Mnenje: Evforija
O digitalnih valutah sem bral že pred več kot dvajsetimi leti v znanstvenofantastičnih knjigah, zato se mi je od nekdaj zdelo nekaj povsem običajnega, da bomo nekoč imeli povsem digitalni denar. Nihče pa ni predvidel, kako bo do tega prišlo.
Tako poklicno kot povsem ljubiteljsko redno spremljam novice in dogajanje na področju računalništva in tehnologije. Tako sem za različne zametke digitalnih valut slišal že dolgo tega, od podjetja DigiCash do danes izredno razširjenega PayPala in zametkov, kakršni so bili e-gold in še nekaj podobnih. Že kar nekaj let je, kar sem slišal tudi za bitcoin, a res le površno, in sem o njem hitro tudi pozabil.
No, pred dobrimi štirimi leti je bilo spet veliko napisanega o njem, zares pa sem se za to digitalno valuto začel zanimati novembra 2013. V nekem trenutku je bila cena enega bitcoina okoli 200 dolarjev, čez dva dni pa je debata na neki novinarski večerji po naključju zašla tudi v te vode – vrednost je bila takrat že več kot 300 dolarjev. Kmalu zatem sem povsem poizkusno kupil svoj prvi delček enega bitcoina (brez težav lahko namreč kupimo tudi le tisočinko ali manj enega bitcoina).
Odtlej mi je res zanimivo, kako se odvija ta eksplozivni cikel bitcoinove skokovite rasti. Zadnje leto raste v neslutene vrednosti – januarja je bil en bitcoin vreden 1000 dolarjev, v začetku septembra 5000, en teden kasneje spet 4000 dolarjev. Mediji (tudi mi) o njem vse več pišejo, seveda je tudi uporabnikov iz dneva v dan več.
Vedno manj me preseneti, ko se po daljšem času srečam s kakimi znanci in me malo po ovinkih povprašajo, ali kaj kupujem kriptovalute. Ker »računalnikarji« to pač menda privzeto počnemo. Ko odgovorim, da že nekaj let, vsi pokimajo in še bolj po ovinkih preverijo, ali sem morda že obogatel. Ne, žal nisem, pravzaprav nisem nikoli vložil v to dovolj, da bi lahko obogatel. Lahko si bom sicer kupil nov računalnik, to je pa tudi vse. V resnici sem se vse te evforije že naveličal. Pogovor namreč hitro nanese na to, kako je škoda, da se nismo lotili kupovanja takrat, ko je bil bitcoin vreden sto dolarjev. Ali deset dolarjev ... ali le nekaj centov. In kako bo morda v kratkem poletel v še bolj neskončne višave in bomo vsi bogati.
V resnici je pri bitcoinu in sploh kriptovalutah zanimiva predvsem tehnologija veriženja (blockchain), ki vse skupaj poganja in ponuja veliko zanimivih in potencialno pomembnih možnosti.
Nihče v resnici zares ne ve, koliko bo nekaj vredno čez N let. V spletu sem tako že nekajkrat zasledil novico o tem, kako bogat bi bil nekdo, ki bi namesto prvega iPoda kupil za enako vrednost Applovih delnic. Bil bi, zelo! Če jih ne bi prej prodal, seveda. Tudi ko je nekdo kupil bitcoin po ceni deset dolarjev, je kar velika verjetnost, da je prodal že takrat, ko se je vrednost zvišala na 15 dolarjev – 50 % dobiček v resnici sploh ni slab. In to se ponavlja pri vsakem večjem povečanju in tudi pri vsakem večjem padcu.
Večina kupcev se pač ne drži odločitve, da bodo svoje kripto valute držali v nedogled. Prej gre za neskončno množico odločitev, v katerem trenutku to prodati. Prava alternativa je seveda ta, ki jo v spletu priporoča vse več res zagrizenih uporabnikov – kupi in drži. Nikoli ne prodaj. Morda bo en bitcoin nekoč res vreden na deset ali sto tisoče dolarjev (evrov). Ali pa tudi ne. Sam sem se znašel v tem taboru, a bolj zaradi tega, ker me cena vedno manj zanima. Če bo šla navzgor, lepo, če bo šla dol, pa se tudi ne bom sekiral. Pri tako tveganih finančnih zgodbah pač še vedno velja pravilo, da ne vlagaj denarja, ki ga nisi pripravljen izgubiti.
V resnici je pri bitcoinu in sploh kriptovalutah zanimiva predvsem tehnologija veriženja (blockchain), ki vse skupaj poganja in ponuja veliko zanimivih in potencialno pomembnih možnosti. Teh je resnično veliko, četudi smo še vedno le na začetku njenega razvoja. Iz dneva v dan berem o novicah, kako bi se lahko uporabljalo veriženje in kaj vse pripravlja množica malih in velikih podjetij. V tem trenutku, denimo, je eden prvih zadetkov na Googlu o tem, kako Microsoft in Maersk pripravljata pomorski zavarovalniški program na podlagi veriženja. Na trenutke se človek počuti, kot da je padel v Gibsonovo odlično knjigo Neuromancer iz leta 1984 – tako v dobrem (tehnološka naprednost) kot v slabem (res agresiven kapitalizem).
To, ali bo bitcoin obstal ali ne, se mi niti ne zdi tako pomembno. Povsem jasno je, da bomo imeli in množično uporabljali vsaj eno kripto valuto ali več njih. Ta hip je videti, da bo to res bitcoin, zraven morda še ethereum, a to se lahko hitro spremeni. Bitcoin ima zelo veliko prednost predvsem v tem, da je bil prvi. Zato je danes najbolj razširjen in se je vest o njem najbolj razširila tudi med laično javnostjo. Morda bo dovolj dober rezultat vse te manije že to, da se tudi področje bančništva končno premika v enaindvajseto stoletje. Sicer se pri tem vlečejo počasi, kolikor se pač da, pa tudi državne birokracije bodo pri tem odigrale še kako veliko vlogo. A upam, da bomo nekoč res lahko hitro in učinkovito plačevali komurkoli kjerkoli. V prejšnji številki je kolega Matej Huš pisal o težavnem plačevanju računa švedskega ponudnika spletnega dostopa, sam sem podobno že doživel pri hrvaških položnicah. Ali bomo nekoč v prihodnosti vse to plačevali z bitcoini ali s čim drugim, je pri tem pravzaprav vseeno, važno, da bo hitro in enostavno.