeni zapis TIFF in 12-bitni surovi (RAW) zapis, kot dobrodošla posebnost pa je na voljo tudi kombinacija, ki ustvari tako sliko RAW kot tudi JPEG. Nekoliko slabša je kakovost videa, saj snema z ločljivostjo največ 544 × 408 s hitrostjo 30 slik na sekundo (kar zagotavlja vsaj mehke filme), in še to le do 15 minut (čeprav verjamemo, da kupcem teh aparatov to niti ni tako pomembno). Pri zapisovanju lahko izbiramo tako med standardnim barvnim modelom sRGB, lahko pa uporabimo tudi Adobov model RGB. Trajnost štirih baterij ali akumulatorčkov velikosti AA je povprečna, z enim polnjenjem lahko naslikamo okoli 140 slik. Kakovost, ki jo dosega A2 pri fotografiranju, je precej dobra, predvsem je na slikah le malo šuma, čeprav je to bolj posledica algoritma za odpravljanje šuma, ki pa slike nekoliko bolj zmehča in pri večjih občutljivostih praktično odpove (tu je veliko barvnega šuma). Uklon pri širokem kotu proti robu je opazen, pri tele povečavi pa ga skorajda ni. Barvna obdelava daje optimalne rezultate le ob ročnem nastavljanju temperature bele, tedaj so barve res dobre in natančne (morda le malo bolj hladne, a to lahko popravljamo tudi v nastavitvah). Vendarle pa tudi tu Sonyjevo tipalo pri velikih kontrastnih razlikah (zelo osvetljenih delih pred zelo temnimi) močno "cveti" (to se izrazi kot obarvane sence na kontrastnih robovih. Tako majhni svetlobni elementi so očitno velik zalogaj tudi za Minoltin objektiv in njegovo sposobnost natančnega vodenja svetlobe na tipalo.

Minolta Dimage A2

Razred: Zelo zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 8 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 28-200 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-3,5; ostrenje 0,5 m-neskončno (13-50 cm makro); čas od 1/4000 do 30 s (ročno odpiranje do 30 s); doseg bliskavice 0,5 do 7,6 m; ISO samodejno, 64, 100, 200, 400, 800.

Cena: 269.990 tolarjev.

Prodaja: Eurofoto, www.eurofoto.si, (04) 236 64 70.

Za: Velika ločljivost, široki kot slikanja, ročni nadzor, stabilizator slike, dobra kakovost fotografije, dobra zasnova ohišja.

Proti: Nagnjenost tipala k cvetenju, barvni šum pri veliki občutljivosti ISO, nepregledne tipke ob strani objektiva, slab makro način.