Mobilni trg je dozorel
Mobilne komunikacije so v zadnjih desetih letih temeljito spremenile naša življenja. Zelo dobra pokritost s signalom, več operaterjev in posledično vedno nižje cene so pripeljale do tega, da se danes marsikdo odpoveduje fiksni telefoniji, vse v korist mobilne.
Po podatkih Evropske komisije je povprečna gostota mobilnih naročnikov v EU-25 oktobra 2006 dosegla 103 %, to je 8,2 % povečanje v primerjavi z letom prej. Največjo gostoto, 171 %, imajo v Luksemburgu. Visoka gostota pomeni, da imajo uporabniki po več kartic SIM ali naročniških razmerij (npr. eno za domačo in eno za službeno rabo; ali eno za telefoniranje in drugo za dostop do interneta v računalniku; mobilne številke se uporabljajo za vmesnike med mobilnimi in fiksnimi omrežji, za komuniciranje med različnimi napravami ali nadzor nad njimi ter za različne storitve, kot so avtomatski odzivniki ali sledenje avtomobilom). Slovenija se je z 90 % gostoto uvrstila na 22. mesto. Nižjo gostoto so imeli le v Franciji (82 %), na Poljskem (83 %) in Slovaškem (86 %). Slovenija je na repu držav tudi po stopnji rasti gostote med letoma 2005 in 2006.
V članicah EU je bilo leta 2006 povprečno 3,2 mobilnega operaterja storitev druge generacije (2G). Istega leta so imele članice povprečno 3,4 mobilnega operaterja tretje generacije (3G), od teh pa je povprečno 2,8 že aktivno tržilo storitve. Medtem ko število operaterjev ostaja razmeroma stabilno, se močno povečuje število ponudnikov mobilnih storitev - to so navidezni operaterji omrežij, ponudniki storitev ali preprosto preprodajalci. Julija lani je po razpoložljivih podatkih za 15 članic njihovo število doseglo 290 oziroma povprečno 19,3. Največ ponudnikov mobilnih storitev je bilo v Veliki Britaniji, 70, najmanj, le dva, pa v Luksemburgu in Sloveniji (Debitel in Izi mobil).
Velika Britanija, kjer je največji fiksni operater BT že pred leti prodal svojo mobilno družbo, ima tudi sicer zelo konkurenčen mobilni trg, saj je imel leta 2006 vodilni operater le 25,9 %, njegov največji konkurent pa 23,4 % tržni delež. Na drugem koncu lestvice so Ciper, Slovenija in Slovaška - to so edine države, v katerih tržni delež vodilnega operaterja presega 50 %. Na Cipru je bil njegov tržni delež leta 2006 90,4 %, v Sloveniji 71,2 % in na Slovaškem 56,1 %. Povprečni tržni delež vodilnih mobilnih operaterjev v EU je bil 39,4 %, glavnih konkurentov pa 32 %.
Pregled cenovnih košaric, ki jih je opravila Evropska komisija, pokaže precejšnje cenovne razlike med državami. Medtem ko so operaterji v glavnem nižali cene, so presenetljivo visoke razlike med najcenejšimi in najdražjimi operaterji. Stroški košaric najdražjih operaterjev so štirikrat do šestkrat višji kot pri najcenejših operaterjih. Na splošno so najcenejši mobilni operaterji v skandinavskih in baltskih državah. Slovenska operaterja Mobitel in Si.mobil sta s cenami nekoliko pod povprečjem EU. Največja razlika med njima je pri zahtevnejših uporabnikih, kjer je bil Si.mobil 18 % cenejši od Mobitela.
Vse bolj odvisni od mobilnih telefonov
Podatki o gostoti mobilnih naročnikov zgovorno kažejo, da so mobilni telefoni postali sestavni del našega življenja. Leta 2007 bo mobilne telefone uporabljalo že več kot 2 milijardi ljudi oziroma tretjina svetovnega prebivalstva. Četrtina vseh uporabnikov bo v EU. Ljudje postajamo vse bolj odvisni in zasvojeni od mobilnih telefonov. Študija, opravljena na avstralski Univerzi Queensland, je pokazala, da je odvisnost od mobilnih telefonov enako močna kot odvisnost od cigaret, odvzem telefona pa povzroči enake travme kot odvajanje od kajenja.
Razcvet mobilne telefonije temelji na dejstvu, da je bil GSM prebojna tehnologija, s svojimi govornimi in SMS storitvami naravnost pisana na kožo današnjemu mobilnemu človeku. Zato ni presenetljivo, da so se govorne storitve iz fiksnih omrežij začele seliti v mobilna. Medtem ko so tehnofobi ves čas razpredali in iskali "killer" aplikacije ter pričakovali razcvet storitev 3G, je čas pokazal, da so prava "killer" aplikacija pravzaprav besedilne storitve SMS. Raziskava Virgin Mobile o uporabi SMS med mladimi v Veliki Britaniji je pokazala, da 12 % uporabnikov pošlje 20 sporočil SMS na dan, 10 % uporabnikov pa neverjetnih 100 takih sporočil. Podatki so še bolj neverjetni za Južno Korejo, kjer kar tretjina študentov pošlje 100 sporočil SMS na dan (Vir: Tomi Ahonen, New Customer of Digitally Converged World, Telekomunikacije, Portorož, 2006).
Za marsikoga so presenetljive raziskave, da storitve 3G evropske mladine niso prepričale in jih zaenkrat uporabljajo predvsem zato, ker so statusni simbol. Azijski operaterji, ki trenutno vodijo globalni razvoj mobilnih komunikacij, pa so pokazali, da lahko s primerno ponudbo storitev, pisano na kožo svojim uporabnikom in prilagojeno azijski kulturi, ter z ustrezno cenovno politiko zelo uspešno spodbujajo tudi uporabo storitev 3G. Tako je na Japonskem in v Južni Koreji že 50 % uporabnikov storitev 3G, Evropa pa naj bi se po napovedih raziskovalne družbe Forrester tej številki približala šele konec desetletja.
Negotova prihodnost
Mobilne komunikacije so bile zaradi zelo hitre širitve omrežij in rasti uporabe v zadnjih desetih letih med najhitreje rastočimi gospodarskimi dejavnostmi. Zaslužki mobilnih operaterjev so bili velikanski, prav tako naložbe. Evropski mobilni operaterji, zaslepljeni z uspehom storitev 2G, so samo za licence za uporabo frekvenc za storitve tretje generacije (3G) državam odšteli okrog 100 milijard evrov. Vsaj še enkrat toliko so vložili v izgradnjo novih omrežij in s tem pomembno prispevali k evropski gospodarski rasti.
Vsaka zgodba pa ima dve strani. Čas je pokazal, da ob UMTS vročici leta 2000 tehnologija še ni bila zrela. Trajalo je več let, preden so operaterji ponudili tehnologijo in hitrosti, ki so jih obljubljali ob nakupu precenjenih licenc. Enako dolgo je trajalo, da je bilo na trgu dovolj cenovno dostopnih aparatov, ki so omogočali uporabo novih tehnologij in storitev. Dejstvo, ki so ga operaterji spregledali, je, da bi velikanske naložbe v licence in infrastrukturo opravičevale le prebojne tehnologije, kakršna je bila ob uvedbi GSM. UMTS tehnoloških in poslovnih pričakovanj ni izpolnil, cikel, v katerem je tehnologija postala zrela za trg, pa je bil odločno predolg. Industrija in operaterji so v izgradnjo omrežij in terminalov UMTS vložili veliko truda. A UMTS se bo v zgodovino najverjetneje zapisal kot katastrofa.
V času, ko je UMTS dozoreval, je šel razvoj tehnologij naprej. Danes 3G tehnologije temeljijo na W-CDMA (HSPA), ki omogoča teoretične prenosne hitrosti do 14,4 Mb/s in v praksi do 10 Mb/s. Hkrati so se pojavile nove tehnologije, kot sta WiFi in zlasti WiMax, ki ogrožajo dosedanje visoke naložbe v 3G. WiMax je cenejši in omogoča vsaj teoretično veliko višje hitrosti (70 Mb/s) kot npr. W-CDMA (HSPA), čeprav bodo hitrosti v realnih razmerah najbrž nižje in primerljive z W-CDMA. Vendar pa tudi pri razvoju WiMaxa ne gre vse gladko. Njegov razvoj še ni končan in razvoj standardov in opreme za mobilni WiMax je njegovo uvedbo potisnil v prihodnost. Postopki standardizacije še niso bili končani, toda zaradi storitev, ki jih bo ponudil mobilni WiMax, bo še bolj privlačen. Nekateri izdelovalci že napovedujejo cenovno zelo ugodna kombinirana vezja za mobilni WiMax in WiFi. Po mnenju nekaterih naj bi bil prav WiMax zametek mobilne tehnologije četrte generacije (4G).
Hiter razvoj in možnost nastanka prebojnih tehnologij od operaterjev zahteva izjemno previdnost. Mnogi sklepajo strateška zavezništva, povezujejo se z različnimi akterji na trgu in izdelovalci. Vse z namenom zaščite svojih naložb. Nekateri operaterji imajo tudi dualne strategije, tako da jih razvoj in nastanek novih tehnologij ne more presenetiti.
Kako je z razvojem mobilnih omrežij in storitev v Sloveniji?
Politika je v preteklosti na trg pripuščala le skrbno izbrane igralce. Tako je pred leti preprečila vstop Digitelu in zagotovila Mobitelu večletno prednost pred konkurenco. Nato je leta 1998 omogočila vstop le enemu operaterju, Si.mobilu, za katerim je stal domači kapital na čelu z Iskratelom, ki je zgradil Si.mobilovo omrežje. Zgodba se je ponovila pri UMTS. Razmere na trgu utegne spremeniti šele vstop kapitalsko močnih akterjev in odhod najboljših kadrov iz Skupine Telekom Slovenije h konkurenci.
Danes na splošno velja predpostavka, da bodo fiksna omrežja za širokopasovni dostop zmeraj učinkovitejša od mobilnih omrežij, razen v oddaljenih predelih in na podeželju. A ta predpostavka temelji na stanju v razvitih delih EU, kjer so operaterji poskrbeli za dobro ožičenje urbanih območij in bakreno omrežje ustrezno posodabljali. Tudi Slovenija ima solidno razvito fiksno omrežje v lasti Telekoma Slovenije, a je dosedanji razvoj širokopasovnega dostopa pokazal, da fiksno omrežje morda le ni v vseh delih dovolj dobro za učinkovito in kakovostno ponudbo širokopasovnega dostopa. Število priključkov, na katerih sta dva ali več naročnikov hkrati (kar je svojevrsten slovenski fenomen), je še zmeraj veliko. Na teh priključkih širokopasovni dostop z interaktivnimi večpredstavnimi storitvami preprosto ni mogoč. Izkušnje tudi kažejo, da struktura in kakovost omrežja preprosto ne zadoščata za ustrezno pokritje celo nekaterih urbanih območij. Telekom Slovenije v preteklih letih ni dovolj intenzivno posodabljal svoje infrastrukture (razen hrbtenice). Zato bi število neustreznih vodov, na katerih morda ni mogoče zagotoviti dovolj dobre kakovosti signalov za hiter širokopasovni dostop, po nekaterih ocenah lahko preseglo 20 % vseh vodov. Pri tehnologijah ADSL 2+ in VDSL je ta odstotek najbrž še veliko višji.
Neustrezna struktura in kakovost fiksnega omrežja Telekoma Slovenije so poleg netržne naravnanosti nekdanjega monopolista omogočili velik uspeh alternativnega operaterja T-2, ki gradi lastno optično dostopovno omrežje v večjih slovenskih mestih. Njegova ponudba je bila pozitivno sprejeta tudi med uporabniki. Temu pritrjuje tudi Telekomov odziv, ko je začel graditi lastno optično dostopovno omrežje, in to v predelih, kjer je T-2 svoje omrežje že zgradil. To je nedvomno neracionalno.
Enaki razlogi bi lahko spodbudili tudi razvoj WiMaxa ne samo na obsežnih ruralnih območjih, ki so za WiMax atraktivna, temveč tudi v nekaterih urbanih delih. Čeprav je hkrati treba povedati, da imamo v Sloveniji solidno razvito mobilno omrežje 3G, ki bi lahko mobilnemu WiMaxu nekoliko pristriglo peruti.
Zaradi neustrezne strukture in kakovosti omrežja Telekoma Slovenije lahko pričakujemo nadaljevanje tekme med T-2 in Telekomom Slovenije pri izgradnji fiksnega dostopovnega omrežja. S pridobljenim dovoljenjem za uporabo frekvenčnega spektra za storitve 3G je T-2 zelo nevaren tekmec Telekomu Slovenije tudi na tem področju. Zelo močan bo tudi Voljatel, ki je v lastniški navezi s Tušmobilom in Tok telekomunikacijami prav tako zelo resen tekmec.
Po dolgotrajnem obdobju državnega monopola na področju telekomunikacij lahko v prihodnjih letih pričakujemo močnejšo konkurenco, od katere bodo imeli največjo korist uporabniki. V smislu povečevanja teh koristi bi morala država spodbujati konkurenco tehnologij, preprečevati pa anomalije, kakršne se pojavljajo zdaj, ko T-2 in Telekom Slovenije na istih lokacijah in v istih zgradbah gradita ločeni optični dostopovni omrežji.