Mobilni procesorji
Danes v svojem telefonu ali tablici nosite naokoli dve, štiri ali osem gigaherčnih procesorskih jeder, ki zmorejo sto in več milijard operacij na sekundo, za to pa porabijo manj energije kot pozicijske luči na avtomobilu. Pred dvajsetimi leti so bili osebni računalniki tisočkrat počasnejši, mobilni telefoni pa bolj podobni opekam kakor tablicam. Zgodba o razvoju procesorjev za mobilne naprave je obenem zgodba o vzponu podjetja ARM, ki je po desni prehitelo Intelovo arhitekturo x86.
Celotno jedro A15 meri vsega nekaj kvadratnih milimetrov. Slika: Computing.co.uk.
V zadnjih letih se je na področju mobilnih elektronskih naprav marsikaj spremenilo. Dobile so elektronske možgane (pametni telefoni, tablice, predvajalniki glasbe, e-bralniki ...), ki so po zmogljivosti povsem primerljivi s tistimi v osebnih računalnikih. Toda če primerjate procesor v novem iPhonu z nekaj let starim Pentiumom na mizi, razlike presegajo golo povišanje frekvence in povečanje števila jeder. Arhitekturno so procesorji v mobilnih napravah povsem drugačni kakor v namiznih računalnikih.
V domala vseh prenosnih pametnih napravah je procesor na ARMjevi arhitekturi. Istoimensko britansko podjetje je uspelo ustvariti prilagodljivo, varčno, hitro in poceni arhitekturo, ki jo uporablja več kot 300 podjetij za izdelavo svojih čipov. Druga pomembna razlika je, da je to, kar površno imenujemo procesor, v resnici celostno integrirano vezje (system on a chip, SoC), ki vsebuje vse prvine računalniškega sistema: centralno procesno enoto (CPU), pomnilniški krmilnik, čip za grafično pospeševanje (GPU), logiko za priključevanje zunanjih naprav (USB, ethernet), komunikacijske čipe (Wi-Fi, bluetooth, 3G, novejši tudi LTE) itd.
Poglejmo, kako je ARM nastal, kaj ponuja in zakaj primerljive konkurence nekoliko po krivici nihče ne povoha.
Kako je Apple financiral »britanski Apple«
V 80. letih je imel večji odstotek gospodinjstev v Veliki Britaniji računalnike kakor v računalniški meki ZDA. Tedaj so bili dragi in malokdo je bil pripravljen za elektronske novotarije odšteti več tisoč današnjih dolarjev ali funtov. Treba je bilo izdelati poceni računalnik in za to sta bila kar najzaslužnejša Sinclair Research in Acorn Computers. Sinclair ZX80 je bil prvi računalnik, ki je stal le sto funtov. To je pripomoglo k veliki razširjenosti. Leta 1978 ustanovljeno podjetje Acorn je tri leta pozneje izdalo računalnik BBC Micro, ki so ga imeli na praktično vsaki britanski šoli. Njegov naslednik Archimedes je bil sicer nekoliko manj uspešen, zlasti zaradi cene 800 funtov, a je predstavljal pomembno prelomnico. BBC Micro je še imel komercialni 8-bitni mikroprocesorski čip MOS Technology 6502, za Archimedesa pa so v Acornu razvili lasten 32-bitni čip na arhitekturi RISC; nastal je Acorn RISC Machine oziroma ARM. Vsi današnji čipi ARM so evolucijski nasledniki tega 32-bitnega procesorja iz davnega leta 1987. Šele leta 2011 se je zgodil prvi res kvanten preskok, ko smo tudi dobili 64-bitne ARMje. (Primerjajte to z 8-bitnim čipom Intel 8080, ki je počasi lezel prek 16 bitov in 32 bitov do današnjih 64-bitnih zverin. ARM je bil svoj čas pred časom.)
Britanske izobraževalne ustanove so sicer pokupile večino Archimedesov, v gospodinjstva pa ni prodrl. Ta so raje posegala po Atariju in Amigi, v 90. letih pa se je začel množični prehod na PCje. Podjetje VLSI, ki je za Acorn izdelovalo čipe, je iskalo nove tržne niše za njihove čipe. Prav tedaj je Apple razvijal linijo računalnikov Möbius, iz česar na koncu ni bilo nič, je pa postavila temelje Newtonu. Za osebni dlančnik, ki je daljni skupni prednik iPoda, je bil procesor ARM tisto pravšnje: dovolj varčen, hiter in napreden. Apple je dal poldrugi milijon funtov, Acorn 12 inženirjev in VLSI svojo tehnologijo in orodja za oblikovanje. Leta 1990 je nastalo podjetje ARM, v katerem sta imela Acorn in Apple 43-odstotni delež. Dve leti zatem so dokončali ARM610, ki je ugledal luč sveta naslednje leto v Newtonu.
Niti Applu ne uspe vse, in Newton sodi med večje polomije. Po svojevrstni ironiji je bil to ključ za ARMjev uspeh. Tedanji ARMjev izvršni direktor, Robin Saxby, se je odločil, da pogumno krene po poti, ki je ni prehodilo veliko podjetij. Procesorjev ARM ne bo izdeloval, temveč le oblikoval in tržil intelektualno lastnino. Takšno obliko poslovanja so obdržali do danes in sem jim vrača z obrestmi. Svoj čas je bila poteza tvegana, saj zamiki od oblikovanja čipa do množične prodaje naprav z njim lahko trajajo več let in šele tedaj začne v podjetje kapljati resen denar od licenčnin za prodane izdelke. A ko se plaz sproži, se težko ustavi. Leta 1997 so po svetu prodali 9 milijonov čipov z jedri ARM, lani pa 12 milijard. ARM si je več kot zaslužil vzdevek »britanski Apple«, ki so mu ga nadeli otoški mediji.
Applov SoC A8 pod mikroskopom. Največ prostora in tranzistorjev odpade na pomnilnik in grafična jedra, centralna procesna enota pa je precej manjša. Vir: Anandtech.
Kompleksno ali enostavno – CISC ali RISC
Čeprav so procesorji v mobilnih napravah in namiznih računalnikih kos enakim nalogam, si arhitekturno ne bi mogli biti dlje vsaksebi. ARMjevi procesorji uporabljajo arhitekturo RISC (reduced instruction set computing) oziroma nabor enostavnih ukazov, namizna linija x86 pa CISC (complex instruction set computing) oziroma nabor kompleksnih ukazov. Pristopa sta popolnoma različna.
Prvi 8-bitni mikroprocesorji, npr. Intel 8080 in Motorola 6800, so imeli le malo in zelo preproste ukaze. Ukaza za množenje ni bilo, temveč so ga izvedli z več premiki in seštevanji. Sčasoma so procesorji dobivali čedalje več ukazov, ti so postajali čedalje kompleksnejši; veljala je pač paradigma, da je strojna oprema hitra, ozko grlo pa postavlja programska koda. Dobili smo procesorje CISC, ki so se v namiznih računalnikih kot platforma x86 obdržali do danes. V 80. letih pa je postalo jasno, da kopičenje ukazov upočasnjuje sistem, zato je vzniknila arhitektura RISC, katere predstavniki so IBM Power, Sun SPARC in ARM.
Glavna razlika ni v številu ukazov, kot ponekod napak zapišejo – zato govorimo o naboru enostavnih ukazov in ne enostavnem naboru ukazov – temveč v kompleksnosti samih ukazov. Procesorji CISC imajo kompleksne specializirane ukaze, kjer lahko posamezen ukaz izvede več operacij, to pa traja več procesorskih ciklov. Arhitektura RISC temelji na predpostavki, da je bolje uporabiti več preprostejših ukazov, ki sicer opravijo vsak le po eno operacijo, a zato zavzemajo le en cikel. Načeloma je ukazov RISC tudi številčno res manj, ni pa to nujno.
Denimo, da želimo pomnožiti vrednosti, ki sta v pomnilniku shranjeni na naslovih R1 in R2, ter rezultat zapisati na naslov R1. V CISC bi to izvedli z ukazom MULT R1, R2. Arhitektura RISC pa isto doseže s serijo ukazov LOAD A, R1 / LOAD B, R2 / PROD A, B / STORE R1, A, ki preberejo obe vrednosti, izračunajo zmnožek in ga shranijo na mesto R1.
Hitrost izvajanja operacij ni odvisna od števila ukazov, temveč od števila ukazov v programu, potrebnega števila ciklov za izvedbo ukaza in frekvence procesorja (števila ciklov v času).
Pri CISC želimo v kodi zmanjšati število ukazov, kar terja večjo specializacijo in več ciklov za posamezen ukaz, pri RISC pa stremimo k ukazom, ki trajajo le en cikel, zaradi česar jih je lahko več.
Hitreje, više, močneje
Osem jeder je bolj kot štiri, 64 bitov je bolje kot 32, 16 GB pomnilnika je bolje kot 8 GB in ločljivost 1080p je boljša kot 720p, kajne? V idealnem svetu neomejenih virov, da. V resničnem svetu mobilnih naprav pa niti ne. Vedno je lepo imeti več, a to se plača. Ne le z evri, temveč tudi s prostorom in energijsko potratnostjo. Višja ločljivost na primer pomeni, da bosta sam zaslon in procesor za izris slike porabljala več energije. Več pomnilnika aplikacijam godi, telefonu pa malo manj, ker porabi več prostora, odda več toplote in hitreje prazni baterijo.
Ker smo pri procesorjih, se posvetimo številu in bitnosti jeder. Več jeder koristi le, če jih imamo s čim zaposliti, drugače le tratijo energijo. ARM prav zaradi tega od jedra Cortex-A7 naprej v dražjih modelih uporablja arhitekturo big.LITTLE, ko imamo počasnejša in varčnejša jedra in hitre požeruhe. Odvisno od potreb sistem preklaplja med aktivnimi jedri.
SoC si lahko predstavljamo kot množico gradnikov na enem integriranem vezju, ki opravljajo vse nujne funkcije za delovanje računalnika. Slika: DirectIndustry.com
Neizprosna je tudi teorija. Ločene aplikacije seveda lahko tečejo vsaka na svojem jedru, paralelizacija znotraj iste aplikacije pa je bistveno zahtevnejši problem. Na osebnih računalnikih zgolj namenska programska oprema zmore izkoriščati več jeder, npr. programi za izris videa, poganjanje računalniških simulacij, nekatere igre itd. Na telefonih in tablicah praktično ni aplikacije, ki bi zmogla izkoristiti več kot eno jedro. Stanje je še slabše. Tudi aplikacije, ki izkoriščajo več jeder, niso v celoti paralelizirane in imajo vedno dele kode, ki jim več jeder ne pomaga. Amdahlov zakon pravi, da se na N jedrih program z α deležem neparalelizabilne kode izvaja kvečjemu za faktor N / ((1-α) + N α) hitreje. Dve jedri sta seveda boljši kot eno – medtem ko neka aplikacija počne svoje, bo sistem še vedno odziven zavoljo drugega, prostega jedra. Štiri ali celo osem jeder pa je včasih že marketinška ukana, ki v realnosti ne bo kaj dosti pomagala.
Podobna je zgodba z biti. ARMjeva jedra so že od pamtiveka 32-bitna, šele v zadnjih letih se pojavlja kombinirana arhitektura, ki je tudi 64-bitna. Prva taka arhitektura je šele ARMv8-A (jedra Cortex-A53, A57, A72). Bitnost procesorja pove, kako široke kose podatkov lahko obdeluje hkrati, kako široke so podatkovne povezave in kako naslavlja pomnilnik. Bistvena je zadnja sposobnost, saj 32-bitni procesor ne more nasloviti več kot 4 GB pomnilnika (2^32), razen z uporabo razširjenega naslavljanja PAE (large physical address extension), ki pa ga namizni in mobilni procesorji že imajo. Imeti 64-bitni procesor je lepo, a dandanes kaj več koristi od njega ne bo. V prihodnosti, ko bodo operacijski sistemi, vsi gonilniki in vse aplikacije nativno napisane v 64 bitih, pa lahko pričakujemo tudi kakšno pohitritev na ta račun.
Hitrost različnih jeder na Intelovi in ARMjevi arhitekturi (modro ARM, rdeče Intel x86). Čeprav so preizkušeni procesorji večjedrni, so zaradi omejitev običajne programske opreme pri izrabi več jeder prikazani rezultati za eno samo jedro. V različnih napravah enaki procesorji tečejo z različnimi frekvencami, kar tudi vpliva na zmogljivost. Vir: Geekbench.
Grafika
Čeprav smo se osredotočili na centralni procesor, je v celotnem integriranem vezju (SoC) nadvse pomemben tudi čip, ki skrbi za grafično pospeševanje. To je druga velika razlika med različnimi procesorji, ki imajo pogosto enako glavno jedro (npr. Cortex-A7 ali A57). Pomembni igralci na tem trgu so Imagination Technologies s serijo PowerPV, Qualcomm s serijo Adreno in ARM s serijo Mali. Nvidia ima v svoji Tegri kar lastne čipe GeForce. Intel v nekatera svoja vezja vgrajuje lastno grafiko (Bay Trail in prihajajoč Cherry Trail), v druge pa PowerPV (Merrifield, Moorefield).
Izdelovati ali licencirati, to je zdaj vprašanje
Omenili smo, da ARM ne izdeluje čipov. Med skrajnostma izdelovati ali licencirati je še cel spekter vmesnih možnosti. Na eni strani je kitajski Foxconn, ki sicer v nedoločljivi prihodnosti pripravlja lasten mobilni telefon, a gre v glavnem za podizvajalca. Naročniki mu dostavijo vse zahteve in specifikacije, Foxconn nekaj proizvede, nekaj kupi in vse skupaj zloži v končni izdelek. Branža je umazana, dodana vrednost nizka, plače mizerne.
Nesporni vladar na področju procesorjev CISC, Intel, naredi vse sam. Razvoj, dizajn, proizvodnja, oglaševanja in prodaja ostanejo v hiši. AMD je do leta 2008 uporabljal enak model, potem pa so svoj proizvodni del prodali in nastalo je novo podjetje Globalfoundries. AMD danes razvija, oblikuje, oglašuje in prodaja svoje procesorje, sama proizvodnja pa poteka v Globalfoundries.
ARM ne počne niti tega. Podjetje se ukvarja z intelektualno lastnino. Partnerji kupijo licence, ki jim dovoljujejo izdelavo strojne opreme na platformi ARM. Možnosti so tri: licenciranje procesorja, POP (processor optimization pack) ali arhitekture. Licenciranje procesorja pomeni, da ARM proda opis sestavnih delov in njihovih povezav v strojni obliki RTL (register-transfer-level) v jeziku verilog. Tu ne gre za navodila, kako zlagati posamezne tranzistorje, temveč predstavitev toka podatkov med registri. Dizajn je predpisan, implementacija pa je prepuščena izvajalcu. Tak primer je Samsungov Exynos 5 Octa, ki je v resnici Cortex A15 in A7 (izvedba big.LITTLE). Kdor tega ne želi početi sam, lahko kupi POP, s katerim ARM proda že izvedeni dizajn čipa z zagotovljenim referenčnim delovanjem, ki je neposredno primeren za livarne. Recimo, kupiti je moč POP za Cortex A12 za livarno TSMC. Zadnja možnost pa daje kupcu najbolj proste roke. Licenciranje arhitekture dovoljuje poljubno implementacijo te arhitekture, iz česar nastanejo novi procesorski čipi, ki pa seveda še vedno razumejo klasične ukaze ARM. Qualcomm je na primer naredil Krait, Apple pa Swift.
ARM ima več kot tristo partnerjev, ki so kupili njihove licence. Vsaka licenca prinese začetni strošek 1–10 milijona dolarjev, odvisen od vrste licence, statusa kupca (velik izdelovalec, zagonsko podjetje, raziskovalna institucija ...) in pogajalskih sposobnosti. Z ARM se človek ne dogovori čez noč, ampak trajajo pogovori več mesecev. Licence so pač dolgoročni posli. Poleg tega mora vsak imetnik licence plačevati 0,5–2 odstotka od vsakega prodanega čipa. Ni veliko, a od 12 milijard procesorjev, kolikor so jih prodali lani, se je za ARM nabralo 800 milijonov funtov prihodkov.
A, R in M
Procesorjev in jeder na ARMjevi arhitekturi je malo morje, zato si jih sistematično oglejmo od sedme generacije arhitekture naprej (za prejšnje glej tabelo). Odtlej se namreč jedra delijo v tri skupine: A (aplikacije), R (realni čas) in M (mikrokrmilnik). Da, ARM ima smisel za eleganco. Jedra z oznako A najdemo v pametnih telefonih, tablicah, televizorjih in podobnih napravah, ki morajo biti sposobne poganjati različne aplikacije, zato imajo najbolj vsestranski nabor funkcionalnosti. Čipi R so namenjeni napravam, kjer mora računanje potekati sproti in rezultate potrebujemo v realnem času. Na telefonu se aplikacija lahko zaganja kakšno sekundo, sistem proti zdrsevanju koles (ABS) pa mora izračunati optimalno jakost zaviranja brez zakasnitev. Čipi M so namenjeni mikrokrmilnikom. Iz očitnih razlogov nas zanima družina A.
Od A5 do A72
Označevanje ARMjevih čipov sedme in osme generacije je podobno hišnim številkam v naših krajih. Začne se pri Cortex-A5 in konča pri A72, a jih je v resnici samo deset. Načeloma pa drži, da višja številka pomeni zmogljivejši procesor, čeprav čip ni enak čipu, kot bomo videli v nadaljevanju.
Sedmo generacijo je začel A8, nadaljevali pa so jo A5, A7, A9, A12, A15 in A17. Vsak je prinesel nekaj novega, ni pa bil vsak hitrejši od svojega predhodnika. Naslednik A8 se je imenoval A7 in je prinesel podporo tehnologiji big.LITTLE. Gre za možnost, da ima procesor dvoje različnih jeder (recimo dve hitri in dve počasni, štiri hitra in štiri počasna), ki so aktivna glede na potrebe. Pri brskanju po spletu, pisanju e-pošte so aktivna počasna in varčna jedra, ko se potrebe povečajo, pa vskočijo požrešnejša jedra. A7 je še danes zelo priljubljen v cenejših napravah. A9 je bil namenjen mobilnim napravam višjega razreda, A12 pa srednjega. A15 je zelo priljubljen zmogljivejši model. O A12 boste kaj prebrali le na starejših straneh, saj je v drugi reviziji dobil vse enake lastnosti kakor A17, med drugim tudi njegovo ime. A17 je torej druga revizija A12. Lastna jedra na tej arhitekturi sta izdelala Qualcomm (Krait) in Apple (Swift). Recimo Apple A6 na arhitekturi Swift, ki jo najdemo v iPhonu 5, je narejen po licenci ARMv7-A in je združljiv z njo. Precej ironično ga je izdeloval Applov največji konkurent, Samsung. V prejšnjih telefonih je Apple uporabljal ARMjevo oblikovanje procesorja, z A6 pa so prvikrat čip zasnovali sami. Prav tako je svojo arhitekturo izdelal Qualcomm, ki je Krait vdel v Snapdragone (S4, 400, 600, 800). Krait je po zmogljivosti in oblikovanju podoben A15.
V osmi generaciji sta glavna predstavnika A53 in A57. Prvi nadomešča A7, dodaja podporo za 64 bitov in je najvarčnejši mobilni procesor. Združimo lahko do štiri jedra v eno enoto, ki jih lahko nanizamo več. A57 je bil do letošnjega februarja ARMjev najmočnejši procesor, kjer je bila poraba manj pomembna. Kasneje so predstavili A72, ki bo še hitrejši, a naprav z njim danes še ni. A53 in A57 se lahko uporabljata samostojno, zelo priljubljena pa je mešana zasnova big.LITTLE. Osemjedrni procesorji imajo štiri počasna jedra A53 ter štiri hitra jedra A57. Apple je na arhitekturi ARMv8 izdelal svoja jedra. Apple A7 (ime ni povezano z ARMjevim Cortex-A7) je debutiral v iPhonu 5S, A8 v iPhonu 6, A8X pa v iPad Airu 2. AMD tudi razvija svoj čip K12, ki pa še ni nared.
Shema najnovejšega ARMjevega jedra A72. Slika: ARM.
Procesor ni enak procesorju
Ugotavljali smo že, da je več jeder boljše kot manj enakih jeder, a da se opazne razlike pokažejo šele pri sočasnem poganjanju več aplikacij. Treba pa je upoštevati, da so jedra med seboj različna. A15 in A17 (oba sedma generacija) ter A57 in A72 (oba osma generacija) so hitra jedra, A7 (sedma generacija) in A53 (osma generacija) pa sta varčni in počasni. A12 in A9 tu ne omenjamo, ker ne podpirata načina big.LITTLE.
Če preberete, da ima pametni telefon osemjedrni procesor, to še ne pomeni nič. Če je v njem poceni Mediatekov procesor z osmimi počasnimi jedri A7 (npr. MT6592), je vse skupaj bolj žalostno. Tudi osemjedrni procesor z jedri A53 je podobna žalost, le da v osmi generaciji. Tisti »zaresni« večjedrni procesorji imajo polovico jeder počasnih in polovico hitrih. Tak primer je Qualcommov Snapdragon 810, ki ima štirikrat A53 in štirikrat A57.
Hitrosti ne smemo ocenjevati zgolj po taktu, saj več megahercev ne pomeni več hitrosti. Pomembna je količina DMIPS/MHz. Z DMIPS označujemo zmogljivost jedra v sintetičnem testu Dhrystone, kar omogoča smiselno primerjavo med različnimi arhitekturami (CISC in RISC).
Zato pri nakupu telefona, tablice ali ure preverite, kakšna jedra tiktakajo notri, ne le njihovega števila.
Intelovi Atomi
Intelovi SoC iz družine Atom so imeli doslej imena, iz katerih brez tabel ni bilo mogoče razbrati ničesar. Z2460, Z3580, Z5210RK, Z5220 in podobne kombinacije so sicer imele neko notranjo logiko, a kdor ni bil na tekočem z novostmi, si z njimi ni mogel nič pomagati. Zato smo bili zelo veseli, kot je Intel marca v Barceloni na Mobile World Congressu naznanil prenovo sistema poimenovanja. Prihajajo družine x3, x5 in x7.
V x3 bomo našli najcenejše čipe Bay Trail v 28-nm tehnologiji, ki bodo namenjeni najcenejšim izdelkom. Modeli bodo trije: dvojedrnik (x3-C3130) in dva štirijedrnika (x3-C3230RK ter x3-C3440 s podporo za LTE). Intel jim je dal le ime, saj čipe izdelujeta TSMC ali Rockchip. Gre torej za platformo SoFIA (smart or feature phone with Intel architeture), s katero si Intel želi vstopiti na trg mobilnih telefonov.
Za naš trg zanimivejša sta modela x5-Z8300 in x5-Z8500 iz Cherry Traila v 14-nm tehnologiji izdelave ter najmočnejši x7-Z8700. Ti že imajo spodobnejši grafični čip (Gen 8) in so namenjeni rabi v tabličnih računalnikih. Na prodajne police pridejo sredi leta.
Kod hodi Intel
Razširjenost zasnove CISC v namiznih računalnikih je posledica zgodovinskih naključij in če bi računalnike izumljali danes, bi zelo verjetno prevladal RISC. A tako kot se ARM poizkuša razširiti na strežniški trg, svoj portfelj diverzificira tudi Intel. In danes že lahko kupimo mobilne pametne naprave na arhitekturi CISC x86, ki jo je Intel udejanjil v čipih Atom. Njihov glavni problem je bila višja poraba energije, kar je posledica zasnove CISC. A struji konvergirata in danes Atomom težko očitamo potratnost, ARMju pa počasnost (glej graf). V SoC je osrednje jedro čedalje manjši del celotnega skupka tranzistorjev, zato tudi CISC ni več velika cokla.
Prvi pametni telefon z Intelovim procesorjem je bil Xolo X900 (Intel AZ210), ki je pred tremi leti izšel z enojedrnim procesorjem Atom Z2460 (družina Medfield). V isti družini sta sledila še Z2480 in Z2420. Naslednja družina, Clover Trail, je prinesla dvojedrnike (Z2760, Z2520, Z2560, Z2580 z grafiko PowerVR Series 5), sledila pa je družina večinoma štirijedrnikov Bay Trail (Z3680, Z3680D, Z3740, Z3740D, Z3745, Z3745D, Z3770, Z3770D, Z3775, Z3795, Z3735D z grafiko Intel Gen 7, ki jo najdemo v Ivy Bridgeu). Danes so aktualni Atomi Merrifield (Z3460, Z3480 z grafiko PowerVR G6400) in Moorefield (Z3560, Z3580 z grafiko PowerVR G6430). Najdemo jih v številnih tablicah, ki zadovoljno poganjajo Windows 8, in v telefonih z Windows Phone ali Androidom.
Glede na ARMjev 90-odstotni tržni delež čaka Intel še trdo delo. Zdi se, da se dogaja nasprotna zgodba kot pri namiznih računalnikih, kjer je x86 zavladal po spletu okoliščin, pri mobilnih napravah pa je razširjenost ARMja tako velika, da je uporaba drugih platform tvegana. In tako se njegova prednost še veča. Sredi leta pričakujemo izid prenovljenih Atomov, ki bodo odslej v družinah x3, x5 in x7, ki utegnejo pošteno premešati karte (glej okvir). To bi trgu koristilo, saj de facto monopol ni nikoli dober, ne glede na tehnološko dovršenost izdelka.
