Mnenje: Ko je na daljavo vseeno predaleč

Osebno veljam za velikega podpornika dela na daljavo. Tako si namreč zadnjih 15 let pretežno služim kruh, v enem od slovenskih podjetij pa celo pogodbeno sodelujem pri razvoju s tem povezane programske platforme. Sem navdušenec, ki je donedavna menil, da se da velik delež BDP ustvariti od doma in da so sestanki v živo stvar preteklosti ter narcisizma ljudi, ki se radi dajo poslušati.

No, pa ni čisto tako. Vsaj pri enem od mojih drugih poslov ne. Gre za video produkcijo. S kolegi v produkcijski hiši smo namreč tik pred uvedbo karantene posneli pilotno oddajo nove serije, in preden smo se ob treh zjutraj poslovili, smo zadevo sklenili dokončati na daljavo. Koronavirus je bil tedaj, sredi marca, videti zares grozeč.

Najprej je treba povedati, da je televizija zelo vizualen posel. Za dober izdelek je treba imeti pregled nad posnetim materialom, v priročni bližini pa morajo biti tudi vse podporne službe, kot so grafični in glasbeni opremljevalec ter napovedovalec za branje besedila. V našem primeru nič od tega ni bilo mogoče.

Realnost

Projekt je bil posnet z okoli 20 kamerami v visoki kakovosti, kar pomeni, da si posnetega materiala ni mogoče ogledati drugače kot v službi, kjer do strežnika vodijo ustrezne povezave. Zlasti ker mora to opraviti več ljudi, od producentov, urednikov, reporterjev do režiserja in drugih. Da bi ves material posebej zato osiromašili na bolj sprejemljiv bitrate, nočem niti pomisliti. Skratka, ta del smo bili prisiljeni opraviti po starem, na lokaciji, vsak zase in v presledkih ter z vestnim razkuževanjem osnovne opreme. Do tod vse dobro.

Preostalega, oddaljenega dela projekta pa se danes spominjamo kot velike nočne more. Sodelujoči smo bili ves čas na zvezi prek aplikacije za neposredno sporočanje pa, seveda, telefoni so občasno zvonili kot nori. Mirno lahko rečem, da smo že po nekaj dneh vsi sovražno preklinjali zvok obvestila za prispelo sporočilo. Na tem mestu je sledil dogovor o enem samem sporočilu za vsako zadevo. Saj veste, geeki radi pritisnejo enter za vsakim zapisanim stavkom.

Izmenjava posnetkov je bila še manj elegantna. Ker je laike v tako kratkem času težko priučiti uporabe oblačne shrambe (pa nekateri imamo že tako prepolne), nam je montažer zmontirane sekvence pošiljal prek storitve Wetransfer, mi pa smo mu pripombe vračali po elektronski pošti. V tem trenutku nas je ubogi človek že sovražil do obisti. Najprej zato, ker smo se v karanteni vsi nekoliko »razkomotili« in elektronsko pošto prebirali bolj občasno. Nekateri so si naložili opravila okoli hiše, oskrbovanje sorodnikov in podobno, zato je, predno so se zbrali vsi odzivi, običajno minilo 24 ur ali več. Že kmalu po začetku pa smo se dogovorili vsaj za poenotenje pripomb, predno smo jih poslali montažerju. Dalje, gledanje televizijske oddaje na telefonu, kar smo nekateri počeli, če nas je poslana sekvenca doletela, denimo, med rekreacijo, še zdaleč ni enako gledanju na profesionalnem zaslonu in ob studijski zvočni opremi. Običajno smo zato večino napak spregledali, med njimi tudi kako zares ključno.

Na tem mestu naj povem, da je povsem podoben teror z montažerjem delil še vsaj grafični opremljevalec. Pošiljal nam je izdelane zaslonske napise, pripombe pa je prejel v trenutku, ko je ravno že olajšano pomislil, da smo vse skupaj zaključili.

A tudi preostali smo njuno usodo na lastni koži izkusili, ko smo projekt prvič poslali naročniku. Tudi tam so na daljavo glave staknile vse pristojne službe, le da ne vse hkrati, pač pa se je razvleklo na dobrih 48 ur. Na tem mestu smo že prestopili mejo tretjega tedna postprodukcije.

Trpljenje na daljavo

Na koncu je vse skupaj trajalo mesec dni in še kakšen dan za povrh. Težko bi rekel, da smo v ekipi zdaj sprti. Stanje naših medsebojnih odnosov bi lahko nekako strnil v »nekaj časa te ne bi srečal, gledal, sploh pa ne poslušal«. Naročnik ni preveč zadovoljen, a je sprijaznjen z rezultatom glede na okoliščine, v katerih je projekt nastajal.

Skratka, delo na daljavo je super rešitev, le da je zanjo treba imeti pripravljeno primerno infrastrukturo – v našem primeru vsi sodelujoči odlično omrežno povezavo ter sodelovalno orodje tipa Teams ali Slack, za kar bi nekateri manj vešči potrebovali tudi nekaj uvajanja. Vsega tega v kratkem času in kljub optimističnemu razpoloženju po koncu snemanja nismo mogli zagotoviti. Dalje, delo na daljavo enako kot v službi na lokaciji podjetja zahteva red. Delovni čas, v katerega mejah smo vsi navzoči in zbrani ter za računalnikom čakamo naslednji izziv. Tudi tega v paniki nakupovanja zalog, skrbi za sorodnike in ostalega nismo znali realizirati.

Bi se torej naslednjič lahko izteklo bolje?

Nisem prepričan. Vsakomur je jasno, da vse vrste dela le niso ukrojene za tak način izvajanja. Kot smo se precej zgrda naučili, video postprodukcija skoraj zagotovo sodi mednje.