Mobilni par

Mali, lahki prenosniki so postali že dokaj razširjeni. So namreč odličen način za dostop do spleta povsod, kjer lahko pridemo do brezžičnega omrežja. A uporabniki si želimo še več - tako so začeli izdelovalci v same prenosnike vgrajevati še modeme HSDPA za dostop do spleta povsod, kjer imamo dostop do mobilnega omrežja.

Pravzaprav je zamisel odlična, saj so ti majhni prenosniki (oziroma "netbooki") bistveno bolj prijazni za brskanje po spletu in branje elektronske pošte kakor pametni (ali, če želite, neumni) telefoni. Seveda jih nimamo vedno v žepu, kot pri telefonih, gredo pa brez težav v ženske torbice in sopotnikov predal v avtomobilih. Tako ostanejo pri roki za občasno preverjanje in pisanje elektronske pošte, hiter pregled novic, vremenskih napovedi in še česa.

V Monitorju smo preizkusili ta hip dva nadvse zanimiva taka prenosnika. Prvi je Dellov malček, preprosto imenovan Dell Mini 9. Njegova posebnost ni strojne narave, temveč to, da so ga v svojo ponudbo uvrstili pri mobilnem operaterju Simobilu. Prodaja mini prenosnikov prek mobilnih operaterjev pravzaprav niti ni presenetljiva, saj so namenjeni predvsem mobilni rabi. V konkurenčnem Mobitelu so nekaj časa prodajali originalni Asusov EEE Pc (EEE 701), ta trenutek pa v programu takšne naprave nimajo.

Drugi preizkušeni prenosnik, Sonyjev Vaio VGN-P11Z, ima prav tako modem HSDPA, v razširitveno mesto pa lahko vstavimo kartico SIM kateregakoli operaterja. Njegova posebnost so zelo majhne mere in nizka teža v primerjavi z drugimi majhnimi prenosniki. Vaio je povsem enako širok kot večina drugih malčkov, a je bistveno nižji in opazno tanjši.

Dell Mini 9

Dellov predstavnik mini prenosnikov sledi dobro ustaljeni formuli. Procesor je Intelov Atom N270 s taktom 1,6 GHz, ki je razvit predvsem za take naprave, saj je glede na zmogljivost zelo varčen. Dodali so 1 GB pomnilnika in razmeroma majhen disk vrste SSD - njegova zmogljivost je 8 GB. Morda se res sliši malo, a bo za navadno delo dovolj, sploh ker ima prenosnik še bralnik za pomnilniške kartice SD. Tak disk pomaga tudi pri trajanju akumulatorja, ki je tu zdržal dobre tri ure. Naložena Okna XP se povsem dobro obnesejo.

Sicer je opremljen povsem enako kot večina konkurentov, ima tri vmesnike USB, navadno omrežno kartico ter izhod VGA in vmesnika za zvočno kartico. Nekako obvezna je brezžična omrežna kartica WLAN, dobrodošel pa je bluetooth vmesnik. Oba krmilimo s kombinacijo tipk Fn-2, pri čemer lahko aktiviramo le enega, oba hkrati ali pa oba ugasnemo (in tako varčujemo z akumulatorjem). Za delo z modemom HSDPA je nameščen program Vodafone Mobile Connect, ki nas je prijetno presenetil. Ob zagonu nas program opozori na možne mobilne povezave ter moč signala in vpraša, ali se želimo povezati. Kasneje si lahko tu tudi ogledamo porabo v preteklem mesecu, bodisi po času bodisi po količini prenesenih podatkov. Seveda si lahko nastavimo tudi omejitev, če želimo, pa lahko modem celo ugasnemo. Program je preprost in pregleden, pohvalimo lahko to, da je v celoti preveden v slovenščino. Na namizju pa opazimo tudi program Vodafone SMS, ki nam omogoča pošiljanje kratkih sporočil. Pri tem lahko vnesemo telefonsko številko prejemnika, lahko pa si izdelamo tudi preprost imenik. Tudi tu je vse v slovenščini in enostavno za rabo.

Videz prenosnika je vsekakor posrečen, predvsem zaradi svetlečo belega zgornjega dela. Notranjost je večinoma siva, tipkovnica pa standardne črne barve. Zaslon je 8,9-palčni, njegova ločljivost je 1024 × 600 pik, kar je ravno prav za udobno delo, čez njegovo kakovost nismo imeli pripomb. Kakovost izdelave je zelo dobra, primerljiva z najboljšimi v tem segmentu. Razočara le tipkovnica. Ta je sicer zelo trdna in se nič ne vdira, žal pa so tipke bistveno preveč ravne. Tisti, ki tipkajo slepo, bodo imeli kar nekaj težav, saj je na otip težko ločiti tipke med seboj, prsti teže najdejo sredine tipk. Pri prvem deskanju po spletu smo tudi opazili pomanjkanje funkcijskih tipk. Te so resda dosegljive s kombinacijo tipke Fn (F1 dobimo s kombinacijo Fn-A, F2 z Fn-S itd.), a gredo le do F10. In zakaj omenjamo deskanje? V brskalniku Firefox (in še kje) je tipka F11 bližnjica za celozaslonski način, ki je pri teh majhnih prenosnikih še kako uporaben. Tudi pri sledilni plošči bi se lahko malo bolj potrudili, saj je premalo spuščena glede na ohišje.

Uporabniški vmesnik, ki ga za Dell prilagajo v Simobilu, svoje poslanstvo opravlja odlično in predvsem prijazno do uporabnika.

V Simobilu so pripravili paket, imenovan Mobilni internet Freestyle, kjer je Dell na voljo za en evro in trideset evrov mesečne naročnine za dobo 24 mesecev, zraven pa je že vštetih 10 GB prenosa podatkov na mesec. Za navadno deskanje po spletu in branje elektronske pošte je to čez glavo dovolj, le za kake večje datoteke bo bolje poiskati kako omrežje WLAN. Če presežemo mejo, se cena namreč drastično zveča - vsak naslednji GB podatkov nas udari po žepu za 41,94 evra (obračun je na vsakih 10 KB). V dveh letih nas tako prenosnik skupaj s prenesenimi podatki stane 640 evrov. Za napravo je to veliko, a za tiste, ki so odvisni od spleta in elektronske pošte, zna biti ponudba zelo mamljiva.

Dell Mini 9

Kaj: Mini prenosnik z vgrajenim modemom HSDPA.

Mere: 23,2 x 17,2 x 3,2 cm, 1 kg.

Značilnosti: Intel Atom N270, 1,6 GHz, 1024 MB RAM, 8 GB SSD disk, WLAN 802.11 g, bluetooth, modem HSDPA.

Zaslon: 8,9-palčni, 1024 x 600 pik.

Operacijski sistem: Windows XP Home.

Cena: V paketu Mobilni internet Freestyle 1 EUR ter 30 EUR na mesec, vključuje 10 GB prenosa podatkov.

Prodaja: Simobil, www.simobil.si.

Za: Dostop do spleta praktično kjerkoli, enostavnost rabe, velikost in teža, videz.

Proti: Tipkovnica.

Dell Mini 9 in Sony Vaio VGN-P11Z

Sony Vaio VGN-P11Z

Drugi mobilni prenosnik je Sonyjev novi model iz družine Vaio, VGN-P11Z. Za to oznako se skriva zelo samosvoj mini prenosnik, ki je še bistveno manjši in lažji od ustaljenih modelov drugih izdelovalcev. V širino ga je enako kot pri drugih, privarčevali so predvsem pri debelini in globini naprave. Tako ga je v globino za tretjino manj kot prej opisanega Della, v primerjavi s katerim so ga tudi stanjšali za tretjino. Težo so tako spravili na spoštovanja vrednih 0,638 kilograma. V Sonyju se hvalijo, da je to edini prenosnik, ki ga lahko zares prenašamo v žepu, a ga iz določenih razlogov niti ne oglašujejo kot "netbook" (predvsem zaradi visoke cene).

Srce prenosnika je Intelov Atom Z520, ki bije pri frekvenci 1,33 GHz - bistvo tega procesorja so predvsem fizične mere, saj je tanjši kot večina podobnih čipov. Podpira ga 2 GB pomnilnika, kar je za naloženo Windows Vista Home Premium ravno prav. Oziroma bi bilo, če bi procesor in druga strojna oprema dohajala operacijski sistem, pa žal ni tako. Že prižiganje prenosnika traja še enkrat dlje kot pri Dellu (ki ima Windows XP). Tam potrebujemo do uporabnega namizja (torej, da lahko zaženemo kak program) ob uporabi le akumulatorja 55 sekund, pri Sonyju pa čakamo približno dve minuti. Vsekakor bistveno predolgo za napravo, ki želi biti prenosna in vedno na dosegu rok. Tudi sicer gre vse dokaj počasi. Odpiranje programov traja opazno dlje kot pri primerljivih prenosnikih z drugimi operacijskimi sistemi, uporabniški vmesnik se obnaša bolj polžasto, skratka, naprava kliče po kaki prirejeni distribuciji Linuxa ali Windows XP. Žal je tudi trajanje akumulatorja dokaj kratko - le dobri dve uri.

No, tudi pri Sonyju so očitno imeli pomisleke glede Viste in so tako dodali še en operacijski sistem. Gre za tako imenovani Xross Media Bar, ki ga poznamo že iz igralnih konzol Playstation 3 in Playstation Portable (podoben pa je tudi na dražjih televizorjih Bravia). Gre za preprost sistem, ki se zbudi v le petindvajsetih sekundah (za njegovo rabo moramo prenosnik prižgati z ločeno tipko, ki je levo od tipke za klasični zagon), ponuja pa zgolj osnovne programe. Tu imamo predvsem spletni brskalnik, Skype in program za trenutno sporočanje, ogled video posnetkov, predvajanje glasbe in ogled slik. Vse skupaj opravljamo s smernimi tipkami. Sistem je seveda omejen, a dokaj prikupen, saj je preprost in učinkovit.

Kakovost izdelave je pri Vaiu več kot odlična. Elegantno belo ohišje je zelo kompaktno in daje občutek trdnosti. Tipkovnica je podobna tistim na prenosnikih podjetja Apple, kjer so tipke med seboj razmaknjene. Nizka tipkovnica je povsem dovolj trdna, desetprstno tipkanje je tu v užitek. Zaslon je sicer dober, žal pa je njegova ločljivost bistveno prevelika za fizično velikost. Je namreč 1600 × 768 pik, torej je razmerje stranic več kot 16 : 9 - povedano drugače, gre za izredno širok in nizek zaslon. A zaradi take ločljivosti so črke blazno majhne, sploh za tiste, ki že tako ali tako ne vidimo najbolje. Naprava sicer omogoča tudi nižje ločljivosti, ki pa imajo drugačno razmerje stranic, zato je vse videti razpotegnjeno. Vmesnikov je bore malo - dva USB, eSata ter izhod za slušalke. Spredaj sta še bralnika kartic SD in MS.

Pomembnejše so seveda brezžične povezave. Modem HSDPA deluje solidno, čeprav je programska rešitev manj prijazna kot pri Dellu. Na voljo sta tudi brezžični vmesnik WLAN in bluetooth. Zanimiv je tudi dodatek - modul GPS.

Gre za zanimivo napravo, ki jo še laže prenašamo okrog kot večino mini prenosnikov, hkrati pa je korak naprej od najzmogljivejših telefonov. Žal je tudi cena opazno višja kot pri tipičnih "minijih" in pametnih telefonih. 1049 evrov je danes za tak računalnik zelo veliko denarja. Nekako se nismo mogli znebiti občutka, da gre za napravo, ki je bolj kot navadnim uporabnikom namenjena trgovinskim izložbam.

Sony Vaio VGN-P11Z

Kaj: Mini prenosnik z vgrajenim modemom HSDPA.

Mere: 24,5 × 12 × 1,98 cm, 0,638 kg.

Značilnosti: Intel Atom Z520, 1,33 GHz, 2048 MB RAM, 60 GB disk, WLAN 802.11 b/g/draft-n, bluetooth, modem HSDPA.

Zaslon: 8-palčni, 1600 × 768 pik.

Operacijski sistem: Windows Vista Home Premium.

Cena: 1049 EUR.

Prodaja: CHS, www.chs.si.

Za: Dostop do spleta praktično kjerkoli, velikost in teža, videz.

Proti: Cena, previsoka ločljivost zaslona, naložena Windows Vista, počasno delovanje.