Mladi zvok kuhalnika riža

Podjetje Sony je danes eno največjih imen v svetu potrošniške elektronike, ki ga pozna slehernik, željan digitalne zabave. Malokdo pa ve, da se je njegova zgodba začela s prijateljstvom iz druge svetovne vojne. To je leta 1946 rodilo prvi izdelek podjetja, ki ga ni kupil skoraj nihče. Odločnost prijateljev se je po neuspehu zgolj utrdila in postala zaslužna za prihodnost elektronske zabave, kot jo poznamo danes.

Podjetje Sony sta ustanovila prijatelja iz druge svetovne vojne, Masaru Ibuka in Akio Morita.

Masaru Ibuka in Akio Morita sta se spoznala med drugo svetovno vojno, ko sta oba delala pri japonski zvezi za znanstveno in tehnično raziskovanje. Ibuka je bil višji inženir, medtem ko je bil Morita poročnik v mornarici in je delal v isti raziskovalni skupini. Čeprav sta bila oba zelo različna po naravi, Ibuka je bil tehnik z globokim razumevanjem znanosti, Morita pa rojen trgovec z močno poslovno žilico, sta hitro postala prijatelja. Skupaj sta delila strast do inovacij in vizijo, da bi Japonsko ponovno postavila na zemljevid svetovne tehnologije po uničenju druge svetovne vojne.

Sony se je sprva imenoval Tokyo Tsushin Kogyo.

Po vojni se je Ibuka preselil v Tokio in odprl majhno popravljalnico za radijske komponente. S svojo ekipo je ustvaril kratkovalovni pretvornik, ki je ljudem omogočal, da so radijske sprejemnike povezali s kratkovalovno enoto. Izdelek je hitro postal priljubljen, saj je bilo po vojni veliko povpraševanje po informacijah. Morita, ki je bil v tistem času še v vojski, je o uspehu prijatelja prebral v kolumni Blue Pencil. Bil je navdušen, in ko ga je Ibuka povabil, naj se mu pridruži, ni pomišljal niti za trenutek. Maja 1946 sta s 500 dolarji izposojenega kapitala ustanovila podjetje Tokyo Tsushin Kogyo (TTK). Ena izmed prvih zamisli, ki so se jima pod okriljem skupnega podjetja porodile, je bil električni kuhalnik riža.

Prvi izdelek podjetja, električni kuhalnik riža, je bil nezanesljiv in nepraktičen.

V tistem času je bil riž bistveni del japonske prehrane, zato se jima je zdelo, da bi lahko električni kuhalnik ponudil rešitev za gospodinjstva, ki so se borila z osnovnimi potrebščinami. Ideja je bila, da bi aluminijasti elektrodi na dnu lesenega kuhalnika omogočili kuhanje riža z elektriko. Žal se je izkazalo, da je bila njuna izvedba nepraktična. Izdelani kuhalnik riža je bil nezanesljiv in je pogosto preveč ali premalo skuhal riž, kar je povzročalo veliko nezadovoljstvo med potrošniki. Zaradi tega je bil izdelek prodajni neuspeh in so ga hitro nehali proizvajati. Zamenjale so ga električno grete blazine, ki so doživele enako bridko usodo kot kuhalnik riža.

Japonski magnetofon G-type je, zahvaljujoč tržni zamisli Ibuke, prepričal solidno število kupcev.

Prva leta podjetja TTK so bila polna izzivov. Pomanjkanje kapitala, omejeno število zaposlenih in delo v prostoru brez oken so bili le nekateri izmed njih. Kljub temu je podjetje zaradi odločenosti lastnikov vztrajalo naprej. S skupnimi močmi so zaposleni iz vsake napake izluščili nekaj dobrega ter pokazali izjemno sposobnost razumevanja potreb potrošnikov in iznajdljivost pri oblikovanju inovativnih rešitev z omejenimi sredstvi. Te lastnosti so jim omogočile, da so se ohranili na trgu in postavili temelje za prihodnjo rast. Preživetje težkih let jim je omogočilo ravnanje po Edisonovem načelu. Ameriški izumitelj je rekel, da noben neuspeh ni slab, je le odkritje še enega načina, po katerem stvar ne deluje. Tovrstna pozitivna naravnanost je Ibuko, Morito in sodelavce pripeljala do prvega uspeha, prvega japonskega magnetofona.

Leta 1949 je japonska javna radiotelevizija uvozila prve magnetofone, ki so bili takrat novost na trgu. Kljub temu da magnetofoni na Japonskem sprva niso dosegli omembe vredne priljubljenosti, je Ibuka v izdelku videl priložnost. Podjetje je izdelalo dva prototipa lastnih magnetofonov, G-type za industrijsko uporabo s časom snemanja 60 minut in A-type za gospodinjstva s časom snemanja 30 minut. Ibuka je bil prepričan, da snemalniki niso priljubljeni zgolj zaradi nepoznavanja, zato je v japonščino prevedel ameriški vojaški priročnik z naslovom 999 Uses of the Tape Recorder in ga ponudil ljudem. Zahvaljujoč tej preprosti, a učinkoviti marketinški strategiji je TTK uspelo pritegniti veliko število kupcev, kar je podjetju omogočilo, da se je iz majhnega delovnega prostora preselilo v večje poslovne prostore v Šinagavi. Tam so izdelali prenosni radijski sprejemnik TR-55.

Odkritje tranzistorja je bilo ključen korak v razvoju elektronike. V tistem času so bile potrošniške elektronske naprave večinoma zasnovane na vakuumskih ceveh, ki so bile precej velike in so porabile veliko energije. Tranzistor je bil revolucionarna tehnologija, ki je za delovanje potrebovala neprimerno manj elektrike. Z licenco, kupljeno za 25.000 ameriških dolarjev od Bell Labs, so pri TTK začeli razvijati svojo prvo tranzistorsko radijsko napravo in takoj naleteli na težavo. Tranzistorska tehnologija je imela eno pomanjkljivost – majhno izhodno moč. Akio Morita je uporabil svoje znanje iz fizike in prišel do rešitve. Ugotovil je, da dodajanje nečistoč, kot je fosfor, znatno izboljša moč germanija v tranzistorju. TTK leta 1955 na trg lansiral japonski prenosni radijski sprejemnik s tranzistorji TR-55. Mali radio je doživel velikanski uspeh.

Sony je Američane prepričal z novim imenom, logotipom in žepnim radijskim sprejemnikom TR-63.

Tehnološka naprednost tranzistorskega radija TR-55 je prepričala tudi tuje kupce in podjetje se je podalo na ameriški trg. Preimenovali so se v kombinacijo latinske besede sonus, ki pomeni zvok, ter besede son, japonske sopomenke za mlade ljudi, ki stremijo k inovacijam in ustvarjanju novih stvari. Leta 1955 je podjetje z novim logotipom predstavilo ime Sony. Zaradi obilice preglavic pri vzpostavitvi prodajnih kanalov in gradnji prepoznavnosti TR-55 v Ameriki ni doživel vidnejšega uspeha. Povsem drugače se je godilo nasledniku, žepnemu radiu TR-63. Kljub oglasom, da je to naprava, ki jo lahko uporabnik nosi v žepu, v običajne žepe takratnih hlač ni šla. Ibuka in Morita sta zato prodajalcem dala sešiti posebna oblačila z večjimi žepi. Že v prvem letu so prodali 100.000 naprav, do leta 1968 pa kar pet milijonov. Vmes je Sony začel širiti paleto izdelkov s prvim majhnim in prenosnim televizorjem s tranzistorji TV8-301, ki je bil leta 1960 znatno priročnejši od običajnih, velikih televizorjev, ki so v tistem času še vedno uporabljali vakuumsko tehnologijo. Še bolj so televizijski trg prepričali s Trinitronom, ki so ga izdali leta 1968. Televizor je predstavljal velik napredek v primerjavi s črno-belo tehnologijo tistega časa. Zasloni Trinitron so bili svetli, barviti in visoke kakovosti. Visoki stroški razvoja in proizvodnje so se zaradi vrhunske kakovosti in zato odlične prodaje obrestovali.

Kakovostno boljši format videokaset Betamax se je po želji trga moral umakniti VHS. Sony je poraz priznal z dvignjeno glavo.

Leta 1969 je Sony v sodelovanju s podjetjem Matsushita Electric, ki je danes znano pod imenom Panasonic, začel razvijati format videokasete. Drag končni izdelek in slaba prodaja sta bila vzrok, da sta se partnerja sprla in šla vsak svojo pot. Sony je leta 1975 predstavil Betamax, kaseto superiorne kakovosti z enourno kapaciteto snemanja. Čeprav je bil izdelek najboljši na trgu, so se kupci raje odločali za Matsushitin izdelek VHS. Sony je še enkrat pokazal izjemno odzivnost, prilagodljivost in strateško razmišljanje, ko je opustil format Betamax in začel izdelovati naprave VHS.

Mladi so bili nad poslušanjem kaset na poti navdušeni, zato so Walkman dobesedno razgrabili.

Naslednja prelomnica v zgodbi podjetja Sony se je rodila v glavi Akia Morite. Ta je bil ljubitelj opere in je pogosto poslušal svoje najljubše operne odlomke med dolgimi letalskimi potovanji. Takrat se mu je porodila zamisel o prenosnem glasbenem predvajalniku, ki bi ljudem omogočil poslušanje glasbe na poti. Ker je razvojna ekipa podjetja že razvijala prenosni kasetofon za novinarje, je pomisli, da bi uporabil obstoječi prototip. Izkazalo se je, da je snemalna naprava pretežka, zato so ji odstranili funkcijo snemanja in razvili TPS-L2. Prvi Walkman je kljub ceni 150 dolarjev postal huronski uspeh. Prodaja Walkmanov se je začela 1. julija 1979 in končala, ko so jih prodali 368 milijonov enot. Edinstvena naprava je utrla pot drugim sorodnim elektronskim izdelkom, kot so prenosni predvajalniki cedejev, devedejev in digitalne glasbe.

Sony je danes vodilni igralec na področju igralnih konzol in iger. Prvič se je na tem tržišču pojavil z napravo PlayStation1.

Pri podjetju Sony so se konec 80. let prejšnjega stoletja odločili, da se podajo še na področje videoiger. Skupaj z velikanom industrije Nintendom so razvili konzolo Play Station (s presledkom), a je posel zaradi spora okoli licenciranja leta 1992 propadel in Sony je ostal sam. Podjetje je vseeno nadaljevalo delo in dve leti kasneje splavilo Sony PlayStation (brez presledka). Na Japonskem so prvi dan prodali več kot 100.000 konzol, v šestih mesecih pa se je številka povzpela na dva milijona. PlayStation je bil izjemno uspešen, delno zaradi uporabe tehnologije CD-ROM, ki je igralcem omogočala večji in bolj kompleksen igralni prostor kot konkurenčne konzole, ki so še vedno uporabljale kartuše. Poleg tega je Sony agresivno tržil PlayStation in ga usmerjal k bolj odraslemu občinstvu, kar je bilo v nasprotju s prevladujočo industrijsko logiko tistega časa, ki je večinoma merila na mlajše igralce. Ta strategija se je izkazala za uspešno, PlayStation pa je postal priljubljen in dobičkonosen izdelek za Sony. Po Moritovi smrti so leta 2000 izdali drugo generacijo konzole in je prodali več kot 150 milijonov primerkov. Sony je še danes vodilna sila na trgu iger in med večjimi igralci na področju potrošniške elektronike. Izdeluje odlične televizorje, telefone, fotoaparate, kamere, slušalke, predvajalnike, baterije in številne druge naprave, katerih skupna lastnost je kakovost. Tej je Sony ostal zavezan skozi celotno svojo zgodovino.